Odprave odločbe in odprave odločbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje ne gre enačiti, niti ne gre za bistveno enak položaj zavezancev, tako kot to zatrjuje tožeča stranka. Če se odločba prve stopnje odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Odprava odločbe učinkuje retoaktivno, torej nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena, in se zato odpravijo tudi vse pravne posledice, ki so nastale z njeno izvršitvijo, vnaprej pa iz odpravljene odločbe ne morejo nastati nobeni pravni učinki. Z odpravo odločbe se torej vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe. Če pa se odločba prve stopnje odpravi ter zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni zadevi še ni bilo odločeno. Pri izdaji nove odločbe v ponovljenem postopku se mora upoštevati pravno in dejansko stanje, ki je...
|
V konkretni zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoj po četrti točki prvega odstavka 10. člena ZDRS, ki določa, da mora imeti prosilec za sprejem v državljanstvo zagotovljena sredstva, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Po določbi devetega odstavka 10. člena ZDRS se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu; pri tem mora imeti sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati.
Pri izračunu sredstev, s katerimi razpolaga tožničina družina, se morajo od dohodkov za vodenje družbe, ki jih prejema njen mož, odšteti ne le zneski davkov, pač pa tudi znesek prispevkov za socialno varnost.
|
5. člen Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga določa, da se CMR sestavi ob dobavi blaga v treh izvirnikih, ki jih podpišeta pošiljatelj in prevoznik. Prvi izvod dobi pošiljatelj, drugi spremlja blago, tretjega pa obdrži prevoznik. Če bi tožnik dejansko ob dobavi obravnavanega blaga sestavil predmetni CMR, ki ga je predložil kasneje davčnemu organu, bi navedeno moralo izhajati tudi iz poslovnih knjig tožnika. Predložena prevozna listina - CMR o dobavi predmetnega blaga ne vsebuje verodostojnih podatkov o dobavi blaga po računih, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal oprostitev obračuna DDV.
Da bi tožnik vsaj moral vedeti, da z obravnavanem poslom sodeluje pri zlorabi davčnega sistema izhaja iz načina plačila kupnine za predmetni vozili, iz neskladnih navedb tožnika glede hrvaških registrskih tablic za predmetni vozili ter podatkov glede registrskih tablic, ki izhajajo iz predmetnega CMR, iz navedb različnih datumov izročitve blaga....
|
Po presoji sodišča je, glede na določbo 425. člena ZGD-1 in glede na podano izjavo tožnice z dne 11. 11. 2013, s katero prevzema obveznost plačila morebitnih ostalih obveznosti družbe A. d.o.o., za poplačilo takšne obveznosti družbe zavezana tožnica sama kot družbenica družbe A. d.o.o. in za poplačilo teh obveznosti jamči s svojim celotnim premoženjem. Iz listin upravnega spisa in dokazil, ki jih je v davčnem postopku predložila tožnica, ne izhaja, da bi tožnica kot družbenica družbe A. d.o.o. po prenehanju te družbe po skrajšanem postopku poravnala kakršnekoli obveznosti te družbe upnikom družbe A. d.o.o., saj je, glede na predhodno navedeno, po prenehanju družbe obveznost poplačila dolgov predmetne družbe prešla na tožnico, kot edino družbenico te družbe.
|
Z izpodbijano odločbo se ugotavlja t.i. subjektivni element (objektivne okoliščine, ki dokazujejo tožnikovo védenje o sodelovanju pri transakcijah, ki so del utaje DDV), ki ga je organ kot pravni standard v obravnavanem primeru napolnil s tem, da so bili prejeti računi madžarskega dobavitelja nepravilno številčeni in sestavljeni, da so bila plačila vršena z gotovino, o plačilu pa ni bilo dokazov, da tožnik ni poznal imen oseb, s katerimi je sklepal posle, da ni bilo dokazov o prevzemu in prevozu vozil, da se na naslovu dobavitelja nahajajo stanovanje hiše, da ni bil jasen kraj glede prevzema vozil.
|
Dolgovane obveznosti, katerih odpis predlaga tožeča stranka, imajo naravo akontacije davka oziroma davčnega odtegljaja, zakon pa za te vrste davčne obveznosti odpisa ne dopušča.
