Med statusom dela in varstvom eksistenčnih pravic

Sistemska vprašanja socialne varnosti, prekarizacije in pravne države
Avtor: mag. Franc Derganc
Datum: 1. 12. 2025

 

1. Med statusom dela in varstvom eksistenčnih pravic – sistemska vprašanja socialne varnosti, prekarizacije in pravne države

Razprava o socialni varnosti oseb, ki delo opravljajo zunaj klasičnega delovnega razmerja, ni prvenstveno vprašanje statusne ureditve trga dela, temveč vprašanje varstva eksistenčnih pravic posameznika. Sodobni pravni redi se vse pogosteje soočajo z dejstvom, da formalna pravna opredelitev dela ne odraža nujno njegove dejanske funkcije – zagotavljanja osnovnih pogojev za preživetje in dostojno življenje.

Prispevek izhaja iz stališča, da mora socialna država pri presoji pravic in obveznosti posameznika izhajati iz njegovega dejanskega življenjskega položaja, ne zgolj iz pravnega statusa. Prekarizacija, razpršeni statusi dela ter omejena učinkovitost nadzornih mehanizmov razkrivajo sistemsko napetost med formalno zakonodajo in ustavnopravno zahtevo po varstvu človekovega dostojanstva.

V tem okviru se zastavlja ključno vprašanje pravne države: ali obstoječi sistem socialne varnosti posameznika obravnava kot aktivnega nosilca eksistenčnih pravic ali zgolj kot objekt statusnega razvrščanja in nadzora.

 

2. Uvod – problem ni status, temveč zaščita eksistence

Vprašanje socialne varnosti oseb, ki delo opravljajo zunaj klasičnega delovnega razmerja, ni prvenstveno vprašanje ureditve trga dela ali statusne razvrstitve oblik dela, temveč ustavnopravno vprašanje varstva eksistence posameznika. Socialna država namreč ni dolžna varovati pravnih kategorij, temveč ljudi v njihovem dejanskem življenjskem položaju, zlasti kadar je ogroženo dostojno preživetje.

V praksi se pri zaposlenih, samozaposlenih in podjetnikih vse pogosteje pojavljajo situacije, v katerih posameznik zaradi bolezni, prenehanja dela ali administrativnih napak izgubi dostop do temeljnih socialnih zavarovanj. Takšne okoliščine razkrivajo sistemsko pomanjkljivost ureditve: socialna država deluje izrazito statusno, pri čemer je dostop do pravic vezan na formalnopravne pogoje, ne pa na dejanski eksistenčni položaj posameznika.

Prispevek izhaja iz strokovne polemike s sindikalnimi stališči, vendar njegov namen ni relativizacija delovnopravnih standardov ali legitimiranje prekarnih oblik dela, ki jih ZDR-1 sicer normira, a v primerjalnem pogledu nezadostno. Nasprotno, izhodišče prispevka je preverba, ali obstoječa ureditev varstva socialnih pravic dejansko izpolnjuje ustavne zahteve po varstvu človekovega dostojanstva in eksistenčnih pravic, kakor jih izpeljujeta načelo socialne države in pravica do socialne varnosti.

V tem okviru se zastavlja temeljno ustavnopravno vprašanje: ali je dopustno, da se t. i. socialne podjetnike obravnava zgolj glede na status opravljanja dejavnosti, če ti zaradi bolezni ali nezmožnosti pravočasnega plačila prispevkov izgubijo dostop do vseh pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Posebej problematičen je položaj, v katerem je plačilo prispevkov hkrati pogoj za obstoj pravice do zdravstvenega varstva, posameznik pa teh prispevkov ravno zaradi tveganja, pred katerim bi ga sistem moral varovati, objektivno ne more plačati.

Postavlja se vprašanje ustavne skladnosti ureditve, v kateri socialna država socialno varnost pogojuje z ekonomsko sposobnostjo osebe prav v trenutku, ko je ta sposobnost zaradi bolezni ali drugega življenjskega tveganja izničena. Takšna ureditev upravičeno odpira dvom, ali sistem res varuje eksistenco posameznika ali pa zgolj sankcionira njegov status, kar je v neposrednem nasprotju s temeljnim ciljem socialne države.

Sklep tega izhodiščnega razmisleka je zato jasen: kadar statusna pravila vodijo v popolno izključitev posameznika iz sistema socialne varnosti v obdobjih eksistenčne ogroženosti, ne gre več za vprašanje socialne politike ali porazdelitve bremen, temveč za vprašanje ustavnopravne dopustnosti takšne ureditve z vidika varstva človekovega dostojanstva in pravice do preživetja.

