PARTNERSTVO BREZ MISLI: zakaj Slovenija najprej potrebuje forum, vizijo, cilje, KPI-je in register tveganj

Od politikantstva k poti: forum, trije zakoni in test človeka za uspešno Slovenijo.

Avtor: mag. Franc Derganc
Datum: 14. 6. 2026
Povezava: www.modro-poslovanje.si

 

 

Povzetek članka

Članek obravnava predlog »Partnerstva za uspešno Slovenijo«, katerega celotno besedilo je objavljeno v Prilogi 1. Predlog partnerstva je procesno korekten, vendar vsebinsko nezadosten, ker govori o »uspešni Sloveniji«, ne da bi določil, kaj uspešna Slovenija sploh pomeni.

Ključna poanta članka je, da opozicija takšnega predloga ne sme zgolj zavrniti, niti ga ne sme pasivno podpisati. Opozicijo je treba opolnomočiti. Njena naloga ni, da postane posvetovalni oddelek vlade, ampak da poziciji postavi državniško zahtevo: naj se neha poigravati s pojmom uspešne Slovenije in naj najprej sprejme jasna merila, po katerih bo mogoče presoditi, ali oblast dejansko deluje za človeka.

Zato članek predlaga, da se pred podpisom partnerstva najprej ustanovi Forum za prihodnost Slovenije oziroma Forum intelektualnega potenciala Slovenije, ki pripravi Vizijo uspešne Slovenije. Šele nato ima smisel govoriti o partnerstvu, zakonih in sodelovanju.

Kot prvo skupno zakonodajno nalogo članek predlaga tri sistemske zakone: Zakon o uspešnosti javne oblasti in varstvu pogojev človekovih pravic – ZUJAV-1, Zakon o dobri upravi – ZDU in Zakon o varstvu slovenskega jezika in pogojih sobivanja – ZVSJS. Nadkonvencija o minimalnih pogojih človeškega obstoja naj bo del obrazložitve teh zakonov, saj pokaže, da človekove pravice brez pogojev življenja ostanejo zgolj deklaracija.

Sporočilo članka je zato jasno: partnerstvo je mogoče, vendar ne kot partnerstvo za lažje vladanje. Partnerstvo je mogoče samo, če opolnomoči opozicijo, zaveže pozicijo, izloči lobistično logiko in uvede test človeka za vsak pomembnejši zakon. Državljani morajo poziciji povedati jasno: uspešna Slovenija ni slogan. Uspešna Slovenija je država, ki mora dokazati, da deluje za človeka.

 

I. Tematska izhodišča in predhodni prispevki avtorja

Ta članek se navezuje na več že pripravljenih prispevkov, pobud in programskih dokumentov, v katerih je bila razvita ista temeljna misel: uspešna država ne nastane s sloganom, temveč z jasno vizijo, merljivimi cilji, odgovornostjo nosilcev oblasti in sistemom upravljanja tveganj (9).

V predhodnem članku »Partnerstvo za uspešno Slovenijo: opozicija ne sme podpisovati slogana brez definicije uspešnosti, KPI-jev in ustavne diagnoze države« je bilo že opozorjeno, da pojem »uspešna Slovenija« brez definicije uspešnosti ostane politični slogan, ne pa državni program. Sedanji članek to misel nadgrajuje: problem ni samo v tem, da predlog partnerstva nima KPI-jev, temveč predvsem v tem, da nima predhodne državotvorne misli, iz katere bi cilji, kazalniki, zakonodajna metoda in odgovornost sploh lahko nastali (1).

Filozofsko-politično izhodišče tega članka izhaja tudi iz razmisleka o tem, kaj nam sporočata dr. Tine Hribar in Spomenka Hribar: da država brez misli, brez civilizacijskega kompasa in brez sposobnosti slišati kritično besedo začne delovati kot aparat oblasti, ne pa kot skupnost smisla (2).

Zato vprašanje ni, ali je sodelovanje političnih strank koristno. Seveda je koristno. Vprašanje je nekaj drugega: ali je mogoče podpisati partnerstvo za »uspešno Slovenijo«, ne da bi prej skupaj določili, kaj uspešna Slovenija sploh pomeni, po katerem merilu se bo merila in kateri zakonodajni test bo moral prestati vsak pomembnejši zakon.

 

II. Zakaj predlog »Partnerstva za uspešno Slovenijo« ne zadošča

Predlog »Partnerstva za uspešno Slovenijo« iz Priloge 1 tega članka je procesno korekten dokument. V njem so določeni način sodelovanja, vključevanje opozicije v pripravo zakonov, ustanovitev Sveta partnerstva, roki za posredovanje zakonodajnih predlogov in možnost, da tudi opozicijske stranke predlagajo svoje zakone.

To ni nepomembno. V normalni državi je dialog med koalicijo in opozicijo potreben, zlasti pri ustavnih spremembah, sistemskih reformah, javnofinančni stabilnosti in dolgoročnem razvoju države.

Toda temeljna slabost predloga je v tem, da dokument govori o »uspešni Sloveniji«, ne da bi definiral uspešnost. Ne pove, kakšna Slovenija naj bo leta 2030, 2040 ali 2050. Ne pove, kateri cilji naj bodo merljivi. Ne pove, kateri kazalniki uspešnosti naj se spremljajo. Ne pove, kdo je odgovoren za doseganje ciljev. Ne pove, katera tveganja ogrožajo prihodnost države. Ne pove, kako se bo preverjalo, ali zakoni dejansko izboljšujejo pogoje življenja ljudi. In ne pove, kako se bo varovalo človeka pred premočjo političnega dogovora.

Takšno partnerstvo zato tvega, da postane dogovor o postopku, ne pa dogovor o vsebini. Lahko pospeši sprejemanje zakonov, ne more pa samo po sebi zagotoviti, da bodo ti zakoni tudi dobri, ustavno skladni, razvojno pravilni in dolgoročno koristni.

Na to opozarja tudi metodologija iz prispevka »Koalicijska pogodba pod lupo AI analitika javne oblasti: pravice brez pogojev niso učinkovite pravice«, kjer je poudarjeno, da političnih dokumentov ni mogoče presojati po lepih besedah, temveč po ciljih, kazalnikih, odgovornosti, tveganjih in učinkih na človeka (12).

Če dokument ne vsebuje tega minimuma, potem ne gre za partnerstvo za uspešnost, ampak za partnerstvo za usklajevanje zakonodajnega prometa.

 

III. Najprej forum, šele nato partnerstvo

Zato bi morala Slovenija pred podpisom kakršnega koli partnerstva najprej vzpostaviti forum za opredelitev uspešne Slovenije.

Ta forum ne bi smel biti zgolj politični sestanek vodij poslanskih skupin. Moral bi biti širši državni forum, v katerem bi sodelovali predstavniki politike, stroke, gospodarstva, civilne družbe, mladih, družin, občin, univerz, znanosti, kulture, pravosodja in tistih skupin, ki jih reforme običajno najbolj prizadenejo, a jih oblast najredkeje posluša.

Naloga takšnega foruma ne bi bila pisanje političnega slogana. Njegova naloga bi bila določiti minimalni skupni odgovor na vprašanje:

kaj pomeni uspešna Slovenija z vidika človeka, družine, otroka, dela, podjetništva, jezika, kulture, javnih financ, varnosti, okolja, socialne države in dolgoročnega obstoja slovenske skupnosti?

V prispevku »Podjetnik, poglej to, preden voliš« je bila že izpostavljena misel, da vizija brez poti do cilja ni vizija, ampak želja. Če tega prenesemo na predlog partnerstva: partnerstvo brez vizije, ciljev, poti, rokov, odgovornosti in registra tveganj ni razvojni dogovor, ampak politična namera (3).

Forum bi moral zato najprej odgovoriti na pet vprašanj: kaj je dolgoročna vizija Slovenije, kateri cilji iz te vizije izhajajo, s katerimi KPI-ji bomo merili uspešnost, katera tveganja ogrožajo doseganje ciljev in kateri zakoni so potrebni, da se vizija sploh lahko izvaja.

Šele po tem ima smisel podpisovati partnerstvo.

Ne prej.

