Kritična analiza članka avtorja »So v Sloveniji plače preveč obremenjene z davki in prispevki?«, avtor Anže Lebinger, Dnevnik, dne 6.2.2026 (in podobni članki)

Razpravo o »obremenitvi plač« je nujno premakniti na višjo, bolj odgovorno raven in zakaj noben program NOBENE politične stranke z vidika človeka -ni legitimen!

 

Namen članka:

Razpravo o »obremenitvi plač« je nujno premakniti na višjo, bolj odgovorno raven. Dokler ostaja ujeta v primerjanje odstotkov, politične slogane in občutke krivice, volivcem ne ponuja razumevanja, temveč zgolj navijaštvo. Takšna razprava ne pojasnjuje, temveč zamegljuje.

Če naj ima javna debata sploh kakšno demokratično vrednost, mora preseči vprašanje, koliko država vzame, in začeti odgovarjati na bistveno težja, a edina relevantna vprašanja: kaj ljudje za to dobijo, ali sistem deluje, kdo nosi breme napak in kakšni so dejanski življenjski učinki za delavca, družino in podjetnika.

Šele ko razpravo opremo z merljivimi podatki, primerljivimi kazalniki in jasnimi učinki na vsakdanje življenje, lahko volivcem – vsaj približno – »nalijemo čistega vina«.

V nasprotnem primeru ostajamo pri političnem marketingu, kjer se namesto rešitev prodajajo vtisi, namesto programov pa parole.

Demokracija pa ne potrebuje lepših besed, temveč boljše odgovore.

 

Avtor: mag. Franc Derganc – analiza opravljena z orodjem »Ai analitika javne oblasti« (članek je nastal v 50-tih minutah, AI Analitik javne oblasti je izvajal analizo cca. 7-8 minut)

Datum: 6.2.2026

P. S.
Tovrstne sistematične, podatkovno podprte analize učinkov javnih politik (AI Analitik javne oblasti) – zlasti z vidika dejanskih življenjskih posledic za posameznika in družino – bi po svoji naravi sodile tudi v delokrog institucije Varuha človekovih pravic. Prav tak pristop, ki presega formalno presojo zakonitosti ter vključuje presojo legitimnosti, sorazmernosti in realnih učinkov državnih ukrepov, je bil izrecno predviden tudi v programu neizvoljenega kandidata za Varuha, mag. Franca Derganca.

Po informacijah, ki jih je avtorju neformalno posredoval eden od članov oziroma članic Državnega zbora, je bil takšen koncept dela ocenjen kot preveč zahteven oziroma preveč ambiciozen za obstoječi institucionalni okvir. To pa odpira širše vprašanje, ali si javne institucije sploh želijo poglobljene, merljive in odgovornostno naravnane presoje delovanja oblasti – ali pa raje ostajajo pri bolj formalnih in manj zahtevnih oblikah nadzora.

 

 

Abstract (povzetek)

Prispevek predstavlja kritično analizo članka o domnevni »previsoki obremenitvi plač« in pokaže, da slovenska javna razprava ostaja ujeta v politične slogane in parcialne ideološke odgovore. Z uporabo metodologije »AI analitika javne oblasti« razpravo premakne z ravni občutkov in davčnih stopenj na raven merljivih učinkov, legitimnosti sistema ter dejanskih življenjskih posledic za delavca, družino in podjetnika. Analiza odgovorov političnih strank pokaže, da nobena ne ponudi operativno preverljivih rešitev z jasnimi cilji, kazalniki in odgovornostjo. Ključna ugotovitev je, da problem ni višina davkov, temveč odsotnost upravljavske resnosti in programov, ki bi dokazljivo izboljšali realne življenjske izide ljudi.

Analiza odgovorov političnih strank z vidika volivca (ne z vidika deklaracij)

Če odgovore političnih strank beremo tako, kot jih bere analitik javne oblasti – torej ne po tem, kako se same ideološko opredeljujejo, temveč po tem, kaj iz njihovih izjav in programov dejansko sledi za življenje ljudi –, dobimo bistveno drugačno sliko od politične retorike. Ne sprašujemo se več, ali so leve ali desne, socialne ali tržne, temveč preprosto: kaj konkretno dobi volivec, delavec ali družina.

Iz tega zornega kota se politični prostor razporedi precej bolj prizemljeno.

Prva skupina volivcu ponuja predvsem ohranjanje obstoječega stanja: sporočilo, da so davki nujni za socialno državo in da brez njih javne storitve ne bi obstajale. Volivec tako dobi obljubo stabilnosti, ne dobi pa odgovora, ali sistem dejansko deluje bolje, hitreje in pravičneje kot danes. Prejme torej zagotovilo o namenu, ne pa o rezultatu.

Druga skupina volivcu ponuja znižanje obremenitve dela: manj davkov, več neto plače, več konkurenčnosti. Volivec dobi obljubo višjega izplačila, ne dobi pa odgovora, kdo bo nadomestil izpad prihodkov, ali bodo javne storitve ostale enako dostopne in ali se breme le prestavi drugam (npr. v višje zasebne stroške zdravstva, vrtcev ali pokojnin). Prejme obljubo olajšanja, ne pa celotne bilance.

Tretja skupina nastopa tehnično in podatkovno: govori o primerjavah z OECD, reformah stopenj, olajšavah in prilagoditvah. Volivec dobi vtis strokovnosti, ne dobi pa prevoda teh ukrepov v vsakdanje življenje. Številke so podane, posledice pa ostanejo abstraktne.

Četrta skupina gradi na splošnem nezadovoljstvu in preprostih geslih o previsokih davkih in »preveliki državi«. Volivec dobi občutek, da je njegov problem prepoznan, ne dobi pa nobenega preverljivega mehanizma, kako naj bi se stanje dejansko izboljšalo.

Če torej vse odgovore skrčimo na učinke, dobimo presenetljivo enoten rezultat: volivec ne dobi operativnega načrta, temveč interpretacijo problema. Dobi smer, ne dobi poti. Dobi slogan, ne dobi mehanizma.

Še bolj pomenljivo pa je, česa iz odgovorov sistematično ni.

Stranke skoraj nikoli ne povedo:

• kakšen bo neto učinek za tipične profile gospodinjstev (samski, par, družina z otroki),
• ali se dodatno delo dejansko splača ali pa sistem ustvarja pasti nizkih plač,
• kako bodo merile kakovost javnih storitev (zdravstvo, vrtci, pokojnine) in kakšni so ciljni kazalniki,
• kako bodo skrajšale postopke države in zmanjšale napake uprave,
• kdo prevzame odgovornost in strošek, ko sistem z napačno odločitvijo povzroči škodo posamezniku ali podjetju,
• katere konkretne rezultate lahko volivec pričakuje v štirih ali osmih letih mandata.

Povedano preprosto: ne povedo, kako se bo življenje človeka merljivo izboljšalo.

Namesto odgovorov na vprašanje »kaj bo drugače« dobimo odgovore na vprašanje »v kaj verjamemo«.
Toda volivec ne živi od vere v program, temveč od njegovih učinkov.

Zato iz perspektive analitika javne oblasti rezultat ni ideološka razlika med strankami, temveč skupna vrzel: politični prostor proizvaja stališča, ne proizvaja pa izvedljivih rešitev. In dokler je tako, volivec ne izbira med alternativami upravljanja države, temveč zgolj med različnimi pripovedmi o isti realnosti.

In kaj na to pove AI analitik javne oblasti?

Ko se odgovori političnih strank presojajo skozi metodološki filter analitika javne oblasti – torej po merljivih učinkih, legitimnosti sistema, sorazmernosti ukrepov in dejanskih posledicah za človeka –, je sklep neizogiben in strokovno precej hladen. Ne presoja se več namenov, ideologij ali retorike, temveč izključno vprašanje: ali program dokazljivo izboljša življenje posameznika, družine ali podjetnika.

Pri takšni presoji pa noben od analiziranih programov ne doseže minimalnega praga operativne legitimnosti. Noben ne vsebuje jasno opredeljenih življenjskih ciljev, merljivih kazalnikov (KPI), časovnih rokov, odgovornosti nosilcev odločanja in varovalk, ki bi človeka zaščitile v primeru napak sistema. Posledično volivcu ne zagotavljajo preverljivega izboljšanja neto dohodka, zmanjšanja pasti nizkih plač, večje dostopnosti storitev ali hitrejše pravne varnosti.

