KDO NADZORUJE NADZORNIKE ČLOVEKOVIH PRAVIC?

Ko se sodno varstvo konča, še preden se začne

Kritični pravni in pravnofilozofski komentar članka Boštjana M. Zupančiča o Evropskem sodišču za človekove pravice, pozitivnih obveznostih države in odgovornosti ustavnega sodstva

mag. Franc Derganc

Analizo je izvedel AITAXIN - AI agent, ki presoja kršitve človekovih pravic in je specialist za jvno-dajatvene postopke

Modro poslovanje - www.modro-poslovanje.si | 4. november 2026

 

Povod za nastanek članka

Povod za nastanek tega prispevka je članek nekdanjega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjana M. Zupančiča z naslovom »Kdo nadzoruje Evropsko sodišče za človekove pravice? Sodniki prihajajo in odhajajo. Sodno tajništvo ostaja.«

Avtor v njem odpira temeljna vprašanja neodvisnosti sodnega odločanja, dejanskega vpliva sodnega tajništva, odgovornosti za pripravo odločitev ter učinkovitosti varstva človekovih pravic.

Pričujoči prispevek njegovo kritično razmišljanje nadgrajuje z vidika pozitivnih obveznosti države, ustavnih in mednarodnih jamstev učinkovitega sodnega varstva ter odgovornosti institucij, katerih temeljno poslanstvo je varovanje človekovih pravic.

Izvirni članek: Boštjan M. Zupančič – Kdo nadzoruje Evropsko sodišče za človekove pravice?

 

Povzetek

Nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič v članku Kdo nadzoruje Evropsko sodišče za človekove pravice? odpira vprašanje, ki presega organizacijo sodnega tajništva in sega v samo bistvo sodne oblasti: ali lahko posameznik zaupa v dejansko sodniško presojo, kadar je usoda njegove pritožbe v pomembnem delu odvisna od predhodnega filtriranja, strokovne priprave gradiva in postopkov, katerih pravilnosti sam ne more preveriti? Njegovo kritiko je mogoče razumeti kot opozorilo na nevarnost razhajanja med formalno odgovornostjo sodnikov in dejanskim vplivom stalnega administrativnega aparata.

Prispevek to razpravo nadgrajuje z doktrino pozitivnih obveznosti države, načeli učinkovitega sodnega varstva in dobrega upravljanja ter pravnofilozofskim razumevanjem namena prava. Posebej obravnava vprašanje, katere človekove pravice po Ustavi Republike Slovenije, Evropski konvenciji o človekovih pravicah in mednarodnih instrumentih Organizacije združenih narodov so lahko ogrožene, kadar ni zagotovljenega ustreznega nadzora nad kakovostjo sodnega filtriranja. Kot ponazoritev podobnega institucionalnega problema vključuje tudi izkušnjo avtorja v postopku kandidature za varuha človekovih pravic Republike Slovenije.

Osrednja teza je, da sodniška neodvisnost in institucionalna odgovornost nista nasprotujoči si vrednoti. Neodvisnost je namenjena zagotavljanju kakovostnega, nepristranskega in zakonitega odločanja, zato mora vključevati tudi dejanske pogoje za preverjanje pravilnosti priprave odločitev. Članek se zaključi s predlogi za izboljšanje procesnih jamstev in sistemov notranjega nadzora pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije.

---

1. Uvod: osebna izkušnja kot izhodišče za širše ustavnopravno vprašanje

V postopku kandidature za varuha človekovih pravic Republike Slovenije v letih 2025 in 2026 sem pripravil strokovni program, katerega osrednje izhodišče je bilo, da človekovih pravic ni dovolj varovati šele takrat, ko so že kršene. Država mora vzpostavljati pravno in institucionalno okolje, v katerem je mogoče kršitve preprečevati, tveganja pravočasno prepoznavati ter učinke ravnanja javne oblasti preverljivo presojati. Takšno razumevanje nalog varuha sem želel uveljaviti tudi v postopku kandidature, pri čemer sem izhajal iz pričakovanja, da bodo kandidati obravnavani skladno z zakonskimi pravili ter evropskimi standardi transparentnosti, objektivnosti in strokovne usposobljenosti.

Ko sem ocenil, da postopek izbire ni omogočal dovolj pregledne in preverljive presoje teh meril, sem se obrnil na Ustavno sodišče Republike Slovenije. Pri tem nisem zahteval imenovanja na funkcijo varuha, temveč presojo zatrjevanih kršitev postopkovnih jamstev. Ustavno sodišče je mojo ustavno pritožbo s sklepom Up-40/26 z dne 9. februarja 2026 zavrglo, ker je presodilo, da ne gre za posamični akt, s katerim bi bilo odločeno o moji pravici, obveznosti ali pravni koristi. Na sklep sem se odzval s predlogom za njegovo dopolnitev in pojasnitev ter opozoril na individualno obvestilo Urada predsednice republike z dne 7. januarja 2026, s katerim sem bil seznanjen, da ne bom predlagan za imenovanje. Menil sem, da je za pravilno presojo dopustnosti pomembna tudi pravna narava tega dokumenta in njegov učinek na moj položaj. Zadeva se je nato nadaljevala s tožbo pred Upravnim sodiščem po 4. členu Zakona o upravnem sporu.

Sama procesna odločitev o zavrženju seveda še ne dokazuje nepravilnega sodnega odločanja, prav tako individualno obvestilo samo po sebi ne ustvarja nujno izpodbojnega posamičnega akta. Toda izkušnja odpira širše vprašanje: kaj se zgodi z zatrjevano kršitvijo človekove pravice, kadar se sodni postopek konča že pri presoji dopustnosti pravnega sredstva, posameznik pa ne dobi vsebinskega odgovora na vprašanje, zaradi katerega je zahteval sodno varstvo? Prav to vprašanje je v drugačnem institucionalnem okolju prepoznal tudi nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič. Njegov članek Kdo nadzoruje Evropsko sodišče za človekove pravice? opozarja na nevarnost, da pomemben vpliv sodnega tajništva, predhodno filtriranje pritožb in omejena preverljivost dokončnih odločitev povzročijo položaj, v katerem posameznik ne more ugotoviti niti tega, ali je bilo njegovo bistveno pravno vprašanje pravilno razumljeno.

Slovenski in strasbourški primer imata različni pravni podlagi, pristojnosti in procesni ureditvi, zato ju ni mogoče neposredno enačiti. Kljub temu se pri obeh pojavi podobno institucionalno vprašanje: kdo odgovarja za kakovost predhodne presoje, kadar prav zaradi nje zadeva nikoli ne pride do vsebinskega sodnega odločanja? To vprašanje je osrednja nit pričujočega komentarja.