 

IV. Evropski standard, preveden v slovensko zakonodajno metodo

Če naj partnerstvo za uspešno Slovenijo ne ostane zgolj politični dogovor o sodelovanju pri pripravi zakonov, mora najprej odgovoriti na bistveno vprašanje: po katerem merilu bomo presojali, ali je javna oblast sploh uspešna?

Odgovor na to vprašanje ni treba iskati v političnih sloganih. V evropskem prostoru je temelj že postavljen. Evropsko sodišče za človekove pravice je skozi sodno prakso razvilo doktrino pozitivnih obveznosti države. To pomeni, da država človekovih pravic ne varuje le tako, da se vzdrži nedopustnih posegov, temveč tudi tako, da pravočasno, razumno in učinkovito vzpostavi pogoje, postopke, varovalke in institucije, ki človekove pravice dejansko varujejo.

Enako pomembna je Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Njen 41. člen določa pravico do dobre uprave, torej pravico do nepristranske, poštene in pravočasne obravnave zadev, pravico biti slišan, dostop do spisa, obveznost obrazložitve odločitev in odgovornost za škodo, ki jo povzroči uprava. Pri tem je treba pravno natančno upoštevati tudi 51. člen Listine, po katerem Listina zavezuje države članice takrat, ko izvajajo pravo Unije.

Prav zato je treba idejna osnutka Zakona o uspešnosti javne oblasti in varstvu pogojev človekovih pravic – ZUJAV-1 (6) in Zakona o dobri upravi – ZDU (7)(8) razumeti v pravilnem okviru. Ne gre za poskus ustvarjanja nove, od evropskega prava ločene teorije države. Gre za poskus, da se že obstoječi evropski standardi prevedejo v slovensko zakonodajno metodo.

ZUJAV-1 je idejni osnutek zakona mag. Franca Derganca. Njegovo izhodišče je, da javna oblast ni uspešna že zato, ker ravna zakonito. Uspešna je šele takrat, ko dokazljivo izboljšuje položaj ljudi ali zmanjšuje tveganja za kršitve človekovih pravic.

To je zakonodajna operacionalizacija pozitivnih obveznosti države po praksi ESČP. Če ima država pozitivno obveznost, da človekove pravice varuje učinkovito, potem mora imeti tudi merilo, po katerem se ugotavlja, ali je pri tem varstvu dejansko uspešna. ZUJAV-1 to merilo postavi. Ne sprašuje samo, ali je organ ravnal zakonito. Sprašuje, ali je javna oblast pravočasno, učinkovito in dokazljivo ustvarila pogoje, da pravica v življenju človeka ni ostala prazna deklaracija.

Zato ZUJAV-1 ne uvaja tuje logike. Uvaja manjkajoči notranji mehanizem, s katerim bi Slovenija lahko preverjala, ali javna oblast svoje pozitivne obveznosti res izpolnjuje.

Zakonitost je nujni minimum. Toda zakonitost sama ne zadošča. Organ lahko ravna zakonito, pa človek vseeno izgubi dom, dohodek, pravno varnost, dostop do storitve ali čas, v katerem bi pravica še imela realen pomen. V takem primeru ni dovolj reči, da je bil postopek pravilen. Treba je vprašati, ali je bila država uspešna pri varstvu človeka.

Zato je ključna misel ZUJAV-1 naslednja: pravice brez pogojev njihovega uresničevanja niso človekovopravno učinkovite pravice.

To ni politična trditev. To je prevod evropskega človekovopravnega standarda v zakonodajno metodo.

 

V. ZUJAV-1, ZDU, Nadkonvencija in zakon o sobivanju kot štirje idejni okviri nove zakonodajne poti

Enako dosledno kot ZUJAV-1 je treba predstaviti tudi ZDU, Nadkonvencijo (4)(5) in Zakon o varstvu slovenskega jezika in pogojih sobivanja – ZVSJS (24). Tudi ti okviri niso veljavna zakonodaja Republike Slovenije, temveč idejni oziroma analitični osnutki mag. Franca Derganca, namenjeni oblikovanju nove metodologije javne oblasti.

ZDU (7)(8) je idejni osnutek zakona o dobri upravi. Njegova naloga ni postavljati političnih ciljev države, temveč določiti, kako mora uprava delovati, da se načelo delovanja »za človeka« lahko uresniči v vsakodnevni praksi odločanja.

Pri ZDU gre za operacionalizacijo pravice do dobre uprave iz 41. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ob pravno pravilnem upoštevanju 51. člena Listine. Standard dobre uprave, ki ga evropsko pravo že pozna, ZDU kot idejni nacionalni zakonodajni okvir prenaša v splošno notranje merilo delovanja slovenske javne uprave.

To pomeni, da ZDU ni samo tehnični zakon o upravnih postopkih. Je zakon o načinu delovanja javne oblasti. Če ZUJAV-1 določi, da mora oblast dokazljivo delovati za človeka, ZDU pove, kako mora uprava to dokazovati: z merljivimi kazalniki, kakovostjo odločanja, razumljivostjo postopkov, obvladovanjem tveganj, odgovornostjo, nadzorom in popravljalnimi mehanizmi.

ZUJAV-1 postavi cilj: javna oblast mora biti človekovopravno uspešna.

ZDU postavi metodo: uprava mora delovati tako, da se ta cilj lahko preveri, izmeri, popravi in nadzira.

To povezavo posebej potrjuje Priloga 2 k idejnemu osnutku ZUJAV-1. Tam je bistvo povedano zelo jasno: sodobne kršitve človekovih pravic se pogosto ne kažejo kot očitna nezakonitost, temveč kot razkorak med pravilnim postopkom in neuspešnim izidom. Organ ravna zakonito, vendar prepozno. Postopek je voden pravilno, vendar brez učinka. Pravica je priznana, vendar šele takrat, ko je za človeka že izgubila življenjski pomen.

V takšnih primerih pravo pogosto nima odgovora, ker še vedno predpostavlja, da zakonitost sama po sebi zagotavlja uspešnost. Priloga 2 k idejnemu osnutku ZUJAV-1 pokaže, da je ta predpostavka napačna. Zakonitost varuje sistem. Uspešnost varuje človeka.

Zato ZUJAV-1 in ZDU ne rušita pravnega reda. Dopolnjujeta ga tam, kjer je danes najšibkejši: pri sposobnosti prava, da prepozna in obravnava tihe, sistemske in življenjsko zelo realne kršitve človekovih pravic.

Tretji idejni okvir je Nadkonvencija o minimalnih pogojih človeškega obstoja (4)(5), prav tako idejni in analitični okvir mag. Franca Derganca. Ideja Nadkonvencije je nastala kot rezultat preučevanja razvoja človekovih pravic od Eleanor Roosevelt in Splošne deklaracije človekovih pravic naprej ter primerjave različnih državnih in civilizacijskih modelov, od Združenih držav Amerike, Kitajske do Rusije oziroma zgodovinsko Sovjetske zveze.

Kljub velikim razlikam med temi sistemi, njihovimi oblikami upravljanja, vrednostnimi izhodišči in razumevanjem države imajo vsi narodi tega sveta eno temeljno skupno vprašanje: ali znajo ustvariti pogoje, da se življenje nadaljuje in da otrok ni žrtev neuspešnosti oblasti, temveč indikator njene dejanske uspešnosti. Nadkonvencija zato ne izhaja iz misli, da bi bil en politični ali pravni model superioren drugemu, ampak iz spoštovanja vsake nacije in iz iskanja minimalnega skupnega imenovalca človeštva: nadaljevanje vrste, varstvo otroka, družine, jezika, skupnosti in prihodnosti.

Če imajo vsi narodi vsaj ta skupni cilj, potem je smiselno, da ga tudi jasno zapišemo: človekove pravice niso učinkovite, če ne obstajajo minimalni pogoji človeškega obstoja. Zato otrok postane najbolj občutljiv indikator, ali država te pogoje dejansko zagotavlja.

Če ZUJAV-1 pove, da pravice potrebujejo pogoje, Nadkonvencija pokaže, kateri pogoji so to. Gre za družinsko in skrbniško okolje, osnovno preživetje, materialno in prostorsko stabilnost, dostop do učenja, perspektivo prihodnosti ter digitalno in algoritmično okolje.