Z vidika človeka – kot končnega nosilca posledic javnih politik – to pomeni preprost, a resen zaključek: programi niso nelegitimni zato, ker bi bili ideološko napačni, temveč zato, ker niso dokazljivo učinkoviti. Dokler politika ne prevede obljub v merljive rezultate in odgovornost za izide, ostajajo programi deklaracije, ne pa delujoči načrti. In v tem smislu – po merilih legitimnosti za človeka – noben od obravnavanih programov še ne dosega standarda, ki bi ga bilo mogoče šteti za resnično operativno legitimen.

UVOD

Povezava do članka: https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/so-v-sloveniji-place-prevec-obremenjene-z-davki-in-prispevki-2783096/

Članek v Dnevniku odpira vprašanje, ki se v slovenskem javnem prostoru pojavlja z zavidljivo rednostjo: ali so plače pri nas preveč obremenjene z davki in prispevki. Avtor je izveden tudi anketo med političnimi strankami. Odgovori so povzeti v tabeli iz priloge 3 in 4 tega prispevka.

Gre za temo, ki se vrača ob vsakih volitvah, ob vsaki razpravi o konkurenčnosti gospodarstva in ob vsakem nezadovoljstvu zaposlenih z višino neto izplačila. Na prvi pogled je dilema preprosta – koliko od bruto plače prejme delavec in koliko država. Prav v tej navidezni preprostosti pa se skriva največja metodološka napaka.

Vprašanje namreč nikakor ni zgolj računovodsko ali davčnotehnično. Hkrati je politično, ker zadeva obseg in vlogo države; fiskalno, ker določa način financiranja javnih storitev; in človekovopravno, ker neposredno vpliva na uresničevanje socialnih pravic, kot so zdravstvo, pokojnine, izobraževanje in socialna varnost.

Davki in prispevki niso le odvzem dohodka, temveč so mehanizem, s katerim si kot skupnost kupujemo javne dobrine in institucionalno varnost. Vsaka razprava o »obremenjenosti« je zato v resnici razprava o tem, kakšno državo želimo in koliko smo zanjo pripravljeni prispevati.

Težava javnega diskurza – in deloma tudi obravnavanega članka – je, da pogosto meša tri ravni, ki bi morale ostati jasno ločene: občutek posameznika, njegov neposredni interes in sistemsko resnico. Občutek pravi, da je neto plača prenizka. Interes delodajalca in delavca narekuje nižje stroške dela. Sistemska resnica pa zahteva odgovor na bistveno težje vprašanje: kdo bo financiral javne storitve, če se dajatve znižajo. Ko se te ravni pomešajo, razprava zdrsne v slogane in politična gesla ter izgubi analitično ostrino.

Namen tega prispevka je zato preprost, a zahteven: vprašanje razstaviti na pravilne analitične ravni. Najprej pogledati, kako ga oblikuje politika, nato preveriti, katera predhodna vprašanja so nujna za resno presojo, in šele potem govoriti o davčni pravičnosti ter dejanskih učinkih sistema.

 

1. TOČKA: Analiza vprašanja in odgovorov z vidika političnih strank

Način, kako politične stranke postavljajo vprašanje obdavčitve plač, je praviloma retoričen in ne analitičen. Razprava se skoraj vedno začne z isto formulacijo: »Ali so plače preveč obdavčene?« Takšna postavitev deluje nevtralno, v resnici pa že vsebuje tiho predpostavko, da je obremenitev previsoka. Namesto odprte analize dobimo sugestijo problema.

Temu sledi ponavljajoč se nabor političnih okvirjev: govori se o razbremenitvi dela, o konkurenčnosti gospodarstva, o preveliki in neučinkoviti državi ter o potrebi, da se delavcu zagotovi višja neto plača. Vsi ti poudarki imajo določeno logiko, vendar obravnavajo le eno stran enačbe – koliko država vzame – skoraj nikoli pa druge strani – kaj družba in posameznik za to dobita.

Odgovori se nato razlikujejo po političnih polih, a vzorec ostaja predvidljiv. Leva sredina poudarja socialno državo in javne storitve ter opozarja, da nižji davki pomenijo manj sredstev za zdravstvo, šolstvo in socialno varnost ali pa prenos teh stroškov na posameznika. Desna sredina poudarja razliko med bruto in neto plačo, visoke stroške dela za podjetja ter nevarnost, da previsoke obremenitve zavirajo investicije, rast in konkurenčnost. Populistični diskurz pa celotno vprašanje še dodatno poenostavi v čustveno trditev, da »država jemlje preveč« in da bi bilo vsem bolje, če bi davke preprosto znižali.

Skupna značilnost vseh teh pristopov je, da problem reducirajo na davčno stopnjo. Kot da bi bila rešitev že v nekaj odstotnih točkah gor ali dol. S tem pa spregledajo bistvo.

Obremenitev plač namreč ni samo vprašanje višine dajatev. Je vprašanje učinkov sistema, njegove pravičnosti in vrednosti, ki jo družba prejme v zameno. Če prebivalci za prispevke dobijo kakovostno zdravstvo, varne pokojnine, dostopno šolstvo in učinkovito pravno državo, je slika povsem drugačna, kot če za enako obremenitev dobijo slabe storitve in neučinkovito upravo. Šele v tem razmerju med dajatvami in koristmi se skriva resnična presoja.

Zato je že samo vprašanje »ali so plače preveč obdavčene« metodološko napačno zastavljeno. Pravilneje bi bilo vprašati, ali je sistem kot celota učinkovit, pravičen in sorazmeren ter ali za plačane dajatve zagotavlja primerljivo raven javnih dobrin. Dokler tega ne storimo, ostajamo na ravni politike in občutkov, ne pa analize.

 

2. TOČKA: Katera vprašanja moramo zastaviti, preden sploh presojamo, ali so plače “previsoko obdavčene”

Preden začnemo primerjati odstotke ali se zgražati nad razliko med bruto in neto plačo, je treba narediti korak nazaj. Vprašanje obremenitve plač je namreč tipičen primer razprave, kjer javnost najprej ponudi odgovor, šele nato začne iskati vprašanja. Metodološko bi moralo biti ravno obratno.

Če želimo resno in strokovno presoditi, ali so plače previsoko obdavčene, moramo najprej razčistiti osnovne predpostavke sistema, sicer primerjamo številke brez konteksta. Gola davčna stopnja nam sama po sebi ne pove skoraj ničesar.

Prvo predhodno vprašanje je, kaj sploh merimo. Ko govorimo o »obremenitvi plače«, pogosto pomešamo dohodnino, socialne prispevke delavca in prispevke delodajalca ter vse skupaj predstavimo kot enoten strošek. Vendar imajo ti elementi različno naravo. Dohodnina je klasičen proračunski davek, prispevki pa so namenski viri za pokojnine, zdravstvo in druge socialne pravice. Če jih obravnavamo zgolj kot breme, prezremo dejstvo, da z njimi posameznik hkrati kupuje zavarovanje za primer bolezni, starosti ali brezposelnosti. Primerjati jih s čistimi davki je zato analitično netočno.

Drugo vprašanje zadeva mednarodne primerjave. Javne razprave rade navajajo, da je obremenitev dela v Sloveniji visoka glede na druge države. Toda takšne primerjave so pogosto selektivne. Države z nižjimi davki imajo praviloma tudi več zasebnih stroškov za zdravstvo, pokojnine ali šolnine. Kar se na prvi pogled zdi kot nižji davek, se na koncu pokaže kot višji izdatek gospodinjstva. Prava primerjava zato ni le med davčnimi stopnjami, temveč med celotnimi življenjskimi stroški in kakovostjo javnih storitev.

Tretje vprašanje je fiskalno: kako bi nadomestili izpad prihodkov, če bi obremenitev dela znižali. Vsak evro manj prispevkov pomeni evro manj za pokojnine, zdravstvo ali proračun. To razliko je treba bodisi nadomestiti z drugimi davki, bodisi z zadolževanjem, bodisi z nižjo ravnijo javnih storitev. Razprava, ki obljublja nižje davke brez razprave o teh posledicah, je zato nepopolna in v bistvu politično oglaševanje.