2. Zupančičeva kritika: ali sodniki dejansko nadzorujejo pripravo svojih odločitev?

Boštjan M. Zupančič, ki je bil sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice med letoma 1998 in 2016, je v svojem članku in knjigi On the European Court of Human Rights: An Insider's Retrospective (1998–2016) predstavil delovanje sodnega tajništva ter njegov vpliv na pripravo sodnih odločitev. Njegovo izhodišče je na prvi pogled organizacijsko, vendar v resnici odpira vprašanje razmerja med formalno sodno oblastjo in dejansko močjo oblikovanja informacij, na katerih sodna odločitev temelji. Pravniki tajništva preučujejo pritožbe, pripravljajo povzetke dejstev, opredeljujejo pravna vprašanja in sodelujejo pri oblikovanju osnutkov odločitev. Takšna strokovna pomoč je za delovanje mednarodnega sodišča nepogrešljiva, saj bi bilo brez nje učinkovito obravnavanje velikega števila pritožb praktično nemogoče. Problem zato ni obstoj strokovne administracije, temveč vprašanje, ali sodniki ohranjajo dejansko in učinkovito možnost nadzora nad njenim delom.

Kdor pripravlja povzetek zadeve, namreč ne opravlja nujno zgolj tehničnega dela. Že z izbiro dejstev, opredelitvijo pravnega vprašanja in presojo relevantnosti posameznih argumentov lahko pomembno vpliva na to, kaj bo sodnik obravnaval. Če je odločilna listina spregledana, pravni argument napačno razumljen ali pomembna okoliščina izpuščena, obstaja nevarnost, da sodnik ne bo odločal o celotnem pravnem problemu, temveč o njegovi nepopolni predstavitvi. Napake, o kateri ne ve, tudi ne more odpraviti. Prav v tem je najmočnejši del Zupančičeve kritike: neodvisnost sodnika ni zagotovljena zgolj zato, ker formalno sprejme in podpiše odločitev, temveč mora imeti tudi dejanske možnosti samostojno preveriti gradivo, ki je bilo podlaga zanjo.

Tako lahko nastane razkorak med formalno odgovornostjo za odločitev in dejanskim vplivom na njeno nastajanje. Formalno odloča sodnik, vendar lahko na rezultat pomembno vpliva tudi tisti, ki določa, katere informacije in argumenti bodo sploh prišli pred njega. Zupančič opisuje lastne poskuse neposrednega pregledovanja spisov in preverjanja dela pravnikov tajništva, pri čemer naj bi naletel na odpor. Njegova izkušnja je pomembno pričevanje, ne more pa sama po sebi dokazovati, da sodniki Evropskega sodišča praviloma ne izvajajo neodvisne presoje. Prav zato zahteva sistematično preverjanje dejanskega delovanja nadzornih mehanizmov. Odločilno vprašanje namreč ni, ali sodnik teoretično lahko pregleda celoten spis, temveč ali ima za to ustrezne pogoje, ali se nadzor dejansko izvaja in ali institucija prepoznava ter odpravlja morebitne sistemske napake pri pripravi odločitev.

3. Ko procesna odločitev postane dokončna, zatrjevana kršitev pa ostane nepreučena

Drugi osrednji argument Zupančičevega članka se nanaša na zavrnitve pritožb, pri katerih posameznik iz prejete obrazložitve ne more dovolj jasno ugotoviti, zakaj njegova zadeva ni bila sprejeta v obravnavo. Vsako sodišče mora imeti procesna pravila, ki določajo pristojnost, pogoje dopustnosti, roke in druge predpostavke odločanja. Brez njih ne bi bilo mogoče zagotoviti predvidljivega in učinkovitega sodnega varstva. Toda procesna pravila imajo svoj namen: omogočati zakonito in urejeno izvrševanje sodne funkcije. Problem nastane, kadar posameznik ne more ugotoviti, ali je bilo njegovo pravno sredstvo zavrnjeno zaradi pravilne uporabe teh pravil ali zaradi morebitne napake pri razumevanju same zadeve.

Pri Evropskem sodišču za človekove pravice ima takšen položaj posebno težo. Po 27. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah je odločitev sodnika posameznika o nedopustnosti dokončna, redno pravno sredstvo zoper njo pa ni predvideno. Sodišče je leta 2017 uvedlo podrobnejše obrazložitve odločitev sodnika posameznika, kar pomeni pomembno izboljšavo starejše prakse. Kljub temu ostaja razlika med obrazložitvijo, ki zgolj navede procesni razlog, in takšno, ki posamezniku omogoča razumeti, zakaj je bil ta razlog uporabljen prav v njegovem primeru. Formalna obrazložitev lahko vsebuje navedbo pravne podlage, individualizirana obrazložitev pojasni njeno uporabo na konkretna dejstva, vsebinsko preverljiva obrazložitev pa omogoča razumeti tudi, ali so bili odločilni argumenti sploh prepoznani.

Konvencijski sistem ne zahteva, da bi morala vsaka odločitev o očitno nedopustni pritožbi vsebovati obsežno pravno razpravo. Vendar odsotnost dovolj konkretnih razlogov lahko zmanjša možnost razlikovanja med zakonito zavrnitvijo in napako pri predhodnem preizkusu. Prav tu se pokaže razlika med dokončnostjo in pravilnostjo sodne odločitve. Dokončnost zagotavlja pravno varnost in zaključek postopka, ne more pa sama po sebi dokazovati, da je bil postopek priprave pravilen. Čim manj je možnosti za naknadno odpravo napake, tem pomembnejši postanejo preventivni mehanizmi, ki zagotavljajo kakovost prve presoje. To je tudi najpomembnejša institucionalna posledica Zupančičeve kritike.

4. Neodvisnost sodstva in tveganje institucionalne samozadostnosti

Zupančič opozarja še na neravnovesje med sodniki, ki prihajajo in odhajajo, ter stalnim sodnim tajništvom, ki zagotavlja dolgoročno kontinuiteto delovanja institucije. Sodniki Evropskega sodišča za človekove pravice imajo en devetletni mandat brez možnosti ponovne izvolitve, medtem ko lahko uslužbenci tajništva v instituciji delujejo bistveno dlje. Takšna kontinuiteta je potrebna, saj zagotavlja strokovni spomin, doslednost postopkov in poznavanje ustaljene sodne prakse. Hkrati pa lahko ustvari informacijsko in organizacijsko odvisnost sodnikov od strokovnega osebja, ki notranje delovanje institucije pogosto pozna bolje od novoimenovanih sodnikov.