Okoliščine, ki jih v tožbi navaja tožeča stranka, zato ne vplivajo na drugačno odločitev. Slabo finančno stanje in druge okoliščine se namreč upoštevajo samo v primeru, če je odpis dovoljen, v obravnavani zadevi tožeče stranke pa ne gre za tak primer, saj, kot je bilo že obrazloženo, zakon odpisa davčnega dolga v primeru, kot je primer tožeče stranke, ne dovoljuje.
|
Tretji odstavek 125. člena ZDavP-2 določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni rok), pri čemer tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o kateri je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2) in začne po pretrganju zastaranje znova teči ter se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan 11. 1. 2018 (vročen 30. 1. 2018), kar pomeni, da je izdan v danem petletnem roku od dneva pretrganja zastaranja in v danem desetletnem absolutnem roku od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči.
|
Sodišče ne sledi tožnikovim ugovorom, da je bila predmetna posojilna pogodba zgolj formalno sklenjena med zapustnico in B., dejansko pa je bil nosilec vseh koristi, pravic in obveznosti iz tega posojila tožnik. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ je davčni organ v odmernem postopku tožniku odmeril davek na dediščino na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, iz katerega pa nesporno izhaja prehod zapuščine iz zapustnice na tožnika v višini 162.000,00 EUR.
|
V času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja datum izvršljivosti, tožeča stranka pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svoje obveznosti ni poravnala. S pritožbo zoper sklep o izvršbi pa ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, naloga davčnega organa namreč je le, da preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje zakonske pogoje in na tej podlagi začne postopek davčne izvršbe.
|
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2, ki ureja poseben postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov, ne dopušča uveljavljanja ugovora absolutnega zastaranja po posameznih virih oziroma vrstah nenapovedanih dohodkov.
|
Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi prvostopenjski davčni organ ugotavljal kakršnekoli okoliščine, ki bi narekovale zaključek, da se tožnik ukvarja z osnovno kmetijsko oz. gozdarsko dejavnostjo. Ravno nasprotno, davčni organ je ugotovil, da tožnik ni lastnik spornih 11 parcel, ne navaja pa davčni organ, da bi bil tožnik lastnik, zakupnik ali druge vrste uporabnik nepremičnin, ki bi bile relevantne.
|
Razlogi za opustitev izvedbe glavne obravnave ob spornem dejanskem stanju so izrecno opredeljeni v 59. členu ZUS-1, zato določbe 51. člena ZUS-1 ni mogoče razumeti kot podlago za dodatno širjenje izjem od navedene zakonske obveznosti. Ob tem velja izpostaviti, da drugi odstavek 51. člena ZUS-1 ne ureja dodatnih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov poleg tistih, ki izhajajo iz zakona, potrjenih z ustaljeno ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča Republike Slovenije in s sodno prakso Vrhovnega sodišča.
Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred...
|
Osnovno pravilo, kot izhaja iz drugega odstavka 233. člena Pravil OZZ, je, da mora biti delavec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti od dela na svojem domu. Odsotnost z doma je sicer mogoča, vendar izjemoma (v primerih, ki jih predvideva izpostavljeni člen), pa še to v okviru kraja bivanja. Pravila OZZ pri tem izrecno določajo, da je za odhod izven kraja bivanja vedno - torej za vsak odhod - potrebna izrecna odobritev osebnega zdravnika.
Navedena pravila mora delavec upoštevati tudi v času, ko delodajalcu sporoči, da izostaja z dela zaradi zdravstvenih težav, do prvega pregleda pri zdravniku, saj v tem času praviloma še nima posebnih navodil osebnega zdravnika. Delavec v tem času ne sme ravnati, kot da je v aktivnem bolniškem staležu (v smislu, da ima prosto gibanje), temveč ravno obratno - praviloma mora biti doma.
|
Izpodbijani sklep ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Skladno z drugim odstavkom 5. člena ZUS‑1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan; v teh primerih namreč o zahtevku stranke sploh ne bo odločeno z dokončnim upravnim aktom, zoper katerega bi stranka lahko sprožila sodno varstvo.
