Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je lahko spremenjena sodna praksa, ki ugotavlja, da organ materialne določbe ni pravilno uporabil, podlaga za analogno uporabo 97. člena ZDavP-2 v primerih zahteve vračila davka, plačanega na podlagi obračuna davčnega odtegljaja predloženega v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po 140. a členu ZDavP-2?

Tožnikov pravni položaj, relevanten za odmero obresti, je bil zaključen z izdajo izpodbijane odločbe, kar pa je že v času, ko se uporablja novela ZDavP-2J, zato že pojmovno z odmero obresti ni moglo priti do posega v pridobljene pravice. V tožnikovi zadevi bi tako lahko šlo zgolj za nepravo retroaktivnost, ki pa se ne presoja po 155. členu Ustave, temveč z vidika načela pravne države in načela zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Novela ZDavP-2J pa ni posegla v tožnikov zaključen pravni položaj, posegla je zgolj v njegovo pričakovanje, da zakonodajalec ne bo spremenil obrestne mere, po kateri se bodo obrestovale njegove davčne obveznosti oz. v pričakovanje, da če bo do spremembe obresti prišlo, da bo nova obrestna mera veljala šele za čas od spremembe dalje. Neodvisno od presoje, ali gre v obravnavani zadevi za pričakovanje ali za pričakovano pravico, sodišče sodi, da obračun višjih obresti za celotno obdobje obrestovanja, čeprav se je obrestna...

Stroški tistih davčnih zavezancev, ki so prejeti od tujega delodajalca v zvezi z delom, morajo biti obravnavani enako kot vsebinsko primerljivi stroški davčnih zavezancev, prejeti od slovenskega delodajalca po splošni določbi 44. člena ZDoh-2. Če je glede na okoliščine posameznega primera ugotovljeno, da delavec ni bil le na službenem potovanju v tujini, pač pa je po pogodbi o zaposlitvi njegovo delovno mesto dejansko v tujini (npr. v poslovni enoti njegovega delodajalca ali pri njegovih pogodbenih partnerjih v drugi državi), delavec do dnevnic ni upravičen. Navedeno pomeni, da se navedena izplačila (ne glede na svoje poimenovanje) ne morejo obravnavati kot neobdavčen del dohodka, ki se ne všteva v davčno osnovo, ampak se morajo obravnavati kot del dohodka iz naslova zaposlitve, ki ga je treba všteti v osnovo za odmero dohodnine. Na predložitev pogodbe o zaposlitvi, ki je ključna za to, da se v obravnavani zadevi ugotovi narava oziroma vsebina...

Upoštevaje stališča SEU po presoji tega sodišča drugostopenjski davčni organ v tožnikovem primeru, glede na to, da se je tožnik smel na poziv prvostopenjskega organa za predložitev dodatne dokumentacije odzvati tudi še po poteku enomesečnega roka in tudi šele s pritožbo, ne bi smel izhajati iz tega, da je tožnik s podajo dokaznih predlogov prekludiran (in po tretjem odstavku 238. člena ZUP preverjati upravičenosti razlogov, ki so tožnika vodili do takšne zamude), temveč bi bilo treba, izhajajoč iz neprekluzivnosti roka iz 74.e člena ZDVV-1, upoštevati pravočasnost predložitve teh dokazov.

Pprava, ekonomska vsebina poslovanja med tožnikom, A. in B. ter C. je bila takšna, da je bil dejansko tožnik tisti, ki je dajal vir sredstev za potrošniško kreditiranje, ki sta ga izvajala A. in B., prav tako pa je bil tožnik tisti, ki je obvladoval vrnjena sredstva iz naslova teh potrošniških kreditov, vključno z njihovimi pripadki, pri čemer je glavnice pobotal, obresti pa uporabil za financiranje nadaljnjega kreditiranja. Družba C. kot prevzemnik terjatev in upnik iz omenjenih kreditnih razmerij sredstev (obresti) ni prejemala, družbi A. in B. kot primarna kreditorja pa nista posojali svojih sredstev in tudi nista prejeli kupnine za odstopljene terjatve (v višini glavnic). Torej je bil tožnik dejanski beneficiar prihodkov iz naslova danih potrošniških kreditov, ti prihodki pa so obsegali obresti po omenjenih kreditih. Zato je bilo treba te obresti na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 te obdavčiti pri tožniku, ne pa pri prej omenjenih družbah.

