Stranki sta soglašali z uporabo valorizacije, saj je šlo za najemno pogodbo z 20 letnim trajanjem in sta na ta način želeli ohraniti enakovrednost dajatev. Če sta to storili na način, ki ni skladen s Pravilnikom, je prav, da se namesto ničnega pogodbenega določila za njuno razmerje uporablja kogentno pravilo, ki ga določa pravni predpis.
|
Davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave v skladu z določbo 63. člena ZDavP-2, se vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi.
|
Davčni organ je tožniku odmeril dohodnino brez upoštevanja stroškov prehrane in prevoza, tožnik pa je temu, po presoji sodišča utemeljeno, ugovarjal v pritožbi zoper odmerno odločbo.
Glede na konkretne okoliščine in postopek, ki ga je vodil davčni organ, ni mogoče slediti utemeljitvi, s katero je ta zavrnil pritožbeni ugovor in sicer, da je stroške v zvezi z delom v tujini uveljavljal šele po dokončnosti odločbe, torej prepozno.
|
V skladu z ustaljeno sodno prakso se šteje vročitev stranki, ki ima pooblaščenca, kot pravno veljavna le, če je bila na predpisan način vročena pooblaščencu. S tem je nedvomno varovan rok za vložitev pravnega sredstva, ki teče od dneva, ko je bila odločba vročena pooblaščencu, stranka pa ima na tej podlagi pravico, da od upravnega organa zahteva pravilno vročitev odločbe svojemu pooblaščencu.
|
Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo, saj iz drugega odstavka 48. člena ZDavP-2 izhaja, da je dedič dolžan izpolniti davčne obveznosti zapustnika le do višine vrednosti podedovanega premoženja, in sicer v sorazmerju s prejeto dediščino.
|
Odpis dolga ni mogoč v vseh primerih. Tako se po izrecni določbi prvega odstavka 110. člena ZDavP-2 členi 101, 102. in 103, ki se nanašajo na odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanja davka za fizične osebe ne uporabljajo za prispevke za pokojninsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti. To pomeni, da ni pravne podlage za odpis davčnega dolga glede prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in prispevkov o zdravstvenem varstvu.
|
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi upravni organ pri ugotavljanju javne koristi na konkretni ravni upošteval vsa relevantna dejstva, na katera je opozorilo sodišče v tej sodbi in na katera so opozarjali tožniki že ves čas postopka z zatrjevanjem, da niso izpolnjeni kriteriji za kategorizacijo predmetne parcele. V ponovljenem postopku, v katerega se po odpravi izpodbijane odločbe zadevo vrača, se bo upravni organ moral ponovno opredeliti do obstoja javne koristi kot pogoja za razlastitev in s tem v zvezi po vsebini presoditi navedeni ugovor tožnikov.
|
Za razlastitev obstoječih javnih cest je bistveno, da po njih poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj na predmetnih nepremičninah, kot rečeno, ne poteka in nikoli ni potekal promet in se nesporno ne uporabljajo prosto.
|
Ker je šlo v danem primeru za prenos podjetja kot celote, torej skupka sredstev, ki omogoča izvajanje neodvisne ekonomske dejavnosti, je v tem pogledu v obravnavanem primeru šlo za prenos podjetja, ki se lahko obravnava kot dobava izven sistema DDV. V obravnavanem primeru pa ni bil izpolnjen nadaljnji pogoj, da prevzemnik, v konkretnem primeru je to družba A., nadaljuje z dejavnostjo prevzete družbe, torej z dejavnostjo, ki jo je pred pripojitvijo opravljala družba B.. Le v primeru, če bi bil izpolnjen tudi navedeni pogoj, prenos podjetja ne bi bil predmet obračuna DDV in bi šlo za transakcijo izven sistema DDV. Le v primeru, če prevzemnik po izvedenem prenosu podjetja ali dela podjetja nadaljuje neodvisno ekonomsko dejavnost prevzete družbe, gre za prenos podjetja ali dela podjetja, ki je izvzet iz obdavčitve z DDV. Le pod navedenimi pogoji gre za poenostavitev obdavčitve z DDV.Določbo petega odstavka 85.a člena ZDavP-2 je mogoče ustavnoskladno razlagati le tako, da je...
