Prograv v PDF verziji - vključno s prilogami
Postopek in prispevki v zvezi s kandidaturo so objavljeni na spletnih straneh https://www.modro-poslovanje.si
Celoten proces nastajanja tega dokumenta je bil usmerjen v en sam cilj: oblikovati izvedljive, pravno skladne in sistemske rešitve, ki lahko vodijo do dobre države – države, v kateri pravice niso le zapisane, temveč dejansko udejanjene.
Človekove pravice ne varuje ena institucija – varujemo jih skupaj, z odgovorno oblastjo in močno neodvisnim Varuhom. Varuh ni proti državi, ampak proti neuspešni državi. Varuh ne sprejema odločitev (in ne nadomešča politike), ampak razkriva tveganja njihove neuspešnosti.
Mag. Franc Derganc
Verzija: 3.4 z dne 29.11.2025
Varuh ne sme predpostavljati pravnega znanja državljanov.
Njegova naloga je, da življenjsko težavo prevede v jezik človekovih pravic.
ZAVEZE VARUHA ZA MANDAT
- Varnost in sobivanje v lokalnih skupnostih
- Ekonomske človekove pravice – delo, podjetništvo, davki
- Otroci, mladi in družine – pravice, ki danes ne delujejo
KAKO ŠE IZBOLJŠATI PROGRAM (vizijo razvoja, določanje ciljev in strategija za dosego ciljev) S POMOČJO PREDLOGOV POSLANSKIH SKUPIN?
- Podajte pobude oz. vaša razmišljanja o programu kandidata (priloga7)
Komentar ChatGpt, ki je izvedel recenzijo dokumenta: Varuh ni imenovan zato, da ima popoln document (ki ga berete), ampak zato, da ima pravilen kompas.
Contents
PROGRAM KANDIDATA ZA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC.. 1
I. UVOD: VLOGA VARUHA V SODOBNI DEMOKRATIČNI DRUŽBI. 4
1. Ustavna vloga Varuha človekovih pravic. 4
2. Razlogi za kandidaturo.. 7
II. ANALIZA STANJA ČLOVEKOVIH PRAVIC IN VLADAVINE PRAVA.. 8
3. Vladavina prava v Sloveniji – sistemski pogled.. 8
4. Ključna tveganja za človekove pravice. 8
5. Vloga Varuha v celotnem sistemu varstva pravic. 9
III. TEMELJNA NAČELA DELOVANJA VARUHA.. 10
6. Neodvisnost, nepristranskost in integriteta. 10
7. Načelo dobrega upravljanja. 11
8. Dostopnost in človeku prijazen Varuh.. 12
IV. STRATEŠKE PRIORITETE MANDATA.. 13
9. Varstvo posameznika v razmerju do države. 13
10. Socialne in ekonomske človekove pravice. 14
11. Ranljive skupine. 15
12. Dolgotrajni postopki in učinkovito pravno varstvo.. 17
V. OPERATIVNI NAČRT DELA IN RAZVOJ INSTITUCIJE.. 18
13. Organizacija dela Varuha. 18
14. Sistem spremljanja uspešnosti (KPI). 18
15. Od posamičnega primera do sistemskih sprememb.. 19
VI. SODELOVANJE IN DIALOG.. 20
16. Odnos do Državnega zbora. 20
17. Odnos do izvršilne oblasti 20
18. Univerze, civilna družba in strokovna javnost kot institucionalni partnerji Varuha. 21
VII. MEDNARODNA RAZSEŽNOST DELOVANJA.. 22
19. Vloga Varuha v evropskem prostoru.. 22
20. Varuh in evropski standardi človekovih pravic. 23
VIII. ETIKA, ODGOVORNOST IN JAVNO ZAUPANJE.. 23
21. Etika Varuha in njegovih sodelavcev.. 23
22. Komunikacija z javnostjo in mediji 24
IX. SKLEP: VARUH KOT INSTITUCIJA ZA PRIHODNOST.. 25
23. Vizija institucije Varuha po izteku mandata. 25
24. Zaveza kandidata. 25
X. Pojasnitev metodike in metodologije dela tega programa. 26
XI. Zaveze Varuha za človekove pravice. 29
Besedilo zaveze kandidata, vizija, usmeritev za določitev ciljev in orodje za dosego ciljev.. 29
Nastajajoča tveganja za varstvo človekovih pravic v luči dokumentov ZN.. 30
Vpliv na prilagoditve v organizaciji dela Varuha. 32
XI. SKLEP: Pravno obvestilo vezano na avtorstvo in uporaba ChatGpt5.1.. 34
1. Priloga: Sistematični pregled varovanja človekovih pravic v Sloveniji 35
2. Priloga: Prikaz področij dela Varuha – spletno mesto.. 36
3. Priloga: Sistematika varovanih pravic v referenčnih državah EU27 (Finska, Danska itd.) 37
4. Priloga: Sistematika varovanih pravic in primeri vprašanj, ki so lahko podlaga za delo VARUHA.. 38
5. Priloga: Hitri vodič za državljane – prepoznava morebitnih kršitev človekovih pravic 41
6. Priloga: organizacija dela Varuha v primero ko in če se izvede celovita analiza po izzivih na področju varovanja človekovih pravic - primeri 42
7. Priloga: Nagovor ob kandidaturi in zaveza. 43
8. Priloga: Vprašalnik za vsebinsko presojo kandidata za Varuha za človekove pravice. 45
9. Priloga: Skrajšan dopis v zvezi s programom kandidata - mag. Franc Derganc. 48
Če politika ne presoja programov kandidatov, ne ogroža le neodvisnosti Varuha, temveč pravice vseh, ki jih je ta (varuh) poklican varovati.
Varuh človekovih pravic je samostojna in neodvisna ustavna institucija, katere temeljna naloga je varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznika v razmerju do nosilcev javnih pooblastil ter nadzor nad spoštovanjem načel dobrega upravljanja v delovanju oblasti. Varuh ne sodi v nobeno od treh vej oblasti, temveč deluje kot ustavni korektiv, katerega avtoriteta temelji na strokovnosti, neodvisnosti in javnem zaupanju.
Ustavna vloga Varuha v Republiki Sloveniji temelji (ključno) na:
Ustavna raven: 159. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa Varuha kot samostojno in neodvisno institucijo za varstvo človekovih pravic.
Zakonska raven: Zakon o Varuhu človekovih pravic (ZVarCP), ki podrobneje ureja pristojnosti, postopke in delovanje Varuha.
Mednarodne pogodbe in nadnacionalno pravo: Evropska konvencija o človekovih pravicah, kot zavezujoč mednarodnopravni okvir varstva človekovih pravic (vključno s standardi , kot so Beneška načela, priporočila) ter Pravo Evropske unije, pri čemer predstavlja ključno vsebinsko podlago Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Zelo pomembna raven zavarovanja človekovih pravic je Ustanovna listina ZN, Splošna deklaracija človekovih pravic (1948), Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (ICCPR), Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (ICESCR), Opcijski protokoli k ICCPR in ICESCR, tematke konvencije ZN (Konvencija proti mučenju-CAT….), Institucionalni okvir ZN (Svet ZN za človekove pravice, Urad Visokega komisarja ZN za človekove pravice (OHCHR), Pogodbeni odbori ZN (Treaty Bodies), Posebni poročevalci ZN (Special Rapporteurs)), t.i. mehko pravo ( Pariška načela (Paris Principles) – standardi za neodvisne institucije za človekove pravice, Splošni komentarji odborov ZN, Priporočila in sklepi UPR (Universal Periodic Review). Ključne tematske konvencije ZN so:
-
- Konvencija proti mučenju (CAT)
- Konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (CERD)
- Konvencija o odpravi diskriminacije žensk (CEDAW)
- Konvencija o otrokovih pravicah (CRC)
- Konvencija o pravicah invalidov (CRPD)
- Konvencija o varstvu pravic migrantov (ICRMW)
- Konvencija proti prisilnim izginotjem (CED)
Izredno pomembna raven zavarovanja človekovih pravic predstavljajo tudi dokumenti Sveta Evrope
Mednarodni institucionalni standardi (ključno za delo varuha): Pariška načela Združenih narodov o nacionalnih institucijah za človekove pravice, ki določajo standarde neodvisnosti, pristojnosti in institucionalne legitimnosti in »Beneški principi Sveta Evrope o zaščiti in spodbujanju institucije ombudsmana«, ki opredeljujejo vlogo Varuha v ustavnopravnem sistemu.
Sodno-interpretativni viri: Sodna praksa Sodišča Evropske unije, zlasti v zvezi s 41. členom Listine EU o temeljnih pravicah (pravica do dobrega upravljanja), ki obsega: pravico do obravnave v razumnem roku, pravico do izjave (audi alteram partem), dolžnost obrazložitve odločb, nepristransko in skrbno obravnavo zadeve, odgovornost uprave za kršitve postopkovnih jamstev in »Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice«, ki dopolnjuje standarde učinkovitega pravnega varstva, poštenega postopka in pozitivnih obveznosti države. Varuh mora spremljati tudi sodno prakso drugih sodišč v EU27, ki varujejo človekove pravice s ciljem iskanja utreznih ukrepov za zavarovanje pravic.
Evropska dobra praksa in sodelovalni mehanizmi: Evropski standardi in dobra praksa Evropskega ombudsmana na področju dobrega upravljanja in »Sodelovanje v Evropski mreži ombudsmanov (ENO)«, ki omogoča izmenjavo praks in skupno obravnavo sistemskih vprašanj.
Priporočila in »soft law«: Priporočila Sveta Evrope na področju človekovih pravic, vladavine prava in demokratičnega upravljanja.
Vloga Varuha človekovih pravic v sodobni evropski ustavni demokraciji ni omejena zgolj na nacionalni pravni red, temveč je vsebinsko vpeta v več nivojski sistem varstva človekovih pravic, ki združuje ustavne, evropske in mednarodne pravne vire. Razumevanje tega sistema je ključno za pravilno umeščanje Varuha kot institucije, ki ne deluje v konkurenci s sodišči, temveč kot dopolnilni, preventivni in sistemski mehanizem varstva pravic posameznika. Glej sistematični pregled človekovih pravic v Sloveniji:
- Priloga 1: Sistematični pregled varovanja človekovih pravic v Sloveniji – sistematika po ESČP
- Priloga 2: Pregled varovanja z vidika sistematike v trenutni organizaciji, kot izhaja iz predstavitve na spletni strani Varuha
- Priloga 3: Pregled sistematike varovanih pravic v referenčnih državah EU27
- Priloga 4: Sistematika varovanih pravic, če se organizacija dela Varuha bolj prilagodi »potrebam ljudi« oz. vprašanjem, ki se najpogosteje pojavijo med državljani
- Priloga 6: Sistematika varovanja pravic, če in ko se delo Varuha v celoti posveti reševanju sistemskih kršitev ko in če se predhodno izvede ceklovita analiza tveganja ne udejanjanja človekovih pravic z vidika vseh oseb z javnimi pooblastili pri nas.
Zgoraj navedene sistematike pravic posredno določa tudi organizacijo dela Varuha, zato sem v sklepnem delu tega programa predvideva tudi postopne spremembe pri organizaciji dela s ciljem zniževanja tveganj »ne udejanjanja uspešnega varovanja pravic«. Ena prvih »kriterijev uspešnosti« bo namreč kazalnik ki ga bomo poimenovali »Tveganje, da Varuh ne zazna kršitve človekovih pravic«.
Temeljni okvir delovanja Varuha v Republiki Sloveniji predstavlja Ustava Republike Slovenije, ki človekove pravice in temeljne svoboščine opredeljuje kot neposredno uporabljive in zavezujoče za vse nosilce oblasti. Ustavni red ne varuje zgolj posameznih pravic, temveč tudi temeljna načela pravne države, kot so pravna varnost, enakost pred zakonom in vezanost oblasti na pravo. Ustavno sodišče Republike Slovenije ima pri tem osrednjo vlogo kot varuh ustavnosti in zakonitosti, vendar je njegovo delovanje praviloma vezano na formalizirane postopke. Varuh človekovih pravic v tem prostoru deluje pred sodnim varstvom in se osredotoča predvsem na razmerje med posameznikom in upravo ter na dejansko uresničevanje ustavno zagotovljenih pravic v vsakdanjih upravnih, inšpekcijskih in drugih oblastnih postopkih.
Nacionalni ustavni okvir se vsebinsko dopolnjuje z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Ta sistem je usmerjen predvsem v zavarovanje temeljnih pravic pred arbitrarnostjo države ter v zagotavljanje učinkovitega pravnega varstva. Posebna vrednost sodne prakse ESČP je v razvoju doktrine pozitivnih obveznosti države, ki presega zgolj prepoved posegov v pravice in državi nalaga aktivno dolžnost, da vzpostavi učinkovit sistem njihovega varstva. Za Varuha človekovih pravic sodna praksa ESČP predstavlja ključni interpretativni standard, saj omogoča presojo ravnanj državnih organov že na ravni upravnega in institucionalnega delovanja, še preden posameznik doseže stopnjo mednarodnega sodnega varstva.