Četrto vprašanje je vprašanje strukture bremen. Ni vseeno, ali sistem temelji pretežno na obdavčitvi dela, kapitala ali potrošnje. Če znižamo obremenitev plač, a hkrati povečamo DDV ali zasebne stroške zdravstva, breme pogosto še vedno nosi isti posameznik – le da manj pregledno. Vprašanje torej ni le »koliko«, temveč »kdo in na kakšen način plača«.

Peto vprašanje pa je morda najpomembnejše: kakšne učinke ima obstoječi sistem. Ali omogoča socialno varnost, dostopno zdravstvo, predvidljive pokojnine in relativno enake možnosti za vse? Ali zmanjšuje revščino in preprečuje socialne zlome? Če sistem te cilje dosega, potem obremenitve ni mogoče ocenjevati zgolj kot strošek, temveč tudi kot investicijo v stabilno družbo.

Šele ko odgovorimo na ta temeljna vprašanja, ima smisel govoriti o tem, ali je obremenitev previsoka, prenizka ali ravno pravšnja. Brez teh predpostavk ostanemo pri občutku, da je »preveč«, kar pa je subjektivna ocena, ne pa strokovna presoja.

Zato je ključno sporočilo te točke preprosto: dokler ne razčistimo, kaj plačujemo, kaj za to dobimo in kakšne bi bile posledice sprememb, razprava o obremenitvi plač ne more biti analitična. Ostaja politična.

 

3. TOČKA: Vprašanje davčne pravičnosti – ne le višina, temveč struktura in postopek

Ko razpravo o obremenitvi plač dvignemo na resno analitično raven, se pokaže, da vprašanje sploh ni več primarno davčnotehnično. Postane vprašanje pravičnosti.

V resnici ne gre za to, ali je odstotek previsok ali prenizek, temveč ali je sistem kot celota pravičen, sorazmeren in postopkovno korekten. Šele skozi ta okvir lahko presojamo, ali so javne dajatve legitimne.

Davki in prispevki namreč niso zgolj fiskalni instrument, temveč del širše družbene pogodbe: posameznik prispeva del dohodka, država pa mu zagotavlja varnost, dostop do storitev in pravno zaščito. Če ta pogodba deluje, obremenitev ni dojeta kot odvzem, temveč kot prispevek. Če ne deluje, postane vsak odstotek preveč.

Zato je treba vprašanje pravičnosti obravnavati vsaj na treh ravneh: struktura bremen, postopkovna pravičnost in načelo sorazmernosti.

 

3.A Struktura javnih dajatev (kdo dejansko nosi breme)

Prva raven pravičnosti je vprašanje, kako je breme porazdeljeno med različne skupine prebivalstva. Ni vseeno, ali sistem temelji predvsem na obdavčitvi dela, kapitala ali potrošnje. Enaka skupna obremenitev lahko ima zelo različne socialne učinke.

Pri tem je treba preveriti zlasti:

• ali sistem temelji na progresivnosti (višji dohodki prispevajo relativno več),
• ali so prispevki in davki porazdeljeni med delo in kapital uravnoteženo,
• ali nizki in srednji dohodki nosijo nesorazmerno velik delež bremena,
• ali se izpadi prihodkov nadomeščajo z regresivnimi dajatvami (npr. višji DDV),
• ali obstajajo sistemske izjeme, ki privilegirajo posamezne interesne skupine.

Če je težišče sistema skoraj izključno na plačah zaposlenih, medtem ko so drugi viri dohodka relativno razbremenjeni, potem problem ni nujno v »previsoki obremenitvi dela«, temveč v napačni strukturi celotnega sistema.

V takem primeru ni potrebna splošna razbremenitev, temveč prerazporeditev bremen.

 

3.B Postopkovna pravičnost (kako država ravna z zavezancem)

Druga raven pravičnosti je manj vidna, a prav tako pomembna: način, kako država davke in prispevke pobira.

Tudi pravilno odmerjen davek lahko postane nepravičen, če je postopek arbitraren, nepregleden ali nesorazmeren.

Vprašanja, ki jih je treba zastaviti, so:

• ali so pravila jasna in predvidljiva,
• ali zavezanec razume, kaj plačuje in zakaj,
• ali ima učinkovita pravna sredstva,
• ali so postopki hitri, transparentni in strokovni,
• ali nadzorni organi delujejo sorazmerno in ne kaznovalno.

Če je sistem zapleten, nepredvidljiv ali represiven, občutek preobremenjenosti ni nujno posledica višine davkov, temveč pomanjkanja pravne varnosti.

Država, ki ravna birokratsko ali kaznovalno, ustvarja odpor tudi tam, kjer so dajatve objektivno primerljive z drugimi državami.

3.C Sorazmernost in učinki (kaj posameznik za to dejansko dobi)

Tretja raven pravičnosti je vsebinska: razmerje med tem, kar posameznik plača, in tem, kar prejme. To je najpomembnejši, a pogosto spregledan element javne razprave.

Ključno vprašanje ni zgolj:
»Koliko mi država vzame?«

temveč:
»Kaj za to dobim?«

Presojati je treba predvsem:

• kakovost in dostopnost javnega zdravstva,
• stabilnost pokojninskega sistema,
• dostopnost izobraževanja,
• učinkovitost socialne varnosti,
• varnost, infrastrukturo in pravno državo.

Če so te storitve kakovostne, je tudi višja obremenitev ekonomsko smiselna, saj posamezniku ni treba teh tveganj reševati zasebno. Če pa mora kljub visokim prispevkom dodatno plačevati zasebno zdravstvo, varčevati za lastno pokojnino in financirati zasebne storitve, potem sistem dejansko odpove – in občutek preobremenjenosti je upravičen.

V takem primeru problem ni višina davkov, temveč neučinkovitost države.

Ključni poudarek

Zato razprava o »previsokih davkih na plače« brez razprave o pravičnosti sistema preprosto zgreši bistvo.

Davčna stopnja sama po sebi ni niti pravična niti nepravična. Pravična ali nepravična je celota: struktura bremen, način postopanja države in kakovost javnih storitev.

Šele ko te tri ravni analiziramo skupaj, lahko strokovno presodimo, ali je obremenitev dela res previsoka – ali pa je problem drugje.

 

4. TOČKA: Kaj na to pove »AI analitik javne oblasti« – od občutka k merljivim učinkom

Če dosedanji deli razprave pokažejo, da je vprašanje obremenitve plač politično poenostavljeno in pogosto normativno zamegljeno, potem mora naslednji korak nujno biti metodološki.

Namesto da se sprašujemo, ali se nam zdi obremenitev previsoka, moramo vprašanje preoblikovati tako, da postane preverljivo. Ne več: »Ali država jemlje preveč?«, temveč: »Kakšne učinke za ta denar dejansko dobimo?«

To je izhodišče pristopa, ki ga lahko imenujemo AI Analitika javne oblasti (avtor mag. Franc Derganc). Ta pristop obravnava davke in prispevke kot del širšega sistema javnih politik, ki jih je mogoče meriti, primerjati in vrednotiti po rezultatih, ne po občutkih.

Temeljna misel je preprosta:
višina dajatev sama po sebi ne pove ničesar. Smisel ima le, če jo povežemo z učinki.

Država ni davčni pobiralec, temveč izvajalec storitev. Zato je treba vsako razpravo o obremenitvi plač povezati z vprašanjem, ali sistem za zbrani denar zagotavlja konkretne in merljive rezultate.

Kako se vprašanje preoblikuje v analitični model

V tem okviru se prvotno politično vprašanje »ali so plače preveč obdavčene« razgradi na bolj operativna podvprašanja:

• koliko sredstev se zbere iz dela,
• kam se ta sredstva razporedijo,
• katere javne storitve se iz njih financirajo,
• kakšni so merljivi učinki teh storitev,
• ali so ti učinki sorazmerni s prispevkom državljanov.

Tako razprava preide iz sfere ideologije v sfero dokazov.

