OPOZORILO – VOLITVE PRIHAJAJO V 2026

 

Ali tudi Vi še ne veste, koga boste volili v letu 2026?

Demokracija namreč ne odpove na dan volitev, temveč prej – ko sistem ne posluša in ko politični programi ostanejo brez konkretnih, preverljivih zavez.

Tri analize razkrivajo, kako razlikovati med resno politično ponudbo in prazno retoriko, ne glede na stranko ali ideologijo.
Ne povedo vam, koga voliti – pokažejo pa, kako presojati.

Zakaj je to pomembno za volivca in zakaj ima danes slovenski volivec, če izbira zgolj po »programih strank«, v resnici zelo omejeno izbiro? Ali drugače. Nobena politična stranka ne zagotavlja, da bodo otroci, na območju današnje Slovenije, ...čez 300 let...še sanjali v slovenskem jeziku!
 

Ker branje vseh treh člankov omogoča razumevanje delovanja sistema v praksi, ne le njegovega uradnega videza.
S tem volivec dobi celovito, argumentirano podlago za odločitev, ki temelji na dejstvih, postopkih in odgovornosti.

 

📌 Preberite vse tri analize »AI Analitika javne oblasti«, ki ga je ustvaril in ga »koordinira« avtor mag. Franc Derganc:

🔹 Derganc, F. – Ko država gre predaleč: Kandidat za Varuha brez zaslišanja
Analiza postopkov, molka institucij in odgovornosti države do človeka – če je imenovanje Varuha za človekove pravice »zgolj še eno kadrovsko vprašanje«, potem je jasno, da država ne želi resničnega »zavarovanja človeka pred oblastjo«.
(V5.1, 11. 01. 2025)

🔹 Derganc, F. – Ocena programov političnih strank GS in SDS (AI Analitik javne oblasti) - Vodič  za slovenskega volivca, ki želi "oceniti program politične stranke" – zakaj bi nekdo nekomu dal svoj glas, če pa mu slednji ničesar resnično ne da
(11. 01. 2026)

🔹 Derganc, F. – Kako naj se volivec loti presoje volilnih programov (volitve 2026)
Koraki (»šiml«) analize programov z vidika »navadnega človeka« – GS, SDS, SD, NSi - koraki, kako naj se lotim branja programa politične stranke za volitve v 2026.
(11. 01. 2026) – kako naj volimo (kaj naj presojamo), če hočemo, da bodo otroci tudi čez 300 let sanjali v slovenskem jeziku

 

p.s. Letak zgornjih člankov v PDF - kliknite tukaj

 

 

p.s.2  Analiza člankov v reviji Delo (10.01.2026) in Mladina (09.01.2026) v povezavi z zgoraj navedenimi članki. Kaj je skupno vsem člankom? Diagnozo imajo skoraj vsi članki "enako".....

 

Sinteza: med odsotnostjo oblasti, izpraznjenimi programi in minimalnim upanjem za človeka

Skupni imenovalec analiziranih besedil, objavljenih v Mladini in Delu januarja 2026, je diagnostičen in normativen hkrati: slovenska in evropska družba se nahajata v stanju, kjer formalni okviri demokracije, politike in razvoja še obstajajo, vsebinska prisotnost odgovornosti do človeka pa se umika. Ne gre več za spor o posameznih ukrepih, temveč za vprašanje, ali sistem sploh še deluje kot prostor smisla, razlage in varovanja človekovega dostojanstva.

Članek Cristopha Scheuemanna (Žarek upanja, Mladina, 9. 1. 2026) vzpostavi temeljno etično izhodišče: resnično upanje ni optimistična projekcija prihodnosti, temveč zahtevna drža vztrajanja pri razumu in odgovornosti v razmerah institucionalne utrujenosti. Upanje obstaja le tam, kjer se posameznik in skupnost ne odpovesta minimalnim standardom človeškosti. Ta misel tvori kontrapunkt besedilu Heni Herceg (Ko vas ni, Mladina, 9. 1. 2026), ki pokaže, kaj se zgodi, ko oblast ni prisotna v razlagi, jeziku in prevzemanju posledic: demokracija postane prazna struktura, človek pa statistična enota brez glasu. Odsotnost oblasti ni nevtralna – proizvaja umik, cinizem in razpad zaupanja.