Brez Nadkonvencije bi ZUJAV-1 lahko ostal preveč abstrakten. Nadkonvencija mu da življenjsko vsebino. Omogoči, da vprašanje človekovih pravic ne ostane ujeto v pravne formule, temveč se postavi v realno življenje: ali ima otrok stabilno okolje, ali ima družina osnovno varnost, ali ima posameznik dostop do pravnega varstva, ali ima skupnost prihodnost.

Četrti idejni okvir je Zakon o varstvu slovenskega jezika in pogojih sobivanja – ZVSJS (24), prav tako idejni osnutek mag. Franca Derganca.

Ta zakon odpira vprašanje, ki ga običajna zakonodajna politika pogosto spregleda: človekove pravice se ne uresničujejo v praznem prostoru. Uresničujejo se v konkretni občini, konkretni šoli, konkretnem zdravstvenem sistemu, konkretnem stanovanjskem okolju in konkretnem jeziku javnega sporazumevanja.

Zakon o varstvu slovenskega jezika in pogojih sobivanja je pomemben zato, ker naslavlja akutno težavo prebivanja tam, kjer nastaja ali že obstaja večetnična in socialno različna skupnost. Če država ne preverja zmogljivosti lokalne infrastrukture, dostopa do vrtcev, šol, zdravstva, stanovanj, socialnih storitev in skupnega javnega jezika, lahko breme svojih sistemskih pomanjkljivosti prenese na lokalno skupnost, družine in otroke.

To ni vprašanje zavračanja ljudi. To je vprašanje odgovorne države.

Če država omogoča ali dopušča spremembe prebivanja, mora zagotoviti tudi pogoje sobivanja. Zahteve brez pogojev vodijo v razgradnjo. Pravice brez infrastrukture postanejo vir konflikta. Sobivanje brez skupnega javnega jezika, javnih storitev in realne nosilnosti prostora pa ne krepi skupnosti, temveč jo obremenjuje.

Zato ZVSJS dopolnjuje ZUJAV-1. Pokaže, da uspešnost oblasti ni samo individualna, temveč tudi prostorska, jezikovna, socialna in skupnostna. Javna oblast ni uspešna, če pravice formalno prizna, hkrati pa lokalni skupnosti naloži breme, za katero ni zagotovila pogojev.

 

VI. Rodnost 2,0 oziroma 2,1 kot test, ne kot demografska politika

Posebno pomemben del dokumenta ZUJAV-1 (6) je poglavje v obrazložitvi, kjer je obravnavana rodnost 2,0 oziroma pravilneje 2,1.

Ta del je treba razumeti natančno.

Ne gre za demografsko politiko. Ne gre za zapoved državljanom. Ne gre za ideološki program. Gre za test.

Rodnost 2,0 oziroma 2,1 je uporabljena kot primer skupnega in nadstrankarskega cilja družbe. Če se država odloči, da je dolgoročna sposobnost družbe, da se sama ohranja, skupni cilj, potem mora znati ta cilj prevesti v merljivo odgovornost vseh nosilcev javnih pooblastil.

ZUJAV-1 to naredi tako, da rodnosti ne obravnava kot posledice propagande, moralnih apelov ali enkratnih transferjev. Obravnava jo kot posledico uspešnosti javne oblasti.

Odločitev za otroka se racionalno ne more zgoditi v razmerah dolgotrajne negotovosti, nestabilnega bivanja, slabih javnih storitev, nezaupanja v institucije, nerazumljivih postopkov in tveganja eksistenčnega zloma družine.

Zato ZUJAV-1 (6) oblast zavezuje, da mora izboljševati pogoje A–E Nadkonvencije (4)(5): funkcionalnost družinskega in skrbniškega okolja, biološko varnost in osnovno preživetje, materialno in prostorsko stabilnost, dostop do učenja in razumevanja sveta ter perspektivo prihodnosti.

Če se ti pogoji izboljšujejo, se lahko s časovnim zamikom spremeni tudi vedenjska odločitev ljudi glede družine in otrok.

Če se ti pogoji ne izboljšujejo, potem tudi zakonita, fiskalno uravnotežena in gospodarsko uspešna oblast ne more trditi, da je bila uspešna z vidika dolgoročnega obstoja skupnosti.

Zato dokument pravilno pove: rodnost 2,0 ni cilj zakona, temveč njegov najmočnejši test uspešnosti.

To je pomembno tudi za razpravo o partnerstvu za uspešno Slovenijo. Če partnerstvo govori o uspešni Sloveniji, mora odgovoriti tudi na vprašanje, ali država ustvarja pogoje, v katerih se ljudje sploh lahko odločajo za otroke, družino, delo, bivanje in prihodnost.

Če tega ne meri, potem ne meri bistva.

 

VII. AJAO (AI Analitik javne oblasti) kot analitični korektiv nove zakonodajne poti

Če naj se zgornja izhodišča ne ustavijo pri filozofiji in idejnih osnutkih, mora obstajati tudi metoda njihove uporabe pri konkretnih zakonih. Tu nastopi AJAO – AI analitik javne oblasti.

AJAO – AI analitik javne oblasti – je analitični agent, ki je nastal kot del programa kandidata za Varuha človekovih pravic (10) in širšega projekta presoje, ali javna oblast dejansko uresničuje človekove pravice ali jih pušča na ravni deklaracij. Njegova posebnost je, da ne gre zgolj za opisno metodologijo, temveč za avtorsko programsko rešitev mag. Franca Derganca: AJAO ima lastno programsko kodo, metodološki protokol in bazo znanja, v kateri so povezani Program Varuha človekovih pravic, Nadkonvencija, ZDU, ZUJAV-1, ZVSJS, sodna praksa ESČP, pravo EU, odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije in drugi viri za presojo javne oblasti.

Agent je zasnovan tako, da zna presojati vsakršen ukrep oblasti: zakon, strategijo, program, koalicijsko pogodbo, upravno prakso, javni razpis ali konkretno odločitev nosilca javnega pooblastila. Pri tem ne presoja politične všečnosti ukrepa, temveč preverja, ali ukrep izboljšuje pogoje za dejansko uresničevanje človekovih pravic, ali ustvarja merljive učinke za človeka in ali zmanjšuje ali povečuje sistemska tveganja.

AJAO je v tem okviru zamišljen kot strokovni korektiv oblasti, ne kot nadomestek za politično odločanje, sodišča ali človekovo presojo.

Tak agent ne odloči namesto politike.

Politiki pa odvzame izgovor, da ni vedela.

Zato je mogoče novo zakonodajno pot strniti preprosto: zakon ne sme biti dober samo zato, ker je bil politično usklajen. Ne sme biti dober samo zato, ker ga je pripravilo ministrstvo. Ne sme biti dober samo zato, ker ima fiskalno oceno in obrazložitev členov.

Zakon je zrel za sprejem šele takrat, ko prestane test človeka.

Najprej mora obstajati vizija uspešne Slovenije. To vizijo bi moral oblikovati Forum intelektualnega potenciala Slovenije kot širši državni, strokovni in civilizacijski odgovor na vprašanje, kakšno državo želimo ustvariti.

Nato mora vsak pomembnejši zakon prestati test ZUJAV-1: ali dokazljivo izboljšuje položaj ljudi, zmanjšuje tveganja za kršitve človekovih pravic in preprečuje nepovratno škodo.

Nato mora prestati test ZDU: ali vsebuje izvedbene mehanizme dobre uprave, merljive kazalnike, odgovornost, nadzor in popravljalne ukrepe.

Nato mora prestati test Nadkonvencije: ali izboljšuje minimalne pogoje človeškega obstoja, zlasti za otroke, družine in prihodnje generacije.

In kadar zakon vpliva na prebivanje, lokalno skupnost, jezik, javne storitve ali večetnično sobivanje, mora prestati še test ZVSJS: ali država ustvarja realne pogoje za skupno življenje ali pa svoje sistemske napake prenaša na ljudi.

 

VIII. Zakaj misel ne more nastati v ozkem krogu političnih štabov

Ključni problem predloga partnerstva ni nujno v njegovem namenu. Možno je, da je namen iskren. Možno je, da želi politika dejansko preseči blokade, pohitriti sprejem reform in izboljšati sodelovanje med koalicijo in opozicijo.

