Anonym
0
Navedeno ne drži, saj, kot pojasnjeno zgoraj, za presojo, ali je zavezanec moral vedeti, da je s pridobitvijo, ki je podlaga za utemeljitev pravice do odbitka, sodeloval pri transakciji, ki je povezana z goljufijo, ni nujno, da je goljufijo storil neposredni zavezančev dobavitelj, zadostno je, da jo je storil drug gospodarski subjekt, ki je sodeloval višje (ali nižje) v dobavni ali storitveni verigi. Prav tako se drugemu kupcu blaga lahko zavrne pravica do odbitka vstopnega DDV, če je vedel ali bi moral vedeti za obstoj goljufije na področju DDV, ki jo je pri prvi prodaji storil prvotni prodajalec, čeprav je tudi prvi pridobitelj vedel za to goljufijo. To pa je ravno situacija, kakršna je obravnavana v tem upravnem sporu, v katerem se tožniku očita, da je imel v davčnem vrtiljaku vlogo profiterja, subjekti višje v davčni verigi pa so bili neplačujoči, kot opisano zgoraj.
Znaki, na podlagi katerih je mogoče sumiti, da obstajajo nepravilnosti ali goljufija,...
Anonym
0
Tožeča stranka že od izdaje sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva poudarja, da je dolg iz naslova neplačanih prispevkov nastal, ker zaradi bolezni in operacije ni mogla delati in da je podala vlogo za izbris gospodarske družbe, ker se je morala invalidsko upokojiti. Upravna organa se do teh navedb tožeče stranke nista opredelila in svoje odločitve, da se drugi odstavek 29. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku ne uporabi, nista obrazložila v skladu s 214. členom ZUP.
Anonym
0
Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na to, da mu organ ni dovolil, da dolg poravna, tožnik lahko kadarkoli poravna svoj dolg.
Anonym
0
Pravna teorija se je že opredelila, da zgolj ugotovitev o kršitvah, ob odsotnosti izrecne zakonske podlage o nasprotnem, ni predmet odločitve z upravno odločbo, temveč je le del ugotovitvenega postopka, na podlagi katerega se mora šele sprejeti konkretno in posamično odločitev; če organ oceni, da je to potrebno glede na razkorak med predpisanim in dejanskim, mora nemudoma izdati "pravo" odmerno ali ureditveno odločbo, ne pa izdajati le odločb o dejstvih, saj se sicer postopka ne zaključuje, obenem pa se vodijo nepotrebni "vmesni" sodni spori.
Po presoji sodišča iz izreka izpodbijane odločbe za tožnika ne izhaja konkretna pravna posledica vsled ugotovljene nepravilnosti (tj. kršitve drugega odstavka 5. člena ZDavPR), tj. niti se mu ne nalaga nobene obveznosti niti se mu ne jemlje oz. daje kakšne pravice. Glede na navedeno je v izreku izpodbijane odločbe torej umanjkal del, s katerim bi se tožniku denimo naložilo popravo ali odpravo ugotovljenih kršitev.
Anonym
0
Enotni izvršilni naslov po presoji sodišča izpolnjuje formalni pogoj za pojem upravnega akta, saj te akte izdaja državni organ - Finančna uprava Republike Slovenije, in sicer v okviru izvrševanja upravne funkcije (tj. ne gre za odločitev sodnih ali zakonodajnih organov, ampak gre za akt, izdan zaradi pridobitve pomoči tujih organov pri izterjavi denarnih terjatev, ki ne izvirajo ex iure gestionis, ampak pomenijo oblastveno odločitev). Prav tako je izpolnjen tudi materialni pogoj, saj izdajanje enotnih izvršilnih naslovov temelji na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu1, tj. na 6. točki 213.a člena in prvem odstavku 234. člena ZDavP-2. Obenem pa se z enotnimi izvršilnimi naslovi odloči o materialnopravno določenih obveznostih dolžnikov, ki so lahko stranka v postopku njihove izdaje, s čimer je poseženo v pravni položaj takšnih dolžnikov. Enotni izvršilni naslov je namreč po 6. točki 213.a...
Anonym
0
Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora je bil glede na navedeno začet zoper osebo iz 425. člena ZGD-1 in to v roku iz drugega odstavka istega člena zakona. Nanjo se glasi tudi izrek izpodbijane odločbe, zato kršitev pravil postopka v tej zvezi ni podana. Ne gre torej za situacijo, ki jo ureja 50. člen ZUP,4 saj je bil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora začet v letu 2019, to je po prenehanju in izbrisu družbe A., d. o. o.