Intervju z Igor Feketija (Mladina, 9. 1. 2026) in kolumna Bogomir Kovač (Mladina, 9. 1. 2026) to diagnozo preneseta na raven javnih politik. Oba poudarjata odsotnost dolgoročne razvojne vizije in odgovorne rabe znanja. Fiskalna in ekonomska politika se izvajata reaktivno, brez jasne povezave med cilji, proračunom in dejanskimi učinki na ljudi. Stroka obstaja, a je selektivno uporabljena; odgovornost je razpršena, posledice pa se sistematično prenašajo v prihodnost.

Javno pismo Niko Toš (Mladina, 9. 1. 2026) razširi perspektivo na raven Evropske unije. Zasuk od trajnostnega razvoja k oboroževanju razume kot civilizacijski odmik: varnost, ki zanemarja socialno kohezijo, znanost in okolje, dolgoročno ni varnost. Posebej problematizira demokratični deficit – strateške odločitve se sprejemajo pospešeno, brez javne razprave, kar dodatno erodira legitimnost oblasti.

Demografska kolumna Nejc Gole (Seks je za Kitajce postal dražji, Delo, 10. 1. 2026) pokaže, da so te abstraktne institucionalne napetosti že prevedene v konkretno realnost ljudi. Starševstvo postaja ekonomsko tveganje, rodnost pada, sistemski odzivi pa ostajajo parcialni in simbolni. Brez celostne politike, ki bi znižala realne stroške življenja mladih, demografski zlom postaja trajno stanje.

Kolumna Janez Markeš (Nekaj o slovenski Grenlandiji, Delo, 10. 1. 2026) vse navedeno umesti v politični trenutek: Slovenija tvega, da se vrednostno in politično odmakne od evropskega jedra ter obstane v periferiji postliberalnega reda. Volitve 2026 niso predstavljene kot običajna menjava oblasti, temveč kot odločitev o dolgoročni smeri države.

V tej točki se sinteza neposredno poveže z deli Franc Derganc. Analiza Ko država gre predaleč: Kandidat za Varuha brez zaslišanja (2025) pokaže institucionalni simptom iste bolezni: če je imenovanje Varuha človekovih pravic reducirano na tehnično-kadrovski akt brez javne presoje, potem država zavestno opušča mehanizem zavarovanja človeka pred oblastjo. Nadaljnji analizi volilnih programov GS in SDS (2026) ter metodologija presoje programov za volitve 2026 razkrijeta, da večina političnih ponudb ostaja na ravni deklaracij brez dokazljivega outcoma za človeka. Volivec je pozvan, naj glasuje, ne da bi mu politika karkoli resnično jamčila.

Skupna ugotovitev vseh besedil je jasna: problem ni pomanjkanje besed, programov ali institucij, temveč odsotnost odgovorne prisotnosti oblasti do človeka. Resnično upanje – v Scheuemannovem pomenu – obstaja le, če se politika, pravo in ekonomija znova vežejo na minimalni skupni imenovalec: preverljivo korist za ljudi, zlasti za prihodnje generacije. Če hočemo, da bodo otroci tudi čez 300 let sanjali v slovenskem jeziku, potem volitve niso vprašanje lojalnosti strankam, temveč presoje, ali ponujene politike sploh še varujejo človeka kot temeljni smisel države.

---

Viri

1. Scheuemann, C., Žarek upanja, Mladina, 9. 1. 2026.

2. Herceg, H., Ko vas ni, Mladina, 9. 1. 2026.

3. Intervju z Igorjem Feketijo, Mladina, 9. 1. 2026.

4. Kovač, B., kolumna, Mladina, 9. 1. 2026.

5. Toš, N., Izjava predsednika Akademije znanosti za trajnostni razvoj Slovenije, Mladina, 9. 1. 2026.

6. Gole, N., Seks je za Kitajce postal dražji. Kaj bo storila slovenska vlada?, Sobotna priloga Delo, 10. 1. 2026.

7. Markeš, J., Nekaj o slovenski Grenlandiji, Sobotna priloga Delo, 10. 1. 2026.

8. Derganc, F., Ko država gre predaleč: Kandidat za Varuha brez zaslišanja, V5.1, 11. 1. 2025.

9. Derganc, F., Ocena programov političnih strank GS in SDS – Vodič za slovenskega volivca, 11. 1. 2026.

10. Derganc, F., Kako naj se volivec loti presoje volilnih programov (volitve 2026), 11. 1. 2026.

 

III. Povzetki člankov

 