Pomemben del večnivojskega sistema predstavlja tudi pravo Evropske unije, zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Ta varuje širok spekter človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri čemer je njen poseben prispevek pravica do dobrega upravljanja, ki državo in njene organe zavezuje k zakonitemu, pravičnemu, sorazmernemu in obrazloženemu odločanju. Kadar državni organi izvajajo pravo Evropske unije, postane Listina neposredno zavezujoče merilo zakonitosti njihovega ravnanja. Varuh človekovih pravic ima v tem kontekstu pomembno vlogo pri prepoznavanju kršitev temeljnih pravic v upravnih postopkih ter pri opozarjanju na pomanjkljivosti v delovanju javne uprave tudi z vidika evropskih standardov.
Na globalni ravni sistem varstva človekovih pravic dopolnjujejo pravni instrumenti Združenih narodov, predvsem Splošna deklaracija človekovih pravic ter mednarodna pakta o državljanskih in političnih ter o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Ti dokumenti vzpostavljajo celovit pristop k človekovim pravicam, ki ne razlikuje med »klasičnimi« in socialnimi pravicami, temveč jih obravnava kot neločljivo celoto. Posebno pomembna so Pariška načela, ki določajo standarde za delovanje nacionalnih institucij za človekove pravice. Ta načela zahtevajo neodvisnost, pluralnost, zadostna pooblastila in dejansko učinkovitost institucij, kakršna je Varuh človekovih pravic, ter s tem zagotavljajo njihovo mednarodno legitimnost.
V evropskem prostoru dodatno normativno in doktrinarno usmeritev predstavljajo Beneški principi Sveta Evrope o zaščiti in spodbujanju institucije ombudsmana. Ti principi jasno opredeljujejo Varuha kot neodvisno in avtoritativno institucijo, katere moč ne izhaja iz prisilnih pooblastil, temveč iz strokovnosti, javne verodostojnosti in sposobnosti sistemskega vplivanja na delovanje oblasti. Beneški principi poudarjajo dostopnost Varuha posamezniku, njegov preventivni značaj ter njegovo ključno vlogo pri izboljševanju kakovosti upravljanja in varovanju človekovega dostojanstva.
Celoten sistem pravnih virov jasno kaže, da Varuh človekovih pravic deluje na presečišču več pravnih redov in standardov. Njegova naloga ni zgolj formalno preverjanje zakonitosti, temveč vsebinsko zagotavljanje, da so človekove pravice v praksi učinkovito zavarovane. Varuh tako predstavlja most med posameznikom in oblastjo, med pravnimi normami in njihovo dejansko uporabo ter med nacionalnim, evropskim in mednarodnim varstvom človekovih pravic.
Kandidatura za Varuha človekovih pravic izhaja iz ugotovitve, da se v praksi številne ustavno in mednarodno zavarovane človekove pravice uresničujejo zgolj formalno, medtem ko posameznik v vsakdanjem razmerju do države pogosto ostaja brez učinkovitega in pravočasnega varstva. Posebej izrazito se to kaže v upravnih, davčnih, inšpekcijskih in izvršilnih postopkih, kjer je razmerje med oblastjo in posameznikom izrazito neenako.
Razlog za kandidaturo je prepričanje, da mora Varuh svojo vlogo opravljati sistemsko in proaktivno, z osredotočenostjo na strukturne vzroke kršitev človekovih pravic in ne zgolj na obravnavo posamičnih primerov. Varuh mora delovati kot most med posameznikom in oblastjo ter kot strokovni korektiv, ki pravočasno opozarja na neustavne, nesorazmerne ali nepravične učinke delovanja države.
Kandidatura temelji na strokovnem prepričanju, da varstvo človekovih pravic ni omejeno na klasične osebne in procesne pravice, temveč vključuje tudi socialne in ekonomske pravice ter pravico do dobrega upravljanja. Prav na teh področjih se najpogosteje ustvarjajo sistemska tveganja, ki neposredno vplivajo na dostojanstvo posameznika, njegovo pravno varnost in zaupanje v pravno državo.
Cilj kandidature je prispevati k okrepitvi vloge Varuha kot neodvisne, avtoritativne in zaupanja vredne institucije, ki deluje v skladu z ustavo, evropskimi in mednarodnimi standardi ter s spoštovanjem človekovega dostojanstva kot temeljne vrednote pravne države.
Skrajšano: Kakšno državo bomo zapustili našim zanamcem, ni odgovornost zgolj politike, temveč vsakega posameznika. Državo namreč tvorimo ljudje in Ustava vsakemu nalaga, da k njenemu razvoju prispeva po svojih močeh.
Varstvo človekovih pravic je skupna odgovornost vseh – v prvi vrsti vseh treh vej oblasti na državni in lokalni ravni, v drugi vrsti pa neodvisnih institucij, zlasti Varuha človekovih pravic, zato je njegova izbira po naravi prvovrstno politično vprašanje; prav zato Beneška komisija (dodatno pojasnjeno v Prilogi 7) zahteva vsebinski in transparenten postopek imenovanja, v katerem je presoja kandidatovega programa nujen pogoj integritetnega in odgovornega odločanja politike.
Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji ustaljeni praksi razume pravno državo ne zgolj kot formalno vezanost države na zakon, temveč kot vsebinski ustavni princip, ki vključuje predvidljivost delovanja oblasti, pravno varnost posameznika, enako obravnavo in učinkovito uresničevanje človekovih pravic. Pravna država po ustavnopravni doktrini ne pomeni le obstoja pravil, temveč predvsem njihovo razumljivo, dosledno in sorazmerno uporabo v praksi.
Čeprav je normativni okvir v Sloveniji na visoki ravni, se v praksi vse pogosteje oblikuje splošna družbena ocena, da »država ne deluje«. Takšna ocena sama po sebi ni pravni argument, vendar predstavlja pomemben opozorilni signal, ki zahteva analitičen in sistemski odziv. Pravo ne more učinkovito uresničevati svoje funkcije, če posameznik pravila doživlja kot nepredvidljiva, postopke kot nerazumno dolgotrajne, odločitve kot formalistično pravilne, vendar vsebinsko nepravične, odgovornost oblasti pa kot razpršeno in nejasno.
Iz ustavnopravnega vidika to pomeni, da problem pravne države v Sloveniji ni prvenstveno v pomanjkanju pravnih podlag, temveč v odsotnosti mehanizmov, ki bi zagotovili njihovo dejansko učinkovanje. Zato je treba ob zaznani neučinkovitosti države opraviti vsebinsko analizo delovanja oblasti ter na tej podlagi predlagati sistemske spremembe, katerih cilj je vzpostavitev dejanske, in ne zgolj deklarativne pravne države.
Ena izmed ključnih sistemskih usmeritev mora biti razvoj načela uspešnosti javne oblasti. Pravna država ni uresničena, če organ deluje zgolj zakonito, ampak tudi takrat, ko deluje učinkovito, pravočasno, sorazmerno in z vidika učinka na pravice posameznika. Na tej podlagi se odpira prostor za normativno razpravo o uvedbi jasnega zakonskega okvira dobrega upravljanja oziroma zakona o dobri upravi, ki bi nosilcem javnih pooblastil izrecno naložil obveznost ne le pravilnega, temveč tudi uspešnega uresničevanja ustavnih in zakonskih ciljev.
Takšna usmeritev ni v nasprotju s pravno državo, temveč predstavlja njen razvoj. Pravo namreč svojo legitimnost črpa iz tega, da omogoča svobodi, da se uresniči v praksi. Varuh človekovih pravic ima pri tem ključno vlogo: ne kot ocenjevalec političnih programov, temveč kot varuh ustavnega ravnovesja med oblastjo, pravom in svobodo posameznika.
Ključna tveganja za človekove pravice v Sloveniji izhajajo predvsem iz razkoraka med normativno urejenostjo in dejanskim uresničevanjem pravic. Najresnejši problemi se pojavljajo tam, kjer zakonodaja ne sledi dejanskim družbenim razmerjem, kjer je upravni preudarek preširok ter kjer posameznik kljub formalnim pravnim jamstvom nima učinkovitega in pravočasnega varstva.
Posebej izrazito tveganje predstavlja delovanje javne uprave in nosilcev javnih pooblastil v postopkih, ki neposredno vplivajo na socialni in ekonomski položaj posameznika. Formalistično odločanje, neenotna praksa, vrtičkarski odnos in omejena izvršljivost odločitev ustvarjajo stanje pravne negotovosti, v katerem se človekove pravice uresničujejo zgolj navidezno.
Značilen primer takšne odsotnosti dejanske pravne države se kaže na področju sobivanja v večetičnih skupnostih. Kljub obstoju splošnih ustavnih in mednarodnih jamstev ni vzpostavljen jasen, preventiven in vnaprej znan pravni okvir, ki bi omogočal mirno in dostojanstveno sobivanje in varnost ter učinkovito preprečevanje sporov. Posledica “ne dovolj integritetnega ali neuspešnega izvajanja pooblastil oseb z javnimi pooblastili” ni zgolj tveganje za arbitrarno ravnanje države, temveč nastanek stanj, v katerih prihaja do nasilja in ponavljajočih se kršitev človekovega dostojanstva brez učinkovitega in pravočasnega pravnega pregona. V takšnih okoliščinah država ne izpolnjuje svoje pozitivne obveznosti varovanja človekovih pravic, pravna država pa preneha učinkovati kot dejanski mehanizem zaščite posameznika.
Pobuda za pripravo zakona o sobivanju v večetičnih skupnostih (in Zakona o dobri upravi) izhaja prav iz tega sistemskega tveganja. Njen namen ni ustvarjanje posebnih pravic, temveč vzpostavitev jasnih pravil, ki krepijo pravno varnost, enakost in dejansko uresničevanje svobode v pluralni družbi. V takšnih primerih Varuh ne deluje zgolj kot obravnavalec posameznih pobud, temveč kot institucija, ki zaznana tveganja sistemsko prepozna, pravno utemelji in predlaga rešitve za krepitev pravne države.
Varuh človekovih pravic je del večnivojskega sistema varstva človekovih pravic, v katerem vsak akter opravlja svojo specifično funkcijo. Sodišča zagotavljajo formalno sodno varstvo, zakonodajalec določa normativni okvir, izvršilna oblast pa pravila udejanja v praksi. Varuh v tem sistemu deluje kot neodvisen, preventiven in korektiven mehanizem, katerega naloga je zapolnjevati vrzel med formalnim pravnim varstvom in dejanskim življenjskim položajem posameznika.
Specifična vloga Varuha je v zgodnjem zaznavanju kršitev človekovih pravic in sistemskih pomanjkljivosti delovanja oblasti. Varuh ni alternativa sodnemu varstvu, temveč njegova vsebinska dopolnitev, saj lahko ukrepa hitro, neformalno in brez procesnih ovir, ki posamezniku pogosto onemogočajo učinkovito uveljavljanje pravic po sodni poti. S tem prispeva k preprečevanju eskalacije kršitev in k razbremenjevanju sodnega sistema.
Pomemben del nalog Varuha je tudi sistemska funkcija. Na podlagi obravnave posamičnih primerov Varuh prepoznava ponavljajoče se vzorce kršitev ter o njih obvešča odgovorne organe in zakonodajalca. Z javnimi poročili, priporočili in pobudami Varuh vpliva na razvoj zakonodaje, upravne prakse in standardov dobrega upravljanja ter s tem krepi udejanjanje pravne države v praksi.
Varuh človekovih pravic ima hkrati pomembno vlogo pri izpolnjevanju pozitivnih obveznosti države. S svojim delovanjem spodbuja oblast, da ne ostaja pasivna ob zaznanih kršitvah, temveč vzpostavi učinkovite mehanizme preprečevanja, pregona in odprave kršitev človekovih pravic. Na ta način Varuh prispeva k temu, da se človekove pravice ne razumejo zgolj kot abstraktne pravne norme, temveč kot dejansko uresničljive pravice posameznika.
Vloga Varuha se tako ne izčrpa v obravnavi pritožb, temveč v ustvarjanju pogojev, v katerih lahko svoboda, pravna varnost in človekovo dostojanstvo dejansko zaživijo v vsakdanjem delovanju države.
Neodvisnost, nepristranskost in integriteta predstavljajo temelj delovanja Varuha človekovih pravic ter pogoj za njegovo legitimnost in javno zaupanje. Varuh ni politična funkcija, temveč ustavna varovalka posameznika pred zlorabo oblasti in sistemskimi napakami delovanja države. Njegovo delovanje mora biti zato utemeljeno izključno na ustavi, človekovih pravicah in standardih dobrega upravljanja, ne glede na politično, ideološko ali drugo pripadnost udeleženih.
Delovanje institucije Varuha temelji na načelih ustavne zvestobe, neodvisnosti od vseh vej oblasti, nepristranskosti, politične nevtralnosti ter javne odgovornosti in transparentnosti. Posebno mesto ima načelo dobre uprave, kot izhaja iz 41. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki zahteva zakonito, pravično, objektivno in spoštljivo odločanje javnih organov. Ta načela ne predstavljajo zgolj etičnega okvira, temveč pravno in institucionalno obveznost Varuha.
Neodvisnost Varuha pomeni dejansko in vidno distanco do političnih struktur. Institucija Varuha mora delovati brez formalnih ali neformalnih političnih navezav, brez vključevanja v strankarsko delovanje in brez javnih nastopov, ki bi lahko ustvarjali vtis politične pristranskosti. Vsi stiki s političnimi akterji morajo biti pregledni in javno evidentirani, saj transparentnost ni omejitev neodvisnosti, temveč njen temelj.