Novela ZDavP-2J ni posegla v tožnikov zaključen pravni položaj, posegla je kvečjemu v njegovo pričakovanje, da zakonodajalec ne bo spremenil obrestne mere, po kateri se bodo obrestovale njegove davčne obveznosti v povezavi z nenapovedanimi obdavčljivimi dogodki oziroma v pričakovanje, da, če bo do spremembe obresti prišlo, bo nova obrestna mera veljala šele za čas od spremembe dalje. Neodvisno od presoje, ali gre v obravnavani zadevi za pričakovanje ali za pričakovano pravico, sodišče sodi, da obračun višjih obresti za obdobje obrestovanja pred zvišanjem, ni v nasprotju z načelom pravne varnosti po 2. členu Ustave. Načelo zaupanja v pravo zagotavlja varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege za naprej. Posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu.

Za vračilo DPN na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-1 je bistven nastop nemožnosti izpolnitve, ne glede na to, ali je nastopila zaradi naravnega ali pravnega vzroka, ravnanja pogodbenih strank ali koga tretjega. Upoštevaje zakonsko besedilo drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 je pravno upoštevna le splošna nemožnost izpolnitve, ki nastopi, če pogodbe oziroma pogodbene obveznosti nihče več ne more izpolniti. Pri tem velja, da če je predmet izpolnitve individualno določena stvar, pomeni njeno uničenje nemožnost izpolnitve. Pri izpolnitvi denarne obveznosti zato nemožnost izpolnitve praktično ne pride v poštev. V obravnavanem primeru je do sporazumnega prenehanja prodajnih pogodb prišlo, ker kupec ni mogel izpolniti pogodbene obveznosti, to je poravnati kupnine, zato do nemožnosti izpolnitve v smislu drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 ne more priti in tožnik do vračila DPN na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 ni upravičen.

V zadevi je odločilno, da v času vložitve tožbe, s katero se je začel ta upravni spor, torej februarja 2023, družbe A., d.o.o. več ni bilo, saj je bila več kot eno leto prej izbrisana iz hrvaškega sodnega registra. Pravna oseba, gospodarska družba z omejeno odgovornostjo, ki je več ni, pa v skladu z ZPP, katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabljajo v upravnem sporu, kolikor ZUS-1 ne določa drugače, ne more biti stranka sodnega postopka, zato je treba takšno tožbo zavreči.

Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati očitek tožnika, da v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni bil zaslišan in da ni bil izveden posebni ugotovitveni postopek. Kadar namreč davčni organ v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti, ki predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, se štejejo dejstva, ki so v njem potrjena, za priznana (prvi odstavek 169. člena ZUP).

Analogija v davčnem pravu po stališču sodne prakse in pravne teorije ni prepovedana, ko je to v korist davčnim zavezancem. V postopku vračila lahko davčni organ ugotovi, da je obračun davčnega odtegljaja napačen in preveč plačan davek zavezancu vrne ali pa zahtevek zavrne z odločbo.

Po presoji sodišča je davčni organ utemeljeno pričel davčno izvršbo zoper tožnico, saj je iz knjigovodske evidence davčnega organa izhajalo, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala svojih obveznosti iz naslova odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost.