1. Žarek upanja, Umetna inteligenca naj bi ogrožalo novinarstvo in s tem demokracijo. Je lokalni norveški časopis, star 127 let, odkril preživetveno strategijo?, Piše: Cristoph Scheuemann, Mladina, 09.01.2026

 

Članek Žarek upanja je refleksiven in izrazito normativen esej, ki se ukvarja z vprašanjem, ali je v sodobnem družbenem, političnem in civilizacijskem položaju sploh še mogoče govoriti o upanju – in če da, kakšne narave je to upanje. Avtor ne izhaja iz optimizma, temveč iz trezne diagnoze stanja: družba je utrujena, institucije so izpraznjene smisla, javni diskurz pa prežet z občutkom nemoči in ponavljanja istih vzorcev.

Osrednja misel članka je, da upanje ne more temeljiti na velikih obljubah, političnih parolah ali tehnoloških rešitvah. Takšno “upanje” se je izkazalo za iluzorno. Namesto tega avtor išče njegov izvor v majhnih, a stvarnih premikih: v ohranjeni zmožnosti razmisleka, v zavrnitvi cinizma kot edine obrambne drže in v vztrajanju pri minimalnih standardih človeške in družbene odgovornosti.

Članek posebej poudari razliko med lažnim in resničnim upanjem. Lažno upanje je tisto, ki tolaži brez podlage in pomirja brez spremembe. Resnično upanje pa je zahtevno: terja soočenje z realnostjo, sprejemanje omejitev in prevzem odgovornosti za lastno vlogo v skupnosti. Avtor jasno pokaže, da upanje ni čustveno stanje, temveč etična drža.

Pomemben del besedila je namenjen kritiki pasivnosti. Avtor opozarja, da se družba pogosto umika v vlogo opazovalca, ki komentira, a ne deluje. Prav ta umik razume kot enega ključnih razlogov za občutek brezizhoda. Žarek upanja se po njegovem mnenju pojavi tam, kjer posameznik ali skupina kljub majhnosti dejanja vztraja pri smislu, razumu in solidarnosti.

V zaključku članek zavzame zadržano, a jasno pozicijo: prihodnost ni v spektakularnih prelomih, temveč v tihem, a doslednem vzdrževanju civilizacijskih temeljev. Upanje ni obljuba, da bo vse dobro, temveč odločitev, da kljub vsemu ne pristajamo na razčlovečenje, brezbrižnost in odpoved razumu. Prav v tej odločitvi avtor prepozna tisti skromni, a nujni žarek upanja.

 

1. 2. Ko vas ni, avtorica Herceg Heni, Mladina, 09.01.2026

 

Avtorski komentar Ko vas ni avtorice Herceg obravnava pojav odsotnosti oblasti, odgovornosti in človeške prisotnosti tam, kjer bi morale biti te najbolj izrazite. Besedilo ne govori o fizični odsotnosti, temveč o vsebinski praznini: o trenutkih, ko institucije formalno obstajajo, a v resnici ne opravljajo svoje temeljne vloge.

Avtorica izhaja iz občutka razpada zaupanja. Opozarja, da ljudje ne izgubljajo vere v posamezne politike ali ukrepe, temveč v sam smisel sistema, ki ne zna ali noče več pojasnjevati svojih odločitev. Ko ni razlage, ni dialoga; ko ni dialoga, ni odgovornosti. Nastane stanje, v katerem se odločitve sprejemajo, posledice pa nosijo drugi – brez možnosti razumevanja ali ugovora.

Osrednja teza članka je, da je odsotnost oblasti v resnici odsotnost skrbi. Avtorica pokaže, kako se javni govor pogosto skrči na administrativne fraze, postopkovne razlage in moralno distanco. Takšen govor ne nagovarja ljudi kot subjekte, temveč jih obravnava kot statistiko ali motnjo v sistemu. Prav v tem vidi jedro problema: ko je človek izločen iz razmisleka, politika izgubi legitimnost.

Besedilo se dotakne tudi vloge javnosti. Avtorica ne idealizira državljanov, temveč opozarja, da dolgotrajna izkušnja neodzivnosti vodi v umik, cinizem in tiho prilagoditev. Vendar to stanje razume kot posledico, ne kot vzrok. Če tisti, ki odločajo, niso prisotni v razlagi in odgovornosti, se tudi javnost umakne iz sodelovanja.