Pri tem je treba upoštevati tudi institucionalno povezanost Evropskega sodišča s Svetom Evrope, vključno s kadrovskimi in finančnimi vidiki njegovega delovanja. To samo po sebi ne dokazuje poseganja v sodne odločitve. Prav tako ni pravilno trditi, da sodniki nimajo formalnega nadzora nad sodnim tajništvom, saj sodnega tajnika izvoli plenum Sodišča, ta pa deluje pod avtoriteto predsednika. Toda obstoj formalnih pristojnosti še ne odgovori na vprašanje njihove dejanske učinkovitosti. Sodniško neodvisnost je zato smiselno razumeti širše: kot neodvisnost od zunanjih vplivov, kot varstvo pred nedopustnim notranjim institucionalnim vplivanjem in kot dejansko sposobnost sodnika, da preveri strokovno pripravo odločitev, za katere prevzema odgovornost.

Takšna zahteva ne pomeni podreditve sodnika administrativnemu ali političnemu nadzoru. Pomeni zahtevo, da institucija vzpostavi pogoje, v katerih je sodnik resnično sposoben samostojnega odločanja. Neodvisnost brez učinkovitega nadzora nad nastajanjem odločitve lahko ostane predvsem formalna značilnost sodnega položaja, ne pa zadostno jamstvo kakovosti sodnega varstva.

5. Pozitivne obveznosti države: varstvo pravic ni izpolnjeno že z obstojem postopka

Zupančičevo kritiko je mogoče pomembno nadgraditi z doktrino pozitivnih obveznosti države. Po 1. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah morajo države pogodbenice vsakomur pod svojo jurisdikcijo zagotavljati pravice in svoboščine, določene v Konvenciji. Ta obveznost ni vedno omejena na prepoved nedopustnih posegov. V določenih okoliščinah mora država aktivno ustvarjati pogoje, v katerih se lahko pravice dejansko uresničujejo, kar vključuje ustrezno zakonodajo, delujoče institucije, učinkovite postopke in pravna sredstva. Evropsko sodišče je takšno razumevanje večkrat poudarilo, med drugim v zadevi Airey proti Irski, v kateri je opozorilo, da mora biti dostop do sodišča praktičen in učinkovit, ne zgolj teoretičen.

Podobno izhodišče je pomembno tudi pri pravici do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, kadar posameznik uveljavlja zagovarljiv očitek kršitve konvencijske pravice. To ne pomeni, da mora biti vsaka pritožba uspešna ali da mora sodišče vsebinsko obravnavati vsako vloženo vlogo. Pomeni pa, da mora pravni sistem v ustreznih primerih zagotavljati dejansko uporabno pot varstva. Država torej svoje pozitivne obveznosti ne izpolni nujno že s tem, da ustanovi sodišče in predpiše možnost vložitve pravnega sredstva. Pomembno je tudi, ali so vzpostavljeni pogoji, v katerih lahko posameznik predpisano varstvo dejansko uveljavi.

Iz tega sledi vprašanje, ki presega neposredno vsebino Zupančičevega članka: če mora država zagotavljati učinkovit sistem varstva človekovih pravic, ali ne bi morala tudi institucija, ki nadzira izpolnjevanje teh obveznosti, organizirati svojega delovanja tako, da preprečuje, prepoznava in odpravlja napake, ki lahko posamezniku onemogočijo varstvo? Pri odgovoru je treba pravno razlikovati med neposrednimi obveznostmi držav pogodbenic po Konvenciji in notranjo institucionalno odgovornostjo Evropskega sodišča kot mednarodnega sodišča. Pozitivnih obveznosti držav ni mogoče brez dodatne utemeljitve preprosto prenesti na ESČP, vendar namen konvencijskega sistema daje močno podlago za normativno zahtevo po preverljivih notranjih mehanizmih kakovosti.

Prav to je nadaljnji korak Zupančičeve kritike. Institucija, ki od držav zahteva učinkovito varstvo pravic, bi morala biti sposobna pojasniti, kako sama zagotavlja kakovost postopkov, od katerih je odvisna usoda individualnih pritožb. Takšna odgovornost ne zmanjšuje sodniške neodvisnosti, temveč krepi njeno legitimnost.

6. Pozitivna institucionalna odgovornost nadzornika

V pravni državi pogosto preverjamo, ali posamezniku pripada določena pravica in ali ima formalno možnost uporabiti pravno sredstvo. Redkeje pa sistematično presojamo, ali je institucija, ki o tem odloča, organizirana tako, da lahko pravočasno prepozna lastne napake. To razlikovanje je pomembno, saj tudi povsem zakonito vzpostavljen postopek ne zagotavlja nujno, da bo v praksi vedno pravilno izveden. Napaka pri evidentiranju, nepravilna pravna kvalifikacija, spregledana listina ali nepopoln povzetek lahko bistveno vplivajo na odločitev, čeprav pravna ureditev sama ni sporna.

Od tod izhaja predlog načela pozitivne institucionalne odgovornosti: organ, katerega naloga je varovanje človekovih pravic, mora v okviru svojih pristojnosti vzpostavljati tudi razumne in učinkovite varovalke pred kršitvami, ki bi lahko nastale zaradi njegovih lastnih postopkov. To načelo je treba razlagati glede na naravo posamezne institucije. Državna uprava, nacionalno sodišče in ESČP niso podvrženi povsem enakim pravnim pravilom, vendar se pri vseh pojavlja vprašanje, ali je njihovo delovanje organizirano tako, da učinkovito uresničuje zaupano poslanstvo.

Sodnik mora ostati neodvisen pri svoji pravni presoji, institucija pa mora zagotavljati kakovost strokovne priprave, sledljivost odločilnih postopkovnih dejanj in ustrezne mehanizme odpravljanja napak. To ni zahteva, naj sodišče vedno odloči v korist posameznika. Je zahteva, da je postopek odločanja zasnovan tako, da omogoča zakonito in odgovorno izvrševanje sodne funkcije. Odgovornost za posamezno odločitev in odgovornost za kakovost sistema, v katerem ta odločitev nastane, sta različni, vendar medsebojno povezani ravni pravne države.

