Tožbena trditev o neenotni praksi davčnih organov drži, vendar to ne dosega praga očitnosti kršitve materialnega predpisa, ki bi narekovala uporabo izrednega pravnega sredstva. Kot je Vrhovno sodišče razsodilo v nedavni sodbi X Ips 41/2024 z dne 21. 5. 2025, kršitev materialnega prava, ki temelji na tisti razlagi iz prakse Upravnega sodišča, ki je za tožnico ugodnejša, ne dosega praga resnosti kršitve, ki bi utemeljeval poseg v pravnomočno odmerno odločbo. Zahtevani pogoj očitnosti v takšnem primeru ni izpolnjen, ampak bi bil izpolnjen med drugim v primeru, če bi se o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes) in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), ne pa davčni organ druge stopnje ali Upravno sodišče v posamičnih zadevah. Vrhovno sodišče je namreč tisto, ki v revizijskem postopku dokončno presodi, kako je treba razlagati...