Toda tudi iskren namen ni dovolj, če je metoda napačna.

Misel o prihodnosti države ne more nastati v ozkem krogu političnih štabov. Politične stranke imajo legitimnost odločanja, nimajo pa monopola nad resnico o državi. Ustava ni last političnih strank. Javna oblast ni last parlamentarne večine. Tudi opozicija ni samo rezervna koalicija. Njena ustavna naloga je tudi nadzor oblasti, varovanje pluralizma in preprečevanje tega, da bi politični dogovor postal nadomestek za javni razum.

Na to opozarja prispevek »Ustavnopravna vrzel nad političnimi strankami: ko checks and balances izgubijo kompas«, ki odpira vprašanje, kdo nadzira politične stranke, kadar te prevzamejo skoraj celoten prostor odločanja (18).

Če se vse parlamentarne stranke združijo v partnerstvo, se pojavi resno vprašanje:

kdo bo potem varoval človeka pred oblastjo?

To vprašanje ni protisodelovalno. Nasprotno. Je pogoj za zdravo sodelovanje. Partnerstvo ne sme pomeniti utišanja razlik. Ne sme pomeniti, da se kritika razglasi za nekonstruktivno. Ne sme pomeniti, da se opozicija spremeni v posvetovalni oddelek vlade.

Partnerstvo je lahko koristno le, če najprej prizna, da demokracija ne potrebuje samo sodelovanja, ampak tudi nadzor, konflikt argumentov, javno razpravo in možnost, da nekdo reče: ta zakon je sicer usklajen, vendar je slab.

V prispevku »Ko država gre predaleč – Kandidat za Varuha brez zaslišanja« je že bila razvita misel o sistemu, ki ne posluša. Sedanji predlog partnerstva zato ne sme postati še en mehanizem, v katerem se videz soglasja uporabi za utišanje vsebinske kritike (11).

 

IX. Kako bi bilo treba skleniti Partnerstvo za uspešno Slovenijo

Zato predloga »Partnerstva za uspešno Slovenijo« ne bi bilo treba zavrniti. Treba pa bi ga bilo bistveno dopolniti.

Konstruktiven odgovor opozicije bi moral biti jasen:

Da, pripravljeni smo sodelovati. Da, želimo prispevati k razvoju Slovenije. Da, pripravljeni smo sodelovati pri zakonih, ki so res v javnem interesu. Toda najprej moramo skupaj določiti, kaj sploh pomeni uspešna Slovenija.

Po našem mnenju je uspešna Slovenija tista država, v kateri javna oblast dokazljivo izboljšuje pogoje življenja ljudi, varuje človekovo dostojanstvo, ustvarja pogoje za dejansko uresničevanje človekovih pravic, omogoča otrokom in družinam varno prihodnost, varuje slovenski jezik in skupnost, zagotavlja dobro upravo, predvidljive javne finance, odgovorno gospodarstvo in okolje, v katerem velika večina ljudi ne potrebuje posebnega dostopa do oblasti, da bi bila slišana.

Uspešna Slovenija ni država, v kateri se zakoni sprejemajo hitreje. Uspešna Slovenija je država, v kateri so zakoni boljši, merljivi, preverljivi in usmerjeni v človeka.

Zato bi bilo Partnerstvo za uspešno Slovenijo smiselno skleniti samo po naslednjih korakih.

Prvič, podpisnice partnerstva morajo v sam dokument vključiti definicijo uspešne Slovenije. Brez definicije uspešnosti je partnerstvo samo politični dogovor o postopku. Z definicijo uspešnosti pa postane zaveza, da bo javna oblast merjena po učinkih na človeka, družino, otroka, lokalno skupnost, jezik, delo, podjetništvo in prihodnje generacije.

Drugič, ustanovi se Forum za prihodnost Slovenije oziroma Forum intelektualnega potenciala Slovenije, katerega naloga ne bi bila zgolj priprava še enega političnega dokumenta, temveč odpiranje prostora za misel o Sloveniji. Na podobno potrebo po misli o Sloveniji opozarjajo tudi razmisleki dr. Tineta Hribarja: Slovenija ne potrebuje samo upravljanja oblasti, temveč ponovno premišljen odgovor na vprašanje, kaj je njen smisel, komu služi država in kakšno prihodnost želi kot skupnost ustvariti.

To ne sme biti organ vlade in ne sme biti še en politični odbor. Biti mora prostor resne državotvorne misli. Vodenje foruma naj se zaupa opoziciji, ker partnerstvo ne more pomeniti samo tega, da opozicija komentira vladne zakone. Če naj bo partnerstvo resno, mora opozicija dobiti tudi odgovornost za oblikovanje vizije.

Tretjič, forum mora pripraviti sklep o Viziji uspešne Slovenije. Ta sklep mora določiti, kakšna Slovenija naj bo leta 2030, 2040 in 2050. V njem morajo biti določeni cilji, kazalniki, tveganja, odgovorni nosilci in minimalni pogoji, brez katerih ni mogoče govoriti o uspešni državi. Forum naj k začetku razprave povabi tudi Spomenko Hribar in dr. Tineta Hribarja, da mu dasta civilizacijski in državotvorni zagon. Slovenija namreč ne potrebuje najprej tehnike oblasti, ampak misel o tem, komu oblast sploh služi.

Četrtič, partnerstvo mora določiti, da se kot prva skupna zakonodajna naloga pripravijo in sprejmejo trije sistemski zakoni:

Zakon o uspešnosti javne oblasti in varstvu pogojev človekovih pravic – ZUJAV-1.
Ta zakon je potreben zato, ker zakonitost sama po sebi še ne pomeni uspešnosti javne oblasti. Organ lahko ravna zakonito, vendar človeku kljub temu povzroči pravno negotovost, nepovratno škodo ali izgubo realne vrednosti pravice. ZUJAV-1 zato določa, da je javna oblast uspešna šele takrat, ko dokazljivo izboljšuje položaj ljudi ali zmanjšuje tveganja za kršitve človekovih pravic. V tem smislu zakon pomeni slovensko zakonodajno operacionalizacijo pozitivnih obveznosti države po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Njegov namen je, da se vsako delovanje oblasti presoja po učinkih na človeka, ne zgolj po formalni pravilnosti postopka.

Zakon o dobri upravi – ZDU.
Ta zakon je potreben zato, ker mora imeti javna uprava jasna pravila, kako naj v praksi deluje za človeka. ZDU operacionalizira pravico do dobre uprave iz 41. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ob pravilnem upoštevanju 51. člena Listine. Njegovo bistvo ni v ustvarjanju nove birokracije, temveč v tem, da se upravljanje države veže na kakovost odločanja, razumljivost postopkov, pravočasnost, odgovornost, nadzor in popravljalne mehanizme. Če ZUJAV-1 pove, kaj pomeni uspešna javna oblast, ZDU določa, kako mora uprava delovati, da se ta uspešnost lahko preveri in doseže. ZDU je zato izvedbeni zakon, ki merilo uspešnosti pretvori v vsakodnevno prakso javne uprave.

Zakon o varstvu slovenskega jezika in pogojih sobivanja – ZVSJS.
Ta zakon je potreben zato, ker se človekove pravice ne uresničujejo v praznem prostoru, temveč v konkretnih občinah, šolah, zdravstvenih sistemih, stanovanjskih okoljih in jezikovnih skupnostih. Slovenija se že danes sooča z akutnimi vprašanji prebivanja v okoljih, kjer nastajajo večetnične in socialno različne skupnosti. Namen zakona ni izključevanje ljudi, temveč odgovorno preverjanje, ali lokalna skupnost sploh ima realne pogoje za sobivanje: javne storitve, vrtce, šole, zdravstvo, stanovanja, socialno stabilnost in skupni javni jezik. Če država teh pogojev ne preverja, lahko svoje sistemske napake prenese na lokalne skupnosti, družine in otroke. ZVSJS zato dopolnjuje ZUJAV-1, ker pokaže, da je uspešnost oblasti tudi prostorska, jezikovna, socialna in skupnostna.

