Vrhovno sodišče pritrjuje oceni o protipravni opustitvi prvega toženca, ki je v tem, da ni preprečil dela s tehnično neprimernim orodjem, upoštevaje ugotovljene okoliščine, da je skrbel za tehnično ustreznost strojev in orodja ter je imel zaradi samostojnosti pri dostavi in uporabi orodja vpliv na varnost delovnega procesa.
Pogoj za prisojo denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Gre torej za hipotetično kategorijo, pri čemer se upoštevajo tudi vse druge okoliščine v zvezi z oškodovančevo sposobnostjo pridobivanja dohodka.
Presoja višine nepremoženjske škode.
|
Pravica do odbitka DDV, obračunanega na pridobitev blaga ali storitev višje v verigi, je pogojena s tem, da so stroški za njihovo pridobitev sestavni del cene obdavčenih izstopnih transakcij, pri katerih je priznana pravica do odbitka. Nasprotno pa velja, da, kadar imajo blago ali storitve, ki jih pridobi davčni zavezanec, povezavo z oproščenimi transakcijami ali ne spadajo na področje uporabe DDV, ni mogoče niti pobrati izstopnega davka niti odbiti vstopnega davka. V teh primerih je namreč neposredna takojšnja povezava med nastalimi vstopnimi stroški in nadaljnjimi ekonomskimi dejavnostmi davčnega zavezanca pretrgana.
Določba 71. člena ZDavP-2J se nanaša na vse določbe zakona, ne le na postopkovne, ampak tudi na materialnopravne in tudi v tej zadevi ocenjuje, da zakonsko razlikovanje med primeri, ko je o zadevi že odločeno, in primeri, ko o zadevi še ni bilo pravno veljavno odločeno, ustreza določbam Ustave RS o prepovedi povratne veljave zakonov....
|
Prevozni računi družbe F. d.o.o. ne dokazujejo, da bi tožnik opravil dobave svojim kupcem in da bi blago zapustilo Republiko Slovenijo, s čimer se sodišče strinja, saj pod terminom „drug ustrezni dokument, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa“, ki naj se ga obravnava skupaj s posameznim računom davčnega zavezanca, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1, ni mišljen enostavno račun drugega davčnega zavezanca, temveč dokument, ki po vsebini nadomesti prevozno listino.
|
Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že odmerjati njene končne višine. Gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen ZDavP-2) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen ZDavP-2).
|
Tožnik je vedel, da s povezano osebo sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Okoliščine, da je oseba, ki ni oseba, ki je dolžna plačati davek, ravnala v dobri veri in s skrbnostjo preudarnega gospodarstvenika, da je sprejela vse razumne ukrepe, ki so bili v njeni moči, in da je njeno sodelovanje pri utaji izključeno, pa so pomembni dejavniki za določitev možnosti, da se tej osebi naknadno naloži solidarna odgovornost za plačilo DDV.
|
Tožnik ni dokazal, da so bili računi, ki jih je družbi izdal v mesecu decembru 2011, plačani pred izdajo računov. Kdaj so bili računi plačani, tožnik konkretno ne navede. Ob nesporni ugotovitvi, da je bil tožnik v letu 2011 dolžan oddajati trimesečne obračune DDV pa bi na odločitev lahko vplivalo le ugotovljeno plačilo pred oktobrom 2011, ki na podlagi predloženih in uradoma pridobljenih podatkov v postopku ni bilo ugotovljeno. Ob takšnem dejanskem stanju ni mogoče slediti tožbeni navedbi, da je obveznost obračuna DDV nastala na dan prejema plačila (tedanji tretji odstavek 33. člena ZDDV-1) in z njo povezanemu ugovoru zastaranja pravice do odmere DDV po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2.
|
V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske Unije, se v skladu s 46. členom ZDDV-1 oprostitev DDV iz naslova dobave blaga znotraj Skupnosti uporabi le, če so izpolnjeni trije pogoji: 1. da je bila pravica do razpolaganja s tem blagom kot lastnik, prenesena na pridobitelja, 2. da je dobavitelj dokazal, da je bilo to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in 3. da je po tej odpravi ali prevozu blago fizično zapustilo ozemlje države članice dobave. To so osnovni trije pogoji - materialnopravne zahteve, ki morajo biti izpolnjene, da se dobavitelju prizna oprostitev za dobavo znotraj Skupnosti. V konkretnem primeru ne gre za to, da ti trije pogoje ne bi bili izpolnjeni oz. da dobave sploh ne bi bile opravljene, temveč so bili tožnikovi kupci missing trader družbe in je tožnik vedel oz. bi vsaj moral vedeti pri kakšnih poslih sodeluje.