Integriteta Varuha se zagotavlja tudi s strogim preprečevanjem nasprotja interesov. V vsakem primeru, kjer bi obstajal dejanski ali zaznani videz pristranskosti, je potrebna pravočasna samoizločitev in zagotovitev neodvisne obravnave zadeve. Transparentnost osebnih, poslovnih in finančnih interesov ter stroga prepoved sprejemanja daril ali ugodnosti so nujni pogoji za ohranitev zaupanja v institucijo.
Javna odgovornost Varuha se uresničuje z rednim in preglednim poročanjem. Poleg letnih poročil Državnemu zboru mora institucija vzpostaviti tudi vmesne mehanizme javnega nadzora, ki omogočajo spremljanje izvajanja priporočil, odzivnosti organov in učinkovitosti delovanja Varuha. V tem okviru je posebej pomemben javni pregled delovanja Varuha v sredini mandata ter odprt koledar uradnih sestankov in stikov z nosilci javnih funkcij.
Za zagotavljanje dolgoročne institucionalne stabilnosti in ravnotežja je smiselna vzpostavitev posvetovalnega telesa, ki spremlja sistemske učinke dela Varuha, ne da bi posegalo v obravnavo posameznih primerov. Takšno telo, sestavljeno iz predstavnikov različnih družbenih okolij, krepi legitimnost institucije in omogoča refleksijo njenega delovanja z vidika različnih družbenih perspektiv.
Delovanje Varuha mora biti programsko usmerjeno v področja, kjer obstaja širok družbeni konsenz in kjer človekove pravice niso ideološko pogojene. Posebna pozornost mora biti namenjena varstvu otrok, oseb z invalidnostjo, starejših ter drugih ranljivih skupin, pa tudi krepitvi dobrega upravljanja in preprečevanju sistemskih kršitev v upravnih, socialnih in davčnih postopkih.
Nenazadnje je bistveni element integritete sposobnost trajne samopresoje. Varuh mora biti prva institucija, ki na lastnem delovanju dosledno uresničuje standarde, ki jih zahteva od drugih. Redna notranja in zunanja presoja skladnosti z načelom neodvisnosti in dobre uprave ter javna objava ugotovitev sta ključni za ohranjanje kredibilnosti institucije in zaupanja javnosti.
Načelo dobrega upravljanja, kot je izrecno opredeljeno v 41. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, posamezniku zagotavlja pravico, da se o njegovih zadevah odloča nepristransko, pravično in v razumnem roku, ob pravici do izjave, obrazložitve in učinkovitega pravnega sredstva. To načelo v slovenskem pravnem redu ni tuje, saj 3. člen Zakona o Varuhu človekovih pravic Varuhu izrecno nalaga varstvo človekovih pravic in nadzor nad ravnanjem nosilcev javnih pooblastil z vidika pravičnosti in dobrega upravljanja, tudi kadar ravnanja organov formalno niso nezakonita. Sodišče Evropske unije je v sodbi C-269/90, Technische Universität München, jasno poudarilo, da mora upravni organ pri odločanju skrbno in nepristransko preučiti vse relevantne okoliščine ter svojo odločitev ustrezno obrazložiti, sicer je poseženo v pravico do dobrega upravljanja. Prav v tej razliki med formalno zakonitostjo in vsebinsko pravilnostjo se razkriva osrednji problem slovenske upravne prakse. Namen zakona o dobri upravi je zato udejanjiti to ustavno-evropsko načelo tako, da ne ostane zgolj beseda v pravu, temveč postane operativno merilo ravnanja vseh oseb z javnimi pooblastili – da, slikovito rečeno, beseda postane meso in da se pravna država uresniči v dejanskem življenjskem položaju posameznika.
Načelo dobrega upravljanja je v ustavnopravni praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije vsebinsko zajeto v pojmu pravne države iz 2. člena Ustave RS, zlasti skozi zahteve po pravni varnosti, predvidljivosti, obrazloženosti odločitev in učinkovitem varstvu pravic. Ustavno sodišče je večkrat poudarilo, da formalna zakonitost sama po sebi ne zadošča, če odločanje ne omogoča posamezniku razumevanja razlogov za poseg v njegove pravice in če postopki ne potekajo v razumnem času. V odločbah s področja upravnega in sodnega odločanja je Ustavno sodišče izpostavilo, da mora oblast ravnati razumno, sorazmerno in pošteno ter da kršitve pravice do izjave, pomanjkljiva obrazložitev ali nedosledna uporaba prava pomenijo kršitev načela pravne države, tudi kadar zakon sam ni bil kršen. Ta ustavnopravna doktrina jasno kaže, da dobro upravljanje ni zgolj vprašanje administrativne kulture, temveč ustavna zahteva, ki državni oblasti nalaga aktivno dolžnost, da pravice posameznika dejansko uresniči in ne izprazni z vsebinsko praznimi ali zgolj formalnimi postopki.
Načelo dobre uprave po svoji vsebini zahteva več kot zgolj formalno zakonito ravnanje oblasti. Terja, da organ svoje pristojnosti izvaja z zavestjo o namenu zakona in da pri vsakem odločanju presoja, ali je bil ta namen tudi dejansko dosežen. Zakonitost brez presoje učinka ne izpolnjuje zahtev dobrega upravljanja, saj pravo ne obstaja samo zato, da se pravilno uporabi, temveč zato, da ustvari pravni in življenjski rezultat, ki varuje človekove pravice.
Ključna težava dosedanjega razumevanja načela dobre uprave je v tem, da slovenski pravni red nosilcem javnih pooblastil ni nalagal dolžnosti sistematične presoje uspešnosti njihovega ravnanja. Brez vnaprej določenih meril učinkovitosti, brez zahteve po preverjanju doseženega cilja in brez odgovornosti za opustitev takšne presoje je načelo dobre uprave ostalo normativno prisotno, a vsebinsko neudejanjeno.
V takem okolju načelo dobre uprave ne more zaživeti. Obstaja kot ustavna ideja, a brez praktičnega diha. Namen zakona se izgublja v postopku, odgovornost se konča pri formalni zakonitosti (in prelaganje odgovornosti med organi), človekove pravice pa ostanejo nezaščitene tam, kjer bi morale biti varovane najbolj dejansko. Uvedba jasnih kriterijev uspešnosti zato ni tehnični dodatek, temveč pogoj, da načelo dobre uprave sploh dobi prostor, da lahko deluje in izpolni svojo ustavno funkcijo.
Dostopnost Varuha človekovih pravic je temeljni pogoj za učinkovito varstvo pravic. Varuh mora biti posamezniku dosegljiv hitro, razumljivo in brez nepotrebnih formalnih ovir, zlasti za ranljive skupine, ki pogosto nimajo možnosti dolgotrajnega pravnega uveljavljanja svojih pravic. Človeku prijazen Varuh pomeni institucijo, ki zna stisko posameznika prevesti v pravno relevantno pobudo in se nanjo odzvati pravočasno in učinkovito.
Sodobne tehnologije omogočajo bistveno višjo raven dostopnosti, kot je bila uresničena doslej. Digitalni kanali, enotne vstopne točke in sledljivost postopkov omogočajo Varuhu, da ostane povezan z uporabniki tudi tam, kjer fizična dostopnost predstavlja oviro. Tehnologija ni nadomestilo osebnega stika, temveč orodje, ki njegovo dosegljivost razširi in izboljša.
Dostopnost pa ne pomeni zgolj tehnične ali digitalne prisotnosti, temveč tudi prostorsko in socialno bližino. Zato je utemeljena uvedba mreže ambasadorjev Varuha – krajevno umeščenih, integritetnih in neodvisnih posameznikov, ki delujejo kot prva vstopna točka za pobude strank. Njihova vloga ni odločanje o zadevah ali presoja vsebine, temveč omogočanje varnega, zaupanja vrednega in razumljivega dostopa do institucije Varuha, zlasti v okoljih, kjer je institucionalna distanca največja.
Ambasadorji Varuha bi delovali na podlagi jasnih pravil, brez političnih povezav in ob strogi zavezi k nepristranskosti ter varovanju zaupnosti. Kot lokalne kontaktne točke bi omogočali, da se pobude strank evidentirajo pravočasno, pravilno in brez strahu, s čimer bi se zmanjšalo tveganje, da kršitve človekovih pravic ostanejo neopažene ali neprijavljene.
Poleg tega dostopnost pomeni tudi sistemski vpogled v delovanje oblasti. Uvedba enotnih kazalnikov uspešnosti za nosilce javnih pooblastil omogoča Varuhu neposredno prepoznavanje kritičnih točk pri uresničevanju človekovih pravic pri vseh osebah z javnimi pooblastili s poudarkom na Policiji in FURS-u. Na tej podlagi lahko Varuh hitro zazna, kje so največji izzivi – na primer v delu policije, centrov za socialno delo ali drugih organov – ter presodi, ali so bili sprejeti ukrepi pravočasni, sorazmerni in učinkoviti.
Tako zasnovana dostopnost povezuje tehnologijo, lokalno prisotnost in sistemsko analitiko. Varuh postane institucija, ki je posamezniku blizu, hkrati pa dovolj informirana in avtoritativna, da lahko učinkovito preprečuje kršitve človekovih pravic in krepi dejansko delovanje pravne države.
Jedro varstva človekovih pravic se v praksi uresničuje prav v vsakodnevnem razmerju med posameznikom in državo (vse tri veje oblasti in obe ravni oblasti). V tem razmerju ima država izrazito močnejši položaj, saj razpolaga z oblastnimi pooblastili, dostopom do informacij in možnostjo prisilnega izvrševanja svojih odločitev. Naloga Varuha je, da to strukturno neravnovesje blaži in zagotavlja, da oblast deluje v mejah ustave, zakonov in človekovega dostojanstva.
Varstvo posameznika ne pomeni nasprotovanja državi, temveč zagotavljanje, da se oblast izvaja zakonito, sorazmerno in pravično. Posebna pozornost mora biti namenjena upravnim, inšpekcijskim in drugim oblastnim postopkom, kjer formalno zakonito ravnanje organov pogosto vodi v nesorazmerne ali življenjsko nevzdržne posledice za posameznika. Varuh mora v takšnih primerih presojati ne le skladnost z zakonom, temveč tudi namen zakonodaje in učinke odločitev na človekove pravice.
V razmerju do države je še posebej pomembna pravočasnost varstva. Dolgotrajni postopki, zamude pri odločanju in neizvrševanje odločitev lahko pomenijo enak poseg v človekove pravice kot neposredno nezakonito ravnanje. Varuh ima zato vlogo zgodnjega opozorilnega mehanizma, ki lahko prepreči, da se upravni ali drugi postopki razvijejo v trajne kršitve pravic posameznika.
Varstvo posameznika v razmerju do države zahteva tudi sistemski pogled. Na podlagi večjega števila podobnih pobud Varuh prepoznava strukturne pomanjkljivosti delovanja oblasti ter o njih obvešča odgovorne organe in zakonodajalca. S tem Varuh ne varuje le posameznih pravic, temveč prispeva k izboljšanju delovanja države kot celote in krepitvi zaupanja v pravno državo.
Socialne in ekonomske človekove pravice se ne uresničujejo z golim priznanjem, temveč z učinkovitim delovanjem države. Načelo dobre uprave zahteva, da organi ne presojajo zgolj zakonitosti svojih odločitev, temveč tudi doseganje njihovega namena in dejanski učinek na življenje posameznika. Uvedba obveznega upravljanja s tveganji in registra tveganj za kršitve človekovih pravic omogoča, da to načelo preide iz ustavne zahteve v praktično zavezo države ter zagotavlja, da pravice niso le zapisane, temveč resnično varovane.
Pri uresničevanju socialnih pravic se najjasneje pokaže razkorak med tem, kako je država organizirana, in kako človek v stiski dejansko živi. Posameznik, ki se znajde v energetski revščini, praviloma ne ve, kje začeti. Ne ve, ali je njegov problem socialni, energetski, stanovanjski ali finančni, niti ne pozna pristojnosti posameznih organov. Namesto da bi država delovala kot enoten varovalni sistem, je posameznik pogosto prisiljen sam iskati poti med institucijami, ki delujejo ločeno in po lastnih postopkih.
V takšnem položaju ima vsak organ svojo delno vlogo. Center za socialno delo se ukvarja z denarno socialno pomočjo in izrednimi pomočmi za kritje nujnih stroškov, ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, oblikuje socialno politiko in pravila socialnih transferjev, ministrstvo, pristojno za energijo, ureja področje energije in ukrepe za zmanjševanje energetske revščine, Eko sklad spodbuja energetsko sanacijo in dolgoročno znižanje stroškov, regulator trga energije nadzira izvajanje zaščitnih mehanizmov za ranljive odjemalce, lokalne skupnosti nudijo dodatne oblike pomoči, dobavitelji energije pa izvajajo zakonsko določene zaščite, kot je omejevanje odklopov. Vse to obstaja, vendar za človeka pogosto nepovezano, nepregledno in časovno neusklajeno.
Težava torej ni popolna odsotnost pomoči, temveč odsotnost enotnega pogleda na položaj posameznika. Človek v stiski ne more in ne sme biti tisti, ki povezuje državo. Če sistem deluje tako, da mora posameznik sam razumeti strukturo oblasti, pravice že v izhodišču odpovejo svojemu namenu.
