Tožniku je na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin obravnavane zadeve mogoče očitati, da je vedel oziroma bi vsaj moral vedeti, da gre za goljufivo transakcijo. Tožnik pojasnjuje, kako je ravnal v skladu z dobro vero in v skladu s svojo običajno poslovno prakso. Vendar pa o sodelovanju podizvajalcev ni predložil nobenih listinskih dokazil, čeprav je dokazno breme na njem. V davčnem postopku imajo listinski dokazi prednost pred drugimi dokaznimi sredstvi. Zato se oba organa upravičeno sklicujeta na predpise, po katerih bi tožnik moral voditi ustrezne listine, saj bi z listinami, vodenimi na podlagi teh predpisov tožnik lahko dokazal, da so bile sporne storitve res opravljene. V predmetni zadevi ni ključni razlog za zavrnitev odbitka DDV nepopolno vodenje dokumentacije, pač pa je slednje ena od objektivnih okoliščin, ob upoštevanju katerih je utemeljen zaključek, da je tožnik vedel, da je sodeloval pri davčni goljufiji. Dokazno breme glede obstoja...