V konkretnem primeru izdaja zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru glede na že pojasnjeno ni pomenila časovnega trenutka, v katerem bi nastopila prekluzija, ki bi tožeči stranki onemogočila podajo navedb v postopku. Zato sedemdnevni rok, ki je potekel med vročitvijo sklepa in izdajo zapisnika, v konkretnem primeru ni vplival na pravilnost odločitve.
V postopku DIN mora zavezanec dokazati pravilnost svojega davčnega obračuna in ne obratno. Da je takšno razumevanje pravil o dokaznem bremenu pravilno, potrjujejo...
Anonym
0
Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1). Opustitev tega odločanja namreč pomeni, da upravni akt še ni dokončen, kar je ovira za upravni spor, saj se v njem odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).Zavrženje tožbe ne more temeljiti na okoliščini,...
Anonym
0
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je bilo v konkretnem primeru poseženo v tožnikovo pravico iz 2. člena URS (varstvo zaupanja v pravo), upoštevajoč dejstvo, da sprememba ZDoh-2 ni uredila ustreznega prilagoditvenega obdobja in ni zasledovala jasnega prevladujočega javnega interesa?
Anonym
0
Sodišče je po pregledu upravnega spisa ugotovilo, da tožnica ni vložila pritožbe zoper odmerno odločbo z dne 19. 9. 2019, zoper katero je pritožba mogoča oziroma dovoljena. Zahteva po formalnem izčrpanju rednih pravnih sredstev je pogoj za dopustnost upravnega spora (prvi odstavek 6. člena ZUS-1), ki ga tožnica ni izpolnila. Zato je sodišče tožbo v navedenem delu zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo...
Anonym
0
V zvezi z navedbo tožnice, da je organ odločanja ni zaslišal, sodišče pojasnjuje, da zakon predvideva, da lahko organ odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori, kadar se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, kot je bilo tudi v predmetni zadevi. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če "samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi" (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Sodišče sodi, da je organ utemeljeno odločal po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi uradnih podatkov, saj je očitno, da z odločitvijo tj. da se postopek davčne izvršbe delno ustavi ni prišlo do posega v njene pravice in pravne koristi, zato posebna procesna dejanja niso bila potrebna za zavarovanje pravic in pravnih koristi tožnice, da bi ta morala imeti pravico izjaviti se.
Anonym
4
Davčni organ je pravilno uporabil pooblastilo iz 101. člena ZDavP-2, ko je odločal v tej zadevi po prostem preudarku in da je izpodbijano odločbo izdal v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano, da tudi ob izpolnjevanju formalnih pogojev, ki jih določa Pravilnik, zahtevo za odpis ali delni odpis zavrne, če ugotovi, da odpis ne bi bil v skladu z namenom tega instituta, pri čemer je upošteval vse okoliščine konkretnega primera, med drugim tudi, da je tožnik v letu 2016 razpolagal z večjimi vsotami denarja, da je solastnik dveh nepremičnin in lastnik ene nepremičnine, kar je v izpodbijani odločitvi tudi ustrezno pojasnjeno.
Anonym
3
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.
Anonym
3
V primeru, da davčni organ uporabi drugačno pravno podlago (drugi odstavek 39. člena ZDDV-1) od dotedanjih postopkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), pa mora davčni organ že v fazi postopka ugotavljanja dejstev in presoje dokazov pred izdajo zapisnika DIN tožnika o tem seznaniti. Pravica do izjave pa mora biti davčnemu zavezancu zagotovljena ves čas izvajanja davčnega postopka, tudi v fazi dokaznega postopka in presoje dokazov tako, da mu je dana realna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za odločitev.
V primeru naknadno spremenjene prakse davčnega organa ob nespremenjeni pravni podlagi, ki velja za nazaj ("ex tunc"), je po presoji sodišča potrebno opraviti konkretno analizo prvotne in spremenjene prakse davčnega organa glede na okoliščine konkretnega primera in konkretno ugotoviti, kako se je pravni in dejanski položaj tožnika zaradi spremenjene prakse davčnega organa spremenil, kot to pravilno ugovarja tožnik. Povedano...
Anonym
3
Zastaranje davka od nenapovedanih dohodkov lahko začne teči enotno za celotno davčno obveznost iz 68.a člena ZDavP-2 in je posledično vezano na (celotno) inšpicirano obdobje (enega do desetih let). Zastaranje torej ne teče za posamezno leto, zajeto v okviru obdobja, za katerega se davek ugotavlja, niti ne more začeti teči med inšpiciranim obdobjem, ampak šele po koncu tega obdobja. V obravnavanem primeru, ko se je postopek vodil na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, je tako zastaranje pravice do odmere davka po presoji sodišča začelo teči prvi naslednji dan po koncu tega obdobja, to je 1. 1. 2011.
