Po presoji sodišča ni bilo pravilno in skladno z zakonom opravljeno vrednotenje bonitete, ki se po citiranih določbah prvega odstavka 43. člena ZDoh-2 praviloma opravi in znesek bonitete določi na podlagi primerljive tržne cene, obenem pa upošteva prispevek delojemalca pri zagotavljanju bonitete. Zavezancu dana možnost, da sam izračuna pravilne zneske provizije ter dejstvo, da tega tožeča stranka sama kljub pozivu davčnega organa ni storila, kot to sledi iz izpodbijane odločbe, namreč po presoji sodišča ne more biti nosilni razlog in s tem zadostna podlaga za to, da se upošteva kot primerljiva tržna cena provizija iz cenika, še zlasti, ker se pred tem ni ugotovilo, oziroma to vsaj iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kakšna je dejanska višina provizije, ki je bila dogovorjena s pogodbo, in zakaj (če sploh) le-ta ni ustrezna.