7. Dobro upravljanje v pravu Evropske unije kot dodatno merilo odgovornosti

Pomembno primerjalno izhodišče ponuja tudi pravo Evropske unije. 41. člen Listine EU o temeljnih pravicah zagotavlja pravico do dobrega upravljanja pri institucijah, organih, uradih in agencijah EU ter vključuje jamstva nepristranske in pravične obravnave, odločanja v razumnem roku, pravice do izjave, dostopa do spisa ob predpisanih omejitvah in obrazložitve odločitev. 47. člen Listine zagotavlja učinkovito pravno sredstvo in nepristransko sodišče glede pravic in svoboščin, zagotovljenih s pravom Unije. Pri nacionalnih organih pa je treba upoštevati omejitev iz 51. člena, po katerem jih Listina zavezuje, kadar izvajajo pravo EU; pravica iz 41. člena je neposredno naslovljena na institucije in organe Unije.

Teh pravil zato ni mogoče samodejno uporabiti pri vsaki slovenski ustavnosodni zadevi ali pri notranjem delovanju ESČP, ki ni institucija Evropske unije. Kljub temu je njihov primerjalni pomen velik. Kažejo namreč, da evropski pravni prostor kakovost odločanja vse izraziteje povezuje z nepristranskostjo, preglednostjo, obrazloženostjo in procesno odgovornostjo. Če takšna jamstva upravičeno zahtevamo od upravnih organov, se odpira legitimno vprašanje, kako primerljivo kakovost zagotoviti tudi pri strokovnih in administrativnih postopkih institucij, ki odločajo o človekovih pravicah.

Odgovor ni v preprostem prenosu upravnih pravil na sodstvo, temveč v oblikovanju ustreznih institucionalnih varovalk, ki spoštujejo posebnosti sodniške neodvisnosti, hkrati pa omogočajo preverjanje kakovosti priprave odločitev. Prav tu lahko načelo dobrega upravljanja prispeva k širšemu razumevanju odgovornega sodnega sistema.

8. Slovenska izkušnja: ko pravni problem ostane za procesnimi vrati

Izkušnja avtorja v postopku kandidature za varuha človekovih pravic ponazarja, zakaj vprašanje predhodnega sodnega filtriranja ni pomembno le za mednarodno sodstvo. Po 14. členu Zakona o varuhu človekovih pravic se v postopku kandidiranja smiselno uporabljajo določbe Zakona o ustavnem sodišču, ki urejajo kandidiranje za ustavne sodnike. Beneška načela iz leta 2019 pa predvidevajo transparenten, objektiven, javen in meritokratski postopek izbire kandidatov. Čeprav gre pri Beneških načelih za mednarodne standarde mehkega prava, ki sami po sebi ne ustvarjajo neposredne subjektivne pravice do imenovanja, predstavljajo pomembno razlagalno izhodišče za presojo kakovosti postopkov izbire vodstva institucij za človekove pravice.

Pravno odločilno je razlikovanje med odsotnostjo pravice do imenovanja in morebitnim obstojem procesnih jamstev pri kandidiranju. Posameznik namreč nima samodejne pravice postati nosilec javne funkcije, vendar iz tega še ne izhaja, da so vsi elementi postopka izbire izvzeti iz pravnih zahtev. V slovenskem primeru je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo, ker je presodilo, da ni izpodbijanega posamičnega akta, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnika. Avtor je nato posebej opozoril na individualno obvestilo Urada predsednice republike in zahteval presojo njegove pravne narave, zadeva pa se je nadaljevala s tožbo pred Upravnim sodiščem po 4. členu Zakona o upravnem sporu.

Tako zavrženje ustavne pritožbe še ne dokazuje popolne odsotnosti sodnega varstva, prav tako samo po sebi ne pomeni nepravilnega odločanja Ustavnega sodišča. Toda primer pokaže, kako pomembna je pravilna identifikacija izpodbijanega ravnanja, odločilnih listin in zatrjevanega pravnega položaja. Posameznik se namreč lahko znajde v položaju, ko mora najprej dokazovati, da njegova zadeva sploh izpolnjuje pogoje za sodno presojo, medtem ko zatrjevani poseg ostaja vsebinsko nepreučen. Prav v takšnih primerih se pokaže pomen razumljive obrazložitve in jasno urejenih procesnih poti. Če sodišče pravilno uporabi zakonske predpostavke, je zavrženje lahko povsem zakonito; če pa pri njihovem ugotavljanju spregleda pravno odločilno okoliščino, se lahko pojavi vprašanje procesne napake. To je tudi temeljna povezava slovenskega primera z Zupančičevo institucionalno kritiko.

---

9. Kaj vse lahko ogrozimo, če ne preverjamo filtrov, ki odločajo, katere zadeve pridejo pred sodišče?

Vprašanje kakovosti sodnega filtriranja je širše od organizacije sodnega tajništva. Nanaša se na samo zasnovo učinkovitega sodnega varstva, saj procesni filter ne odloča zgolj o razporejanju dela, temveč v številnih primerih tudi o tem, ali bo zatrjevana kršitev človekove pravice sploh dosegla fazo vsebinske sodne presoje. Sodišča nujno potrebujejo pravila o pristojnosti, rokih, pravnem interesu, popolnosti vlog in drugih procesnih predpostavkah, vendar je treba njihovo uporabo razumeti v povezavi z namenom sodnega varstva. Pravilno delujoč filter zagotavlja predvidljivost in učinkovito uporabo sodnih zmogljivosti, nepravilno delujoč pa lahko posamezniku neupravičeno prepreči dostop do varstva, ki mu ga pravni red sicer zagotavlja.

Prav zato je treba razlikovati med zakonitim procesnim zavrženjem in napako pri predhodnem preizkusu. Neobstoj pravice, nepristojnost sodišča ali neizpolnitev predpisanih procesnih pogojev so lahko povsem legitimni razlogi za zaključek postopka. Drugačen položaj pa nastane, kadar sodišče zaradi napačne identifikacije zahtevka, nepravilnega razumevanja odločilnega argumenta ali spregledane listine ne prepozna pravnega položaja, ki bi ga moralo presoditi. V takšnem primeru problem ni v samem obstoju procesnega pravila, temveč v kakovosti njegove uporabe.

9.1 Sistematika človekovih pravic, povezanih s sodnim filtriranjem

Za analizo uporabimo sistematiko človekovih pravic zbirke Modro poslovanje, ki razlikuje 55 vsebinskih kategorij ČP. Te kategorije omogočajo povezovanje konkretnih problemov s pravnimi podlagami, vendar oznaka posamezne pravice še ne pomeni, da je bila ta pravica tudi kršena. Kršitev je mogoče ugotoviti šele po presoji dejanskega položaja, področja uporabe posamezne določbe in ustreznega pravnega testa. Pri sodnem filtriranju imajo osrednjo vlogo predvsem kategorije ČP-029, ČP-030, ČP-047 in ČP-055, z njimi pa se glede na okoliščine povezujejo tudi enakost pred zakonom, dostop do dokumentov, odgovornost oblasti in sodelovanje pri upravljanju javnih zadev.

