Ključna pogoja za zavarovanje sta pričakovana davčna obveznost in njena višina, ki znaša vsaj 50.000 EUR. V konkretnem primeru pričakovana davčna obveznost po tožbenih navedbah ne dosega navedenega zneska oziroma naj je sploh ne bi bilo. Nasprotno pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da pričakovana davčna obveznost obstaja in znaša 2.700.000 EUR, kar pomeni, da ne le dosega, temveč bistveno presega zakonsko predpisani mejni znesek. Glede pravnega standarda pričakovane davčne obveznosti tožnik nima prav, ko trdi, da gre za golo pričakovanje. Iz sodne prakse tega sodišča izhaja, da za zavarovanje plačila obveznosti zadošča verjetna davčna obveznost. Verjetnost pa pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti. Zato pri ugotavljanju višine davčne osnove ni potrebno upoštevati ter presojati vseh podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se smiselno zahteva v tožbi.