|
Leasingojemalčeva vrnitev predmeta leasinga leasingodajalcu, do katere je prišlo po leasingodajalčevem odstopu od pogodbe o finančnem leasingu, pomeni vračilo blaga v smislu določb drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, na podlagi katerega lahko davčni zavezanec uveljavlja pravico do popravka obračunanega DDV. Dejstvo, da je bila Pogodba 2507/07 kasneje razvezana in nepremičnina v nadaljevanju prodana z DDV, po presoji sodišča ne spreminja ključne ugotovitve, da pogoji za odbitek DDV od nakupa nepremičnine po Prodajni pogodbi niso bili izpolnjeni. Promet blaga po navedeni pogodbi je oproščen plačila DDV (7. točka 44. člena ZDDV-1), pogodbeni stranki pa v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu davčnemu organu nesporno nista predložili skupne izjave o obdavčitvi po 45. členu ZDDV-1, kar pomeni, da nepremičnine niso bile nabavljene za namene z DDV obdavčenih transakcij.
|
Tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 ne določa, da se kot nabavna vrednost upošteva z izrekom ugotovljena vrednost, temveč le, da se upošteva vrednost od katere je bil DDD odmerjen; je bila vrednost, od katere je bil tožniku odmerjen DDD od sporne nepremičnine, dejansko ugotovljena v izreku odločbe, saj ta vrednost predstavlja sestavni del tam navedene davčne osnove; in javnopravno razmerje, ki izhaja iz dispozitiva odločbe ob upoštevanju pravnomočnosti ostaja nespremenljivo, če in dokler se vanj ne poseže s pravilno uporabo pravnih sredstev.
|
Tožba je zaradi nepostavljenega tožbenega zahtevka ter nepravilno navedenega izpodbijanega akta, pravilen akt pa tožbi niti ni bil priložen, pa tudi upoštevaje tožbene navedbe in priložen drugostopenjski upravni akt, ostala do take mere nepopolna in nerazumljiva, da jo je na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 treba zavreči.
|
Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo neto znesek iz naslova odškodnine. S tem, ko je bila tožniku prisojena odškodnina v vtoževanem nominalnem znesku in glede na prvi odstavek 2. člena ZPP ter glede na to, da odločitev o obračunu in plačilu davkov in prispevkov od prisojene odškodnine ni stvar sodišča v delovnopravnem sporu, ni bilo kršeno načelo popoldne odškodnine iz 169. člena OZ v zvezi z 246. členom OZ. Tožnik je pri oblikovanju zahtevka izhajal iz neto plače, vendar njegov zahtevek ni bil zahtevek za plačo, temveč za odškodnino. Gre za različna pojma - izhodišče za določitev višine zahtevka in sam zahtevek pri čemer je evidentno, da plače in odškodnine ni mogoče enačiti.
|
Kljub nekaterim odstopanjem in izjemam je že stvarnopravni režim pred uveljavitvijo SPZ temeljil na načelu povezanosti zemljišča in objekta. O sestavini nepremičnine lahko zato govorimo le v primeru tistih objektov, ki so po svojem namenu trajno povezani z nepremičnino, na kateri se nahajajo. Sestavina nepremičnine je torej lahko le tisto, kar je na tej nepremičnini, nad ali pod njo. Ker je bilo ugotovljeno, da sporne instalacije niso na nepremičnini parc. št..., ne ustrezajo pojmu pravnega standarda sestavine. Negativen je tudi odgovor na vprašanje, ali so instalacije pritikline. Pritiklina je samostojna premična stvar. Ker so bili vodi pred gradbenimi posegi fizično povezani s kotlovnico, jih že iz tega razloga ni mogoče kvalificirati kot pritiklino.