Vendar pa je davčni organ spregledal (takrat veljavni) šesti odstavek 126. člena ZDavP-2, ki ureja absolutno zastaranje, na kar je tožnik pravilno opozoril na glavni obravnavi. Po navedeni določbi ne glede na določbo o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič...
Anonym
3
Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1).Zavrženje tožbe v upravnem sporu ne more temeljiti na okoliščini, da je pritožnica po obvestilu sodišča iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 vstopila v upravni spor plačnice davka. ZUS-1 namreč ne predpisuje zavrženja tožbe samo zato, ker je...
Anonym
3
Variabilni del kupnine za poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo, ki je poleg fiksnega dela kupnine dogovorjen z osnovno pogodbo o odsvojitvi, vendar njegova višina ob sklenitvi pogodbe še ni opredeljena v znesku, ker je odvisna od uspešnosti poslovanja družbe (njeni uspešnosti pri uresničevanju poslovno-finančnih načrtov) po sklenitvi pogodbe o odsvojitvi po ZDoh-2, spada med dohodke iz kapitala (5. točka 18. člena ZDoh-2), ki se za davčni leti 2018 in 2019, torej v času pred uveljavitvijo ZDoh-2V, obdavči kot dobiček iz kapitala (3. točka prvega odstavka 80. člena).
Anonym
3
Vsi zakonski pogoji za nastanek davčne obveznosti so v obravnavani zadevi izpolnjeni. Glede na to, da je bilo vozilo v letu 2016 pripeljano in registrirano v Sloveniji zgolj začasno in posledično ni bilo obdavčeno z davkom na motorna vozila, se za namene odmere tega davka tožničina pridobitev oziroma registracija v letu 2021 šteje za prvo registracijo v smislu zgoraj citiranega 4. člena ZDMV-1.
Anonym
3
Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova. Zaradi navedenega v davčnem izvršilnem postopku po zakonu ni predvideno zaslišanje dolžnika in tudi ne izvedba ustne obravnave.
Anonym
3
Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova (niti njegove izvršljivosti). Zaradi navedenega v davčnem izvršilnem postopku po zakonu ni predvideno zaslišanje dolžnika in tudi ne izvedba ustne obravnave.
Anonym
3
Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.
Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev...
Anonym
3
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-85/21 z dne 24. 10. 2024 odločilo, da 95. člen ZDavP-2 ni v neskladju z Ustavo.
Anonym
3
Po zaključenem stečajnem postopku je davčni organ izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi, po katerem so predmet davčne izvršbe poleg stroškov postopka davčne izvršbe terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in iz naslova davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja REK-1 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.
Tožena stranka pravilno pojasni, da terjatve, ki so predmet izpodbijanega sklepa o izvršbi, sodijo v 6. točko prvega odstavka 21. člena (terjatve iz naslova davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja)1 in v drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP (terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike). Tožnikove trditve, da odpust obveznosti učinkuje tudi na prispevke za zasebnike, nimajo opore v drugem odstavku 21. člena ZFPPIPP. V primeru odpusta obveznosti to pomeni, da so iz odpusta...
Anonym
4
Zastaranje pravice do izterjave obveznosti po ZDavP-2 ne prične teči s trenutkom nastanka davčne obveznosti, pač pa šele po izvršljivosti odmerne odločbe (to je po poteku paricijskega roka za izpolnitev obveznosti).
Anonym
4
Tožnik je v postopku ves čas zatrjeval, da je imel sklenjeno zgolj eno od teh osmih pogodb, in sicer pogodbo, s katero je za obdobje od 5. 5. 2014 do 6. 11. 2014 vezal znesek 662.938,37 EUR, za kar naj bi, po njegovih trditvah, prejel znesek 12.980,76 EUR. Sodišče pa ugotavlja, da tožnik ni predložil nobenega dokazila, s katerim bi dokazoval svojo trditev, da v letu 2014 na transakcijske račune, ki jih je imel odprte, ni prejel nakazil zneskov, kot izhajajo iz izpiskov A. 1 - 9 za leto 2014, medtem ko je prvostopenjski organ ta dokazila pridobil, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, toženka pa jih je v tem upravnem sporu tudi predložila sodišču.
Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da se tožnik za namene Konvencije šteje za davčnega rezidenta Slovenije, ima Slovenija po prvem odstavku 11. člena Konvencije pravico, da obdavči ta dohodek. Obdavčitev obresti, ki jih prejmejo fizične osebe, ureja ZDoh-2, ki pa ne določa davčne oprostitve za tožnikov...