Presoja po logiki učinek → rezultat → odgovornost

AI analitik javne oblasti izhaja iz logike, ki je bližja upravljanju tveganj in javnemu menedžmentu kot politični retoriki. Vsako javno dajatev presoja po treh ključnih dimenzijah:

1. Učinki (outcomes)

Ali sistem dejansko izboljšuje življenje ljudi?

Na primer:

• ali se skrajšujejo čakalne dobe v zdravstvu,
• ali se zmanjšuje revščina starejših,
• ali so pokojnine stabilne,
• ali je izobraževanje dostopno ne glede na socialni položaj,
• ali je trg dela dinamičen in varen.

Če visoke dajatve ne prinesejo teh učinkov, je problem učinkovitosti, ne višine davkov.

2. Merljivi kazalniki (KPI)

Ali so cilji sploh merjeni?

Vsaka javna politika bi morala imeti:

• jasne cilje,
• kazalnike uspešnosti,
• javno dostopne podatke,
• možnost primerjave z drugimi državami.

Če teh kazalnikov ni, potem razprava o davkih temelji na vtisih, ne na dokazih. Brez merjenja ni mogoče govoriti o previsoki ali prenizki obremenitvi.

3. Odgovornost oblasti

Kdo odgovarja za rezultate?

Če država pobira visoke prispevke, mora biti:

• transparentna pri porabi,
• odgovorna za neuspehe,
• pripravljena prilagoditi sistem.

Brez odgovornosti nastane tipičen paradoks: visoki davki in nizko zaupanje. To pa je politični in institucionalni problem, ne nujno davčni.

Ključni premik perspektive

Analitični pristop zato naredi bistven premik.

Politični diskurz sprašuje:
»Kako znižati davke?«

Sistemski pristop pa najprej vpraša:
»Kako izboljšati rezultate?«

Šele nato:
»Koliko sredstev za to realno potrebujemo?«

Če je sistem učinkovit, so lahko tudi višje dajatve legitimne.
Če je neučinkovit, so lahko že nizke dajatve preveč.

Občutek preobremenjenosti je torej pogosto simptom slabega upravljanja, ne pa nujno previsokih stopenj.

 

Sklep 4. točke

Iz perspektive analitike javne oblasti vprašanje, kot ga postavlja članek, sploh ni pravilno formulirano.

Ne sprašujemo več, ali je obremenitev visoka ali nizka, temveč ali je upravičena glede na dosežene učinke.

Ko to merilo uvedemo, se razprava radikalno spremeni: iz političnega spora postane strokovna presoja delovanja države.

Šele takrat lahko smiselno govorimo o tem, ali je treba breme dela znižati, prerazporediti ali pa zgolj bolje upravljati z že zbranimi sredstvi.

 

5. Analiza odgovorov političnih strank na vprašanje obremenitve plač

1. Točka: Analiza po metodologiji »AI analitika javne oblasti«

Če želimo presojati odgovore političnih strank, jih ne smemo presojati po všečnosti, ideologiji ali sloganu. Presojati jih moramo po učinkih.

To pomeni, da vprašanje »ali so plače preveč obremenjene« najprej prevedemo v merljiv analitični okvir. Prav to naredijo metodološka orodja iz Prilog.

Najprej se vzpostavi tehnična raven primerljivosti: standardni kazalniki EU/OECD in SURS (davčni klin – tax wedge, struktura davkov, implicitne stopnje, pasti nizkih plač, marginalne efektivne stopnje) (1). S tem razprava zapusti raven občutkov in preide na raven preverljivih podatkov.

Toda sama primerjava stopenj še ne pove ničesar o legitimnosti sistema. Zato je nujna druga raven: legitimni izidi za človeka in družino. Ključno vprašanje ni več »koliko država pobere«, temveč:

• ali se delo splača,
• ali je neto dohodek stabilen,
• ali družina lahko načrtuje prihodnost,
• ali postopki države človeka varujejo ali kaznujejo,
• in kdo nosi breme, ko sistem odpove (1).

Šele kombinacija teh dveh ravni – tehnične in legitimnostne – omogoča resno presojo.

Ko tak okvir apliciramo na realne življenjske situacije (štirje profili gospodinjstev: samski, par brez otrok, družina z enim hranilcem, družina z dvema hranilcema), se pokaže, da ista davčna stopnja povzroča zelo različne učinke (2).

Politika, ki govori o »povprečnem delavcu«, dejansko govori o nikomur.

Tretji diagnostični korak je diskurzivna matrika (3), ki razkrije, da posamezni politični pristopi sistematično spregledajo ključne dimenzije: nekateri ignorirajo strukturo bremen, drugi učinkovitost storitev, tretji postopkovno pravičnost, skoraj vsi pa spregledajo sorazmernost in realne življenjske posledice.

Ko je ta metodološki okvir postavljen, postane analiza zelo preprosta:
vsako strankarsko izjavo preverimo po kriteriju »ali ponuja merljive učinke, KPI, odgovornost in popravljivost sistema«.

Če tega ni, ne gre za program, temveč za mnenje.

 

2. Točka: Kaj dejansko ponujajo politične stranke

Ko odgovore strank postavimo skozi opisani analitični filter (1–4), postane presenetljivo jasno, da večina ostane ujeta v parcialnih diskurzih.

Socialno-državni blok (Gibanje Svoboda, SD, Levica, Vesna) praviloma poudarja nujnost javnih storitev, solidarnost in vzdržnost socialne države. To je legitimna vrednotna pozicija. Toda programi večinoma ne odgovorijo na operativno vprašanje, kako konkretno zmanjšati pasti nizkih plač, kako izboljšati »work incentive«, kako meriti dostopnost storitev ali kako skrajšati postopke države. Govorijo o načelu solidarnosti, manj pa o merljivih rezultatih za posamezno družino. Ostajajo torej na ravni deklaracij, ne pa izvedbenih rešitev (4).

Liberalno-tržni akterji (NSi, Prerod, delno SDS) problem vidijo predvsem v previsoki obremenitvi dela in obljubljajo razbremenitev davkov. Tudi to je legitimna smer. Vendar se redko zastavi naslednje vprašanje: kdo nadomesti izpad prihodkov, ali bodo storitve ostale dostopne, ali se bodo povečali zasebni stroški gospodinjstev, ali se bodo zgolj premaknila bremena. Brez teh odgovorov razbremenitev ostane fiskalni slogan, ne pa celovit načrt legitimnosti sistema (3)(4).

Tehnično-fiskalni pristopi (npr. Demokrati) so metodološko najbližje analitičnemu okviru, saj uporabljajo podatke OECD in konkretne davčne predloge. Toda tudi tu pogosto manjka druga raven – presoja dejanskih življenjskih učinkov. Številke obstajajo, KPI življenjskih posledic pa ne (4).

Populistični pristopi (npr. Resni.ca) pa vprašanje preprosto zreducirajo na splošno nezadovoljstvo z državo in obljubo nižjih davkov. To je politično razumljivo, analitično pa prazno. Ne ponujajo niti tehnične niti legitimnostne ravni presoje (3)(4).

Ko te odzive primerjamo med seboj, dobimo presenetljiv vzorec:
vsaka skupina vidi le en del problema. Nihče pa ne pove celote.

Skoraj nihče (pravilneje NIHČE) sistematično ne odgovori:

• kakšen bo neto učinek za 4 tipične profile gospodinjstev (2),
• kako bodo odpravljene pasti nizkih plač,
• kako bodo merjeni učinki javnih storitev,
• kako bodo popravljene napake sistema,
• kdo odgovarja, ko sistem povzroči škodo posamezniku.

Brez teh elementov program ni upravljavski načrt. Je politična pozicija.

 

3. Točka: Sklep – politični prostor brez operativnih odgovorov

Ko razpravo povzamemo, postane bistveno sporočilo neprijetno, a jasno.

Slovenski politični prostor se prepira o višini davkov, ne pa o delovanju sistema.

Ena stran govori »znižajmo«, druga »ohranimo«, tretja »prerazporedimo«, četrta »primerjajmo«.
Skoraj nihče pa ne govori: »izmerimo učinke, določimo KPI, postavimo odgovornost in popravimo napake«.