Za obdavčitev z dohodnino je važno, ali je fizična oseba dohodke prejela in ali so ti dohodki obdavčljivi z dohodnino, kot to pravi toženka v odgovoru na tožbo, vendar pa je v primeru, kot je konkretni, ko so dejansko opcijski upravičenci zlorabili predpise, ki omogočajo prenos opcijskih upravičenj in svobodo ustanavljanja gospodarskih družb, in ni tega storila sama pravna oseba, takšno pravno podlago treba navesti tudi v dohodninski odmerni odločbi.
|
Odločba, s katero bi bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine od dobička iz kapitala, ni bila izdana niti ni bila odpravljena odmerna odločba in izdana nova odmerna odločba z ugotovljeno nižjo davčno obveznostjo. Dohodnina torej ostaja plačana na podlagi pravnomočne odločbe in s tem zakonito. To pa obenem pomeni, da ni podlage za vračilo davka na podlagi citiranih določb 97. člena ZDavP-2.
|
Določba drugega odstavka 363. člena ZDavP-1 ne izpolnjuje zahteve po vsebinski določljivosti pravnih norm, saj opredelitev roka, v katerem bi moral davčni zavezanec vložiti vlogo za izdajo dovoljenja za priznanje davčnih upravičenj, ni dovolj natančna, jasna in predvidljiva. Navedena določba ZDavP-1 je tako v neskladju s ciljem Direktive Sveta 90/434/EGS, saj davčnim zavezancem v nasprotju z zahtevami načela učinkovitosti onemogoča oziroma prekomerno otežuje, da bi se seznanili s pogoji, pod katerimi lahko pridobijo upravičenja, ki jih predvideva navedena direktiva.
V skladu z načelom primarnosti prava EU mora nacionalno sodišče v primeru ugotovljene neskladnosti določb nacionalnega prava s pravom EU po uradni dolžnosti zavrniti uporabo katerekoli, tudi poznejše, neskladne določbe nacionalne zakonodaje, ne da bi moralo zahtevati ali čakati na njeno razveljavitev po zakonodajni poti ali s strani ustavnega sodišča.
|
Obnova postopka je izredno pravno sredstvo in je mogoča le iz razlogov, ki so v zakonu izrecno določeni. Te razloge določa ZUP v 260. členu. Med temi zakonskimi razlogi je v 9. točki 260. člena ZUP določen kot obnovitveni razlog tudi razlog, da osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, navedena možnost ni bila dana. Tožnik se sicer sklicuje na navedeni obnovitveni razlog, pri čemer pa po presoji sodišča ne gre za to, da tožnik ne bi sodeloval kot stranka v postopku, katerega obnovo je predlagal, pač pa se, kot je razvidno iz njegovih navedb, sklicuje na kršitve pravil postopka, ker v postopku ni bil zaslišan kot stranka. S tem pa po presoji sodišča tožnik uveljavlja kršitve pravil postopka, ki bi jih lahko uveljavljal v pritožbi (ki pa je ni vložil), ne pa v obnovi postopka.
|
Stranki sta soglašali z uporabo valorizacije, saj je šlo za najemno pogodbo z 20 letnim trajanjem in sta na ta način želeli ohraniti enakovrednost dajatev. Če sta to storili na način, ki ni skladen s Pravilnikom, je prav, da se namesto ničnega pogodbenega določila za njuno razmerje uporablja kogentno pravilo, ki ga določa pravni predpis.
|
Davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave v skladu z določbo 63. člena ZDavP-2, se vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi.
|
Davčni organ je tožniku odmeril dohodnino brez upoštevanja stroškov prehrane in prevoza, tožnik pa je temu, po presoji sodišča utemeljeno, ugovarjal v pritožbi zoper odmerno odločbo.
Glede na konkretne okoliščine in postopek, ki ga je vodil davčni organ, ni mogoče slediti utemeljitvi, s katero je ta zavrnil pritožbeni ugovor in sicer, da je stroške v zvezi z delom v tujini uveljavljal šele po dokončnosti odločbe, torej prepozno.
|