Davčni organ je v davčnem postopku pri odmeri obveznosti iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti vezan na uradno pridobljene podatke oz. na uradne evidence. Iz uradnih evidenc pa izhaja, da sta imela 30. 6. 2020 oba člana kmečkega gospodinjstva prijavljeno bivališče na istem naslovu, kjer se nahaja stavba št. 21, ki je enostanovanjska stavba. Tožnik bi moral pravočasno popraviti podatke oz. jih uskladiti z dejanskim stanjem, kolikor bi želel, da se spremembe upoštevajo v letu 2020. Upoštevaje zakonsko definicijo, da gre za skupnost članov enega ali več gospodinjstev, evidentiranih na istem naslovu, so v tožnikovem primeru torej izpolnjeni vsi pogoji, saj oba z materjo bivata na istem naslovu, zgolj "funkcionalna" ločitev bivališč pa tega ne spreminja.

Dejstvo, da je v prodajni pogodbi naveden napačen TRR ne dokazuje, da gre za navidezno pogodbo. Za pravilno kvalifikacijo predmetne Prodajne pogodbe kot navidezne bi bila potrebna dejanska ugotovitev, da prodajalka (v času sklepanja te pogodbe) ni imela namena odsvojiti predmetne nepremičnine oziroma prenesti lastninske pravice na kupca. Poleg navedenega bi bila potrebna tudi ugotovitev, da v času sklenitve predmetne Prodajne pogodbe tudi kupec ni imel namena pridobiti lastninske pravice na obravnavani nepremičnini. V konkretnem primeru pa iz dejanskega stanja izhaja, je bila predmetna Prodajna pogodba izvršena in prenos lastninske pravice na obravnavani nepremičnini iz prodajalke na kupca vpisan v zemljiško knjigo. Nadaljnje razpolaganje s predmetno nepremičnino ne predstavlja objektivne okoliščine oziroma indica, ki bi kazal na navideznost posla. Zapisnik je procesni akt, izdan v davčnem postopku, v katerem se dejansko stanje šele ugotavlja in s katerim se...

Zagovornik argumentov, ki se nanašajo na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v postopku s pritožbo ni izčrpal, čeprav skuša prepričati, da je slednje uveljavljal kot osrednji argument obrambe, saj je pri vprašanju obsojenčevega ravnanja v zmoti potrebno najprej razčistit dejansko stanje. To nedvomno drži, vendar je na njegove pomisleke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče, ko je nasprotoval dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Kršitev kazenskega zakona vložnik zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar preko drugačne dokazne presoje ugotovljenih dejstev izraža zgolj nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, kar pa pomeni izpodbijanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP) Kot je Vrhovno sodišče že judiciralo, je za dokazovanje nekega dejstva načeloma treba...

Tožnik je imel možnost okoliščine, relevantne za odmero davka, navesti in predložiti vsa potrebna dokazila, tudi po vročitvi odmerne odločbe, v pritožbenem postopku, v katerem bi lahko zatrjeval in dokazoval, da je davčni organ dejansko stanje, relevano za odmero dohodnine, ugotovil napačno. Ker pa tožnik pritožbe zoper prvostopno odločbo ni vložil in za to opustitev tudi ni navedel nobenega razloga, je pravilen zaključek davčnega organa, da tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde v končanem prejšnjem postopku ni mogel navesti okoliščin, zaradi katerih sedaj predlaga obnovo.

Objektivna konstrukcijska značilnost oz. lastnost obravnavanih vozil je pomembna zato, ker objektivno kaže na pretežni oz. glavni namen uporabe vozila, ki je tudi objektivno merilo za uvrstitev blaga v Kombinirano nomenklaturo (KN). Glede tega objektivnega kriterija se davčni organ in toženka nista opredeljevala, čeprav bi se po presoji sodišča morala. Sodišče se strinja z očitkom tožnika, da gre za enega od relevantnih objektivnih kriterijev, ki ga je pri presojanju potrebno še posebej pozorno preučiti. Da je potrebno oceniti splošni videz vozila in vse značilnosti obravnavanih vozil in pri tem upoštevati relativno pomembnost meril, uporabljenih za njihovo uvrstitev, pa izhaja tudi iz sodne prakse SEU.

Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati očitek tožnika, da v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni bil zaslišan in da ni bil izveden posebni ugotovitveni postopek. Kadar davčni organ v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti, ki predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, se štejejo dejstva, ki so v njem potrjena, za priznana (prvi odstavek 169. člena ZUP).