Z vidika metodologije analitika javne oblasti to pomeni nekaj zelo konkretnega:
stranke volivcem dejansko ne ponujajo operativno preverljivih rešitev.

Ne povedo:

• kaj se bo zgodilo z neto dohodkom konkretne družine,
• ali se bo dodatno delo res splačalo,
• ali bodo postopki hitrejši in varnejši,
• ali bodo napake sistema popravljene brez nepovratne škode,
• in kdo bo nosil strošek, če ukrepi ne delujejo.

Brez teh odgovorov volivec ne izbira med rešitvami.
Izbira med narativi.

Zato je končna ugotovitev preprosta in sistemska:
problem ni, katera ideologija ima prav. Problem je, da nobena ne ponudi celovitega, z učinki merljivega modela delovanja države.

V tem smislu razprava o »previsokih davkih« ni ekonomski problem.
Je problem odsotnosti upravljavske resnosti.

Dokler politični programi ne bodo vsebovali merljivih ciljev, jasnih kazalnikov, rokov, odgovornosti in varovalk za človeka, ostajajo davčne obljube le politični marketing – ne pa realna rešitev za delavca, družino ali podjetnika.

In to je bistvo te analize.

 

PRILOGE:

Priloga 1:Razširjena primerjalna tabela (EU/OECD × legitimnost)
Področje razprave	NIVO 1: Kaj je primerljiv indikator EU/OECD	NIVO 1: Kaj mediji/politika pogosto primerja narobe	NIVO 2: Kaj je “legitimni outcome” za človeka	NIVO 2: KPI (po logiki uspešnosti, ne output)	Kdo nosi breme, če sistem ne deluje?
Obremenitev plač (delo)	Tax wedge (razlika med stroškom dela in neto; vključuje PIT + SSC delavec + SSC delodajalec)	samo dohodnina ali “neto občutek”	stabilen neto + zaposljivost + manj pasti pri napredovanju	tax wedge po tipih gospodinjstev; low-wage trap; unemployment trap	delavec/družina
Tip gospodinjstva	OECD loči: samski, par z otroki, različni dohodki	“en povprečen človek”	pravičnost do družin (otrok = indikator prihodnosti)	razlika obremenitve samski vs družina; učinek transferjev	otroci posredno (prek stabilnosti družine)
Struktura davkov (delo vs kapital vs potrošnja)	“Taxation trends” (delež davkov na delo v vseh davkih)	“davki so visoki” brez vprašanja kdo plača	breme ne sme biti pretežno na delu, če to ruši socialno pogodbo	delež davkov na delo v vseh davkih; trend 5–10 letura sistemsko penalizira delo)
Implicitne davčne stopnje (Slovenija – nacionalna evidenca)	SURS: implicitne stopnje (labour/capital/corporate/consumption)	mešanje “stopnja” in “klin”	transparentnost: kaj dejansko raste in kje	ITR labour/capital; spremembe med leti	zavezanec, če se breme tiho prerazporeja
Postopkovna pravičnost (davčni postopki, pritožbe)	ni enega EU “top” kazalnika → treba meriti nacionalno (čas, razveljavitve, strošek napak)	skoraj vedno izpuščeno	“država mora biti popravljiva” (napaka sistema ne sme uničiti človeka)	čas do pravne varnosti (end-to-end); delež popravkov/razveljavitev; strošek napak	posameznik/podjetje (čas, stres, likvidnost)
Sorazmernost posegov	test: ali isti cilj dosežemo z manj invazivnimi ukrepi (npr. boljša skladnost, manj napačnih nadzorov)	“več nadzora = uspeh”	manj nepovratne škode, manj arbitrarnosti	KPI nepovratnih škod pred dokončnostjo; napačne selekcije nadzora	najranljivejši (ne prenesejo napake)
Work incentive indikatorji (pasti)	definicija low wage trap (SURS razlaga)	samo bruto–neto razlika	“napredovanje se mora splačati”	low-wage trap; marginal effective tax rate	delavec na prehodu iz nizke plače
Makro okvir (fiskalni pritiski)	OECD opozarja na pritiske staranja in potrebo po fiskalni konsolidaciji	“zmanjšajmo davke” brez koe smejo razgraditi storitev, ki so pogoj pravic	KPI dostopnosti storitev + finančna vzdržnost	družine/otroci, če se storitve degradirajo

 

Opis tabele: Razširjena primerjalna tabela je zasnovana kot metodološko orodje, ki združuje dve ravni presoje davčnega sistema: tehnično primerljivost in legitimnost z vidika človeka.

Na prvi ravni uporablja standardizirane kazalnike EU/OECD in SURS (npr. tax wedge, tip gospodinjstva, implicitne davčne stopnje, strukturo davkov ter kazalnike pasti nizkih plač), s katerimi je mogoče objektivno in mednarodno primerjati dejansko obremenitev dela, kapitala in potrošnje ter spremljati trende skozi čas. S tem se razprava odmakne od političnih občutkov in parcialnih primerjav, kot sta zgolj nominalna dohodninska stopnja ali “neto občutek”, ter se opre na merljive in preverljive podatke.

Vendar sama primerjava stopenj še ne pove, ali sistem deluje pravično, zato tabela uvaja drugo raven – legitimni izid za posameznika in družino. Ključno vprašanje ni, koliko država pobere, temveč ali delo zagotavlja stabilen neto dohodek, ali se napredovanje splača, ali so družine z otroki obravnavane pravično, ali se davčno breme uravnoteženo porazdeli med delo, kapital in potrošnjo ter ali so javne storitve dolgoročno dostopne in finančno vzdržne.

Posebna pozornost je namenjena tudi postopkovni pravičnosti, saj legitimnost ni odvisna le od materialne višine davka, temveč tudi od tega, kako država odloča: postopki morajo biti hitri, popravljivi in sorazmerni, napake sistema pa ne smejo povzročati nepovratne škode posamezniku ali podjetju. Kazalniki zato merijo čas do pravne varnosti, delež razveljavitev, strošek napačnih odločitev ter obseg nepotrebno invazivnih nadzorov.

Končni namen tabele je povezati ekonomske podatke z odgovornostjo oblasti: če sistem ne deluje, bremena ne sme nositi najšibkejši, temveč mora država sama internalizirati stroške lastnih napak. Tako tabela ne služi le kot statistična primerjava, temveč kot celovita presoja legitimnosti davčnega in upravnega sistema z vidika dejanskih življenjskih učinkov na človeka.

 

 

 

 

Priloga 2: 4 profili gospodinjstev × 2 nivoja presoje (EU/OECD + legitimnost)
Profil (4x)	Kaj je “pravilno vprašanje” (NIVO 1)	Kaj politika/mediji pogosto naredijo narobe	Kaj je legitimni outcome (NIVO 2)	KPI, ki jih mora program ponuditi (ne output)	Če ukrep ne deluje – kdo nosi breme?
P1: Samski brez otrok (povprečna plača)	davčni klin (tax wedge) + trend; primerjava z OECD povprečjem (oecd.org)	“vsi smo v istem čolnu”	večja zaposljivost + nagrajevanje napredovanja (brez pasti)	tax wedge; low-wage trap; čas do pravne varnosti v postopkih	posameznik
P2: Par brez otrok (2 dohodka)	primerjava obremenitve pri 2 dohodkih; učinek dohodninskih razredov	izenačitev s samskim	predvidljiv neto + manj kazni za “dvojni srednji razred”	neto sprememba pri dvigu bruto; marginalna efektivna stopnja	gospodinjstvo (likvidnost/odločitve o delu)
P3: Par z 2 otrokoma – 1 hranilec	(a) obremenitev dela + (b) transferji/olajšave + (c) stroški storitev	govori se o % davka, ne o družinski stabilnosti	varovanje pogojev za otroka: stabilnost, stanovanje, čas, prihodnost	“družinski razpoložljivi dohodek”; tveganje revščine kljub delu; KPI dostopnosti storitev	otroci posredno (najvišje tveganje)
P4: Par z 2 otrokoma – 2 hranilca	vprašanje “ali se dodatno delo splača” (pasti, vrtci, prispevki, dohodnina)	izpuščanje stroškov oskrbe otrok + pasti pri napredovanju	politika mora zmanjšati pasti in povečati “work incentive” brez razgradnje storitev	low-wage trap; marginalna efektivna stopnja; dostopnost vrtcev, zdravstva	družina (časovni in psihološki pritisk)

 

Opis tabele:

Tabela s štirimi profili gospodinjstev je zasnovana kot konkretizacija splošne metodologije presoje davčnega sistema, saj enake kazalnike EU/OECD prevede v dejanske življenjske situacije ljudi.