ČP-029 – Pošten postopek in učinkovito sodno varstvo. V slovenskem ustavnem redu sta ključna 22. in 23. člen Ustave, na konvencijski ravni 6. člen EKČP, na ravni prava EU 47. člen Listine v njenem področju uporabe, na ravni OZN pa predvsem 14. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Te določbe nimajo povsem enakega področja uporabe, vendar se vse nanašajo na bistvene vidike poštenega in učinkovitega sodnega odločanja. Če nepravilna uporaba procesnih pogojev povzroči neupravičeno izključitev dostopa do sodišča, lahko nastane vprašanje posega v ustrezno pravico. Pri tem ni odločilno samo, ali je bilo pravno sredstvo formalno vloženo, temveč tudi, ali je sodišče pravilno prepoznalo njegov predmet, pravno podlago in procesni položaj vlagatelja.

ČP-030 – Učinkovito pravno sredstvo. Ta kategorija vključuje 25. člen Ustave Republike Slovenije, 13. člen EKČP, 47. člen Listine EU in tretji odstavek 2. člena MPDPP. V ospredju je vprašanje, ali ima posameznik pravno sredstvo, ki je sposobno učinkovito obravnavati pravno relevantno zatrjevano kršitev. Pravno sredstvo ni neučinkovito že zato, ker posameznik z njim ni uspel, lahko pa se problem pojavi, kadar nepravilna uporaba procesnih pravil prepreči uporabo varstva, ki ga pravo zagotavlja. Posebej pomembno je, ali je mogoče pomembno napako pri predhodnem preizkusu prepoznati in odpraviti, kadar to dopušča konkretna procesna ureditev.

ČP-047 – Dobro upravljanje. Načelo dobrega upravljanja je pri sodnem filtriranju pomembno predvsem kot dodatno merilo kakovosti institucionalnih postopkov. V okviru prava EU ga posebej izraža 41. člen Listine, ki pa je neposredno naslovljen na institucije in organe Unije. Zato te določbe ni mogoče avtomatično prenesti na slovensko ustavno sodstvo ali ESČP. Kljub temu so nepristranskost, pravilna obravnava informacij, obrazloženost in odgovornost pomembna primerjalna merila, kadar presojamo administrativno podporo sodnemu odločanju. Če je strokovna priprava odločitev nepregledna ali ne omogoča preverjanja odločilnih informacij, se odpira vprašanje institucionalne kakovosti, četudi to še ne pomeni neposredne kršitve pravice do dobrega upravljanja.

ČP-055 – Dostop do mednarodnih mehanizmov varstva. Ta kategorija je posebej povezana s 34. členom EKČP, ki omogoča individualne pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice, ter z izbirnimi protokoli k posameznim mednarodnim pogodbam OZN. Pri ESČP je treba razlikovati med pravico vložiti individualno pritožbo in izpolnjevanjem predpisanih pravil za njeno veljavno vložitev. Poslovnik Sodišča v 47. pravilu določa pomembne formalne zahteve, njihovo izpolnjevanje pa je predmet administrativnega preverjanja. Takšen filter ni sam po sebi problematičen, vendar je njegova kakovost posebej pomembna, saj lahko nepravilna uporaba pravil posamezniku prepreči, da bi njegova pritožba sploh dosegla pristojno sodno sestavo.

Ob teh štirih osrednjih kategorijah se lahko glede na konkretno zadevo odprejo še druga vprašanja. Kategorija ČP-003 – Enakost in prepoved diskriminacije je pomembna, če primerljive vloge niso obravnavane po enakih pravilih oziroma če je razlikovanje povezano z nedopustno osebno okoliščino. Kategorija ČP-048 – Dostop do dokumentov in informacij javnega značaja se lahko nanaša na preglednost relevantne dokumentacije, pri čemer ne zagotavlja splošnega dostopa do zaupnega sodnega posvetovanja. Kategorija ČP-034 – Povračilo škode zaradi ravnanja oblasti lahko postane pomembna, če so izpolnjeni pogoji za odgovornost po 26. členu Ustave, medtem ko je ČP-026 – Politična udeležba in volilna pravica relevantna v primerih, ko spor zadeva sodelovanje pri upravljanju javnih zadev. V slovenskem primeru imenovanja varuha je zato treba posebej preučiti 44. člen Ustave ter 25. člen MPDPP, ki med drugim ureja enak dostop do javne službe pod splošnimi pogoji enakosti. Nobena od teh določb pa sama po sebi ne zagotavlja pravice do imenovanja na določeno javno funkcijo.

9.2 Raven Organizacije združenih narodov: pravica do varstva in enak dostop do javnih funkcij

Povezava med učinkovitim pravnim varstvom in pozitivnimi obveznostmi države ni omejena na evropski pravni prostor. Že Splošna deklaracija človekovih pravic iz leta 1948 v 8. členu priznava pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred pristojnimi nacionalnimi sodišči, v 10. členu pa pravico do poštene obravnave pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Njen 21. člen dodatno obravnava sodelovanje pri upravljanju države in enak dostop do javne službe. Deklaracija sicer ni mednarodna pogodba, vendar predstavlja pomembno izhodišče za razumevanje človekovih pravic in njihovega institucionalnega varstva.

Pravno zavezujočo podlago vsebuje Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Tretji odstavek 2. člena zahteva učinkovito pravno sredstvo za kršitve pravic iz Pakta, 14. člen ureja enakost pred sodišči in bistvena jamstva poštenega postopka, 26. člen zagotavlja enakost pred zakonom, posebej pomemben pa je 25. člen, ki državljanom med drugim priznava pravico dostopa do javne službe pod splošnimi pogoji enakosti. Odbor OZN za človekove pravice je v Splošnem komentarju št. 25 poudaril pomen objektivnih in razumnih meril pri imenovanju ter dostopu do javnih funkcij. To je pomembno tudi za razpravo o izbiri varuha človekovih pravic, saj odpira vprašanje, ali so postopki kandidiranja zasnovani in izvedeni na način, ki zagotavlja ustrezno enakopravnost in preprečuje arbitrarnost.