Nadkonvencija o minimalnih pogojih človeškega obstoja naj bo del obrazložitve vseh treh zakonov. Njena naloga ni nadomestiti ustave ali veljavnih mednarodnih aktov, temveč pojasniti, da človekove pravice brez minimalnih pogojev življenja ostanejo zgolj deklaracija. Nadkonvencija zato daje skupno razlago, zakaj morajo država, uprava in lokalne skupnosti varovati pogoje za otroka, družino, jezik, skupnost, preživetje, učenje in prihodnost. Otrok je v tem okviru najobčutljivejši indikator, ali javna oblast dejansko ustvarja pogoje za uresničevanje človekovih pravic. Brez tega skupnega temelja tudi trije predlagani zakoni ne bi imeli dovolj jasnega človekovopravnega in razvojnega smisla.

Petič, vsak pomembnejši zakon mora pred sprejemom prestati test uspešnosti javne oblasti. To pomeni, da se ne preveri samo, ali je zakon formalno pravilen, politično usklajen in fiskalno ocenjen, ampak tudi, ali dokazljivo izboljšuje položaj ljudi, zmanjšuje tveganja za kršitve človekovih pravic, preprečuje nepovratno škodo in prispeva k sprejeti viziji Slovenije.

Šestič, v partnerstvo je treba vključiti AJAO – AI analitika javne oblasti kot strokovni analitični korektiv. AJAO ne bi odločal namesto politike. Pregledal bi predloge zakonov, opozoril na tveganja, preveril skladnost z evropskimi in ustavnimi standardi, sodno prakso ESČP, pravom EU, odločbami Ustavnega sodišča, ZUJAV-1, ZDU, Nadkonvencijo in ZVSJS. Politika bi še vedno odločala, vendar brez izgovora, da tveganj ni poznala.

Sedmič, partnerstvo mora izrecno določiti, da opozicija s sodelovanjem ne izgubi svoje ustavne nadzorne vloge. Opozicija ne sme postati posvetovalni oddelek vlade. Tudi v partnerstvu mora nadzirati pozicijo. Razlog je preprost: nekdo mora varovati človeka pred oblastjo, tudi kadar oblast govori o sodelovanju, razvoju in dobrih namenih.

Osmič, partnerstvo mora vsebovati varovalko pred lobiji. Če naj bo to partnerstvo za uspešno Slovenijo, potem ne sme postati prostor interesnih skupin, ki že danes najlažje pridejo do oblasti. Partnerstvo mora biti usmerjeno v javni interes, v veliko večino ljudi, v malega podjetnika, zaposlenega, otroka, družino, občino, kmeta, upokojenca, mladega človeka in vse tiste, ki nimajo posebnega dostopa do zakonodajnega procesa.

Šele takšno partnerstvo bi bilo mogoče podpisati.

Ne zato, ker bi opozicija prenehala biti opozicija.

Ampak zato, ker bi opozicija pokazala, da zna sodelovati takrat, ko sodelovanje služi človeku, in nadzirati takrat, ko oblast lahko zaide predaleč.

Partnerstvo za uspešno Slovenijo zato ne sme biti dogovor o tem, kako bo oblast lažje sprejemala zakone.

Biti mora dogovor o tem, kako bo država dokazala, da deluje za človeka.

 

X. Predlog odgovora na pobudo za Partnerstvo za uspešno Slovenijo

Spoštovani gospod Janez Janša,
spoštovani predstavniki podpisnikov pobude,

pobudo za sodelovanje pri oblikovanju zakonov načelno pozdravljamo. Slovenija potrebuje več odgovornega sodelovanja pri vprašanjih, ki presegajo en mandat, eno vlado in eno opozicijo.

Vendar partnerstva za uspešno Slovenijo ni mogoče podpisati, dokler skupaj ne določimo, kaj uspešna Slovenija sploh pomeni.

Po našem mnenju je uspešna Slovenija država, v kateri javna oblast dokazljivo izboljšuje pogoje življenja ljudi, varuje človekovo dostojanstvo, ustvarja pogoje za dejansko uresničevanje človekovih pravic, varuje otroka, družino, slovenski jezik, lokalne skupnosti, podjetništvo, delo in dolgoročno prihodnost države.

Zato predlagamo, da se partnerstvo dopolni tako, da se najprej ustanovi Forum za prihodnost Slovenije oziroma Forum intelektualnega potenciala Slovenije, ki pripravi Vizijo uspešne Slovenije. Vodenje foruma naj se zaupa opoziciji, saj sodelovanje ne sme pomeniti podreditve opozicije izvršilni oblasti, temveč skupno iskanje državotvorne misli.

Kot prvo skupno zakonodajno nalogo predlagamo pripravo in sprejem naslednjih treh sistemskih zakonov:

Zakon o uspešnosti javne oblasti in varstvu pogojev človekovih pravic – ZUJAV-1.
Ta zakon je potreben zato, ker zakonitost sama po sebi še ne pomeni uspešnosti javne oblasti. Organ lahko ravna zakonito, vendar človeku kljub temu povzroči pravno negotovost, nepovratno škodo ali izgubo realne vrednosti pravice. ZUJAV-1 zato določa, da je javna oblast uspešna šele takrat, ko dokazljivo izboljšuje položaj ljudi ali zmanjšuje tveganja za kršitve človekovih pravic. V tem smislu zakon pomeni slovensko zakonodajno operacionalizacijo pozitivnih obveznosti države po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Njegov namen je, da se vsako delovanje oblasti presoja po učinkih na človeka, ne zgolj po formalni pravilnosti postopka.

Zakon o dobri upravi – ZDU.
Ta zakon je potreben zato, ker mora imeti javna uprava jasna pravila, kako naj v praksi deluje za človeka. ZDU operacionalizira pravico do dobre uprave iz 41. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ob pravilnem upoštevanju 51. člena Listine. Njegovo bistvo ni v ustvarjanju nove birokracije, temveč v tem, da se upravljanje države veže na kakovost odločanja, razumljivost postopkov, pravočasnost, odgovornost, nadzor in popravljalne mehanizme. Če ZUJAV-1 pove, kaj pomeni uspešna javna oblast, ZDU določa, kako mora uprava delovati, da se ta uspešnost lahko preveri in doseže. ZDU je zato izvedbeni zakon, ki merilo uspešnosti pretvori v vsakodnevno prakso javne uprave.

Zakon o varstvu slovenskega jezika in pogojih sobivanja – ZVSJS.
Ta zakon je potreben zato, ker se človekove pravice ne uresničujejo v praznem prostoru, temveč v konkretnih občinah, šolah, zdravstvenih sistemih, stanovanjskih okoljih in jezikovnih skupnostih. Slovenija se že danes sooča z akutnimi vprašanji prebivanja v okoljih, kjer nastajajo večetnične in socialno različne skupnosti. Namen zakona ni izključevanje ljudi, temveč odgovorno preverjanje, ali lokalna skupnost sploh ima realne pogoje za sobivanje: javne storitve, vrtce, šole, zdravstvo, stanovanja, socialno stabilnost in skupni javni jezik. Če država teh pogojev ne preverja, lahko svoje sistemske napake prenese na lokalne skupnosti, družine in otroke. ZVSJS zato dopolnjuje ZUJAV-1, ker pokaže, da je uspešnost oblasti tudi prostorska, jezikovna, socialna in skupnostna.

Nadkonvencija o minimalnih pogojih človeškega obstoja naj bo del obrazložitve vseh treh zakonov. Njena naloga ni nadomestiti ustave ali veljavnih mednarodnih aktov, temveč pojasniti, da človekove pravice brez minimalnih pogojev življenja ostanejo zgolj deklaracija. Nadkonvencija zato daje skupno razlago, zakaj morajo država, uprava in lokalne skupnosti varovati pogoje za otroka, družino, jezik, skupnost, preživetje, učenje in prihodnost. Otrok je v tem okviru najobčutljivejši indikator, ali javna oblast dejansko ustvarja pogoje za uresničevanje človekovih pravic. Brez tega skupnega temelja tudi trije predlagani zakoni ne bi imeli dovolj jasnega človekovopravnega in razvojnega smisla.