Namesto abstraktnega »povprečnega zavezanca« uporablja štiri tipične socialno-ekonomske položaje – samskega, par z dvema dohodkoma, družino z enim hranilcem in družino z dvema hranilcema – ter pri vsakem loči dve ravni presoje: najprej tehnično, kjer se postavi pravilno analitično vprašanje z uporabo standardnih indikatorjev (davčni klin, marginalne efektivne stopnje, pasti nizkih plač, učinki transferjev in storitev), nato pa normativno raven legitimnosti, kjer se preveri, ali sistem tem ljudem dejansko omogoča varno in dostojno življenje.

Namen takšne strukture je preprečiti tipično napako javne razprave, ki vse profile obravnava enako in primerja zgolj odstotke davka, namesto da bi merila realne učinke na zaposljivost, družinsko stabilnost, likvidnost in prihodnost otrok.

Pri samskem brez otrok je tehnični fokus na davčnem klinu in njegovi primerjavi z OECD povprečjem, vendar legitimni kriterij ni sama stopnja, temveč ali delo prinaša napredovanje brez pasti in ali so postopki države hitri ter popravljivi; če sistem odpove, breme neposredno nosi posameznik.

Pri paru z dvema dohodkoma je ključno vprašanje, kako kombinacija dohodninskih razredov in prispevkov vpliva na skupni neto položaj, saj politika pogosto prezre, da lahko »dvojni srednji razred« zaradi progresije ali transferjev dejansko izgublja; legitimni izid je predvidljiv razpoložljivi dohodek brez kazni za dodatni trud, zato morajo KPI meriti spremembo neta ob dvigu bruta in marginalno efektivno stopnjo, neuspeh sistema pa se kaže kot likvidnostno tveganje celotnega gospodinjstva.

Pri družini z dvema otrokoma in enim hranilcem sama davčna stopnja ne pove skoraj nič, ker odločilno vlogo igrajo tudi transferji, olajšave in stroški javnih storitev; legitimnost se tu presoja skozi stabilnost družinskega življenja in zaščito otroka kot prihodnjega nosilca družbe, zato so ključni kazalniki razpoložljivi družinski dohodek, tveganje revščine kljub delu ter dostopnost vrtcev, zdravstva in stanovanj, pri čemer negativne učinke najbolj občutijo otroci.

Pri družini z dvema hranilcema pa postane osrednje vprašanje, ali se dodatno delo splača, saj kombinacija davkov, prispevkov in stroškov oskrbe otrok pogosto ustvari pasti, ki demotivirajo zaposlitev ali napredovanje; legitimna politika mora zato zmanjšati te pasti, ne da bi razgradila javne storitve, KPI pa morajo meriti dejanske spodbude za delo in dostopnost podpornih sistemov, medtem ko breme neuspeha prevzame družina v obliki časovnega, finančnega in psihološkega pritiska.

Kot celota tabela tako preoblikuje davčno razpravo iz vprašanja »koliko odstotkov« v vprašanje »kako ljudje živijo«.

EU/OECD kazalniki služijo kot objektivna merila, legitimnostni del pa kot presoja življenjskih učinkov in odgovornosti države. Rezultat ni statistična primerjava profilov, temveč orodje za preverjanje, ali davčni in socialni programi dejansko ustvarjajo pogoje za delo, družino in dolgoročno varnost ter ali sistem ob napaki zaščiti človeka namesto da ga kaznuje.

Povedano drugače, EU/OECD kazalniki v tej metodologiji opravljajo vlogo empiričnega sidra, medtem ko legitimnostni del predstavlja normativni test pravičnosti sistema. Prvi zagotavljajo, da razprava temelji na merljivih, mednarodno primerljivih podatkih – na primer na davčnem klinu, implicitnih davčnih stopnjah, marginalnih efektivnih stopnjah ali kazalnikih pasti nizkih plač – in s tem preprečujejo, da bi presojo vodili občutki, politični slogani ali selektivni primeri. Ti indikatorji odgovorijo na vprašanje »koliko« in »v primerjavi s kom«, torej koliko je delo, kapital ali potrošnja dejansko obremenjena ter kako se država umešča glede na druge sisteme. Vendar sami po sebi še ne povedo ničesar o tem, ali ljudje zaradi teh številk živijo bolje ali slabše.

Zato sledi druga raven, legitimnostna presoja, ki iste podatke prevede v učinke na konkretno življenje posameznika in družine. Tu se vprašanje spremeni iz tehničnega »kolikšna je stopnja« v vsebinsko »kaj to pomeni za človeka«. Ali se delo splača, ali lahko družina načrtuje prihodnost, ali sistem ustvarja pasti, ki kaznujejo napredovanje, ali so javne storitve dostopne in ali so postopki države hitri ter popravljivi. Ta del tako preverja skladnost davčnega sistema z načeli pravne države, sorazmernosti in socialne varnosti: cilj obdavčitve ni zgolj financiranje proračuna, temveč vzpostavitev stabilnih pogojev za delo, družino in dolgoročno življenjsko varnost.

Ko sta obe ravni združeni, tabela ni več gola statistika, temveč orodje odgovornosti oblasti. Če kazalniki pokažejo, da sistem ustvarja nepremostljive pasti, dolgotrajne postopke ali nepovratne škode, to pomeni, da problem ni v posamezniku, temveč v zasnovi politike. Legitimna država mora zato strošek lastnih napak nositi sama – z boljšimi pravili, hitrejšimi popravki in manj invazivnimi ukrepi – ne pa ga prenašati na delavca, podjetje ali otroka. Bistvo pristopa je torej preprosto: številke merijo strukturo sistema, legitimnost pa meri njegove posledice; šele skupaj pokažeta, ali davčni in socialni programi resnično služijo človeku ali pa ga po nepotrebnem kaznujejo.

 

Priloga 3: MATRIKA
Preskusni kriterij	Liberalno-tržni diskurz	Socialno-državni diskurz	Populistični diskurz	Tehnično-fiskalni diskurz
P1: Samski brez otrok	“Delo je preveč obremenjeno → razbremenimo davke”	“Obremenitev je cena javnih storitev”	“Država jemlje preveč”	“Primerjajmo tax wedge z OECD”
Kaj manjka	kdo nadomesti izpad	ali storitve res delujejo	nobena primerjava	kaj to pomeni za ljudi
P2: Par brez otrok	skoraj nikoli naslovljen	obravnavan enako kot P1	ignoriran	omenjen, brez učinkov
Kaj manjka	učinek dvojnega srednjega razreda	spodbude za delo obeh	realni izračun	vedenjski učinki
P3: Družina – 1 hranilec, 2 otroka	obravnavana posredno	retorično “zaščitena”	uporabljena simbolno	skoraj izpuščena
Kaj manjka	stabilnost družine	merljiv učinek	dejanski pogoji	indikator otrok
P4: Družina – 2 hranilca	“več dela = več neta”	“vrci in transferji”	ignorirana	delno analizirana
Kaj manjka	pasti (vrtci, davki)	čas, izgorelost	realni stroški	work-incentive
Strukturna pravičnost (A)	fokus le na delo	redistribucija brez testa	krivda “elite”	struktura omenjena
Kaj manjka	kapital, premoženje	učinkovitost	dejanski nosilci bremena	legitimnost
Postopkovna pravičnost (B)	izpuščena	izpuščena	izpuščena	izpuščena
Kaj manjka	napake sistema	čas do pravne varnosti	varovalke	KPI
Sorazmernost	“nižji davki = rešitev”	“višji davki = solidarnost”	“radikalni rez”	“optimizacija”
Kaj manjka	milejši ukrepi	test učinkov	realnost	človeški učinek
Otrok kot indikator	skoraj nikoli	deklarativno	emocionalno	neuporabljen
Kaj manjka	dolgoročna stabilnost	pogoji uresničevanja	sistem	prihodnje generacije

 

OPIS TABELE:

Ta matrika diskurzov ne primerja davčnih stopenj ali posameznih ukrepov, temveč analizira, kako različni politično-idejni okviri sploh razmišljajo o istem problemu. Vsak stolpec predstavlja tipičen način javnega govora o davkih in socialni politiki – liberalno-tržni, socialno-državni, populistični in tehnično-fiskalni – vsaka vrstica pa preverja, kako se ta diskurz odzove na konkretne življenjske situacije (štiri profile gospodinjstev) ter na tri temeljne preskusne kriterije legitimnosti: strukturno pravičnost, postopkovno pravičnost in sorazmernost. Namen matrike je pokazati, da noben diskurz sam po sebi ne zajame celote problema, saj vsak sistematično spregleda določen del realnosti.