 

3. Sindikalno stališče – legitimna skrb, vendar ne celosten odgovor

Sindikalne organizacije utemeljeno opozarjajo, da je del samozaposlenih ekonomsko odvisnih oseb v položaju prikritega delovnega razmerja v smislu ZDR-1. Iz tega izhaja njihova previdnost do ureditev, ki bi lahko normalizirale prekarnost, ter poudarek na okrepljenem nadzoru s strani Finančne uprave Republike Slovenije in Inšpektorata RS za delo.

Toda nadzorni pristop ima jasno mejo: tudi popoln nadzor ne odpravi položajev, v katerih posameznik kljub delu ostane brez socialne varnosti. Prav v teh primerih postane očitno, da problem ni zgolj v zlorabi statusa, temveč v neustrezni ustavnopravni zasnovi sistema, ki socialne pravice veže na pravno obliko dela in ne na njegovo dejansko eksistenčno funkcijo.

 

4. Empirični okvir: kdo dejansko financira socialno državo

Podatki Finančne uprave Republike Slovenije za leto 2018 omogočajo ustavnopravno relevantno razmejitev. Po izločitvi notranjih javnofinančnih tokov, ki ne predstavljajo lastne davčne sposobnosti, izhaja, da več kot 80 % vseh neto javnih dajatev financira razmeroma majhno jedro približno 70.000 do 80.000 podjetnikov in podjetij. Ti subjekti so dejanski financerji socialne države.

Ob tem obstaja skoraj enako velika skupina podjetnikov, ki k javnim blagajnam prispeva le zanemarljiv delež. Ta skupina »fiktivnih + socialnih podjetnikov« ni opredeljena kaznovalno ali moralno, temveč funkcionalno: gre za osebe, katerih delo ne ustvarja realne davčne sposobnosti, temveč ima po svoji naravi eksistenčno funkcijo in je socialno primerljivo z delom zaposlenih z nizkimi dohodki.

Prav ta empirični okvir je ključen za razumevanje nadaljnje doktrinarne analize. Razprava ne teče o privilegijih podjetnikov, temveč o razlikovanju med dejanskimi financerji socialne države in osebami, ki zaradi narave svojega dela potrebujejo okrepljeno socialno zaščito.

 

4. Doktrina: delo kot funkcija zagotavljanja eksistence (ne status)

4.1 Nemška ustavna doktrina

Ključno doktrinarno izhodišče ponuja sodna praksa Zveznega ustavnega sodišča Nemčije. To je v temeljnih odločbah razvilo razumevanje, da je predmet ustavnopravnega varstva funkcija dela, ne njegova pravna oblika.

V odločbi BVerfGE 7, 377 – Apothekenurteil je sodišče pojem Beruf opredelilo kot vsako trajno dejavnost, namenjeno ustvarjanju in ohranjanju življenjske podlage posameznika. Odločilna ni vrsta pogodbenega razmerja, temveč eksistenčna funkcija dejavnosti.

To doktrino je sodišče nadalje razvilo v odločbi BVerfGE 50, 290 – Handwerksordnung, kjer je izrecno poudarilo, da zakonodajalec z regulacijo, davki ali postopkovnimi bremeni ne sme posamezniku dejansko onemogočiti ekonomskega preživetja. Ustavno varstvo tako ne sledi statusu (zaposleni, samozaposleni, podjetnik), temveč varuje materialne pogoje dostojnega življenja.

Na tej podlagi so avtorji, kot so Peter Badura, Dieter Grimm, Hans-Jürgen Papier in Ferdinand Kirchhof, razvili skupno stališče, da ustavno pravo ne varuje socialnega položaja ali pogodbene vrste dela, temveč ekonomsko eksistenco posameznika kot nosilca človekovih pravic.

4.2 Evropski standardi

Sorodno razumevanje je razvidno tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. V zadevah Stec and Others proti Združenemu kraljestvu ter Kjartan Ásmundsson proti Islandiji je sodišče poudarilo, da socialne pravice sodijo v jedro varstva človekovega dostojanstva, kadar odločilno vplivajo na preživetje posameznika.