Zato je uvedba upravljanja s tveganji za kršitve človekovih pravic ključna. Če bi moral vsak organ v okviru zakona o dobri upravi sistematično ovrednotiti tveganja, bi med prvimi tveganji prepoznal prav to – tveganje, da posameznik svojih pravic ne pozna in jih zato ne zna uveljaviti. To tveganje ni obrobno, temveč sistemsko, saj neposredno vodi v neuresničevanje sicer formalno priznanih pravic.
Ko bi vsi organi takšna tveganja opredelili in jih vpisali v svoje registre, bi se ta tveganja na ravni Varuha povezala in postala vidna kot celota. Varuh bi tako imel pregled nad tem, kje sistem odpoveduje ne zaradi slabih namenov, temveč zaradi nepovezanosti, nepreglednosti in odsotnosti enotnega odziva države. Prav tu se pokaže bistvo dobrega upravljanja: da se država organizira okoli človeka in ne obratno, ter da pravice niso zgolj ponujene, temveč dejansko dosegljive.
Varstvo ranljivih skupin je lakmusov papir delovanja pravne države. Otroci, invalidi, starejši, osebe z duševnimi stiskami, socialno ogroženi posamezniki ter pripadniki manjšin so v razmerju do države pogosto v položaju, kjer že majhna institucionalna napaka povzroči nesorazmeren poseg v njihove pravice in dostojanstvo. Prav zato mora država zanje zagotavljati okrepljeno, ne pa zgolj enako varstvo.
Za ranljive skupine se štejejo posamezniki in skupine, ki so zaradi osebnih okoliščin, socialnega položaja ali odvisnosti od delovanja države izpostavljeni povečanemu tveganju kršitev človekovih pravic. Mednje sodijo zlasti:
- otroci, zlasti otroci iz socialno ogroženih okolij, otroci s posebnimi potrebami in otroci v postopkih državnih organov,
- osebe z invalidnostjo, ne glede na vrsto invalidnosti (telesno, senzorno, intelektualno ali duševno),
- starejše osebe, zlasti osebe z zmanjšano samostojnostjo ali v institucionalnem varstvu,
- osebe z duševnimi stiskami ali duševnimi motnjami, zlasti v postopkih zdravljenja, socialnega varstva ali prisilnih ukrepov,
- socialno ogroženi posamezniki in družine, vključno z dolgotrajno brezposelnimi, prejemniki socialnih transferjev in osebami v revščini,
- osebe v energetski in stanovanjski revščini, ki zaradi materialne ogroženosti ne morejo zagotoviti osnovnih pogojev za dostojno življenje,
- migranti, prosilci za mednarodno zaščito in tujci, zlasti v postopkih pred državnimi organi,
- pripadniki narodnih, etničnih in drugih manjšin, kadar so izpostavljeni diskriminaciji ali izključenosti,
- žrtve nasilja, zlasti nasilja v družini, spolnega nasilja in drugih oblik sistemskega ali ponavljajočega se nasilja,
- osebe v postopkih pred represivnimi organi, zlasti osebe v policijskih, inšpekcijskih, davčnih in izvršilnih postopkih, kjer obstaja izrazita neenakost moči med državo in posameznikom.
V praksi se tveganja za kršitve pravic ranljivih skupin najpogosteje pojavljajo zaradi nepovezanega delovanja institucij, formalističnega odločanja in neupoštevanja dejanskih življenjskih okoliščin posameznika. Kadar se država omeji na posamične postopke brez celostnega pogleda, ranljivi posamezniki ostanejo ujeti med različne organe, brez jasne poti do učinkovite zaščite.
Načelo dobrega upravljanja zahteva pri obravnavi ranljivih skupin posebne standarde ravnanja. Organ ne sme presojati zgolj pravne pravilnosti, temveč tudi učinek svoje odločitve na dejanski položaj posameznika. Pri ranljivih skupinah to pomeni dolžnost pravočasnega ukrepanja, aktivnega preprečevanja škode in tesnega sodelovanja vseh pristojnih organov.
Vloga Varuha človekovih pravic je pri tem osrednja. Varuh mora prepoznavati sistemska tveganja, ki posebej prizadenejo ranljive skupine, ter spodbujati povezovanje institucij, jasne odgovornosti in preventivne mehanizme. S tem Varuh ne deluje zgolj kot odziv na nastale kršitve, temveč kot varovalni mehanizem, ki krepi dejansko uresničevanje pravic tam, kjer je potreba največja.
Posebej ranljiva skupina so otroci, zlasti otroci iz socialno ogroženih okolij in otroci s posebnimi potrebami. Njihove pravice so v Sloveniji normativno dobro varovane, vendar je njihovo uresničevanje razpršeno med več organov. Centri za socialno delo izvajajo ukrepe socialnega varstva in zaščite otroka, sodišča odločajo o družinskih razmerjih in zaščitnih ukrepih, vzgojno-izobraževalne ustanove zaznavajo in obravnavajo posebne potrebe otrok, zdravstveni sistem zagotavlja zgodnjo obravnavo in zdravljenje, ministrstva oblikujejo politike, lokalne skupnosti pa izvajajo dodatne programe pomoči.
Za otroka in njegovo družino tak sistem pomeni nepreglednost in odsotnost jasne vstopne točke, odgovornost pa se pogosto razprši med institucijami. Če država ne zagotovi usklajenega delovanja, pravice obstajajo formalno, njihova zaščita pa je odvisna od naključja, iniciativnosti staršev ali posameznih strokovnih delavcev.
Zato mora zakon o dobri upravi na področju varstva otrok zahtevati povezovanje vseh pristojnih organov in upravljanje s tveganji za kršitve otrokovih pravic, vključno s tveganjem, da otrok ali njegova družina pravic sploh ne poznata ali jih ne moreta uveljaviti. Kandidat je s ciljem sistematične rešitve pripravil tudi predlog Zakona o podpori in storitvah za osebe s posebnimi potrebami (ZPSPP), ki na podlagi dobre prakse držav EU-27 celovito in pregledno ureja pravice v enem zakonu ter odpravlja razpršenost institucionalnih pristojnosti.
Dolgotrajni postopki so ena najpogostejših in hkrati najresnejših oblik kršitev človekovih pravic. Pravica, ki je priznana prepozno, je v praksi pogosto izpraznjena svoje vsebine. Ne glede na formalno zakonitost odločanja dolgotrajnost postopkov neposredno posega v pravico do učinkovitega pravnega varstva, pravno varnost in človekovo dostojanstvo posameznika.
Vzroki za dolgotrajne postopke praviloma niso zgolj kadrovske ali tehnične narave, temveč izhajajo iz pomanjkljive organizacije dela, nejasnih pristojnosti in odsotnosti sistematičnega spremljanja uspešnosti odločanja. Kadar organi nimajo jasnih časovnih standardov in ne nosijo odgovornosti za zamude, se breme počasnosti prenese na posameznika, ki pogosto nima učinkovitega sredstva za pospešitev postopka.
Vloga Varuha človekovih pravic je pri tem ključna. Varuh mora spremljati dolgotrajnost postopkov kot sistemsko tveganje za kršitve pravic, opozarjati na ponavljajoče se vzorce in spodbujati vzpostavitev merljivih časovnih standardov. Posebno pozornost je treba nameniti postopkom, ki neposredno vplivajo na socialni, zdravstveni ali varnostni položaj posameznika, kjer zamude povzročijo nepopravljive posledice.
Učinkovito pravno varstvo zahteva, da država ne zagotavlja le pravnih sredstev, temveč tudi njihovo dejansko delovanje v razumnem času. Le tako se lahko načelo pravne države uresniči v praksi, Varuh pa izpolni svojo vlogo varuha pravic tudi tam, kjer formalne poti odpovedo.
Z uveljavitvijo zakona o dobri upravi bi se tudi pri sodiščih vzpostavili jasni standardi učinkovitega odločanja, kar pomeni obvezno spremljanje trajanja postopkov, identifikacijo vzrokov za zamude ter odgovornost za odpravo sistemskih zastojev, še preden dolgotrajnost postopka prerase v kršitev pravice do učinkovitega pravnega varstva.
Urad Varuha človekovih pravic je danes organiziran po vsebinskih področjih, ki omogočajo obravnavo pobud posameznikov, pripravo posebnih poročil ter dialog z državnimi organi. Takšna organizacija zagotavlja osnovno funkcionalnost institucije, vendar se v praksi pogosto izkaže kot pretežno reaktivna, saj je vezana na posamične pobude in omejena v sistemskem vplivu na oblikovanje in spreminjanje javnih politik.
Cilj je okrepiti organizacijo dela Varuha v smeri večje sistemskosti in preventivnega delovanja. Posebno pozornost je treba nameniti izboljšanju strukturiranega sodelovanja s političnimi strankami, saj prav one v parlamentarni demokraciji dejansko oblikujejo zakone in javne politike. To sodelovanje ne pomeni političnega vplivanja, temveč strokovni dialog, v katerem Varuh na podlagi zaznanih sistemskih tveganj in kršitev človekovih pravic prispeva k boljši zakonodaji in učinkovitejšemu uresničevanju pravic. Politika kot odgovorno odločanje o skupnih zadevah je nujna in legitimna, politikantstvo pa ni politika, temveč njena zloraba, ki nima mesta v delovanju Varuha človekovih pravic.
Poleg tega je treba vzpostaviti bolj sistematičen odnos Varuha do vseh oseb z javnimi pooblastili. Ključno orodje pri tem je uvedba registra tveganj za kršitve človekovih pravic, v katerega bi posamezni organi vpisovali prepoznana tveganja, Varuh pa bi imel celovit pregled nad vzorci, ponavljajočimi se težavami in kritičnimi področji delovanja države. Takšen pristop omogoča, da se zadeve rešujejo preventivno, še preden pride do množičnih ali hujših kršitev.
Za učinkovito zaznavanje sistemskih težav je nujno tudi uvesti možnost anonimnih prijav. Brez varne poti za posameznike, ki se bojijo posledic razkritja, številne sistemske napake in neustrezne prakse ostanejo neopažene. Možnost anonimnega obveščanja Varuha ne služi obravnavi posamičnih sporov, temveč zgodnjemu zaznavanju tveganj, ki zahtevajo sistemski odziv.
Takšna organizacija dela krepi vlogo Varuha kot osrednje institucije za spremljanje delovanja države z vidika človekovih pravic ter omogoča, da Varuh ne deluje zgolj kot zadnja instanca za posameznike, temveč kot aktiven soustvarjalec bolj pravičnega in odgovornega sistema javne oblasti.
Kriteriji uspešnosti delovanja (KPI) predstavljajo osrednjo točko tega programa. Njihova vloga ni podporna, temveč temeljna: brez merjenja uspešnosti ni mogoče govoriti o dejanskem varstvu človekovih pravic. Zato bo Varuh človekovih pravic najprej uvedel sistem KPI-jev zase in za svoj urad. Institucija, ki zahteva odgovornost od drugih, mora biti prva, ki meri lastno učinkovitost, odzivnost, trajanje postopkov, uresničevanje priporočil in dejanski vpliv svojega dela.
Na tej podlagi se bodo KPI-ji sistematično uvedli tudi pri vseh nosilcih javnih pooblastil, in sicer z vidika zavarovanja človekovih pravic. Izhodišče za določanje kazalnikov bo klasifikacija človekovih pravic, kot je uveljavljena v ustavni, evropski in mednarodni teoriji ter praksi, ob hkratnem zavedanju, da gre za dinamičen proces: z razvojem tehnologij, digitalizacije in novih oblik oblasti nastajajo tudi nove vsebine pravic in nova tveganja za njihove kršitve. KPI-ji zato ne bodo statični, temveč prilagodljivi razvoju družbe.
Upravljanje s tveganji po standardu ISO 31000 predstavlja operativno orodje, s katerim se KPI-ji prevedejo v prakso. Risk management v tem okviru ni kontrolni mehanizem, temveč mehanizem zagotavljanja uspešnosti – ne le Varuha, temveč države kot celote. Omogoča zgodnje zaznavanje tveganj, sistemsko preprečevanje kršitev in pravočasno usmerjanje ukrepov tja, kjer so potrebe največje.
Takšen sistem pomeni tudi večjo preglednost za prebivalce. Ljudje ne bodo imeli zgolj formalnih pravic, temveč tudi dostop do jasnih informacij o tem, kje njihova uprava deluje učinkovito in kje ne, ter ali država dejansko izpolnjuje svojo dolžnost varovanja človekovih pravic. S tem se odgovornost oblasti premakne iz besed v preverljiva dejstva, pravna država pa iz načela v prakso.
Posamični primeri kršitev človekovih pravic so praviloma signal širših sistemskih pomanjkljivosti. Naloga Varuha ni zgolj odpraviti posledice v posameznem primeru, temveč iz njih izluščiti vzorce in tveganja, ki terjajo sistemski odziv države.
Kot Varuh bo DF okrepil analitično jedro institucije z uporabo načel ISO 31000, ki omogočajo strukturirano pretvorbo posamičnih pobud v sistemske ugotovitve. To pomeni, da se vsak primer ne obravnava le pravno, temveč tudi z vidika tveganja: katera pravica je ogrožena, v katerih postopkih, pri katerih organih in s kakšno pogostostjo.