|
V danem primeru so bile prevozne listine - CMR o prevozu predmetnega blaga ter listine v zvezi z C. dobavo ter druge listine, ki jih je pravočasno predložil tožnik v postopku DIN, nepravilno sestavljene oz. pomanjkljive do takšne mere, da niso izkazovale dejanske dobave predmetnega blaga družbama A. v Romunijo in B. na Slovaško. Pomanjkljive prevozne listine - CMR ne izpolnjujejo pogojev 6. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga podpisani v Ženevi, 19. maja 1956, spremenjeni s Protokolom z dne 5. junija 1978 in ne morejo biti verodostojni dokaz, da je bilo blago odpeljano iz Slovenije in predano deklariranim kupcem v tujini (družbama družbama A. v Romunijo in B. na Slovaško), saj ne vsebujejo vseh relevantnih podatkov oz. podatkov o dejanski dobavi predmetnega blaga. Prevozne listine - CMR so lahko verodostojen dokaz le, če so v celoti in pravilno izpolnjene in izkazujejo dejanske dobave blaga.
|
Ker ni sporno, da tožnik v postopku, katerega obnovo predlaga, ni bil ne zavezanec za plačilo DMV, ne upravičenec do vračila DMV, saj tožnik tega niti ne zatrjuje, tožnik ni oseba, upravičena za vložitev predloga za obnovo postopka po 89. členu ZDMV. Ker tudi ne gre za primer, ko bi morala toženka tožniku v času izdaje odločb o odmeri in vračilu DMV iz leta 2012 priznati status stranke ali stranskega udeleženca po kakšni drugi zakonski podlagi, česar tožnik niti ne zatrjuje, sodišče pritrjuje toženki, da tožnik s predmetnim predlogom ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Njegovo zavrženje na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP je zato pravilno in na zakonu utemeljeno. Iz istega razloga tožnik tudi ne more predlagati odprave, razveljavitve in spremembe odločbe na podlagi 90. člena ZDavP-2.
Na podlagi sedmega odstavka 11. člena ZDMV, ki določa, da za motorno vozilo, od katerega je bil vrnjen davek...
|
Tožnik v postopku ni izkazal, da bi stanovanje na naslovu ..., Novo mesto kupil zgolj formalno in da naj bi bil dejanski kupec tega stanovanja njegov brat A.A. ter, da naj bi slednji tudi plačal kupnino za navedeno stanovanje. Davčni organ je razloge za takšen zaključek sprejel na podlagi obširnega ugotovitvenega postopka, pri čemer je v obrazložitvi izpodbijane odločbe (stran 29 do 44) za to navedel tudi prepričljive in argumentirane razloge, ki jih kot pravilne sprejema tudi sodišče.
|
Sodišče ne sledi razlogom tožnika v tožbi, da gre v danem primeru za absurdno situacijo, ko na eni strani država krije tožniku plačilo prispevkov za socialno varnost, po drugi strani pa terja od tožnika plačilo prispevkov za socialno varnost. Navedena okoliščina ne predstavlja okoliščine iz 7. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, da je tožnikov dolg, ki se izterjuje, ugasnil na drug način, kot to napačno meni tožnik. Dejstvo, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči, ne pomeni, da zoper tožnika ni mogoča izvršba, marveč le, da so ta denarna sredstva izvzeta iz izvršbe.
V postopku ustavitve davčne izvršbe, enako kot v postopku s pravnimi sredstvi zoper sklep o davčni izvršbi (prim. sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, saj so temu namenjena pravna sredstva, ki jih zakon zagotavlja v postopku izdaje izvršilnega naslova. Ugovori, s katerimi tožnik oporeka pravilnosti in zakonitosti izdaje...
|
Prenehanje svaštva zaradi smrti zakonca (v obravnavanem primeru sina zapustnice) pred uvedbo dedovanja ni relevantno in je pomembna le zapustnikova volja. Če zapustnica kljub smrti zakonca (sina) oporoke ne spremeni ali prekliče oziroma kot v obravnavanem primeru snaho, vdovo po pokojnem sinu v oporoki za dedinjo določi celo po sinovi smrti, je za njeno razmerje do dediča nerelevantno, ali je zakonec (v obravnavanem primeru mož tožnice, sin zapustnice) umrl pred zapustnico.