Vsak pomembnejši zakon naj pred sprejemom prestane test uspešnosti javne oblasti, dobre uprave, minimalnih pogojev človeškega obstoja in pogojev sobivanja. Pri tem naj se uporabi tudi AJAO – AI analitik javne oblasti – kot strokovni analitični korektiv, ne kot nadomestek za politično odločanje.

Partnerstvo mora izrecno določiti tudi, da opozicija s sodelovanjem ne izgubi svoje ustavne nadzorne vloge. Opozicija mora tudi v partnerstvu ostati opozicija, ker mora nekdo varovati človeka pred oblastjo.

Če bo partnerstvo dopolnjeno s temi vsebinskimi varovalkami, smo ga pripravljeni podpisati.

Če pa bo partnerstvo ostalo zgolj dogovor o hitrejšem usklajevanju zakonov brez definicije uspešne Slovenije, brez foruma »slovenske misli«, brez meril uspešnosti, brez testa človeka in brez ohranjene nadzorne vloge opozicije, potem ne gre za partnerstvo za uspešno Slovenijo, temveč za partnerstvo za lažje vladanje.

 

Opombe

(1) Partnerstvo za uspešno Slovenijo: opozicija ne sme podpisovati slogana brez definicije uspešnosti, KPI-jev in ustavne diagnoze države.
https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/partnerstvo-za-uspe%C5%A1no-slovenijo-opozicija-ne-sme-podpisovati-slogana-brez-definicije-uspe%C5%A1nosti-kpi-jev-in-ustavne-diagnoze-dr%C5%BEave
Opomba: To je neposredni predhodnik sedanjega članka. V njem je že postavljeno izhodišče, da beseda »uspešna Slovenija« brez definicije uspešnosti ostane slogan. Sedanji članek mora ta argument nadgraditi: ne samo, da predlog partnerstva nima KPI-jev, ampak nima niti predhodne misli, iz katere bi KPI-ji lahko nastali.

(2) Kaj nam dr. Tine Hribar in Spomenka Hribar v resnici sporočata – in zakaj si Slovenija ne more več privoščiti, da bi njune misli znova preslišala.
https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/kaj-nam-dr-tine-hribar-in-spomenka-hribar-v-resnici-sporo%C4%8Data-in-zakaj-si-slovenija-ne-more-ve%C4%8D-privo%C5%A1%C4%8Diti-da-bi-njune-misli-znova-presli%C5%A1ala
Opomba: To je filozofsko-politično jedro nastajajočega članka. V sedanjem članku se prav od tu vzame pojem »misli« kot predpogoj vsakega resnega državnega dogovora. Partnerstvo brez misli je zgolj procesni dogovor, ne pa civilizacijska usmeritev države.

(3) Podjetnik, poglej to, preden voliš.
https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/podjetnik-poglej-to-preden-voli%C5%A1
Opomba: Ta članek jasno pove, da vizija brez poti do cilja ni vizija, ampak želja. V njem so že poudarjeni roki, odgovornost, konkretni koraki in tveganja. Zato je neposredno uporaben kot podlaga za kritiko predloga partnerstva, ki govori o uspešnosti, ne pove pa, kako se bo uspešnost merila.

(4) Kaj je Nadkonvencija – in zakaj je ključna za prihodnost Slovenije.
https://modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/kaj-je-nadkonvencija-in-zakaj-je-klju%C4%8Dna-za-prihodnost-slovenije
Opomba: Ta članek je ključen, ker povezuje človekove pravice z realnimi pogoji njihovega uresničevanja. Za sedanji članek je pomemben kot »kompas«: država ne sme sprejemati reform samo zato, ker so politično dogovorjene, ampak zato, ker izboljšujejo pogoje človekovega življenja.

(5) NADKONVENCIJA o minimalnih pogojih človeškega obstoja – Ver2.
https://www.modro-poslovanje.si/Portals/0/NADKONVENCIJA%20o%20minimalnih%20pogojih%20cloveskega%20obstojaV2_27122025_1.pdf
Opomba: To je normativni okvir za vprašanje, ali država sploh zagotavlja minimalne pogoje za življenje, dostojanstvo, otroke, družino in prihodnost skupnosti. Sedanji članek lahko s tem pokaže, da »uspešna Slovenija« ne sme biti samo fiskalni ali gospodarski pojem.

(6) Zakon o uspešnosti javne oblasti in varstvu pogojev človekovih pravic – ZUJAV-1.
https://www.modro-poslovanje.si/Portals/0/zakon%20o%20uspesnosti%20oblasti-krovni%20politicni%20okvir%20drzave_1.pdf
Opomba: To je osrednji pravni okvir za tezo, da mora država najprej definirati uspešnost. Predlog partnerstva govori o uspešni Sloveniji, ZUJAV-1 pa pokaže, kako bi bilo mogoče uspešnost javne oblasti pravno in metodološko opredeliti.

(7) ZAKON O DOBRI UPRAVI – ZDUpr-1, čistopis V3.1.
https://www.modro-poslovanje.si/Portals/0/ZAKON%20O%20DOBRI%20UPRAVI%203_1.pdf
Opomba: Ta vir je operativni del ideje. Če ZUJAV-1 določa cilj, Zakon o dobri upravi določa način delovanja javne oblasti. Sedanji članek lahko na tej podlagi zahteva, da partnerstvo ne sme biti samo politični dogovor, ampak mora vsebovati metodologijo, odgovornost in popravljalne mehanizme.

(8) ZAKON O DOBRI UPRAVI – ZDU 8.
https://www.modro-poslovanje.si/Portals/0/zdu8_v3.pdf
Opomba: Ta verzija je pomembna zaradi metodološkega poudarka: zakonito, a razvojno škodljivo delovanje države se lahko šteje kot neuspešno. To je bistveno za sedanji članek, ker predlog partnerstva lahko formalno sledi postopkom, vendar je vsebinsko prazen, če ne določa ciljev in učinkov.

(9) Vloga standarda ISO 31000, registra tveganj in KPI pri aktivnostih davčne administracije.
https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/vloga-uvedenega-standarda-iso31000-registra-tveganj-in-in-kazalnikov-uspe%C5%A1nosti-kpi-pri-aktivnostih-dav%C4%8Dne-administracije-v-povezavi-z-dejanskem-zavarovanju-ekonomskih-%C4%8Dlovekovih-pravic-pri-nas
Opomba: To je tehnični/upravljavski temelj članka. Iz njega izhaja zahteva, da mora imeti vsaka resna državna politika register tveganj, KPI-je in odgovorne nosilce. Predlog partnerstva tega nima.

(10) Kandidatura za Varuha za človekove pravice.
https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/kandidatura-za-varuha-za-%C4%8Dlovekove-pravice
Opomba: Ta vir je pomemben zato, ker pokaže, da ideja ni nastala ad hoc zaradi trenutnega predloga partnerstva, ampak iz širšega programa ustavnega korektiva. Sedanji članek lahko zato izhaja iz že razvite misli o Varuhu, dobri upravi in sistemskem varstvu človeka pred oblastjo.

(11) Ko država gre predaleč – Kandidat za Varuha brez zaslišanja.
https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/ko-dr%C5%BEava-gre-predale%C4%8D-kandidat-za-varuha-brez-zasli%C5%A1anja-knjiga-o-sistemu-ki-se-ni-hotel-sli%C5%A1ati
Opomba: Ta članek je pomemben kot opozorilo pred sistemom, ki ne posluša. Sedanji članek lahko s tem pokaže, da partnerstvo ne sme postati mehanizem, s katerim se kritika utiša pod videzom soglasja.

(12) Koalicijska pogodba pod lupo AI analitika javne oblasti: pravice brez pogojev niso učinkovite pravice.
https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/koalicijska-pogodba-ivjan%C5%A1eve-vlade-pod-lupo-ai-analitika-javne-oblasti-pravice-brez-pogojev-niso-u%C4%8Dinkovite-pravice
Opomba: Ta članek daje metodo analize političnih dokumentov. Političnega dokumenta ne smemo presojati po lepih besedah, ampak po ciljih, kazalnikih, odgovornosti in tveganjih. To je neposredno uporabno za presojo predloga partnerstva.