Pri samskem brez otrok liberalni pogled vidi predvsem previsoko obremenitev dela in predlaga razbremenitev davkov, socialno-državni razume obremenitev kot ceno javnih storitev, populistični jo zreducira na splošni očitek, da »država jemlje preveč«, tehnično-fiskalni pa se umakne v primerjavo kazalnikov, kot je tax wedge. Vsem pa manjka isto: vprašanje, kdo nosi izpad prihodkov, ali storitve dejansko delujejo ter predvsem, kaj vse to pomeni za realno življenje človeka. Pri paru brez otrok se razprava še bolj zoži, saj je ta profil pogosto kar izenačen s samskim ali popolnoma prezrt, s čimer se spregleda specifičen učinek dveh dohodkov, progresije in marginalnih stopenj na »dvojni srednji razred«. Manjkajo realni izračuni in vedenjski učinki, torej odgovor na vprašanje, ali se dodatno delo splača ali ne.

Pri družini z enim hranilcem in dvema otrokoma se pokaže še izrazitejši razkorak med retoriko in realnostjo. Liberalni diskurz jo obravnava le posredno skozi splošno razbremenitev dela, socialno-državni jo simbolno »ščiti«, populistični jo uporablja kot čustveni argument, tehnično-fiskalni pa jo skoraj izpusti iz analiz. Toda prav tu bi moral biti fokus največji, saj gre za stabilnost družine in pogoje za razvoj otrok; manjkajo merljivi učinki, dejanski življenjski pogoji in indikatorji, ki bi merili razpoložljivi družinski dohodek ter dostopnost storitev. Podobno pri družini z dvema hranilcema noben diskurz sistematično ne obravnava pasti, ki nastanejo zaradi kombinacije vrtcev, davkov in transferjev: liberalni predpostavlja, da več dela avtomatično pomeni več neta, socialno-državni se zanaša na storitve in transferje, populistični temo ignorira, tehnični jo analizira le delno. Spregledani ostajajo časovni pritisk, izgorelost in realni stroški oskrbe otrok, torej dejanski »work-incentive«.

Na ravni strukturne pravičnosti se razkrije, da liberalni pristop gleda skoraj izključno delo in zanemari kapital ter premoženje, socialno-državni poudarja redistribucijo brez preverjanja učinkovitosti, populistični išče krivce v »elitah«, tehnično-fiskalni pa strukturo omenja brez presoje legitimnosti. Vsi tako zgrešijo temeljno vprašanje: kdo v resnici nosi breme sistema. Še izraziteje je to pri postopkovni pravičnosti, ki je v vseh diskurzih praktično izpuščena, čeprav ravno napake sistema, dolgi postopki in odsotnost varovalk povzročajo največjo škodo posamezniku. Enako pri sorazmernosti: namesto iskanja milejših in učinkovitejših ukrepov se razprava zreducira na ideološke slogane o nižjih ali višjih davkih, radikalnih rezih ali abstraktni optimizaciji, brez testa realnih in človeških učinkov. Nazadnje tudi otrok kot indikator prihodnosti ostaja skoraj neuporabljen – bodisi deklarativno omenjen bodisi emocionalno instrumentaliziran – namesto da bi služil kot merilo dolgoročne stabilnosti sistema.

Celota matrike tako pokaže, da so obstoječi diskurzi parcialni: vsak vidi le en del problema, nihče pa celote. Prav zato matrika deluje kot diagnostično orodje, ki razkrije slepe pege posameznih pristopov in opozori, da legitimna politika ne more temeljiti zgolj na ideologiji ali statistiki, temveč mora hkrati upoštevati strukturo bremen, postopkovno pravičnost, sorazmernost ukrepov in dejanske življenjske učinke na človeka in prihodnje generacije.

 

Priloga 4: Kritična analiza – stranke v diskurzih po Analitiku javne oblasti
Na podlagi odzivov je mogoče stranke umestiti v vzorce diskurzov presoje legitimnosti sistema, kot jih identificira Analitik javne oblasti:
Stranka	Kaj je rekla	Kam sodi glede na Analitika javne oblasti	Kaj izhaja iz programov strank (relevantno za obremenitev dela)	Sklep
Gibanje Svoboda	Poudarja nujnost davkov + socialne države; OECD kaže, da je obremenitev včasih nad povprečjem, a manj kot v drugih EU državah.	Socialno-državni diskurz (delno tehnični-fiskalni) – poudarek na socialnih storitvah in relativnih mednarodnih podatkih.	Program G-Svoboda spodbija vzdržnost socialnih sistemov in omejeno razbremenitev dela ob ohranitvi storitev.	Fokus je na ohranitvi socialnih storitev in relativizaciji problematike, manj pa na strukturnem zmanjšanju pasti za delavce.
SDS	Ni odgovora.	Neodzivnost / tehnicizem prezrt – ne izstopa v diskurzu.	SDS običajno zagovarja nižje davke, deregulacijo in konkurenčnost.	Ker ni odgovora, je težko umestiti natančno; po programu bi bil verjetno liberalno-tržni.
SD	Nadpovprečna obremenitev dela; predlagajo razbremenitev dela z obdavčitvijo premoženja.	Socialno-državni diskurz – pravična obdavčitev premoženja, varovanje storitev.	SD program naslavlja večje davčne razrede, progresijo in pravičnejšo porazdelitev bremen.	SD skuša povezati socialno varnost in pravičnost, a ostaja v kontekstu vzdrževanja socialnih programov.
NSi	Da so plače preveč obdavčene; napoved razbremenitve dela.	Liberalno-tržni diskurz – jasna diagnoza preobremenitve dela in obljuba razbremenitve.	NSi program napoveduje razbremenitev dela, znižanje obremenitve plač.	NSi sledi klasičnemu tržnemu pristopu, kjer se delo razbremeni primarno z zmanjšanjem davkov.
Levica & Vesna	Javne storitve temelj socialne države; razbremenitev plač + pravičnejša obdavčitev kapitala.	Socialno-državni diskurz – ohranjanje storitev + prerazporeditev bremen.	Programi poudarjajo socialno državo, progresivno obdavčitev in redistribucijo.	Temeljni pristop ostaja socialna varnost, z dodatkom pravične prerazporeditve bremen.
Demokrati	Nadpovprečna obremenitev dela; konkretni predlogi davčne reforme.	Tehnično-fiskalni diskurz s tržno noto – poudarek na OECD podatkih in konkretnih fiskalnih predlogih.	Program vključuje konkretne davčne reforme: olajšave, spremembe stopnje, dvig splošne olajšave.	Pričakovano bolj tehnična analiza z jasno usmeritvijo k zmanjšanju obremenitve dela.
Resni.ca	Da so plače preveč obremenjene, predlagajo pametno znižanje davkov/prispevkov in znižanje DDV.	Populistični diskurz z liberalnimi elementi – kritika stanja, generične obljube o znižanju davkov in dvigu kupne moči.	Program stranke nakazuje nižje davčne bremene in več kupne moči.	Izjave so bolj populistične, manj jasne metode za legitimno strukturno spremembo.
Prerod	Plače preveč obremenjene, razbremenitev dela kot ključ do konkurenčnosti.	Liberalno-tržni diskurz – poudarek na konkurenčnosti, manj bremen.	Program poudarja razbremenitev dela in spodbujanje investicij.	Konzistentno v liberalno-tržnem okviru, vendar brez celovite presoje legitimnosti.