Primer: če Varuh prejme več pobud zaradi dolgotrajnih odločitev centrov za socialno delo, se primeri ne obravnavajo ločeno. Na podlagi ISO 31000 se opredeli tveganje (zamude pri odločanju o socialnih pravicah), njegov vzrok (organizacija postopkov, kadrovske obremenitve, nejasna odgovornost), posledice (ogrožanje socialne varnosti) in verjetnost ponovitve. Na tej podlagi Varuh predlaga ciljno usmerjene ukrepe in spremembe prakse, ne zgolj posameznih rešitev.
Takšen pristop (ki je vgrajen v ISO31000) omogoča prehod od reaktivnega reševanja primerov k preventivnim, merljivim in učinkovitým sistemskim spremembam ter krepi vlogo Varuha kot osrednje analitične in korektivne institucije pravne države.
Predlog Varuha (kandidata) je uvedba sistematičnega dvotirnega sodelovanja z Državnim zborom, ki presega obstoječo prakso letnega poročanja in omogoča stalno, nadzorovano in pregledno interakcijo med institucijama.
Prvi tir sodelovanja temelji na registru tveganj za kršitve človekovih pravic. Preko tega orodja Varuh že v fazi nastajanja zakonodaje spremlja in analizira tveganja, ki jih posamezni zakonski predlogi lahko povzročijo za uresničevanje pravic. S tem Varuh učinkovito izvršuje svojo ustavno vlogo varovanja človekovih pravic v zakonodajnem postopku. Hkrati pa isti register omogoča povratni nadzor Državnega zbora nad delovanjem Varuha. Državni zbor lahko spremlja, katera sistemska tveganja ostajajo odprta, ter Varuha tudi večkrat in ciljno povpraša, zakaj določeno tveganje še ni bilo ustrezno naslovljeno ali odpravljeno. Register tveganj tako postane dvosmeren mehanizem odgovornosti in ne le poročilno orodje.
Drugi tir sodelovanja je uvedba rednih, najmanj dvakrat letnih vsebinskih srečanj Varuha s političnimi strankami, namenjenih razpravi o prihodnjem razvoju varstva človekovih pravic. Ta srečanja niso namenjena obravnavi posamičnih primerov, temveč stratešnemu dialogu o dolgoročnih izzivih, novih tveganjih in razvoju standardov varstva pravic v spremenjenih družbenih in tehnoloških razmerah.
V tem okviru se prilagodi tudi poročanje Varuha. Letna in tematska poročila se strukturirajo glede na kazalnike uspešnosti (KPI-je), ki jih za delovanje Varuha določi Državni zbor, ob spoštovanju neodvisnosti institucije. Na ta način Državni zbor ne nadzira vsebine posameznih odločitev, temveč spremlja učinkovitost, prioritetnost in sistemski učinek delovanja Varuha.
Takšen model sodelovanja krepi demokratično odgovornost obeh institucij: Varuh ostaja neodvisen, a politično relevanten, Državni zbor pa pridobi strukturirano, strokovno podlago za boljše zakonodajne in nadzorne odločitve na področju človekovih pravic.
Odnos Varuha človekovih pravic do izvršilne oblasti temelji na stalnem, strukturiranem in preglednem sodelovanju, katerega cilj ni operativno vodenje organov, temveč zagotavljanje, da se izvršilna oblast pri svojem delovanju dejansko ravna po ustavnih in zakonskih standardih varstva človekovih pravic. Varuh pri tem ohranja popolno neodvisnost, hkrati pa deluje kot strokovni korektiv delovanja državne uprave.
Predlagan je dvotirni model sodelovanja z izvršilno oblastjo. Prvi tir temelji na uvedbi registra tveganj za kršitve človekovih pravic, ki postane skupna analitična osnova dialoga med Varuhom in nosilci izvršilne oblasti. Skozi ta register Varuh sistematično spremlja tveganja, ki izhajajo iz zakonodaje v izvajanju, upravnih postopkov in upravne prakse, ter preverja, ali so bili sprejeti ustrezni, pravočasni in učinkoviti ukrepi. Izvršilna oblast je na tej podlagi zavezana k odzivu in pojasnilom, Varuh pa lahko spremlja napredek in vztrajna tveganja utemeljeno izpostavlja javnosti in Državnemu zboru.
Drugi tir sodelovanja je uvedba rednega strateškega dialoga z izvršilno oblastjo, namenjenega obravnavi prihodnjih izzivov in sistemskih vprašanj varstva človekovih pravic. Takšen dialog poteka periodično in ne posega v odločanje v posamičnih zadevah, temveč se osredotoča na izboljšanje upravne kulture, standardov dobrega upravljanja ter pravočasno prilagajanje politike novim tveganjem, ki jih prinašajo družbeni in tehnološki razvoj.
Poseben poudarek bo na merljivosti ukrepov izvršilne oblasti. Varuh bo svoje ugotovitve strukturiral glede na kazalnike uspešnosti (KPI-je), ki omogočajo spremljanje dejanskega učinka sprejetih ukrepov na položaj posameznika. S tem se dialog z izvršilno oblastjo premakne z ravni formalnih zagotovil na raven preverljivih rezultatov.
Takšen odnos krepi odgovornost izvršilne oblasti in preprečuje, da bi se kršitve človekovih pravic obravnavale zgolj reaktivno. Varuh s tem uresničuje svojo vlogo institucionalnega varuha ravnotežja med učinkovitostjo oblasti in varstvom človekovega dostojanstva.
Poleg tega bo Varuh na podlagi strukturirane analize tveganj za kršitve človekovih pravic predsedniku Vlade predlagal konkretne sistemske ukrepe. Da bi tak dialog imel dejanski učinek, je smiselno, da se v sporazumih o sodelovanju med Varuhom in Vlado vnaprej določijo roki, v katerih se vsakokratni predsednik Vlade do teh predlogov opredeli. Takšna praksa ne posega v izvršilno avtonomijo Vlade, temveč zagotavlja odgovoren, pregleden in pravočasen institucionalni odziv na zaznana tveganja ter krepi učinkovitost varstva človekovih pravic.
18. Univerze, civilna družba in strokovna javnost kot institucionalni partnerji Varuha
Varstvo človekovih pravic zahteva trajen stik med prakso, znanostjo in civilno družbo. Posebno vlogo imajo univerze, ki s svojim raziskovalnim, pedagoškim in analitičnim delom predstavljajo naravne zaveznike Varuha človekovih pravic. Njihova vpetost v delo Varuha omogoča, da se posamične pobude nadgradijo v poglobljene analize, primerjalne študije in dolgoročne sistemske rešitve.
Zato je predvidena vzpostavitev posebnih sporazumov o sodelovanju z univerzami, ki bi uredili vsebinsko in trajno sodelovanje na področju človekovih pravic, dobrega upravljanja, analize tveganj in razvoja kazalnikov uspešnosti. Univerze bi v tem okviru sodelovale pri raziskavah, evalvacijah delovanja državnih organov, razvoju metodologij (npr. KPI-jev in registrov tveganj) ter pri usposabljanju kadrov, tako za Varuha kot za druge nosilce javnih pooblastil.
V tem okviru je predlagano, da se poleg individualnih imenovanj uvede tudi možnost institucionalnih ambasadorjev Varuha. Takšen ambasador je lahko fakulteta ali raziskovalna institucija, na primer pravna fakulteta ali interdisciplinarni raziskovalni center, ki deluje kot vsebinska vstopna točka za določeno področje človekovih pravic. Njena vloga ni odločanje o primerih, temveč zbiranje znanja, zaznavanje sistemskih tveganj in strokovna podpora delu Varuha.
Takšna ureditev krepi legitimnost in kakovost delovanja Varuha ter hkrati omogoča, da se akademsko znanje ne zapira v teorijo, temveč neposredno prispeva k reševanju konkretnih družbenih problemov. Civilna družba, strokovna javnost in univerze tako postanejo del skupnega ekosistema varstva človekovih pravic, v katerem ima Varuh vlogo povezovalca, usmerjevalca in varuha sistemske doslednosti.
Varuh človekovih pravic deluje v širšem evropskem prostoru varstva človekovih pravic, kjer se vse več odločitev, ki vplivajo na položaj posameznika, sprejema na ravni Evropske unije. Zato mora biti sodelovanje z evropskimi institucijami aktivno, poglobljeno in vsebinsko usmerjeno, ne zgolj formalno ali protokolarno.
Poseben poudarek bo namenjen okrepljenemu sodelovanju z Evropski varuh človekovih pravic, saj obe instituciji opravljata sorodno funkcijo nadzora nad delovanjem oblasti z vidika dobrega upravljanja in človekovih pravic. Globlja izmenjava analiz, pristopov in dobrih praks omogoča, da se nacionalne izkušnje učinkoviteje vključijo v evropski kontekst, evropski standardi pa dosledneje prenesejo v nacionalno prakso.
V tem okviru je posebej pomembno dejstvo, da je evropska ombudsmanka nedavno naslovila priporočilo na Evropska komisija zaradi pomanjkljivosti v postopkih priprave in sprejemanja predpisov, zlasti z vidika transparentnosti, obrazloženosti in vključevanja javnosti. Ta primer jasno potrjuje, da so vprašanja dobrega upravljanja, kakovosti zakonodaje in varstva pravic skupna tako na evropski kot na nacionalni ravni.
Naloga slovenskega Varuha v evropskem prostoru je, da takšna opozorila ne ostanejo omejena na raven EU, temveč se vsebinsko povežejo z domačimi praksami. S tesnejšim sodelovanjem z evropsko ombudsmanko lahko Varuh prispeva h krepitvi skupnih standardov dobrega upravljanja in zagotovi, da se človekove pravice varujejo dosledno – ne glede na to, ali izhajajo iz nacionalnih ali evropskih odločitev.
Delovanje Varuha človekovih pravic mora biti dosledno usklajeno z evropskimi standardi, ki predstavljajo minimalni skupni imenovalec varstva človekovega dostojanstva v Evropi. Ti standardi niso abstraktna merila, temveč konkretna in zavezujoča izhodišča za presojo zakonodaje, upravne prakse in ravnanj vseh nosilcev javnih pooblastil.
Osrednji referenčni okvir predstavlja sodna praksa Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je razvila doktrino pozitivnih obveznosti države, učinkovitega pravnega varstva in razumnega trajanja postopkov. Varuh mora ta merila uporabljati sistematično, ne le v posameznih primerih, temveč kot orodje za prepoznavanje in odpravljanje strukturnih pomanjkljivosti v delovanju države.
Na ravni Evropske unije je ključen standard Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti pravica do dobrega upravljanja, učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega odločanja. Varuh mora spremljati, kako se ti standardi uresničujejo pri izvajanju prava EU v nacionalnem pravnem redu, ter opozarjati na primere, kjer evropske pravice v praksi ne učinkujejo.
Pomemben okvir sodelovanja predstavlja tudi ENNHRI, ki omogoča primerjavo praks nacionalnih institucij, izmenjavo analiz in razvoj skupnih metodologij, zlasti na področju spremljanja vladavine prava, upravljanja s tveganji in merjenja uspešnosti varstva pravic. Aktivna vključenost v to mrežo krepi strokovno avtoriteto Varuha in omogoča, da se evropske dobre prakse prenesejo v slovenski prostor.
Cilj Varuha v evropskem okviru ni zgolj usklajevanje z minimalnimi standardi, temveč njihov aktivni razvoj in udejanjanje v praksi. S tem Varuh prispeva k temu, da se človekove pravice v Sloveniji uresničujejo na ravni, ki je primerljiva z najboljšimi evropskimi praksami, ter da evropski standardi ne ostanejo zunanji nadzor, temveč notranje merilo delovanja države.
Moj pogled na etiko in moralo ni oblikovan ad hoc za namen kandidature, temveč je bil že prej javno in argumentirano predstavljen in sicer preko javnih objav prispevkov in drugii ravnanji.
V članku »Svoboda, etika, morala – dileme« sem razvil stališče, da etika v javnem prostoru ne more temeljiti na všečnosti ali prilagajanju trenutnim družbenim razpoloženjem, temveč na doslednem spoštovanju človekovega dostojanstva, odgovornosti in notranje skladnosti ravnanja.
Etika ni dodatek pravu, temveč njegov korektiv in vsebinski temelj. Brez jasnega etičnega kompasa lahko tudi formalno pravilne odločitve izgubijo svojo legitimnost.
Kot Varuh bom ta etična izhodišča dosledno udejanjal pri lastnem delu in pri vodenju institucije. Javno izražena stališča o etiki in morali razumem kot osebno in javno zavezo, da bo delovanje Varuha temeljilo na spoštovanju svobode posameznika, odgovornosti oblasti in zavrnitvi vsakršne instrumentalizacije človekovih pravic za parcialne interese.
Povezava: https://www.modro-poslovanje.si/Portals/0/svoboda%20etika%20morala%20dileme.pdf
Komunikacija Varuha človekovih pravic z javnostjo in mediji ni stranska dejavnost, temveč sestavni del varstva človekovih pravic. Javnost ima pravico do razumljivih in preverljivih informacij o tem, kako država deluje z vidika varovanja pravic, Varuh pa ima dolžnost, da o svojih ugotovitvah komunicira jasno, pravočasno in odgovorno.