|
Tožnica ni verjetno izkazala okoliščin, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenih dejanj, in razlogov, ki jih je pretežno dopolnil drugostopenjski organ. Ker ni sporno, da so bila sporna pisanja na način iz 85.a člena vročena tožnici v času, ko je navedena določba že veljala, in kar je takšen način vročanja v davčnih zadevah zakonsko predpisan, tožnica nima prav, da bi morala predhodno soglašati s takšnima načinom vročanja, saj zakon česa takega ne predpisuje.
|
Iz listin je bilo v konkretnem primeru razvidno, da je B.B., to je darovalka po sporazumu, z nepremičnino razpolagala že pred sklenitvijo sporazuma, ki ga je predložil v odmero tožnik in da predmet prenosa in s tem obdavčitve več ne obstoji. To pa pomeni, da ni pogojev za odmero po predloženem sporazumu in zato je finančni organ ravnal pravilno, ko je postopek odmere ustavil.
|
Uporaba računovodskih standardov je v obravnavani zadevi pomembna za pravilno razlago možnosti davčnega upoštevanja rezervacij v okviru in na podlagi 20. člena ZDDPO-2.
Glede na to, da se morajo po določbah relevantnih SRS in MSRP rezervacije oblikovati le v zvezi z že obstoječimi obveznostmi, glede katerih torej v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo, gre v obravnavanem primeru po vsebini za oblikovanje pogojnih dolgoročnih obveznosti, ki pa po drugem odstavku 20. člena ZDDPO-2 niso davčno priznane kot odhodek davčnega zavezanca. Pri rezervacijah sta v trenutku njihovega oblikovanja namreč negotova le še čas oziroma točen znesek obveznosti (tudi ta je vsekakor za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv), ne pa že obstoj obveznosti kot takšen.
29. člen ZDDPO-2 je treba pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazani odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem...
|
Za uveljavitev oziroma priznanje pravice do odbitka DDV morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji. Tako iz ZDDV-1 izhaja: da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij (prvi pogoj, prvi odstavek 63. člena ZDDV-1); da se DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji, nanaša na blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (drugi pogoj, točka a iste določbe); da mora imeti zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka račun (tretji pogoj), ki je izdan v skladu z 80.a do 84.a členom ZDDV-1 (točka a prvega odstavka 67. člena ZDDV-1), pri čemer je ustrezen račun tisti, ki vsebuje podatke iz prvega odstavka 82. člena ZDDV-1, med drugim količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih...
|
Sodišče je s sodbo z dne 26. 2. 2020 odločilo v okviru tožbenega predloga in priglašenih stroškov, saj so mu bili priznani stroški, kot so bili zahtevani v tožbi in reviziji ter izhajajo iz v upravnem sporu predloženih stroškovnikov. Odločitev sodišča o tožnikovi pravici oziroma obveznosti pa sama po sebi ne pomeni, da mora sodišče brez tožnikove zahteve odločiti tudi o stroških upravnega postopka, ki je pred tem tekel glede obstoja te pravice oziroma obveznosti. Po navedenem je torej revidentovo sklicevanje na vloge v upravnem postopku, iz katerih naj bi bili razvidni podatki, potrebni za odločitev o stroških upravnega postopka, neupoštevno.
Upravni spis in s tem morebitne vloge s priglašenimi stroški, ki so jih stranke vložile v upravnem postopku, niso del sodnega spisa in to tudi ne postanejo zgolj zato, ker je upravni organ sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 dolžan predložiti upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. Gre...
|
Glede na zakonsko dikcijo 94. člena in 8. točke 95. člena ZDoh-2 ter glede na ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, izgube zaradi izbrisa delnic družbe A. d.d., zaradi zmanjšanja tožnikovega deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala, ki je namenjeno kritju prenesene izgube oziroma čiste izgube poslovnega leta, v napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala za leto 2016 tožnik ne more uveljavljati, saj v skladu s predhodno navedenim 94. členom in 8. točko 95. člena ZDoh-2 ne gre za odsvojitev kapitala. Za davčne namene pa izguba ali dobiček po presoji sodišča lahko nastaneta le v primeru odsvojitve kapitala (pri čemer vsebuje 94. člen ZDoh-2 pozitivno opredelitev odsvojitve kapitala, 8. točka 95. člena ZDoh-2 pa negativno opredelitev odsvojitve kapitala).
|