Pri tem je treba ohraniti jasno pravno razlikovanje. Ni vsaka politična odločitev o imenovanju javnega funkcionarja že predmet individualne sodne presoje in ni vsako nezadovoljstvo z izborom dokaz diskriminacije. Kljub temu politična narava izbire ne pomeni, da lahko zanemarimo vprašanje pravne narave kandidacijskega postopka, veljavnih zakonskih meril in morebitnih procesnih jamstev posameznikov. Prav tu postanejo pomembna tudi Pariška načela OZN o nacionalnih institucijah za človekove pravice ter Beneška načela Sveta Evrope, ki poudarjajo neodvisnost, transparentnost in strokovnost postopkov imenovanja.

9.3 Kdaj pomanjkljiv nadzor nad filtriranjem postane vprašanje kršitve človekovih pravic?

Neobstoj določenega modela notranje kontrole še ne pomeni avtomatične kršitve človekove pravice. Prav tako pravni red ne zahteva, da bi vsi sodni sistemi uporabljali enake organizacijske rešitve. Toda kadar se pokaže, da zaradi nepravilne uporabe procesnih pravil posameznik ni mogel uporabiti sodnega varstva, ki mu ga pravo zagotavlja, je treba preveriti, ali je prišlo do posega v konkretno pravico. Če se takšne nepravilnosti ponavljajo in institucija zanje ve oziroma bi zanje morala vedeti, se lahko odpre tudi vprašanje pozitivne obveznosti države, da vzpostavi ustrezne sistemske varovalke.

Za takšno presojo je treba ugotoviti, katera pravica je bila uporabljiva, kakšen pravni položaj je posameznik uveljavljal, ali je bila njegova vloga pravilno razumljena, ali je bil procesni pogoj zakonito uporabljen ter ali obstaja možnost odprave pomembne napake. Posebej pomembno je razlikovati med posamično napačno odločitvijo in dokazljivo sistemsko pomanjkljivostjo. Šele na podlagi teh okoliščin je mogoče presojati, ali gre zgolj za institucionalno tveganje ali za pravno ugotovljivo kršitev.

S tega vidika Zupančičeva kritika pridobi širši pomen. Ne opozarja več samo na razmerje med sodniki in njihovimi strokovnimi sodelavci, temveč na vprašanje, ali je sodni sistem sposoben preverjati kakovost postopkov, ki določajo dostop do sodnega odločanja. Če je odločitev o nedopustnosti dokončna, možnost naknadne odprave napake pa omejena, postanejo preventivne kontrole še pomembnejše. To lahko vključuje dokumentirano preverjanje odločilnih argumentov, ustrezne notranje preglede kakovosti, analizo ponavljajočih se procesnih napak in sorazmerne korektivne mehanizme, ki ne posegajo v sodniško neodvisnost.

9.4 Poseben paradoks: ko mora posameznik najprej dokazati, da ima pravico do presoje svoje pravice

Najzahtevnejši primeri nastanejo takrat, ko je sporna že sama pravna narava zatrjevanega položaja. Posameznik zatrjuje poseg v človekovo pravico, sodišče pa mora najprej presoditi, ali je za njegovo obravnavo pristojno in ali so izpolnjene procesne predpostavke. Takšna presoja je nujna in legitimna, vendar lahko v pravno zahtevnih primerih že sama odločitev o dopustnosti zahteva poglobljeno argumentacijo. To še posebej velja, kadar je sporno, ali določeno ravnanje javne oblasti predstavlja izpodbojen posamični akt, dejanje brez formalnega akta ali zgolj informativno obvestilo.

V takšnih primerih se pokaže paradoks sodnega varstva: o tem, ali bo posameznik sploh dobil vsebinsko presojo zatrjevane človekove pravice, odloča predhodna procesna presoja, katere pravilnost je zanj lahko omejeno preverljiva. Prav zato je pomembno, da je odločitev o dopustnosti v zahtevnejših primerih dovolj razumljiva in obrazložena. Ne zato, ker bi moralo sodišče vsako vlogo vsebinsko obravnavati, temveč zato, ker mora posameznik razumeti, kateri pravni razlog mu preprečuje uporabo določene poti varstva.

To je tudi bistvena povezava med Zupančičevo kritiko in slovensko izkušnjo, predstavljeno v uvodu. V obeh primerih se odpira vprašanje, ali je pravni problem pravilno prepoznan že pred odločitvijo, da vsebinska obravnava ni dopustna. Prav v tej začetni fazi lahko pravilna ali napačna pravna kvalifikacija odločilno vpliva na nadaljnjo usodo zadeve. Zato kakovost filtriranja ne sme biti razumljena zgolj kot tehnično vprašanje administrativne učinkovitosti, temveč kot pomemben element dejanskega varstva človekovih pravic.

---

10. Pravnofilozofski sklep: pravo ni ustvarjeno zaradi institucij, temveč zaradi človeka

Na tej točki Zupančičeva kritika preseže vprašanje notranje organizacije Evropskega sodišča za človekove pravice in postane vprašanje samega smisla prava. Zakaj sploh obstajajo sodišča? Njihov namen ni zgolj zagotavljati predvidljiv zaključek pravnih postopkov, temveč omogočati zakonito, nepristransko in pravično odločanje v sporih, ki sodijo v njihovo pristojnost. Če bi sodni sistem svojo uspešnost presojal predvsem po številu zaključenih zadev, hitrosti obravnave in stabilnosti lastnih postopkov, bi obstajala nevarnost, da izgubi stik z razlogom svojega obstoja. Administrativna učinkovitost je pomembna, vendar je ni mogoče enačiti z uspešnostjo varstva pravic.

Takšen premislek lahko dodatno osvetlimo s pravnofilozofskimi izhodišči Gustava Radbrucha, Lona L. Fullerja in Ronalda Dworkina. Radbruchova filozofija opozarja na napetost med pravno varnostjo in pravičnostjo; pravna varnost zahteva stabilna in predvidljiva pravila, vendar se pravo ne more v celoti izčrpati v formalni pravilnosti. Fuller je poudarjal notranjo moralo prava, ki predpostavlja razumljiva, dosledna in dejansko uporabljiva pravila, Dworkin pa posebno normativno težo pravic, ki jih ni dopustno preprosto podrediti kolektivni koristi ali administrativni učinkovitosti. Če ta razmišljanja povežemo z Zupančičevo kritiko, pridemo do sklepa, da procesna pravila niso namenjena sama sebi, ampak morajo služiti urejenemu in učinkovitemu varstvu pravic.