Temeljno načelo komunikacije bo vsebina pred všečnostjo. Varuh ne nastopa kot medijski komentator dnevne politike in ne prilagaja svojih sporočil trenutnemu medijskemu ciklu, temveč javnosti pojasnjuje sistemske ugotovitve, ponavljajoča se tveganja in dejanske učinke delovanja države na položaj posameznika. Namen komunikacije ni stopnjevanje napetosti, temveč razumevanje problemov in poti do njihovih rešitev.
Poseben poudarek bo na analitični komunikaciji, ki temelji na podatkih, KPI-jih in registrih tveganj. Ko Varuh zazna povečano tveganje za kršitve človekovih pravic, bo o tem obvestil tako pristojne organe kot javnost, in sicer na način, ki omogoča razumevanje vzrokov, odgovornosti in potrebnih ukrepov. Takšna komunikacija ni kritiziranje oblasti, temveč njena nujna korekcija v interesu pravne države.
Odnosi z mediji bodo temeljili na profesionalnosti in vzajemnem spoštovanju. Varuh bo medijem na voljo za pojasnila sistemskih vprašanj in standardov človekovih pravic, hkrati pa bo varoval integriteto postopkov in zasebnost posameznikov. Posamični primeri se ne bodo obravnavali senzacionalistično, temveč zgolj toliko, kolikor je potrebno za razumevanje širšega problema.
Pomemben del komunikacije bo tudi neposreden stik z javnostjo, brez posredništva medijev. Sodobni komunikacijski kanali bodo uporabljeni za pojasnjevanje pravic, postopkov in vloge Varuha, pa tudi za lažji dostop do vlaganja pobud in opozoril. Cilj je, da posameznik razume, kaj lahko od Varuha pričakuje in kako lahko učinkovito uveljavlja svoje pravice.
Takšna komunikacija krepi zaupanje v institucijo Varuha in v pravno državo. Varuh ostaja javno viden, vendar ne populističen; kritičen, vendar strokoven; odprt, vendar odgovoren. S tem komunikacija postane del varstva človekovih pravic in ne njegova zamenjava.
Pomemben del odgovorne komunikacije je tudi krepitev kakovosti javnega diskurza. Zato bom izvedel javni natečaj za izobraževanje novinarjev, s katerim bodo izbrani udeleženci pridobili poglobljeno znanje o človekovih pravicah, delovanju uprave, sodni praksi in evropskih standardih. Program z delovnim naslovom »Varuhovi zvočniki« je namenjen temu, da novinarji postanejo resnična četrta veja oblasti: ne kot aktivisti ali komentatorji, temveč kot strokovno usposobljeni razlagalci sistemskih problemov in varuhi javnega interesa. S tem se krepi odgovorna svoboda medijev in njihova sposobnost nadzora nad oblastjo na temelju znanja, ne senzacionalizma.
Po izteku mandata mora biti institucija Varuha človekovih pravic prepoznana kot osrednji sistemski varuh delovanja države z vidika človekovih pravic, ne zgolj kot odzivni organ za posamične primere. Varuh mora imeti vzpostavljene jasne kazalnike uspešnosti, delujoč sistem upravljanja s tveganji in trajen vpliv na kakovost zakonodaje, upravne prakse in javnih politik.
Institucija mora delovati pregledno, podatkovno podprto in preventivno, z močnim analitičnim jedrom, ki povezuje posamične pobude v sistemske izboljšave. Varuh mora biti politično relevanten, vendar ne politikantski, strokovno avtoritativen in javnosti razumljiv.
Uspeh mandata se bo meril po tem, ali se bodo človekove pravice po izteku mandata udejanjale bolj pravočasno, učinkoviteje in z manj potrebe po intervenciji Varuha. To pomeni institucijo, ki je pomagala državi postati boljša sama po sebi – in s tem ustvarila trajen učinek tudi po koncu posameznega mandata.
Kot kandidat za Varuha človekovih pravic se izrecno zavezujem k neodvisnosti od vseh negativnih političnih vplivov, zlasti od pritiskov, interesnih navezav, neformalnih dogovorov in vsakršnega politikantstva, ki bi lahko vplivalo na nepristransko opravljanje funkcije. Varuh mora biti odporen na vse oblike vplivanja, ki skušajo varstvo človekovih pravic podrediti parcialnim interesom ali dnevni politični koristi.
Hkrati jasno poudarjam, da politika sama po sebi ni negativna. Politika kot odgovorno oblikovanje skupnih pravil in javnih politik je nujen in legitimen prostor delovanja Varuha. Pozitivni politični vplivi, kot so odprt strokovni dialog, pripravljenost na izboljšanje zakonodaje in odgovorno iskanje rešitev za varstvo človekovih pravic, so ne le dopustni, temveč zaželeni.
Moja zaveza pomeni, da bom kot Varuh sodeloval s političnimi akterji na ravni vsebine in odgovornosti, ne pa na ravni lojalnosti ali pripadnosti. Varuh ostaja neodvisen korektiv oblasti, hkrati pa konstruktiven sogovornik vsem, ki želijo krepiti človekove pravice, pravno državo in dostojanstvo posameznika.
Ta neodvisnost ni deklarativna, temveč operativna zaveza, ki se bo odražala v preglednem delovanju, javno utemeljenih stališčih in dosledni uporabi enakih meril za vse – ne glede na politični položaj ali moč.
Metodološki pristop k pripravi programa
Program kandidata za Varuha človekovih pravic ni nastal kot politični manifest, temveč kot rezultat večfaznega, sistematičnega in preverljivega strokovnega procesa, katerega cilj je bil ugotoviti, zakaj v praksi varstvo človekovih pravic v Sloveniji pogosto ne deluje in kje je treba začeti s spremembami.
1. Analiza stanja na terenu
Izhodišče je bila empirična analiza, ki je vključevala:
- ankete in pogovore z župani,
- posvetovanja s sindikati,
- stališča mikro, malih in srednjih podjetij,
- pobude posameznikov, ki so v neposrednem stiku z državnimi organi.
Cilj tega dela ni bil zbiranje mnenj, temveč zaznava ponavljajočih se vzorcev, kjer posamezniki kljub formalnim pravicam v praksi ne dobijo učinkovitega varstva.
2. Pravna in sodna analiza
Sledila je poglobljena analiza:
- sodne prakse ESČP,
- sodne prakse Sodišča EU,
- odločb Ustavnega sodišča RS,
- sodne prakse Vrhovnega sodišča RS,
ter primerjava z razvojem standardov dobrega upravljanja in pozitivnih obveznosti države.
3. Ocena dejanskega udejanjanja pravic
Na podlagi analiz je bila narejena ocena stanja varstva pravic, ki je pokazala, da se:
- le približno 30 % priporočil Varuha udejanja v praksi,
- sistemske ugotovitve pogosto ne prevedejo v dejanske spremembe,
- odgovornost med organi razprši, posameznik pa v sistemu praviloma ostane sam.
4. Izluščitev treh prednostnih področij delovanja
Na tej podlagi so bila identificirana tri področja, kjer je nujno začeti najprej:
1. Udejanjanje človekovih pravic v večetničnih in socialno raznolikih skupnostih
– kot odgovor na dejanske varnostne, socialne in pravne izzive lokalnih okolij, pri čemer je bil poseben poudarek namenjen analizi razlogov, zakaj država v praksi ne deluje usklajeno.
2. Zaščita mikro, malih in srednjih podjetnikov ter zaposlenih
– zlasti v primerih izgube dela, navidezno sporazumnih prenehanj delovnih razmerij in neurejenih postopkov ZPIZ, kjer posamezniki pogosto niti ne vedo, kdaj in katere pravice socialne države so izgubili (npr. problem nevročanja obrazcev M2).
3. Varstvo najranljivejših skupin
– mladih, otrok s posebnimi potrebami in družin v socialni stiski, kjer razdrobljenost pristojnosti in nepovezanost organov neposredno vodita v neučinkovito varstvo pravic.
5. Ključne sistemske ugotovitve
Analiza je pokazala tri temeljne razloge, zakaj država pogosto ne deluje:
- nepovezanost organov (vsak deluje v svojem »vrtičku«),
- razdrobljenost pravic, zaradi katere se posameznik v sistemu ne znajde,
- odsotnost KPI-jev, ki bi delovanje organov vezali na dejansko varstvo človekovih pravic.
Tretjo ugotovitev potrjuje tudi javno izraženo stališče predsednika Vlade, da sistem na določenih ključnih področjih (npr. varnost) ne deluje ustrezno.
6. Vpliv konkretnih primerov in poglobitev analize
Na oblikovanje programa so vplivali tudi konkretni primeri iz prakse (med drugim t. i. Šutarjev primer), ki so pokazali, da problematika večetničnih skupnosti ni sociološko, temveč predvsem upravnosistemsko in pravno vprašanje.
7. Rezultat: zakonodajni predlogi
Na podlagi navedenega so nastali:
- trije konceptualni zakonski predlogi:
Ideja zakonskih rešitev temelji na večletnem preučevanju vzrokov sistemskih napak v Sloveniji in primerjavi z državami z daljšo demokratično tradicijo. Pri primerjalni analizi je bila uporabljena tudi umetna inteligenca kot orodje, ne pa nadomestek strokovne presoje.
8. Strokovni in vsebinski prispevki (povezani dokumenti)
Metodološki pristop je podprt z več strokovnimi in programskimi besedili, med drugim:
- strokovnim člankom o uvedbi ISO 31000, registra tveganj in KPI-jev pri FURS,
- pobudami za ureditev položaja fiktivno samozaposlenih po dobri praksi Nemčije, Portugalske idr.,
- pobudo za pošteno partnerstvo in krepitev glasu mikro in malih podjetnikov,
- strokovnimi analizami ekonomskih človekovih pravic (normativno in v praksi),
- predlogom Zakona o sobivanju večetničnih in socialno različnih skupnosti (ZSVS 11.1),
- pripravo Zakona o podpori in storitvah za osebe s posebnimi potrebami (ZPSPP),
- ter izhodišči za zakon, ki bi omogočil enotno vstopno točko za reševanje socialnih stisk družin.
9. Končni cilj
Celoten proces je bil usmerjen v en sam cilj: oblikovati izvedljive, pravno skladne in sistemske rešitve, ki lahko vodijo do dobre države – države, v kateri pravice niso le zapisane, temveč dejansko udejanjene.
Slovenija danes nima težave s pomanjkanjem človekovih pravic v zakonih, temveč s tem, da se te pravice v praksi pogosto ne udejanjajo. Kršitve ne nastajajo zato, ker pravice ne bi obstajale, temveč zato, ker država deluje razdrobljeno, postopki niso povezani, odgovornost je porazdeljena med več organov, odgovornost se prenaša na druge organe, hkrati pa se ne stremi k sodelovanju (vrtičkarski odnos med organi). Posameznik se zato pogosto znajde v položaju, ko ima pravico, nima pa poti, da bi jo dejansko uveljavil.
V takšnem okolju mora Varuh človekovih pravic v naslednjem mandatu preseči vlogo zgolj reaktivnega obravnavalca pobud in postati sistemski povezovalec, ki ugotavlja, zakaj sistem kot celota ne deluje in kako ga je treba popraviti.
Na tej podlagi program Varuha temelji na treh jasnih in terensko usmerjenih zavezah.
Prva zaveza se nanaša na varnost, sobivanje in večetnične skupnosti. Varuh bo sistematično obravnaval primere, kjer država prebivalcem ne zagotavlja osnovne varnosti, bodisi zaradi organiziranega nasilja, trajnega ustrahovanja bodisi zaradi neučinkovitega delovanja institucij. Posebna pozornost bo namenjena preprečevanju getoizacije romskih in drugih ranljivih skupnosti ter zagotavljanju dejanske zaščite pravic do življenja, dostojanstva in varnosti. Cilj te zaveze je jasno sporočilo, da je sobivanje vsebinska človekova pravica, ne zgolj politična obljuba.
Druga zaveza se nanaša na t. i. ekonomijo človekovih pravic, torej na razmerje med delom, podjetništvom in davki. Varuh bo zaščitil mikro, mala in srednja podjetja ter zaposlene pred pravno negotovostjo, ki danes vodi v izgubo socialnih pravic, fiktivno samozaposlovanje in v skrajnih primerih socialni zlom. Posebno pozornost bo namenil položaju oseb, ki ob izgubi dela ne prejmejo jasnih odločb o prenehanju pravic, ter davčnim postopkom, ki z nesorazmernimi odmerami in izvršbami prehitevajo učinkovito pravno varstvo. Cilj te zaveze je vzpostaviti pošteno partnerstvo med državo in posameznikom ter zagotoviti, da država ne posega v ekonomsko eksistenco, preden pravica sploh dobi vsebinski preizkus.
Tretja zaveza se nanaša na varstvo najranljivejših, zlasti otrok, mladih, družin v socialni stiski in starejših. Varuh bo zahteval celostno obravnavo otrok s posebnimi potrebami in odpravo razdrobljenosti med centri za socialno delo, šolami, zdravstvom in občinami. Posegal bo tudi na področju družin v stiski, kjer današnji sistem prevečkrat deluje po logiki prelaganja odgovornosti. Ob tem bo zagovarjal dostopnost stanovanj za mlade ter dostojno in kadrovsko vzdržno oskrbo starejših. Cilj je preprost: nihče ne sme biti prepuščen sistemu, v katerem nihče ne nosi odgovornosti za celoto.