V zaključku Ko vas ni ne ponuja hitrih rešitev, temveč jasno normativno zahtevo: oblast mora biti prisotna – v razmisleku, v jeziku in v prevzemanju posledic. Brez te prisotnosti demokracija postane prazna struktura, družba pa skupnost brez zaupanja. Članek je zato predvsem opozorilo: odsotnost ni nevtralna, temveč ima konkretne in dolgoročne posledice za ljudi.

 

1. 3. Intervju: Igor Feketija, Mladina, 09.01.2026

Intervju z Igorjem Feketijo se osredotoča na aktualno stanje slovenske javne politike, pri čemer sogovornik nastopa v vlogi analitičnega in hkrati normativno jasnega razlagalca sistemskih težav. Njegovi odgovori niso usmerjeni v kratkoročne politične polemike, temveč v strukturne vzroke, zaradi katerih se ponavljajo iste razvojne, fiskalne in institucionalne blokade.

Osrednja tema intervjuja je odsotnost dolgoročne razvojne vizije. Feketija poudarja, da Slovenija že dalj časa deluje reaktivno: odločitve se sprejemajo kot odziv na krize, ne pa na podlagi vnaprej postavljenih ciljev. Takšen način vodenja države po njegovem mnenju vodi v razpršenost ukrepov, neusklajenost politik in stalno prenašanje stroškov v prihodnost.

Poseben poudarek nameni javnim financam in razvojnemu načrtovanju. Opozarja, da fiskalna politika pogosto deluje brez jasne povezave z razvojnimi prioritetami. Namesto da bi proračun odražal strateške cilje države, postaja rezultat kratkoročnih kompromisov. Feketija izrecno opozori, da to ni zgolj tehničen problem, temveč vprašanje politične odgovornosti.

V intervjuju se dotakne tudi vloge institucij in strokovnih podlag. Poudari, da Slovenija razpolaga z znanjem in analitičnimi orodji, vendar jih politika pogosto ne uporablja dosledno. Strokovne analize ostajajo ločene od odločanja, kar ustvarja razkorak med tem, kar je znano, in tem, kar se dejansko izvaja. Po njegovem mnenju je to eden ključnih razlogov za izgubo zaupanja javnosti.

Pomemben del pogovora je namenjen družbeni dimenziji razvoja. Feketija izpostavi, da razvoj ne more biti merjen zgolj z gospodarsko rastjo ali fiskalnimi kazalniki. Če ukrepi ne izboljšujejo dejanskega položaja ljudi – dostopnosti storitev, varnosti, predvidljivosti – potem razvoj ostaja abstrakten pojem. Intervju tako preseže ozko ekonomsko razpravo in se dotakne vprašanja kakovosti življenja.

V zaključku intervjuja sogovornik zavzame jasno stališče: brez povratka k resnemu strateškemu razmisleku in brez prevzema odgovornosti za dolgoročne posledice odločitev Slovenija ne bo izstopila iz kroga ponavljajočih se kriz. Njegov ton ni alarmističen, temveč opozorilen – spremembe so mogoče, vendar zahtevajo politično zrelost in pripravljenost preseči kratkoročne interese.

 

1. 4. Avtor: Bogomir Kovač, Zvrst: kolumna, Mladina, 09.01.2026

 

Kolumna dr. Bogomirja Kovača je analitičen in hkrati normativno jasen razmislek o stanju slovenske ekonomije in upravljanja države v širšem družbenem kontekstu. Avtor izhaja iz kritike kratkoročnega odločanja, ki se predstavlja kot pragmatično, v resnici pa zakriva odsotnost razvojne strategije in odgovornosti za dolgoročne posledice.

Osrednja teza kolumne je, da ekonomske razprave v Sloveniji prepogosto ostajajo na ravni tehničnih popravkov in gasilskih ukrepov, namesto da bi se soočile z vprašanjem, kakšen razvoj sploh želimo. Kovač opozarja, da fiskalna disciplina, reforme in investicije nimajo pomena same po sebi, če niso umeščene v jasen družbeni cilj. Brez tega ekonomija postane samonamen, politika pa upravljanje številk brez vsebine.

Avtor posebno pozornost nameni institucionalnemu okviru odločanja. Poudari, da problem ni pomanjkanje znanja ali analiz, temveč njihova selektivna raba. Strokovne podlage se uporabljajo takrat, ko potrjujejo že sprejete politične odločitve, ne pa kot izhodišče za razmislek. Takšen odnos po njegovem mnenju razkraja zaupanje v stroko in zmanjšuje legitimnost ekonomskih politik.