To seveda ne pomeni, da je mogoče zaradi pravičnosti prezreti zakonske procesne pogoje. Nasprotno, njihovo spoštovanje je sestavni del pravne države. Toda njihova razlaga in uporaba morata ostati povezani z ustavnimi jamstvi in namenom sodnega varstva. Posameznik, ki se obrne na sodišče, ni zgolj številka zadeve, temveč nosilec pravic, katerega pravni položaj je treba presojati v okviru pristojnosti in pravil, ki jih določa pravni red. Če mu zaradi nepravilnega institucionalnega postopka ni omogočeno uporabiti varstva, ki mu pripada, pravo tvega, da ostane predvsem formalna obljuba.

Dokončnost sodne odločitve je pomembna vrednota pravne varnosti, vendar ni samostojno merilo njene kakovosti. Podobno neodvisnost sodstva ni privilegij institucije, temveč jamstvo posamezniku, da bo o njegovem pravnem položaju odločeno nepristransko in zakonito. Prav zato se neodvisnost in odgovornost ne izključujeta. Nasprotno, odgovornost za kakovost postopkov krepi legitimnost neodvisnega sodstva, če je zasnovana tako, da ne posega v sodnikovo pravno prepričanje in odločanje.

11. Kako izboljšati postopanje Ustavnega sodišča Republike Slovenije?

Zupančičeva kritika ponuja izhodišče za razmislek o konkretnih izboljšavah slovenskega ustavnosodnega varstva. Cilj takšnih reform ne bi smel biti odprava zakonskih pogojev dopustnosti ustavne pritožbe ali uvedba neomejene možnosti izpodbijanja vsakega sklepa. To bi lahko ogrozilo učinkovitost Ustavnega sodišča in njegovo sposobnost obravnavanja zadev ustavnopravnega pomena. Namen predlogov mora biti drugačen: povečati kakovost, razumljivost in preverljivost predhodnega preizkusa ter zmanjšati tveganje, da bi se zaradi očitnih procesnih napak posamezniku neupravičeno zaprla pot do ustavnosodnega varstva.

Prva pomembna izboljšava bi bila individualizirana obrazložitev pravno zahtevnejših zavrženj. Četrti odstavek 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču omogoča kratko obrazložitev sklepa o zavrženju ali nesprejemu ustavne pritožbe, če senat ne odloči drugače. Takšna rešitev je razumljiva z vidika učinkovitosti, vendar bi bilo smiselno razmisliti o dodatnem standardu v primerih, ko je dopustnost odvisna od posebej zahtevne pravne kvalifikacije izpodbijanega ravnanja, obstoja pravnega interesa ali razmejitve med različnimi procesnimi potmi. Sodišče bi v takšnih primerih lahko pojasnilo odločilne razloge, zaradi katerih konkretni položaj ne izpolnjuje zakonskih pogojev, ne da bi moralo že vsebinsko odločati o zatrjevani kršitvi.

Druga izboljšava se nanaša na preverjanje odločilnih listin in pravnih argumentov. Ustavno sodišče bi moralo zagotavljati dokumentiran notranji postopek, ki zmanjšuje tveganje napačne identifikacije zahtevka, spregledanega dokumenta ali nepravilne predstavitve ključnega pravnega vprašanja. To ne zahteva, da bi moral biti vsak argument posebej naveden v sklepu, temveč da sodnik odloča na podlagi ustrezno pripravljenega gradiva. Posebej pomembna bi bila takšna kontrola pri zadevah, v katerih posameznik zatrjuje, da je dokument, ki je formalno poimenovan kot obvestilo ali dopis, po svoji vsebini lahko posamični akt z učinkom na njegov pravni položaj.

Tretji predlog je proučitev ozko določenega korektivnega mehanizma za očitne procesne napake. Takšen mehanizem bi bil lahko namenjen primerom, ko je bila pri predhodnem preizkusu očitno spregledana odločilna listina, napačno identificiran izpodbijani akt ali nepravilno ugotovljen obstoj procesno pomembnega dokumenta. Pri tem ne bi smelo iti za novo splošno pritožbeno stopnjo ali možnost ponovnega izpodbijanja vsakega pravnega stališča Ustavnega sodišča, temveč za omejen instrument odpravljanja preverljivih napak, katerega morebitna uvedba bi zahtevala presojo skladnosti z ZUstS in načelom dokončnosti odločitev.

Četrta izboljšava bi bila sistematično upravljanje tveganj in preverjanje kakovosti strokovne priprave odločitev. Ustavno sodišče bi lahko v okviru svoje organizacijske avtonomije razvilo postopke spremljanja popolnosti gradiva, pravilnosti identifikacije zahtevkov, doslednosti uporabe procesnih meril in pogostosti očitnih administrativnih napak. Takšno preverjanje bi moralo spoštovati sodniško neodvisnost in tajnost sodnega posvetovanja ter ne bi smelo postati način zunanjega ocenjevanja vsebinskih pravnih stališč sodnikov. Njegov namen bi bil zagotoviti kakovostne pogoje za samostojno sodniško presojo.

Peta izboljšava se nanaša na javno poročanje o kakovosti predhodnega ustavnosodnega preizkusa. Letna poročila bi lahko poleg statistike prejetih, zavrženih in rešenih zadev predstavila tudi ustrezne agregirane podatke o popravkih očitnih napak, razlogih procesnih dopolnitev in ukrepih za izboljšanje kakovosti priprave odločitev. Takšni kazalniki ne bi smeli biti razumljeni kot politično ocenjevanje sodnikov, temveč kot sredstvo institucionalne odgovornosti, ki omogoča javnosti razumeti, kako sodišče zagotavlja kakovost svojega delovanja.

Končno je treba nameniti več pozornosti razmejitvi procesnih poti varstva pred neformalnimi oblastnimi ravnanji. V slovenskem sistemu 4. člen ZUS-1 pod določenimi pogoji omogoča subsidiarno sodno varstvo zaradi posegov v človekove pravice, kadar ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Zato je pomembno, da so razmerja med upravnosodnim in ustavnosodnim varstvom dovolj jasna ter da posameznik lahko razume, zakaj določena pot ni dopustna in katera druga mu je, če obstaja, na voljo. To ne pomeni splošne dolžnosti Ustavnega sodišča, da vsako nepravilno vloženo pravno sredstvo preoblikuje v drugo, pomeni pa potrebo po preverjanju, ali procesna ureditev tudi pri manj tipičnih oblastnih ravnanjih zagotavlja učinkovito varstvo ustavno varovanih pravnih položajev.