Da bi bile te zaveze uresničljive, program ne ostaja pri opisih, temveč predlaga tudi jasen odgovor na vprašanje, kako sistem popraviti. Ključ je v vzpostavitvi koordinacijo (s pomočjo uvedbe ISO 31000) med osebami z javnimi pooblastili, ki posegajo oz. varujejo konkretne pravice. Temelj tega pristopa je Zakon o dobri upravi (pripravil sem idejno zasnovo zakona) , ki bi načelo dobre uprave (uspešnost) postavil kot zavezujočo pravico in vsem organom naložil dolžnost individualne presoje, razumnih rokov in jasne obrazložitve odločitev. Tak zakon bi Varuhu dal trdno normativno podlago za sistemske posege.
Drugi nujni element je zakon o enotni vstopni točki za pravice posameznika (smiselno je razmisliti o celoviti naslovitvi vseh E-postopkov do vseh oseb z javnimi pooblastili), ki bi omogočil, da posameznik svojo življenjsko situacijo uveljavlja na enem mestu, država pa sama prevzame breme koordinacije med pristojnimi organi in določi odgovorno osebo za primer. V okviru enotne E-vstopne točke (ter predhodno uvedba socialne številke, kot idineta za varovanje socialnih in zdravstvenih pravic, ki jo Slovenije še nima) je mogoče sistematično omogočiti tudi E-obrazec »Pritožba, pobuda Varuhu« (glej predlog v prilogi 5).
Tretji zakon bi celostno uredil podporo in storitve za ranljive skupine (v prvi vrsti otroci s posebnimi potrebami) ter odpravil današnjo razdrobljenost posebnih ureditev. Nujno je potrebno nasloviti tudi družine v socialni stiski in sicer na način, da se zagotovi koordinacija vseh oseb z javnimi pooblastili, ki že danes varujejo socialne pravice.
Četrti zakon pa bi vzpostavil varstvo pravic plačnikov davkov in zagotovil, da davčni postopki spoštujejo sorazmernost, pravno varnost in socialni značaj države. Predlagal bom uvedbo Kodeksa pravic plačnikov davkov po vzoru referenčnih držav.
Končni cilj tega programa je jasen: država mora biti organizirana okoli človeka, ne človek okoli države.
Varuh želi prispevati k prehodu od razdrobljene in formalne zaščite pravic k pregledni, učinkoviti in odgovorni ureditvi, v kateri posameznik ve, kam se obrniti, dobi odgovor in ima zagotovljeno dejansko varstvo svojih pravic.
Zgoraj opisana začetna analiza potreb pokaže, da mora urad Varuha človekovih pravic budno spremljati pojavne oblike tveganj, hkrati pa tudi širše družbeno okolje. Le tako lahko Varuh pravočasno predvidi ukrepe v primerih, ko je poseg v pravice nujen, pri čemer mora biti tak poseg vedno zakonit, nujen in sorazmeren.
Dokumenti in priporočila Združenih narodov opozarjajo (kot primer dinamičnosti razvoja pravic), da sodobne kršitve človekovih pravic vedno pogosteje izhajajo iz sistemskih in nastajajočih tveganj. Med ključnimi tveganji, ki zahtevajo posebno pozornost, sodijo zlasti:
- Digitalizacija in avtomatizirano odločanje (AI)
Organ ZN: OHCHR
Vir: The Right to Privacy in the Digital Age; poročila o AI in človekovih pravicah
Povezava: https://www.ohchr.org/en/special-procedures/sr-privacy/right-privacy-digital-age
- Algoritemska diskriminacija in zloraba podatkov
Organ ZN: UN Human Rights Council (posebni poročevalci)
Vir: Report on Artificial Intelligence and Human Rights
Povezava: https://www.ohchr.org/en/documents/thematic-reports/artificial-intelligence-and-human-rights
- Podnebna in okoljska tveganja (environment–human rights nexus)
Organ ZN: UN Environment Programme & OHCHR
Vir: Human Rights and Climate Change; Right to a Clean, Healthy and Sustainable Environment
Povezava: https://www.ohchr.org/en/special-procedures/sr-environment
- Spremembe na trgu dela, prekarnost in socialna varnost
Organ ZN: Committee on Economic, Social and Cultural Rights
Vir: General Comment No. 18 – The Right to Work
Povezava: https://www.ohchr.org/en/instruments-mechanisms/instruments/general-comment-no-18-right-work
- Regulativna in pravna negotovost (učinki regulacije)
Organ ZN: UN High Commissioner for Human Rights
Vir: Good Governance Practices for the Protection of Human Rights
Povezava: https://www.ohchr.org/en/good-governance
- Asimetrija moči: država – trg – posameznik (business & human rights)
Organ ZN: UN Working Group on Business and Human Rights
Vir: UN Guiding Principles on Business and Human Rights
Povezava: https://www.ohchr.org/en/instruments-mechanisms/instruments/un-guiding-principles-business-and-human-rights
- Razdrobljenost institucionalnih pristojnosti in dostop do pravnega varstva
Organ ZN: UN Human Rights Council
Vir: Access to Justice for All
Povezava: https://www.ohchr.org/en/topic/access-justice
- Kumulativna izpostavljenost ranljivih skupin
Organ ZN: Committee on the Rights of the Child, Committee on the Rights of Persons with Disabilities
Vir: CRC in CRPD – General Comments
Povezave:
https://www.ohchr.org/en/instruments-mechanisms/instruments/convention-rights-child
https://www.ohchr.org/en/instruments-mechanisms/instruments/convention-rights-persons-disabilities
Način obravnave novih tveganj
Ob pojavu novih ali povečanih tveganj se ta sistematično vpišejo v register tveganj Varuha, ocenijo po verjetnosti in resnosti posledic ter vključijo v nadaljnje delo Varuha skozi analize, priporočila in kazalnike uspešnosti, skladno s pričakovanji in priporočili organov ZN.
Uvajanje standarda ISO 31000 v delovanje Varuha človekovih pravic ne pomeni spremembe zakonsko določene organizacije dela, temveč njeno nadgradnjo. Varuh tudi v prihodnje ohranja obravnavo posamičnih pobud (ki jih bi nadgradili z anonimnimi a strukturiranim prijavami s cilji detekcije izzivov), tematska področja in vse obstoječe pristojnosti. Ključna sprememba je v pristopu: poleg reaktivnega varstva pravic se krepi preventivna, sistemska in dolgoročna razsežnost dela Varuha.
Celotna organizacija se postopoma usmeri v prepoznavanje, ocenjevanje in zniževanje tveganj za kršitve človekovih pravic po sklopih pravic in življenjskih izzivih, kot izhaja iz sprejete sistematike. Vsaka pobuda se ne presoja več zgolj posamično, temveč tudi z vidika ponavljajočih se vzorcev in sistemskih tveganj.
V kratkoročnem obdobju (2026–2027) je poudarek na notranji vzpostavitvi sistema. Varuh uvede metodologijo ISO 31000, oblikuje notranji register tveganj za kršitve človekovih pravic, prilagodi kazalnike uspešnosti ter usposobi zaposlene. Organizacija dela ostaja nespremenjena, vendar se primeri že v tej fazi analizirajo tudi z vidika tveganj.
V srednjeročnem obdobju (2028–2029) se okrepi analitična in preventivna funkcija Varuha. Ob obravnavi pobud se redno izvajajo tematske analize po ključnih izzivih, kot so varnost, socialna in ekonomska eksistenca, ranljive skupine ter dolgotrajni postopki. Register tveganj in KPI-ji postanejo podlaga za dialog z izvršilno oblastjo in poročanje Državnemu zboru.
V dolgoročnem obdobju (2030–2031) Varuh deluje kot osrednje vozlišče za sistemsko varstvo človekovih pravic. Upravljanje tveganj je vgrajeno v redno delo, letna poročila in zakonodajne pobude. Večina resnih kršitev se obravnava preventivno, še preden doseže razsežnost množičnih ali dolgotrajnih posegov v pravice.
Ob izvedbi celovite analize po izzivih se delo Varuha organizira dvojnosistemsko. Prvi sistem ostaja zakonsko določen in omogoča obravnavo posameznih pobud. Drugi sistem deluje prečno in temelji na tveganjih po sklopih pravic, kar omogoča hkratno reševanje primerov, prepoznavanje sistemskih vzorcev in pravočasno opozarjanje na strukturne napake v delovanju države.
ISO 31000 ne spreminja pristojnosti Varuha in ne uvaja nove hierarhije, temveč zagotavlja enoten okvir za razumevanje tveganj in boljše usmerjanje dela tja, kjer so posledice kršitev človekovih pravic največje. S takšno organizacijo Varuh ohranja svojo klasično vlogo varuha posameznika, hkrati pa prevzema vlogo sistemskega stabilizatorja pravne države.
Podpis: mag. Franc Derganc, dne 28.11.2025
Gradivo je pripravljeno za predstavitev poslancem Državnega zbora Republike Slovenije.
XI. SKLEP: Pravno obvestilo vezano na avtorstvo in uporaba ChatGpt5.1
Ta prispevek je bil sestavljen s pomočjo orodja CHAT GPT in sicer na podlagi naslednjih metodoloških aktivnosti:
1. vsako poglavje članka oz. programa (in vseh povezanih dokumentov, ki so objavljeni na spletni strani www.modro-poslovanje.si) je bilo obdelano najprej z vidika pravne podlage oz. pravnih virov, sodne prakse in analize problematike pri nas in praviloma v EU27
2. na podlagi analize stanja varovanja pravic pri nas (in ugotovitev treh ključnih področij) so se iskali primeri dobre prakse v EU 27 in širše. Na tej podlagi so se pripravili ukrepi.
3. Ko so se oblikovali vsi predlogi ukrepov so nastali predlogi zakonov, ki smo jih izvedli na način, da smo sleherni ukrep omejili z vidika zavarovanja človekovih pravic. To pomeni, da smo vsak ukrep, ki je naveden v zakonih, preverili tudi z vidika sodne prakse.
Izvirni avtorski prispevki, vezano na ta program in katerih rešitev še ni mogoče najti v strokovni literaturi ali zakonih, ki so objavljeni na spletnih straneh do 28.11.2025 (ključne):
- Uvedba generalnega Zakona o dobri upravi , ki bi se uporabil za vse osebe z javnim pooblastili (V EU 27 poznajo uvedbo ISO31000 za ključne organe, toda ni še primera, kjer bi uvedli ISO31000 tudi za Državni zgor, primeroma)
- Uvedba AI-BOTER – inštituta, ki zavaruje otrokove pravice pri uporabi AI-ja - https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/umetna-inteligenca-kot-javna-digitalna-infrastruktura-ai-boter
- Klasifikacija 22 ekonomskih pravic, ki jih mora varovati davčna administracija - https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/vloga-uvedenega-standarda-iso31000-registra-tveganj-in-in-kazalnikov-uspe%c5%a1nosti-kpi-pri-aktivnostih-dav%c4%8dne-administracije-v-povezavi-z-dejanskem-zavarovanju-ekonomskih-%c4%8dlovekovih-pravic-pri-nas
- Članek ki želi orisati spremembe pri davčni administraciji ob uvedbi ISO31000 . standarda, ki bi naslovil sistematično zniževanje tveganj, tudi sive ekonomije (socialne sive ekonomije se ne »preganja«, kar se uredi v ustrezno olajšavo, po vzrou Avstrije ali Nemčije) pri nas: Vloga uvedenega standarda ISO31000, registra tveganj in kazalnikov uspešnosti (KPI) pri aktivnostih davčne administracije v povezavi z dejanskem zavarovanju ekonomskih človekovih pravic pri nas
- Priloga: Sistematični pregled varovanja človekovih pravic v Sloveniji
Glej v pdf verzijo.
- Priloga: Prikaz področij dela Varuha – spletno mesto
|
Področja dela
|
Ranljive skupine
|
- Priloga: Sistematika varovanih pravic v referenčnih državah EU27 (Finska, Danska itd.)
Glej v pdf verzijo.
- Priloga: Sistematika varovanih pravic in primeri vprašanj, ki so lahko podlaga za delo VARUHA
Ranljive skupine – primeri razlogov za posredovanje Varuha
Glej v pdf verzijo.
- Priloga: Hitri vodič za državljane – prepoznava morebitnih kršitev človekovih pravic
Glej v pdf verzijo.
- Priloga: organizacija dela Varuha v primero ko in če se izvede celovita analiza po izzivih na področju varovanja človekovih pravic - primeri
Glej v pdf verzijo.
- Priloga: Nagovor ob kandidaturi in zaveza
Moje kandidaturo sem začel tam, kjer bi moral začeti vsak Varuh — z analizo prava, tveganj in realnih težav ljudi.
Pregledal sem sodno prakso ESČP, Listino EU o temeljnih pravicah, našo Ustavo in tveganja, o katerih že leta poroča četrta veja oblasti.
Na tej podlagi sem oblikoval program, ki naslavlja tri področja, kjer Slovenija najbolj zaostaja:
- prvo, udejanjanje človekovih pravic v večetničnih skupnostih;
- drugo, zaščito mikro, malih in srednjih podjetnikov (glej spodaj pobuda za uvedbo modela "poštenega partnerstva") in zaposlenih, ki še danes ob izgubi dela ne dobijo ustreznih sklepov ZPIZ, da so "izgubili in kdaj so izgubili" vse pravice socialne države (npr. ob t.i. "sporazumnih prekinitvah delovnega razmerja"), saj odjavni obrazec M2" sploh ne vročamo zaposlenim osebam (glej spodaj tudi pobuda za reševanje socialnih težav mikro podjentikov in vseh zaposlenih v Sloveniji).