(13) OPOZORILO – VOLITVE PRIHAJAJO V 2026.
https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/opozorilo-volitve-prihajajo-v-2026
Opomba: Ta vir je pomemben zato, ker odpira vprašanje, kako naj volivec presoja politične programe. Sedanji članek lahko nadaljuje isto logiko: tudi opozicija ne sme presojati partnerstva po politični všečnosti, ampak po vsebini, ciljih in ustavni odgovornosti.

(14) Kako naj se volivec loti presoje volilnih programov 2026.
https://www.modro-poslovanje.si/Portals/0/Kako%20naj%20se%20volilec%20loti%20presoje%20volilnih%20programo1_V2%20%2011012026.pdf
Opomba: To je metodološki priročnik za presojo političnih programov. Za sedanji članek je uporaben zato, ker pokaže, da mora obstajati standard presoje: vizija, cilji, izvedba, odgovornost, tveganja in učinki na človeka.

(15) Razvojni program GZS, javni interes in otrok kot indikator.
https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/razvojni-program-gzs-javni-interes-in-otrok-kot-indikator-zakaj-187made-in-slovenia-2035-predlog-gzs171-potrebuje-merljive-varovalke
Opomba: Ta članek je pomemben za III. del nastajajočega članka, kjer se kot provokacija pojavi »Slovenija Rodnost 2.0«. Pokaže, da otrok ni samo socialna tema, ampak indikator prihodnosti države, gospodarstva in javnih politik.

(16) Razvojni program, javni interes in otrok kot indikator – PDF.
https://www.modro-poslovanje.si/Portals/0/Razvojni%20program%20GZS_Nadkonvencija.pdf
Opomba: Ta PDF je dopolnilna podlaga za argument, da je treba razvojne programe meriti tudi z vidika otroka, rodnosti in dolgoročnega obstoja skupnosti. Uporaben je za del članka, kjer se pokaže, da gospodarski razvoj brez demografskega temelja ni prava vizija.

(17) Slovenija, kako naprej tudi po volitvah v Državni zbor v letu 2026 – ali sploh imamo alternativo?
https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/slovenija-kako-naprej-tudi-po-volitvah-v-dr%C5%BEavni-zbor-v-letu-2026-ali-sploh-imamo-alternativo
Opomba: Ta vir je pomemben za širše vprašanje, ali Slovenija sploh ima alternativo obstoječemu načinu političnega odločanja. Sedanji članek lahko iz njega prevzame tezo, da alternativa ni drugačna oblast sama po sebi, ampak drugačna metodologija odločanja.

(18) Ustavnopravna vrzel nad političnimi strankami: ko »checks and balances« izgubijo kompas.
https://modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/ustavnopravna-vrzel-nad-politi%C4%8Dnimi-strankami-ko-187checks-and-balances171-izgubijo-kompas
Opomba: Ta vir je neposredno pomemben za vprašanje, kje so pri partnerstvu prebivalci RS, Ustava in nadzor nad oblastjo. Če politične stranke prevzamejo celoten prostor odločanja, se pojavi vprašanje, kdo še varuje človeka pred oblastjo.

(19) Bela knjiga javno-dajatvenega sistema: najprej resnica o državi, šele nato davčna reforma.
https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/bela-knjiga-javno-dajatvenega-sistema-najprej-resnica-o-dr%C5%BEavi-%C5%A1ele-nato-dav%C4%8Dna-reforma-re%C5%A1itev-ali-ponovna-iluzija
Opomba: Ta vir je uporaben zaradi zaporedja: najprej resnica o državi, šele nato reforma. Sedanji članek isto logiko prenese na partnerstvo: najprej misel, forum, vizija in cilji, šele nato sporazum in zakoni.

(20) POBUDA ZA SPREJEM 2 zakonov, ki bi zagotovila ustavnopravno pravilno izvajanje in spreminjanje davčne zakonodaje v Sloveniji.
https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/pobuda-za-sprejem-2-zakonov-ki-bi-zagotovila-ustavno-pravno-pravilno-izvajanje-in-spreminjanje-dav%C4%8Dne-zakondaje-v-sloveniji-2122024
Opomba: Ta pobuda je pomembna, ker že pred sedanjo razpravo razvija idejo, da Slovenija potrebuje dva sistemska predpisa: enega za dobro upravo in enega za sistemsko pravilno spreminjanje javnih politik. Sedanji članek to logiko razširi iz davčnega področja na celotno državo.

(21) Katere pogoje mora izpolnjevati sleherni zakon, da bi ga lahko uvrstili med ustavnopravno skladno davčno zakonodajo.
https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/katere-pogoje-mora-izpolnjevati-sleherni-zakon-da-bi-ga-lahko-uvrstili-med-ti-ustavno-pravno-skladno-dav%C4%8Dno-zakonodajo
Opomba: Ta članek je pomemben kot normativni test. Če mora vsak zakon prestati ustavnopravni test, potem mora tak test prestati tudi vsak politični dogovor, ki naj bi usmerjal zakonodajno delo.

(22) Javna ponudba za strokovne članke: Kako udejanjiti pravico do dobre uprave tudi v Sloveniji.
https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/javna-ponudba-za-strokovne-%C4%8Dlanke-na-zgoraj-temo-187kako-udejanjiti-pravico-do-dobre-uprave-tudi-v-sloveniji171
Opomba: Ta vir je uporaben kot dokaz, da se ideja dobre uprave razvija sistematično. Sedanji članek lahko pokaže, da vprašanje partnerstva ni samo politično, ampak tudi strokovno: kako naj javna oblast deluje, da bo učinkovita, odgovorna in ustavno skladna.

(23) Ko država ne deluje – PDF.
https://www.modro-poslovanje.si/Portals/0/ko%20drzava%20ne%20deluje%20in%20kaj%20je%20debirokratizacija_V7.pdf
Opomba: Ta vir je uporaben kot ozadje za vprašanje, kaj pomeni država, ki ne deluje. Partnerstvo ne sme biti zgolj dogovor o hitrejšem sprejemanju zakonov, če država pred tem ne razume, kje in zakaj ne deluje.

(24) Zakon o varstvu slovenskega jezika in pogojih sobivanja – ZVSJS.
https://www.modro-poslovanje.si/Portals/0/ZAKON%20O%20VARSTVU%20SLOVENSKEGA%20JEZIKA%20IN%20POGOJIH%20SOBIVANJA%20%2027122025_V16.pdf
Opomba: Ta vir je ključen za del članka o viziji Slovenije, v kateri bo tudi čez 300 let nekdo sanjal v slovenskem jeziku. Povezuje jezik, sobivanje, demografijo in dolgoročni obstoj slovenske skupnosti.

(25) ZAKAJ POJEM INTEGRITETA PO ZIntPK NE DELUJE.
https://www.modro-poslovanje.si/en-us/SVETOVANJE/Svetovanje-davki/Pravice-pla%C4%8Dnikov-davkov-v-Sloveniji/zakaj-pojem-integriteta-po-zintpk-ne-deluje
Opomba: Uporaben je za del o integriteti javne oblasti in političnih strank. Ni jedrni vir, vendar podpira tezo, da formalni pojmi brez operativnih meril pogosto ne delujejo.

(26) Kako danes varovati dostojanstvo človeka.
https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/Kako-danes-varovati-dostojanstvo-%C4%8Dloveka
Opomba: Uporaben je za ustavni in človekovopraven okvir članka. Povezuje dostojanstvo človeka z vprašanjem, ali država ustvarja dejanske pogoje za življenje.

(27) Ideja Nadkonvencije ZN o minimalnem jedru človekovih pravic in njen vpliv na varstvo posebej ranljivih skupin – tudi v Sloveniji.
https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/ideja-nadkonvencije-zn-o-minimalnem-jedru-%C4%8Dlovekovih-pravic-in-njen-vpliv-na-varstvo-posebej-ranljivih-skupin-tudi-v-sloveniji
Opomba: Uporaben je za dodatno razlago Nadkonvencije. V sedanjem članku ni nujno glavni vir, vendar lahko okrepi del o otrocih, ranljivih skupinah in prihodnjih generacijah.