 

Dopolnjena Sklepna analitična zvezna ugotovitev

Prejšnja debata o obremenitvi plač v Dnevniku kaže, da so strankarski odzivi razdeljeni in pogosto ne zajamejo kompleksnosti vprašanja legitimnosti sistema, kakor jo opredeljuje Analitik javne oblasti:

• Liberalno-tržni akterji (NSi, Prerod, SDS[1]) nagovarjajo zmanjšanje davkov in obremenitve dela, vendar pogosto brez presežka v razpravi o realnih življenjskih učinkih (npr. pasti, neto dohodek, zaposljivost). SDS konkretno predlaga davčne olajšave in spremembe dohodninske lestvice z namenom višjih neto plač, vendar ta pristop ostaja znotraj klasičnega tržnega diskurza in ne vključuje celostne legitimnostne presoje, kot jo zahteva Analitik javne oblasti.
• Socialno-državni akterji (Gibanje Svoboda, SD, Levica, Vesna) poudarjajo vlogo javnih storitev in pravičnost, a pogosto ne ponudijo razčlenjenih instrumentov, kako uravnotežiti obremenitve, ne da bi ogrozili socialno varnost.
• Tehnično-fiskalni pristopi (Demokrati) vključujejo konkretne fiskalne ukrepe in mednarodne primerjave, vendar je tudi tu ključno vprašanje, ali ti odgovarjajo na legitimnostne kriterije (človeški vplivi, socialna varnost, sorazmernost).
• Populistični ton (Resni.ca) izraža splošno nezadovoljstvo, vendar programatično manj cilja na celovito presojo legitimnosti.

Na koncu to pomeni, da v političnem diskurzu pogosto manjka povezava med tehničnimi kazalniki in implikacijami za vsakdanja življenja ljudi – torej premalo se naslavlja vprašanje ali sistemi obremenitve dela dejansko delujejo za ljudi in družine. To pa je osrednje pri pristopu Analitika javne oblasti, ki stavi na outcome presojo, ne le na nominalne davčne stopnje ali prazne slogane glede nižjih ali višjih davkov.

Podoben (pravilneje dodaten) kontekst, ki ga ponuja članek “Podjetnik, poglej to, preden voliš”, jasno kaže, da je trenutno politično-programska ponudba v Sloveniji nedelujoča s stališča tistega, kar je za volivca in poslovnega akterja dejansko relevantno.

Avtor obeh člankov opozarja, da se politiki pogosto ukvarjajo z vizijami in slogani – “za mir”, “za varovanje pravic”, “za svobodo” – vendar pa ne povedo ničesar o tem, kako te vizije uresničiti v praksi: kateri so konkretni koraki, kdo odgovarja, kaj se zgodi, “ko se sistem zatakne”, kakšne so posledice za posameznika, podjetnika ali družino v vsakdanjih situacijah.

Ta poudarek izhaja iz preprostega argumenta: podjetnik in navadni človek ne živita od vtisov ali abstraktnih vizij, temveč od delujočih načrtov, ki zdržijo tudi takrat, ko sistem ne deluje popolno, in ki opredeljujejo kdo, kako in kdaj odgovarja za delovanje institucij.

Podjetnik, kot avtor piše, ne more presojati političnih programov na osnovi lepega retoričnega marketinga, temveč jih mora obravnavati kot operativne načrte z merljivimi cilji, roki, odgovornostmi in varovalkami – to je popolnoma ista logika, ki jo uporablja Analitik javne oblasti pri presoji legitimnosti sistemov in politik: ne šteje le nominalni podatek o davčni obremenitvi ali obljuba po znižanju stopenj, ampak kako se ti podatki in obljube dejansko prevajajo v življenjske izide – neto dohodek, delovne spodbude brez pasti, stabilnost družin, dostopnost storitev in postopkovna pravičnost.

Ker teh elementov v političnih programih večine strank ni, volivec – tako kot podjetnik – dejansko nima realne alternative: ne more izbrati stranke, ki bi ponudila celovito in operativno preverljivo rešitev, ki bi zagotovila trajnostne, merljive izboljšave za ljudi in družine. Če stranke ne razumejo za kaj gre – torej ne naslovijo vprašanj kot so: kako bodo zmanjšale pasti nizkih plač, kako bodo uravnotežile javne storitve z razbremenitvijo dela, kako bodo zmanjšale sistemske napake in škodo – potem programi niso orodje za upravljanje prihodnosti, ampak le upravljanje vtisa sedanjosti. Volilec, ki želi, da politika resnično varuje človeka, ne le obljublja lepe besede, mora biti pozoren na to, ali politični programi vključujejo merljive cilje, odgovornosti in varovalke za učinke polic in institucionalnih odločb – to je edini kriterij, ki presega prazne ideološke slogane in vodi k legitimnemu sistemu, ki deluje tudi v praksi.

Med obema deloma – analizo strankarskih odzivov na obremenitev plač in razmislekom iz članka »Podjetnik, poglej to, preden voliš« (Derganc,F., www.modro-poslovanje.si, 14.1.2026) – obstaja neposredna vsebinska povezava, saj oba opisujeta isti strukturni problem, le z dveh različnih zornih kotov.

Razprava v Dnevniku pokaže, da se politični akterji zadržijo na ravni ideoloških ali parcialnih odgovorov (nižji davki, več solidarnosti, tehnične prilagoditve, splošno nezadovoljstvo), pri čemer nihče sistematično ne prevede teh predlogov v preverljive učinke za konkretne profile ljudi in družin.

Članek o podjetniku pa isti pojav poimenuje z operativnega vidika: programi niso zasnovani kot izvedljivi načrti z merljivimi cilji, odgovornostmi in varovalkami, temveč kot deklarativne vizije.

V obeh primerih gre torej za isti manko – odsotnost povezave med obljubo in posledico, med ukrepom in življenjskim izidom.

Kar se v političnem diskurzu kaže kot »ideološka razlika«, se v praksi kaže kot »funkcionalna praznina«: volivec ali podjetnik iz programov ne more razbrati, kaj se bo dejansko zgodilo z njegovim neto dohodkom, stroški dela, dostopom do storitev ali pravno varnostjo, ko sistem odpove.

Zato je logika obeh analiz identična – če politika ne ponudi operativno preverljivih rešitev (KPI, roki, odgovornost, popravljivost), volivec nima realne alternative izbire, temveč izbira zgolj med različnimi narativi.

Ta most med obema pogledoma jasno pokaže, da problem ni v tem, katera ideologija ima prav, temveč v tem, da nobena ne ponudi celovitega, z življenjskimi učinki merljivega modela delovanja države -  kar pa je temeljni pogoj demokratične legitimnosti oblasti.

Brez operativno preverljivih ciljev, merljivih kazalnikov (KPI), jasno določenih rokov, nosilcev odgovornosti ter mehanizmov sprotne korekcije javne politike namreč politični program ne predstavlja zavezujočega načrta upravljanja države, temveč zgolj deklarativni manifest. Tak dokument volivcu ne omogoča racionalne presoje uspešnosti niti naknadnega nadzora nad izvrševanjem obljub.

Posledično se volilna izbira reducira na primerjavo retorike, ne pa na primerjavo dokazljivih učinkov. Demokratični proces se tako premakne iz sfere preverljive odgovornosti v sfero interpretacij, simbolov in ideoloških identifikacij.

Z vidika ustavnopravne in javno-upravljavske metodologije to pomeni, da politični programi brez merljivih učinkov ne izpolnjujejo minimalnega standarda materialne odgovornosti oblasti do človeka. Država namreč ni nosilec ideologije, temveč nosilka obveznosti: zagotavljati mora konkretne rezultate – dostopnost storitev, pravno varnost, socialno zaščito, učinkovito varstvo pravic.

Zato bistveno vprašanje ni, katera politična opcija ima “prav”, temveč katera ponudi operativno izvedljiv, merljiv in popravljiv model delovanja države, v katerem je mogoče učinke preveriti v realnem življenju posameznika. Šele tak model omogoča resnično informirano izbiro volivca in s tem dejansko, ne zgolj formalno demokracijo.