Kolumna se dotakne tudi družbene cene ekonomskih odločitev. Kovač opozarja, da makroekonomski kazalniki pogosto zakrijejo realne učinke na ljudi: negotovost, neenakosti in erozijo javnih storitev. Če se uspešnost meri zgolj z rastjo in uravnoteženimi bilancami, se spregleda vprašanje, komu ta rast dejansko koristi in kdo nosi breme prilagoditev.

V zaključku avtor zavzame jasno stališče: Slovenija potrebuje premik od reaktivnega ekonomskega upravljanja k odgovorni, dolgoročni ekonomski politiki, ki bo znala povezati razvoj, socialno kohezijo in institucionalno zanesljivost. Kolumna ni poziv k radikalnim rezom, temveč k resnemu, javno utemeljenemu razmisleku o smeri države.

 

1. 5. Javno pismo, Izjava predsednika Akademije znanosti za trajnostni razvoj Slovenije o zasuku politike Evropske unije od trajnostnega razvoja k oboroževanju, Avtor: Niko Toš, zaslužni prof. dr., Mladina, dne 09.01.2026

 

Javno pismo zaslužnega profesorja dr. Nika Toša je normativno in argumentirano opozorilo na strateški zasuk politike Evropske unije, ki se po avtorjevem mnenju oddaljuje od temeljnih zavez trajnostnega razvoja in vse bolj usmerja v logiko oboroževanja ter vojaške varnosti. Besedilo izhaja iz stališča, da takšna sprememba ni zgolj politična ali proračunska, temveč civilizacijska.

Osrednja teza pisma je, da je trajnostni razvoj več kot ena izmed politik – je vrednostni okvir, ki povezuje okoljsko odgovornost, socialno pravičnost, mirovno politiko in dolgoročno varnost. Avtor opozarja, da se z naraščajočim poudarkom na vojaških izdatkih in obrambnih strategijah ta celovit okvir krha. Namesto preprečevanja konfliktov in sistemskega zmanjševanja tveganj se v ospredje postavlja priprava na spopade.

Prof. Toš posebej izpostavi protislovje med deklariranimi cilji Evropske unije in dejanskimi prioritetami. EU se je v preteklosti predstavljala kot globalni nosilec mirovnega projekta in trajnostnega razvoja, zdaj pa po avtorjevem mnenju tvega, da postane zgolj še ena geopolitična sila, ki varnost razume predvsem v vojaškem smislu. Takšen premik razume kot odmik od izvorne evropske ideje.

Pomemben del pisma je namenjen etični dimenziji. Avtor opozarja, da oboroževanje ni vrednostno nevtralno: prerazporejanje javnih sredstev v vojaške namene ima neposredne posledice za financiranje znanosti, izobraževanja, socialnih politik in okoljskih ukrepov. V tem kontekstu poudari, da varnost, ki zanemarja socialno kohezijo in okoljsko stabilnost, dolgoročno ni resnična varnost.

V pismu je zaznati tudi skrb za demokratični proces odločanja. Prof. Toš opozarja, da se strateške odločitve o oboroževanju pogosto sprejemajo pospešeno, brez zadostne javne razprave in brez vključevanja širše strokovne javnosti. Takšen način odločanja po njegovem mnenju slabi demokratično legitimnost in zmanjšuje zaupanje ljudi v institucije.

Zaključek pisma je apelativen, vendar ne alarmističen. Avtor poziva k ponovnemu razmisleku o temeljnih usmeritvah Evropske unije in k vrnitvi k trajnostnemu razvoju kot osrednjemu vodilu evropske politike. Oboroževanje razume kot simptom pomanjkanja politične domišljije, trajnostni razvoj pa kot edino dolgoročno verodostojno alternativo za mirno in stabilno prihodnost.

 

1. 6. Seks je za Kitajce postal dražji. Kaj bo storila slovenska vlada?, Avtor: Nejc Gole, Sobotna priloga DELO, 10.01.2026

Kolumna Nejca Goleta obravnava demografsko krizo skozi primerjavo Kitajske, drugih razvitih držav in Slovenije, pri čemer izhaja iz paradoksalne ugotovitve: spolnost in starševstvo postajata vse dražja, ne v fizičnem, temveč v ekonomskem in socialnem smislu. Avtor pokaže, da finančni in sistemski stroški vzgoje otrok delujejo kot močan zaviralec rodnosti, tudi tam, kjer bi si družba želela demografskega preobrata.