(28) Rangiranje Slovenije: ko lestvice postanejo nadomestek za smisel.
https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/rangiranje-slovenije-ko-lestvice-npr-imd-world-competitiveness-booklet-2025-postanejo-nadomestek-za-smisel-slovenija-kot-kura-brez-glave-slepa-vera-v-lestvice-in-izguba-kompasa
Opomba: Uporaben je za kritiko politike, ki nadomešča vizijo z lestvicami, indeksi in parcialnimi kazalniki. Sedanji članek lahko iz tega vzame opozorilo, da KPI-ji niso dovolj, če prej ni jasnega smisla in vizije.

 

Priloga 1: Besedilo predloga »Partnerstvo za uspešno Slovenijo«

 

PARTNERSTVO ZA USPEŠNO SLOVENIJO

ki ga sklepajo politične stranke in predstavnika narodnosti v Državnem zboru Republike Slovenije, za sooblikovanje zakonov, drugih aktov in dokumentov, ki jih bo sprejemal Državni zbor v mandatnem obdobju 2026–2030

Politične stranke v Državnem zboru Republike Slovenije in predstavnika narodnosti sklepajo »Partnerstvo za uspešno Slovenijo« (v nadaljevanju: »partnerstvo«), zavedajoč se:

• da je pred nami obdobje, v katerem je potrebno izpeljati nekatere ustavne spremembe;
• da je pred nami obdobje, v katerem želimo pospešiti gospodarski razvoj in posledično dvigniti blaginjo vseh prebivalcev Republike Slovenije;
• da je pred nami obdobje, v katerem moramo pomembno izboljšati javnofinančno sliko Republike Slovenije;
• da je pred nami obdobje nestabilnega mednarodnega okolja, v katerem moramo izkoristiti vse domače potenciale in naše članstvo v mednarodnih organizacijah, da bi zagotovili kar se da ugoden položaj za Republiko Slovenijo in njene prebivalce;
• da je pred nami obdobje, v katerem moramo nujno izpeljati nekatere sistemske reforme, ki so potrebne za napredek in razvoj Republike Slovenije ter blaginjo vseh njenih prebivalcev.

Politične stranke in predstavnika narodnosti v Državnem zboru Republike Slovenije izražajo voljo in namero, da zgoraj navedene naloge in cilje sooblikujejo skupaj, spoštljivo in v dobrobit državljank in državljanov, ne glede na to, ali so posamezne politične stranke v koaliciji ali opoziciji.

V ta namen politične stranke in predstavnika narodnosti v Državnem zboru Republike Slovenije sprejemajo naslednja:

PRAVILA PARTNERSTVA ZA USPEŠNO SLOVENIJO

I.

Podpisnice »partnerstva« soglašajo, da je za uresničitev zgoraj naštetih ciljev nujno potrebno sodelovanje vseh političnih strank in obeh poslancev narodnosti v Državnem zboru Republike Slovenije.

II.

Podpis »partnerstva« podpisnice zavezuje k aktivnemu in konstruktivnemu dialogu ter delu in prizadevanjem za uresničitev ciljev.

III.

»Partnerstvo« v ničemer ne vpliva na ustaljene postopke delovanja koalicije in opozicije. Ti postopki v smislu usklajevanja posameznih zakonskih besedil iz normativnega programa Vlade Republike Slovenije potekajo samostojno med upravičenimi predlagatelji in koalicijo ter v dialogu z opozicijskimi strankami.

IV.

Vsem podpisnicam »partnerstva« bo Vlada Republike Slovenije po podpisu »partnerstva« predložila konkreten, časovno določen normativni program dejavnosti vlade za tekoče leto oziroma do 31. januarja za vsako nadaljnje tekoče leto.

V.

Opozicijske poslanske skupine, podpisnice »partnerstva«, in predstavnika narodnosti bodo vključeni v pripravo predlogov zakonov že pred sprejemom na Vladi Republike Slovenije.

V ta namen podpisnice »partnerstva« ustanovijo »Svet partnerstva« kot usklajevalno telo za usklajevanje predlogov zakonov in drugih aktov.

»Svet partnerstva« sestavljajo vodje poslanskih skupin podpisnic »partnerstva« in državni sekretar v Kabinetu predsednika Vlade Republike Slovenije, zadolžen za koordinacijo dela med Vlado Republike Slovenije in Državnim zborom Republike Slovenije (v nadaljevanju: »državni sekretar«).

Delo »Sveta partnerstva« usklajuje in vodi vodja največje poslanske skupine koalicije.

VI.

Ministrstva, ki bodo zakone pripravljala, so dolžna koalicijsko usklajene zakone, ki se bodo obravnavali po rednem postopku, in omnibus zakone najmanj deset dni pred obravnavo na Vladi Republike Slovenije poslati »državnemu sekretarju«.

»Državni sekretar« je zgoraj omenjene predloge zakonov dolžan nemudoma posredovati podpisnicam »partnerstva«.

VII.

Če opozicijske podpisnice »partnerstva« ali predstavnika narodnosti na predloge zakonov iz prejšnjega člena nimajo pripomb in jih podpirajo, o tem v petih dneh po njihovem prejemu obvestijo vodjo poslanske skupine največje koalicijske stranke in pristojnega »državnega sekretarja«.

Če imajo opozicijske podpisnice »partnerstva« ali predstavnika narodnosti na predloge zakonov iz prejšnjega člena pripombe, o tem v treh dneh po njihovem prejemu obvestijo vodjo poslanske skupine največje koalicijske stranke in »državnega sekretarja«.

Vodja poslanske skupine največje koalicijske stranke in »državni sekretar« sta v primeru iz prejšnjega odstavka tega člena dolžna v najkrajšem možnem času po tem, ko so vodje poslanskih skupin »partnerstva« prejeli predloge zakonov iz prejšnjega člena, sklicati »Svet partnerstva«, ki predloge zakonov obravnava. Na »Svet partnerstva« se vabi predstavnike predlagateljev zakonov.

»Svet partnerstva« predloge zakonov obravnava, jih potrdi kot usklajene ali da predlagatelju ustrezne pripombe, dokler predlogi zakonov niso usklajeni in pripravljeni za nadaljnjo obravnavo ali zavrnjeni s strani podpisnic partnerstva.

VIII.

Pristojni minister in »državni sekretar« sta na seji vlade, kjer se predlogi zakonov obravnavajo, dolžna vlado seznaniti s tem, ali so predlogi zakonov usklajeni s podpisnicami »partnerstva« ali ne.

IX.

V kolikor je potrebno, »Svet partnerstva« po prvem branju predlogov zakonov, pred končnim glasovanjem v Državnem zboru Republike Slovenije, ponovno opravi postopek iz VII. člena.

X.

Opozicijske podpisnice »partnerstva« ali predstavnika narodnosti lahko predlagajo tudi svoje predloge zakonov. V tem primeru Vlada Republike Slovenije poda svoje mnenje o zakonu, lahko na zakon vloži svoje amandmaje, nakar v Državnem zboru Republike Slovenije stečejo postopki v skladu s VII. členom.

XI.

Vlada Republike Slovenije bo zagotovila, da se v oblikovanje predlogov zakonov še naprej v skladu z ustaljenimi postopki enakopravno vključujejo socialni partnerji v okviru Ekonomsko-socialnega sveta in po potrebi tudi zainteresirane institucije in nevladne organizacije.

XII.

Vsaka od opozicijskih podpisnic »partnerstva« ali poslanca narodnosti lahko kadar koli »državnemu sekretarju« in drugim podpisnikom »partnerstva« sporoči, da odstopa od »partnerstva«, ter za to odločitev navede razloge. Enako možnost ima tudi koalicija kot celota.

V Ljubljani, XX. XX. 2026

Vlada Republike Slovenije:

Janez Janša
predsednik Slovenske demokratske stranke

Jernej Vrtovec
predsednik Nove Slovenije – krščanskih demokratov

Marko Lotrič
predsednik FOKUS

dr. Anže Logar
predsednik stranke Demokrati Anžeta Logarja

Opozicijske stranke:

dr. Robert Golob
predsednik Gibanja Svoboda

Matjaž Han
predsednik Socialnih demokratov

Luka Mesec in dr. Asta Vrečko
koordinatorja stranke Levica

Zoran Stevanović
predsednik Resni.ca