Formalne statusne razlike so dopustne le, če ne povzročijo dejanskega izpada iz sistema zaščite. Kadar posameznik zaradi zasnove sistema ostane brez učinkovitega varstva, gre za poseg v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter v premoženjsko varstvo.

 

5. Ustavnopravna posledica za skupino »fiktivnih + socialnih podjetnikov«

Iz navedenih doktrinarnih izhodišč sledi jasna ustavnopravna posledica: osebe, ki niso dejanski podjetniki v fiskalnem smislu, ne smejo biti socialnopravno obravnavane slabše od zaposlenih.

Če skupina »fiktivnih + socialnih podjetnikov« ne ustvarja realne davčne sposobnosti, ji socialna država ne sme nalagati dodatnih bremen zgolj zaradi podjetniške oblike dela. To velja tudi v primerih, ko podjetnik kljub zdravstveni nezmožnosti ohranja obveznosti, značilne za podjetniški status (npr. obračuni, poročanja). Nasprotno, dolžna mu je zagotoviti vsaj enakovredno raven socialne zaščite, kot jo uživajo osebe v delovnem razmerju, vključno s plačano bolniško odsotnostjo.

Največja sistemska vrzel slovenske ureditve se ne kaže pri dolgotrajnih bolniških odsotnostih, temveč pri bolniški odsotnosti do 30 dni, pa tudi v primerih, ko podjetnik zaradi nelikvidnosti ne uspe pravočasno plačati prispevkov za tekoči mesec in v istem mesecu huje zboli ali se poškoduje.

Prav v tem obdobju je več kot 60.000 oseb, ki dejansko delujejo v prekarnih oblikah dela, popolnoma brez vsakršnega denarnega nadomestila. Medtem ko jih pravni red obravnava kot podjetnike in jim posledično pripisuje domnevno premoženjsko sposobnost, jih že 20-dnevna bolezen objektivno potisne v revščino.

V večini držav EU je prav to obdobje prepoznano kot ključno socialno tveganje, zato so denarna nadomestila zagotovljena že v prvih dneh bolezni[1]. Slovenija pa z 30-dnevno praznino ustvarja socialni vakuum, ki ni posledica bolezni, temveč zakonodajne odločitve.

Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (sklep VIII Ips 67/2015) ter Višjega delovnega in socialnega sodišča (Psp 120/2016, Psp 41/2017) jasno izhaja, da samozaposleni in drugi samostojni zavezanci zaradi neplačanih prispevkov svojih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja formalno ne izgubijo, temveč se jim te pravice zgolj zadržijo na podlagi 78.a člena ZZVZZ[2]. V času zadržanja lahko uveljavljajo le nujno zdravljenje, vse druge zdravstvene storitve in denarne dajatve pa so jim nedostopne do poravnave celotnega dolga. Čeprav se pravice po plačilu »odmrznejo« in jih je mogoče v določenem obsegu uveljavljati tudi retroaktivno, je posameznik v najkritičnejšem trenutku – ob nenadni bolezni ali poškodbi – prepuščen zgolj nujni pomoči, kar z vidika socialne države in ustavnega varstva zdravja vzbuja resen dvom[3].

Vsaka ureditev, ki posameznika pri obveznostih obravnava kot podjetnika, pri pravicah pa kot nepopolno zavarovano osebo, pomeni kršitev:

• načela socialne države (2. člen Ustave RS),
• načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS),
• ter varstva človekovega dostojanstva.

 

6. Sklep – doktrina vsebine pred statusom

Empirični podatki in sodna praksa vodijo k enotnemu sklepu: socialna država ne more temeljiti na statusnih fikcijah. Temeljiti mora na realnem položaju posameznika in njegovi eksistenčni odvisnosti od dela.

Pravilno razumljena ustavnopravna doktrina ne slabi socialne države, temveč jo krepi. Od države zahteva, da razlikuje med dejanskimi financerji javnih sistemov in osebami, katerih delo ima predvsem eksistenčno funkcijo. Le takšen pristop je skladen z ustavno zahtevo varstva človekovega dostojanstva ter omogoča pošten socialni dialog, ki presega ideološko delitev med »delavce« in »podjetnike«.

 

Uporabljeni viri (v delu izračunov): Avtorjev članek, ki prikazuje spodaj navedene izračune: mag. Franc Derganc, 2020, »Kdo so podjetja, ki praktično v celoti (več kot 80% prilivov na FURS«) financirajo tudi socialno državo pri nas, objavljeno na www.modro-poslovanje.si .