Temeljno načelo obligacijskega prava nikomur škodovati (16. člen ZOR) se na področju urejanja prostora med drugim uresničuje prek pravnih pravil, ki urejajo graditev in rekonstrukcijo objektov (primerjaj...
|
Po presoji sodišča je tožnik zaradi razdrtja leasing pogodb in po poteku danega roka (osmih dni), ko bi mu leasing jemalec moral vrniti nepremičnine, ki so predmet leasinga, pridobil razpolagalno upravičenje nad predmetom leasinga. Takšno stališče po presoji sodišča izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 476/2012 z dne 7. 1. 2016. Iz slednjega prav tako izhaja, da v pogodbah opredeljena možnost leasingodajalca, da ob kršitvi obveznosti s strani leasing jemalec (ponovno) razpolaga s predmetom leasinga za namen njegove prodaje, pomeni, da ob uresničitvi te pogodbene možnosti leasingodajalec (ponovno) razpolaga s predmetom leasinga kot lastnik tudi v davčnopravnem smislu, kar smiselno ustreza primerom „dobave blaga“ v smislu člena 14 Direktive in prvega odstavka 6. člena ZDDV-1. Iz člena 14 Direktive namreč izhaja, da pomeni dobava blaga prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik. Iz 6. člena ZDDV-1 pa izhaja, da dobava blaga pomeni...
|
Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. Temu je tako ravno zato, ker davčni zavezanec ni napovedal dohodkov, ki bi jih moral. Glede poslov, s katerimi zavezanec, v konkretnem primeru tožnik, dokazuje nasprotno (v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDvP-2), da je davčna osnova nižja, pa je logično, da je dokazno breme na njem. Zavezanec - tožnik je namreč v teh primerih tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže s stopnjo gotovosti.
|
V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDavP-2 lahko davčni zavezanec vloži davčno napoved oz. popravljeno davčno napoved na podlagi samoprijave v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi oz., če je v davčni napovedi navedel neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke. To lahko stori najpozneje do vročitve odmerne določbe oz. do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oz. do začetka postopka o prekršku oz. kazenskega postopka.
|
Dolžnost Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje do opredelitve glede strankinih navedb je omejena, saj pomeni odgovor na strankino aktivnost, torej kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag, vsekakor pa ni sodišče tisto, ki bi smelo ali moralo nadomeščati trditveno in dokazno podlago. Sodišče se je torej v upravnem sporu dolžno seznaniti z vsem procesnim gradivom, torej tudi z vsemi navedbami strank, vendar se do vseh teh ni dolžno izrecno in obsežno opredeljevati. Za odločanje sodišča prve stopnje v upravnem sporu pa tudi ni mogoče zahtevati, da se opredeli do nebistvenih tožbenih ugovorov.
V reviziji v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati kršitev upravnega oziroma davčnega postopka pred davčnimi organi tožene stranke, ki se niso odrazile v kršitvah postopka pred sodiščem v upravnem sporu.
|
Revizija je samostojno pravno sredstvo, v kateri morajo biti konkretizirani revizijski razlogi, saj je revizijski preizkus o zakonitosti sodbe, vključno s preizkusom pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, mogoč le v mejah postavljenih revizijskih trditev.
Zgolj v primerih, ko dokazna ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa 8. člen ZPP, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka.
|
Zoper sodbo sodišča druge stopnje stranka ne more vložiti pritožbe, temveč so dovoljena le še izredna pravna sredstva. ZDSS-1 v 32. členu ni določil splošne pravice do pritožbe zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, temveč omogoča le pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije.
|
ZObr v devetem odstavku 93. člena zagotavlja stalnemu pripadniku sestave Slovenske vojske, ki mu je zaradi posledic poškodbe pri delu priznana invalidnost, razporeditev na drugo delovno mesto v ministrstvu ali drugem državnem organu, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Če obstaja možnost za tako razporeditev bodisi z ali brez poklicne rehabilitacije, se ga na tako delovno mesto razporedi (premesti) in se z njim sklene ustrezna pogodba o zaposlitvi. Vendar ne za določen, temveč za nedoločen čas. „Začasna razporeditev“, torej za določen čas največ petih let, je možna le v primeru, ko razporeditev na ustrezno delo ni možna niti s poklicno rehabilitacijo.
|
Glede na ureditev osnove za obračun plač sodnikov v spornem obdobju, ustavno pravno občutljivost razmerij med posameznimi vejami oblasti, ki se odraža tudi kot občutljivost razmerij med plačami posameznih nosilcev oblasti, pa tudi glede na pomen osnove za obračun plače sodnika, ki se mora v enaki vsebini upoštevati za večje število upravičencev, ki tako osnovo uveljavljajo pred sodišči, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je od odločitve o veljavni osnovi za obračun plače sodnika mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.
|