- tretje, varstvo najranljivejših — mladih, otrok s posebnimi potrebami in družin v stiski.
To niso številke. To je ogledalo naše družbe.
Iz tega sem pripravil dva zakona (idejna izhodišča) — Zakon o dobri upravi ter Zakon o sobivanju večetničnih skupnosti — in objavil dnevnik kandidata, da je proces popolnoma transparenten. Predlagal bom tudi uvedbo novega poglacja v Zakonu o varuhu, kjer bo opredeljena obvezna uvedba ISO3100 za okoli 25 oseb z javnimi pooblastili ter tudi določilo, ki bo zavezovalo osebe z javnimi osebami upopštevati priporočila v primeru, ko bo sistem tveganj pozkazal, da organ ne deluje zadovljivo (z vidika zavarovanja človekovih pravic iz pristojnosti navedenen osebe oz. organa).
Slovenija lahko postane med najboljšimi pri varovanju človekovih pravic — če bomo uresničili bistvo naše Ustave: da morajo osebe z javnimi pooblastili delovati za človeka, ne proti njemu.
Ali bom priložnost dobil, je odločitev politike. Moja odločitev pa je jasna: delal bom za ljudi. Presojal bom ustreznost ravnanja vseh oseb z javnimi pooblastili (vse tri veje oblasti in tudi lokalna samouprava) z vidika dejanskega udejanjanja človekovih pravic, kot jih primarno določa naša sodobna Ustava Republike Slovenije.
Trenutno osebe z javnimi pooblastili udejanjijo zgolj 30% priporočil varuha, kar nas uvršča med 4 najslabše države v okviru EU27.
Vsa vprašanja, todi v zvezi z neodvisnostjo sem podal pisno in so objavljena na spletni strani www-modro-poslovanje.si .
Priloga: Opomnik – zakaj kandidat/varuh mora predstaviti program po Venice Principles
Pravna podlaga: „Venice Principles“ – sprejeti 15. marca 2019 s strani Venice Commission; dokument “CDL-AD(2019)005-e”. venice.coe.int+2venice.coe.int+2
Ključne določbe »Venice Principles«:
- Venice Principles poudarjajo, da je institucija varuha (ombudsmana) * ključni element demokracije, vladavine prava, spoštovanja človekovih pravic in dobre uprave *. venice.coe.int+1
- Dokument izrecno navaja, da mora biti varuh (ombudsman) neodvisen, pošten, nepristranski, transparenten in zakonit. venice.coe.int+1
- Eden izmed temeljnih pogojev za legitimnost institucije je, da je postopek izbire transparenten, javen in da omogoča presojo kandidatov ne samo po formalnih merilih, ampak tudi po njihovi viziji, integriteti, strokovni usposobljenosti in zmožnosti voditi institucijo v skladu z njenimi poslanstvi. venice.coe.int+1
- Venice Principles govorijo tudi o nalogi varuha: preprečevanje in odpravljanje neupravičenega državnega ravnanja, promociji človekovih pravic in temeljnih svoboščin, nadzoru nad javno upravo ter zagotovitvi dostopa državljanov do učinkovitega nadzora brez finančnih in administrativnih ovir. venice.coe.int+1
- Dokument poziva države članice, da “podprejo in zaščitijo institucijo varuha in se vzdržijo kakršnihkoli dejanj, ki bi ogrozila njeno neodvisnost”. venice.coe.int+1
Zaključek iz opomnika
Na podlagi teh standardov je popolnoma utemeljeno in mednarodno priznano, da kandidat za varuha že ob imenovanju javno predstavi vizijo, program dela in prioritetne smernice za mandat. Brez tega ni mogoče zagotoviti:
- njegove neodvisnosti in politične nepovezanosti,
- jasno definiranega poslanstva in odgovornosti,
- transparentne presoje njegove primernosti (ne le formalne, ampak vsebinske),
- realne možnosti, da institucija deluje kot učinkovit varuh človekovih pravic, ne zgolj kot formalni nadzornik.
Zato je takšna zahteva v skladu z mednarodnim standardom “zlate norme” za varuha – Venice Principles – in je tudi demokratična nujnost v času, ko institucije potrebujejo družbeno legitimnost in zaupanje državljanov.
- Priloga: Vprašalnik za vsebinsko presojo kandidata za Varuha za človekove pravice
Namen:
Kandidat vljudno prosi za vsebinsko oceno svoje kandidature in programa dela Varuha človekovih pravic, z namenom morebitne dopolnitve programa. Vprašalnik je pripravljen skladno s standardi Beneška komisija, ki poudarjajo pomen vsebinske in transparentne presoje kandidata ob imenovanju.
1. Program in razumevanje vloge Varuha
Ali program kandidata po vašem mnenju omogoča jasno presojo njegovega:
- razumevanja vloge Varuha v razmerju do zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti,
- poznavanja temeljnih človekovih pravic in aktualnih družbenih izzivov,
- opredelitve ključnih prednostnih nalog v mandatu?
☐ v celoti ☐ delno ☐ ne
Komentar (neobvezno):
2. Neodvisnost, integriteta in nepristranskost
Ali program kandidata po vašem mnenju zadostno izkazuje:
- neodvisnost institucije Varuha od politike in drugih centrov moči,
- osebno in institucionalno integriteto ter nepristranskost kandidata,
- odpornost institucije na politične ali druge nedopustne pritiske?
☐ da ☐ delno ☐ ne
Komentar (neobvezno):
3. Strateško vodenje in učinkovitost
Ali program kandidata po vašem mnenju omogoča:
- strateško in odgovorno vodenje institucije,
- prehod od pretežno reaktivnega k preventivnemu in sistemskemu varstvu pravic,
- spremljanje učinkovitosti dela Varuha z merljivimi pristopi?
☐ da ☐ delno ☐ ne
Komentar (neobvezno):
4. Presoja v skladu z Beneškimi načeli
Ali menite, da program kandidata Državnemu zboru omogoča:
- vsebinsko presojo njegove primernosti za vodenje institucije Varuha,
- presojo, kako bo kandidat uporabljal avtonomijo Varuha pri določanju prioritet,
- oceno, ali bo institucija v mandatu delovala neodvisno, učinkovito in javno odgovorno?
☐ da ☐ delno ☐ ne
Komentar (neobvezno):
5. Predlogi za dopolnitve
Katera področja programa bi po vašem mnenju koristilo dodatno pojasniti, vsebinsko okrepiti ali jasneje prioritetno opredeliti?
Odgovor (odprto):
6. Sklepna presoja (neobvezno)
Ali menite, da bi morebitne dopolnitve programa lahko:
- izboljšale varstvo človekovih pravic v praksi,
- okrepile zaupanje javnosti v institucijo Varuha,
- prispevale k večji odgovornosti vseh vej oblasti?
☐ da ☐ ne ☐ brez mnenja
Komentar (neobvezno):
Zaključek:
Vprašalnik je namenjen vsebinskemu dialogu in krepitvi legitimnosti institucije Varuha, ne političnemu pogojevanju, ter izhaja iz mednarodnih standardov dobrega upravljanja in varstva človekovih pravic.
Pravno pojasnilo (disclaimer)
To vprašanje in spremljajoči program niso namenjeni osebni promociji kandidata ali pogojevanju odločanja poslanskih skupin. Njihov izključni namen je omogočiti vsebinsko presojo kandidata v postopku imenovanja Varuha človekovih pravic, ki je po svoji naravi institucija v javnem interesu.
V skladu z mednarodnimi standardi, zlasti z načeli Beneške komisije, je presoja programa in vizije kandidata bistveni del transparentnega in odgovornega imenovanja. Ta presoja ne predstavlja dolžnosti do kandidata, temveč prvenstveno dolžnost do prebivalk in prebivalcev Republike Slovenije, katerih človekove pravice in temeljne svoboščine Varuh varuje.
Opustitev vsebinske presoje programa bi pomenila zgolj formalno odločanje, ki ne zagotavlja polne demokratične odgovornosti zakonodajne veje oblasti in lahko omaje zaupanje javnosti v institucijo Varuha ter v učinkovitost varstva človekovih pravic.
- Priloga: Skrajšan dopis v zvezi s programom kandidata - mag. Franc Derganc
PROGRAM VARUHA – KLJUČNE ZAVEZE ZA POSLANCE DRŽAVNEGA ZBORA
Zakaj je ta program drugačen
Ta program ne izhaja iz vprašanja, katere pravice imamo zapisane, temveč iz vprašanja, zakaj te pravice v praksi pogosto ne delujejo. Ključni problem v Sloveniji danes ni odsotnost zakonodaje, temveč razdrobljenost postopkov, dolgotrajno odločanje, nejasna odgovornost in nepoznavanje pravic pri ljudeh. Posledica so sistemske kršitve, ki jih formalni nadzor pogosto zazna prepozno.
Vloga Varuha v tem programu zato ni ideološka ali politična, temveč operativna in preventivna: pomagati državi, da pravočasno zazna, kje sistem ne deluje več.
Tri vsebinske zaveze za mandat
1. Varnost, sobivanje in večetnične skupnosti
Varuh bo sistematično obravnaval primere, kjer država ne zagotovi osnovne varnosti prebivalcev in kjer neučinkovito delovanje institucij vodi v ponavljajoče se kršitve, strah in getoizacijo. Cilj ni poseg v operativno delo policije ali lokalnih oblasti, temveč prepoznavanje in odprava sistemskih napak, ki onemogočajo učinkovito zaščito ljudi.
2. Ekonomske človekove pravice: delo, podjetništvo, davki
Varuh bo posebno pozornost namenil položaju ljudi, ki ob izgubi dela ali v podjetniški dejavnosti izgubijo socialno varnost brez jasnih in pravočasnih odločitev države. To vključuje fiktivno samozaposlitev, nevročanje odločb o prenehanju pravic, dolgotrajne davčne postopke in nesorazmerne odmere. Cilj je, da država ne posega v ekonomsko eksistenco ljudi, preden imajo dejansko možnost učinkovitega pravnega varstva.
3. Najranljivejši: otroci, mladi, družine, starejši
Varuh bo zahteval celostno obravnavo otrok s posebnimi potrebami, družin v socialni stiski, mladih brez dostopa do stanovanj in starejših brez ustrezne oskrbe. Ključni problem danes ni pomanjkanje institucij, temveč pomanjkanje ene odgovorne točke, ki bi primer vodila od začetka do rešitve.
Kaj se bo v praksi spremenilo
Varuh bo poleg obravnave posameznih pobud sistematično spremljal, kje se kršitve ponavljajo, zakaj do njih prihaja in kateri organi pri tem stalno odpovedujejo. To ne pomeni prevzema odločanja, temveč pravočasno opozarjanje, preden se kršitve razširijo in postanejo politični ali sodni problem.
Kako bo Varuh deloval
Program uvaja upravljanje tveganj za človekove pravice: ko se zaznajo nova ali povečana tveganja (npr. digitalizacija, avtomatizirano odločanje, okoljske krize), se ta sistemsko uvrstijo v register tveganj, ocenijo po resnosti in verjetnosti ter vključijo v redno delo Varuha. S tem se Varuh preusmerja iz zgolj reaktivnega v preventivno delovanje.
Kaj program ne pomeni
Program ne pomeni posega v pristojnosti Državnega zbora, Vlade ali sodišč, ne pomeni dodatnega nadzora nad poslanci in ne pomeni političnega aktivizma. Pomeni orodje, s katerim politika prejme jasna, argumentirana opozorila, kje sistem ne deluje več.
Zakaj je presoja programa pomembna
Izbira Varuha ni zgolj kadrovsko vprašanje, temveč odločitev o tem, ali želi Državni zbor Varuha kot formalno institucijo ali kot učinkovit sistemski korektiv. Presoja programa ni dolžnost do kandidata, temveč dolžnost do ljudi, katerih pravice Varuh ščiti.
Sklepno sporočilo
Ta program ne obljublja konflikta s politiko, obljublja pa iskreno opozarjanje, ko sistem povzroča kršitve. Cilj mandata je preprost: manj ponavljajočih se kršitev, manj sodnih sporov, več delujoče države.
Z vidika stroškov in koristi program pomeni omejene organizacijske prilagoditve in kratkoročen napor, ob tem pa dolgoročno zmanjšuje sistemske kršitve, sodne spore in regresne posege v zakonodajo, kar prinaša pomembne koristi za pravno varnost, javne finance in zaupanje ljudi v državo.
Svet Evrope aktivno obravanava tudi kršitve človekovih pravic v povezavi novimi tehnologijami, kar poemni , da preventivno naslavlja izzive. Po stališču Sveta Evrope predstavlja največje tveganje umetne inteligence njena uporaba pri avtomatiziranem odločanju o pravicah posameznikov (npr. v socialnih, davčnih, policijskih ali migracijskih postopkih) brez človeškega nadzora, preglednosti in učinkovitega pravnega sredstva. Takšna raba lahko vodi v sistemsko kršenje človekovih pravic, erozijo odgovornosti oblasti ter oslabitev demokracije in vladavine prava.
Vir:
https://rm.coe.int/brochure-artificial-intelligence-en-march-2023-print/1680aab8e6