V uvodnem delu avtor opiše kitajski primer, kjer je država po desetletjih omejevalne politike rodnosti prisiljena v radikalni obrat. Kljub ukinitvi omejitev in spodbudam se rodnost ne izboljšuje bistveno, saj so življenjski stroški, predvsem stanovanjski, izobraževalni in socialni, postali previsoki. Spolnost in družina sta se iz intimne sfere preselili v ekonomsko računico.

Avtor nato razširi pogled na druge razvite države, zlasti Japonsko, Južno Korejo in Evropo, kjer se soočajo s podobnimi trendi. Skupni imenovalec je padec rodnosti pod raven enostavne obnove prebivalstva. Posebej izpostavi slovenski primer: leta 1979 se je rodilo več kot 30.000 otrok, leta 2024 pa komaj 16.875, pri čemer podatki za leto 2025 kažejo nadaljnji padec. Slovenija se hitro stara, število starejših presega število mladih, kar ima neposredne posledice za pokojninski, zdravstveni in socialni sistem.

Pomemben del kolumne je namenjen kritiki parcialnih in neučinkovitih ukrepov. Avtor poudari, da enkratni dodatki, drobne davčne olajšave ali simbolne družinske politike ne morejo obrniti demografskih trendov. Rodnost je po njegovem mnenju odvisna od celostnega okolja: dostopnih stanovanj, stabilnih zaposlitev, kakovostnih javnih storitev, varnega otroškega varstva in dolgoročne predvidljivosti življenjskih pogojev.

V zadnjem delu se kolumna neposredno obrne na slovensko vlado. Avtor zastavi ključno vprašanje: ali je Slovenija pripravljena sprejeti resne, sistemske in dolgoročne ukrepe, ali pa bo še naprej demografsko politiko obravnavala kot obrobno temo. Poudari, da brez odločne strategije država tvega začaran krog: manj otrok pomeni manj delovno aktivnih, večji pritisk na javne finance in še manj prostora za podporo družinam.

Zaključek kolumne je jasen in opozorilen. Demografska politika ni ideološko, temveč razvojno vprašanje. Če država ne zniža realnih stroškov starševstva in ne poveča varnosti mladih generacij, bo upad rodnosti postal trajno stanje – z dolgoročnimi posledicami za celotno družbo.

 

1. 7. Janez Markeš, Nekaj o slovenski Grendlandiji, Sobotna priloga DELO, 10.01.2026

Kolumna Janeza Markeša z naslovom Nekaj o slovenski Grenlandiji, objavljena 10. januarja 2026 v sobotni prilogi časnika Delo, je opozorilni esej o položaju Slovenije v času razpada povojnega liberalnega demokratičnega reda. Avtor izhaja iz mednarodnega konteksta, v katerem se liberalna demokracija umika postliberalnim in populističnim oblikam oblasti, ter ta proces poveže z razvojem dogodkov v Sloveniji. Metafora »slovenske Grenlandije« označuje nevarnost, da se država politično in vrednostno oddalji od evropskega jedra ter postane periferna, ranljiva in odvisna od odločitev močnejših akterjev.

Markeš opozarja, da neoliberalni model v Sloveniji ni izključno projekt desnice, temveč je bil dolga leta sooblikovan tudi s strani sredinskih in levih vlad, kar je postopno izpraznilo vsebino demokratične izbire. Posebno pozornost nameni razpadu slovenske levice, zlasti stranke Levica, ki jo prepozna kot edini dosledni korektiv neoliberalizma, a hkrati kot politično silo, ki ni uspela prerasti v stabilno in državotvorno alternativo. Notranji razkoli in odhodi ključnih akterjev po njegovem mnenju dodatno slabijo možnost resne socialne in demokratične obnove.

V sklepnem delu kolumne avtor izrazi skrb pred izidom prihajajočih volitev, kjer vidi veliko verjetnost zmage političnega tabora okoli Janez Janša, kar bi po njegovem pomenilo nadaljevanje avtoritarno-neoliberalnega trenda, razdrobljen parlament in nadaljnjo osamitev Slovenije v evropskem prostoru. Zaključek besedila je normativni poziv volivcem, naj to zgodovinsko situacijo vzamejo resno, saj po Markeševem prepričanju ne gre več za običajno menjavo oblasti, temveč za vprašanje dolgoročne smeri države in njene demokratične prihodnosti.