Anonym
4
Nosilni razlog davčnih organov za davčno nepriznanje odhodkov iz naslova slabitve zemljišč je, da tožnik poštene vrednosti, zmanjšane za stroške prodaje, in vrednosti pri uporabi, v okviru ugotavljanja nadomestljive vrednosti, ni ugotavljal za isto vrsto sredstev.
Zaradi napačne metode tožnik s cenitvami, ki jih je uporabil v okviru testa slabitve, ni uspel ustrezno izkazati nadomestljive vrednosti sredstev, kot to vrednost določata SRS 1.33 (2006) in MRS 36, posledično pogoji za davčno priznanje odhodkov po tretjem odstavku 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), tudi po presoji sodišča, niso izpolnjeni.
Anonym
4
Sodišče pritrjuje stališču tožnika, da iz zakonskega besedila 162. člena ZDO ne izhaja, da bi bil pogoj za začasno davčno oprostitev plačila davka od premoženja za prve lastnike novih stanovanjskih hiš oz. stanovanj in garaž, za 10 let (kar zavezanec uveljavlja z vlogo, ki jo vloži pri davčnemu organu) prijavljeno stalno prebivališče niti dejansko bivanje prvega lastnika v zadevni nepremičnini, za katero se uveljavlja začasna oprostitev navedenega plačila davka. Oprostitev je uvedena kot osebna oprostitev in se zato prizna le prvim lastnikom, ne pa nasploh novim lastnikom, ki niso prvi lastniki.
Anonym
5
Pojem opravičljivih razlogov za zamudo iz tretjega odstavka 238. člena ZUP zajema položaje, ko stranka brez svoje krivde ni mogla navesti novih dejstev in dokazov pred izdajo prvostopenjskega upravnega akta. Pri tej presoji se uporablja merilo povprečno skrbnega posameznika (pri pravnih osebah merilo dobrega gospodarstvenika) in ali bi se ta okoliščinam, ki so preprečevale seznanitev z dejstvi in dokazi, lahko izognil.
Anonym
4
Do odloga ugotavljanja davčne obveznosti pride zgolj pod pogojem, da davčni zavezanec opcijo odloga izbere in svojo izbiro priglasi davčnemu organ po pravilnih davčnega postopka in v predpisanem roku, davčni organ pa v davčnem postopku z odločbo ugotovi izpolnjenost pogojev in s tem prizna pravico do odloga. Že iz jezikovne razlage prvega do četrtega odstavka 331. člena ZDavP-2, enako pa tudi iz prej navedene sodbe Vrhovnega sodišča, izhaja, da gre za dva ločena in alternativna postopka. Davčni zavezanec torej vloži davčno napoved ali vlogo za odlog ugotavljanja davčne obveznosti, vse v predpisanem roku.
Glede na povedano ni moč slediti stališču tožnika, da gre pri postopku odločanja po vloženi davčni napovedi in o odlogu za enoten postopek in je zato odlog mogoče uveljavljati ves čas postopka, dokler ni izdana odmerna odločba. Tožnikove vloge za uveljavljanje odloga namreč ni moč šteti kot dopolnitve davčne napovedi, pač pa gre za dve ločeni...
Anonym
4
V konkretni zadevi se je obseg pravne dobrote spremenil, še preden se je proti tožniku začel postopek osebnega stečaja, in se do končanja stečaja zoper njega ni spreminjal več, zato je tožnik že od pridobitve položaja stečajnega dolžnika vedel, v kakšnem obsegu bo lahko upravičen do pravne dobrote odpusta obveznosti, če bodo za njen izrek sploh izpolnjeni zakonski pogoji.
Ker odpust obveznosti nobene od terjatev, ki so predmet izpodbijanega sklepa o izvršbi (terjani so prispevki za socialno varnost za zasebnike) odpust obveznosti ne učinkuje niti za zakonske zamudne obresti od takšnih terjatev.
Anonym
5
Sodišče pritrjuje stališču toženke, da plačilo, ki ga je za opravljene storitve prejela tožnica, ne odraža njenega vpliva na doseženo prodajo, kar ni skladno z neodvisnim tržnim načelom. Zato je davčni organ skladno s Smernicami OECD pristopil k ugotavljanju obstoja trženjskega nepredmetnega osnovnega sredstva, kar je prepričljivo utemeljil z upoštevanjem funkcij in prevzetimi tveganji, ki jih je v letu 2014 opravljala oziroma nosila tožnica.
Davčni organ je torej s tem, ko je tožnico utemeljeno pozval k predložitvi primerljivih podatkov, dokazno breme prenesel nanjo. V takšni procesni situaciji je na tožnici, da ob nasprotovanju podatkom in izbranemu načinu oziroma ključu porazdelitve predlaga drugačen način/metodo prilagoditve in zanj predloži verodostojne podatke.