Davčni organ ne pojasni, katere so posebne okoliščine, ki naj bi jih vzpostavil tožnik, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti, saj gre le v takem primeru za nedovoljeno davčno izogibanje v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Gre za primere oblikovanja vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Prav s tem pa nastane enemu od subjektov, udeleženem v taki umetni shemi, davčna korist, ki šteje za neupravičeno, saj je nasprotna temeljnemu namenu zakonodajalca, ki je za določeno vrsto pravnih poslov predvidel obdavčenje, ki bi nastopilo ob odsotnosti nedovoljenega davčnega izogibanja. To iz izpodbijane odločbe ne izhaja, saj ni razvidno, ali je kot konstrukt brez ekonomske vsebine davčni organ obravnaval pravne učinke pogodbe...

Od obresti, odmerjenih v postopku inšpekcijskega nadzora na podlagi določbe 95. člena ZDavP-2, se po izrecni določbi tretjega odstavka 96. člena ZDavP-2 davčnemu zavezancu obračunajo tudi zamudne obresti od zapadlosti dolga naprej. Sestavine sklepa o davčni izvršbi določa zakon, ki pa ne določa, da bi moral sklep vsebovati tudi analitične izračune za vsak znesek zamudnih obresti posebej, ki se terjajo od davčnega dolžnika.

V dokaznem postopku je procesno dokazno breme porazdeljeno tako, da mora zavezanec za davek predlagati dokaze za svoje trditve, in če je mogoče, te dokaze tudi predložiti. Ta zahteva ne velja le za dejstva, na katera zavezanec opira svoj zahtevek, ampak tudi za dejstva, na katera v postopku opira svoje ugovore proti ugotovitvam davčnega organa.

Obrazložitev odločbe o zavrnitvi tožničine vloge za odpis ali delni odpis davčnega dolga, kot sta jo podala prvo- in drugostopenjski organ, ne daje ustrezne podlage za to, da bi sodišče lahko preverilo in potrdilo, da je bil prosti preudarek pri upravnem odločanju uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen, in da meje prostega preudarka niso bile prekoračene.

Vloga tožeče stranke za odpečatenje spletnih strani je bila pravilno zavrnjena, ker ugotovljene nepravilnosti, ki so bile razlog za zapečatenje spletnih strani, še niso bile odpravljene in se kršitve nadaljujejo, dejavnost spletne prodaje pa se z namenom izogibanja davčnim obveznostim navidezno preusmerja na nove subjekte. Tako se le navzven ustvarja vtis, da je dejavnost zadevne spletne prodaje prenesena na nov subjekt (tožečo stranko), dejansko pa se ta izvaja tako kot prej, ne da bi bile pomanjkljivosti, zaradi katerih so bile zadevne spletne strani zapečatene, odpravljene. Ker kršitve, zaradi katerih so bile spletne strani zapečatene, niso odpravljene. Pogoji za odpečatenje teh spletnih strani niso izpolnjeni.

V primeru, ko v postopku osebnega stečaja nad notarjem kot zasebnikom do odpusta obveznosti ni prišlo, stečajni dolžnik upnikom za neplačane obveznosti odgovarja tudi po zaključku stečajnega postopka. Te obveznosti lahko poravna prostovoljno ali pa prisilno v postopku (civilne ali davčne) izvršbe, ki ga lahko upniki po koncu stečajnega postopka vodijo zoper njega za vse neplačane terjatve - tako tiste iz osebne kot tudi tiste iz poslovne sfere, za katere zasebnik kot fizična oseba odgovarja z vsem svojim premoženjem.

Po stališču sodne prakse mora stranka imeti realno možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za izdajo odločbe. Torej ni dovolj, da se zavezanca zgolj pisno poziva in ga seznanja s postopkom, temveč predvsem pomeni, da se v dokaznem postopku neposredno pred organom odločanja izvedejo dokazi, ki so tudi v korist zavezanca (kot je na primer neposredno zaslišanje prič), kakor tudi, da se zavezancu omogoči neposredno soočenje z razlogi davčnega organa. Pravilo, da lahko davčni organ odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost organa, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar mu ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora organ izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in tožnika v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do...