Vsi navedeni predlogi sledijo istemu cilju: zagotoviti, da učinkovitost sodnega sistema ne temelji zgolj na hitrosti zaključevanja zadev, temveč tudi na preverljivi kakovosti postopkov, s katerimi se odloča o dostopu do sodnega varstva.

12. Končni sklep: nadzornik ne more biti izvzet iz načel, zaradi katerih obstaja

Boštjan M. Zupančič s kritiko Evropskega sodišča za človekove pravice odpira vprašanje, ki bistveno presega razmerje med sodniki in sodnim tajništvom. Gre za vprašanje legitimnosti institucij, katerih temeljno poslanstvo je varstvo človekovih pravic. Če takšna institucija od držav zahteva učinkovitost, pravno varnost, nepristranskost in odgovornost, mora biti sposobna preverljivo pojasniti tudi, kako sama zagotavlja kakovost postopkov, od katerih je odvisna obravnava posameznikove pritožbe. Pri tem ne gre za zahtevo, da mora biti vsaka odločitev pravilna ali za posameznika ugodna, temveč za zahtevo, da ima pravni sistem razumne mehanizme za preprečevanje, prepoznavanje in odpravljanje napak, kadar to dopuščajo njegova pravila in pristojnosti.

Doktrina pozitivnih obveznosti države nas uči, da varstvo človekovih pravic v določenih okoliščinah zahteva več kot zgolj odsotnost nedopustnega poseganja. Zahteva aktivno vzpostavljanje pogojev, v katerih se lahko pravice dejansko uresničujejo. Podobno izhaja iz pravnih standardov Organizacije združenih narodov, evropskega konvencijskega sistema in, znotraj njegovega področja uporabe, prava Evropske unije. Teh pravnih režimov ni mogoče neposredno enačiti, vendar jih povezuje zahteva, da pravice ne ostanejo samo formalno zapisane, ampak da pravni red zagotavlja tudi ustrezne možnosti njihovega uveljavljanja.

Izkušnja avtorja v postopku izbire varuha človekovih pravic je zgolj ena izmed ponazoritev te širše institucionalne dileme. Ustavna pritožba je bila zavržena iz procesnih razlogov, vprašanje zatrjevanih nepravilnosti pri izbiri pa v tem postopku ni bilo vsebinsko presojeno. Ali je bila takšna procesna odločitev pravilna in ali je druga sodna pot zagotavljala učinkovito varstvo, sta samostojni pravni vprašanji. Prav zato je pomembno, da posameznik lahko razume razloge odločitve in da so procesne poti dovolj jasno urejene. Enako vprašanje se v drugačni obliki pojavlja pri Zupančičevi kritiki strasbourškega sistema, v katerem lahko dokončna zavrnitev prepreči vsebinsko obravnavo, posamezniku pa ostane omejena možnost preverjanja pravilnosti predhodnega preizkusa.

Na koncu se zato vračamo k temeljnemu pravnofilozofskemu vprašanju: ali pravo obstaja zato, da institucije zagotavljajo lastno stabilnost in dokončnost odločitev, ali zato, da človeku omogoča predvidljivo, zakonito in učinkovito varstvo njegovega pravnega položaja? Pravna država potrebuje stabilne postopke, procesno disciplino in dokončnost sodnih odločitev, vendar nobena od teh vrednot ne more sama nadomestiti kakovosti sodne presoje. Sodišče ni uspešno že zato, ker je zadevo zaključilo. Njegova institucionalna uspešnost se mora presojati tudi po tem, ali so bili postopki odločanja izvedeni zakonito, strokovno in ob spoštovanju pravic, ki jih je bilo treba varovati.

Človekove pravice niso ustanovljene zaradi sodišč. Sodišča so ustanovljena zato, da zagotavljajo njihovo učinkovito pravno varstvo. Neodvisnost sodstva zato ni privilegij institucije, ki bi jo odvezoval odgovornosti, temveč jamstvo posamezniku, da bo o njegovem pravnem položaju odločeno nepristransko in zakonito. Prav tako odgovornost ne sme postati sredstvo nedopustnega poseganja v sodniško neodvisnost. Obe vrednoti sta nujni in medsebojno povezani.

Nadzornik človekovih pravic mora biti sposoben preverjati kakovost lastnega delovanja in odpravljati napake, ne da bi pri tem izgubil svojo neodvisnost. Prav v tem je temeljni pogoj njegove legitimnosti in zaupanja javnosti v pravno državo.

---

Pravni in strokovni viri

1. Zupančič, Boštjan M., Kdo nadzoruje Evropsko sodišče za človekove pravice? Sodniki prihajajo in odhajajo. Sodno tajništvo ostaja, 2026; ter On the European Court of Human Rights: An Insider's Retrospective (1998–2016), Eleven International Publishing, 2019.

2. Ustava Republike Slovenije, zlasti 2., 5., 14., 15., 22., 23., 25., 26., 34., 39. in 44. člen.

3. Ustavno sodišče RS, sklep Up-40/26 z dne 9. februarja 2026.

4. Derganc, Franc, Tožba zaradi nezakonitega posega v človekove pravice po 4. členu ZUS-1, 11. februar 2026, s prilogami.

5. Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), zlasti 54., 55.b in 55.c člen.

6. Zakon o varuhu človekovih pravic (ZVarCP), zlasti 14. člen.

7. Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), zlasti 4. člen.

8. Beneška komisija, Principles on the Protection and Promotion of the Ombudsman Institution (Venice Principles), CDL-AD(2019)005, 2019.

9. Evropska konvencija o človekovih pravicah, zlasti 1., 6., 13., 27., 34. in 45. člen, ter Poslovnik ESČP, zlasti 47. in 52A pravilo.

10. ESČP: Golder proti Združenemu kraljestvu (1975), Airey proti Irski (1979) in Zubac proti Hrvaški (2018).

11. Splošna deklaracija človekovih pravic OZN (1948), zlasti 7., 8., 10. in 21. člen.

12. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (1966), zlasti 2., 14., 25. in 26. člen; Odbor OZN za človekove pravice, Splošni komentarji št. 25, 31 in 32.

13. Pariška načela OZN, Resolucija Generalne skupščine OZN 48/134 (1993).

14. Listina EU o temeljnih pravicah, zlasti 41., 47. in 51. člen.

15. Derganc, Franc, Sistematika člankov in uporaba filtrov, Modro poslovanje, sistematika z dne 21. oktobra 2026.

16. Radbruch, Gustav, Gesetzliches Unrecht und übergesetzliches Recht, 1946; Fuller, Lon L., The Morality of Law, 1964; Dworkin, Ronald, Taking Rights Seriously, 1977.