Tožeča stranka je dolgovani znesek, ki izhaja iz izvršilnega naslova, poravnala po izdaji sklepov o izvršbi. V tem primeru davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke v skladu s 1. točko prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 ustavi izvršbo. Ni pa ta okoliščina razlog za odpravo izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi. V upravnem sporu presoja sodišče pravilnost in zakonitost izpodbijanih aktov, v konkretnem primeru sklepov o davčni izvršbi, v času njihove izdaje.

Davčni organ mora prikriti pravni posel, ko ugotovi njegov obstoj, ustrezno opredeliti. Nato mora presoditi, ali ga je na podlagi ugotovljenih lastnosti mogoče obdavčiti kot katerega od dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, ki so urejeni v ustreznih poglavjih ZDoh-2. Šele če to ne bi bilo mogoče, mora opraviti presojo, ali gre za katerega izmed posebej opredeljenih tipov dohodkov, ki jih zakon našteva med drugimi dohodki (od 1. do 10. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2), ali za dohodek, ki bi bil po ZDoh-2 oproščen plačila dohodnine. Šele če ne bi šlo niti za tak dohodek, se lahko pojavi vprašanje, ali je mogoča njegova obdavčitev na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Pri tem za uporabo slednje pravne podlage ne zadošča zgolj dejstvo, da drugih pravnih podlag za obdavčenje ni mogoče uporabiti, temveč je potrebna (dodatna) presoja, ali gre sploh lahko za dohodek v smislu te določbe ZDoh-2.

Informacija javnega značaja je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Bistveno je, da javni organ ustvari informacijo javnega značaja pri svojem delu in v postopkih, za katere je odgovoren v skladu s predpisi. Ni nujno torej, da organ informacijo ustvari sam. Informacijo lahko pridobi od drugih oseb javnega ali zasebnega prava. Tudi če je določen dokument po svoji naravi informacija javnega značaja zaradi navedene povezanosti z izvajanjem javne službe, pa to ne pomeni, da je dostop do dokumenta absoluten oziroma povsem neomejen. Test prevladujočega interesa javnosti pomeni izjemo od izjem. Interes javnosti, kot splošni interes, ne služi le interesom ozke skupine oseb, ampak je opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju ter s tem omogočilo nadzor...

Izpodbijana odločitev torej ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Obrazložitev upravne odločbe mora obsegati: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

Ob upoštevanju 101. člena ZDoh-2 datum pridobitve kapitala ni nujno enak datumu pridobitve lastninske pravice po civilnopravnih predpisih, pri tem pa razdelitev kapitala, ki je bil predhodno v solastnini, ne vpliva na čas pridobitve, če zavezanec ob razdelitvi prejme kapital v obsegu, ki ustreza pripadajočemu solastniškemu deležu.

Pravilna je presoja, da je s položitvijo kupnine pri notarki prenehala obveznost toženke. Takrat bi tožnik moral prostovoljno plačati davek in overiti podpis na prodajni pogodbi ter prevzeti kupnino pri notarki, da bi ga lahko šteli za pogodbi zvesto stranko. Zgolj tožnikovo prepričanje, da je bil prevaran glede vrednosti nepremičnine, ni utemeljen razlog za ne-nastanek upnikove zamude po prvem odstavku 300. člena OZ. Z neizpolnitvijo svojega dela obveznosti in nesodelovanjem pri prevzemu toženkine izpolnitve je tožnik je tožnik prišel v upniško zamudo in izgubil možnost, da pogodbo razdre. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in skrbnosti ravnanja v obligacijskih razmerjih (6. člen OZ) bi bilo stališče, da je s toženkinim umikom depozita popustil učinek upniške zamude in je oživela pravica do razdora pogodbe.