MOČ MISLI

Kaj nam dr. Tine Hribar in Spomenka Hribar v resnici sporočata – in zakaj si Slovenija ne more več privoščiti, da bi njune misli znova preslišala

Hribarjeva ne pozivata Slovenije, naj si poišče novega gospodarja. Pozivata jo, naj znova postane narod, ki zna moč podrediti smislu in politiko cilju.

Ali ni čas za revolucijo misli? Ne revolucijo nasilja, ampak revolucijo duha. Ne rušenja države, ampak prelom s politično uspavanostjo, ki je pod imenom evolucije in gradualizma predolgo opravičevala javni molk. Kajti če so zaspali celo tisti, ki bi morali biti svetilnik (zakonca Hribar sta častni izjemi), potem ni več dovolj, da čakamo na počasne premike. Potreben je glasen povratek misli v javni prostor.

Avtor je poskusil storiti isto. V programu za Varuha človekovih pravic (2025/2026) ni ponudil še ene pritožbe nad razmerami, ampak miselni okvir rešitve: Nadkonvencijo ZN kot kompas in Zakon o dobri upravi kot krmilo države, ki mora delovati za človeka. Toda v času politične gluhote takšne misli praviloma niso zavrnjene po vsebini. Še huje: sploh niso slišane. In tako je bil preslišan tudi avtor – podobno kot sta bila in sta še vedno preslišena Hribarjeva.

 

Avtor: mag. Franc Derganc, 28.3.2026, www.modro-poslovanje.si

 

VEZA

1. Derganc, F., 25.3.2026, Slovenija, kako naprej tudi po volitvah v Državni zbor v letu 2026 – ali sploh imamo alternativo? - G. Golob in g. Janša — nihče vaju ni izvolil zato, da bi polovico naroda obravnavala kot politični višek. Čas je, da iz logike kaplarjev stopita v odgovornost strategov.
2. Derganc, F, www.modro-poslovanjesi; Idejni osnutek ZAKONA O USPEŠNOSTI JAVNE OBLASTI IN VARSTVU POGOJEV ČLOVEKOVIH PRAVIC (ZUJAV-1 – V 2.0); Avtor idejnega osnutka zakona: mag. Franc Derganc, 2. 1. 2026.

Povezava dveh idej zakonov in ideje Nadkonvencije:

a. ZUJAV-1 je najboljši kot krovni “outcome + varovalke” zakon (hard minimal standard), ki omogoča, da oblast deluje za človeka.
b. ZDU v3.2 (idejni osnutek Zakon o dobri upravi) je najboljši kot operativni zakon dobre uprave, ki določa, kako uprava deluje, vodi kakovost in gradi KPI sistem, s čimer omogoči, da oblast sploh udejanji tisto, kar človek pričakuje.
c. Idejni osnutek Zakona o sobivanju večetničnih in socialno različnih skupnosti (ZSVS), čistopis — verzija 11.1.

Najmočnejši model je kombinacija: ZUJAV postavi minimalni standard, ZDU pa ga razdela v izvedbena pravila. Oba zakona omogočita udejanjanje Nadkonvencije ZN.

 

 

 

1. Najprej je bila misel

1.1. Kaj je misel? (1)

Kaj je misel? To vprašanje je starejše od politike, starejše od države in starejše od vsake ideologije. Človek namreč ne živi samo tako, da diha, dela, troši in reagira. Človek živi tako, da razume, razlikuje, presoja in osmišlja. Misel zato ni zgolj notranji tok zavesti, trenutni vtis ali naključna ideja. Misel je zmožnost, da človek iz kaosa dražljajev izlušči red, iz dejstev pomen in iz moči vprašanje cilja.

Če to izrečemo še strožje: brez misli človek sicer lahko deluje, ne more pa vedeti, zakaj deluje. Lahko se premika, ne da bi imel smer. Lahko poseduje moč, ne da bi imel merilo. Lahko ima voljo, ne da bi imel smisel. Zato misel ni luksuz civilizacije, ampak njen prvi pogoj. Tam, kjer se misel umakne, se prostor hitro zapolni z impulzom, interesom, strahom in hrupom. In prav zato je vsaka resna razprava o narodu, državi in prihodnosti vedno najprej razprava o misli.

1.2. Logos: Grki in rojstvo mišljenja (2)

Grki so bili prvi[1], ki so to temeljno dejstvo izrekli z veliko notranjo jasnostjo. Pri Heraklitu se pojavi logos kot red sveta, kot skupni zakon resničnosti, ki obstaja ne glede na to, ali ga ljudje razumejo ali ne. Tragedija človeka ni v tem, da logos ne bi obstajal, temveč v tem, da večina živi, kakor da bi bila zaprta vsak v svoj zasebni svet. Heraklitov nauk je zato že zelo zgodaj povedal nekaj odločilnega: resničnost ni gola zmeda, ampak red, ki ga je treba slišati, premisliti in vzdržati.

Parmenid je to misel še zaostril. Pri njem mišljenje ni prosta igra vtisov, ampak je vezano na vprašanje biti in resnice. Misliti ne pomeni zgolj imeti mnenja. Misliti pomeni vstopiti v razmerje do tistega, kar je, in se odlepiti od varljivega videza. Sokrat pa je nato misel postavil v središče etike: nepremišljeno življenje ni vredno človeka, ker človek brez vpraševanja samega sebe živi pod ravnjo svoje lastne možnosti. Platon je iz tega naredil pot iz votline, Aristotel pa merilo zrelega človeka in polis: človek je bitje logosa, polis pa ni le prostor moči, ampak prostor presojanja, govorjenja in skupnega dobrega. (2)

Iz grške izkušnje torej izhaja nekaj, česar moderna politika pogosto noče več slišati: misel ni dekoracija oblasti, ampak njena predpostavka. Kjer ni logosa, ostane le tekmovanje sil.

1.3. Misel kot vest in odgovornost (3)

Če so Grki pokazali, da misel pomeni red in resnico, je evropska duhovna tradicija dodala še nekaj bistvenega: misel pomeni tudi vest in odgovornost. Pri Avguštinu se človek ne išče več samo v zunanjem kozmosu, ampak v notranjosti. Resnica ni hrup trga, ampak nekaj, kar od človeka zahteva zbranost, iskrenost in notranji obrat. Človek se lahko moti ne samo zato, ker mu manjkajo informacije, ampak zato, ker noče vstopiti v resnico o sebi.

Tomaž Akvinski je pokazal, da razum ni nasprotnik moralnega reda, ampak eden njegovih nosilcev. Misliti pomeni sodelovati v redu stvarnosti in se s tem zavezati dobremu. S to tradicijo misel dokončno preneha biti samo spoznavni akt. Postane tudi etični dogodek. Človek ni odgovoren šele, ko nekaj stori; odgovoren je že v tem, kako razume resničnost, kako razlikuje med pravim in lažnim, med upravičenim in samovoljnim.

V tem smislu je vest notranja meja moči. Brez nje se inteligenca zlahka spremeni v orodje opravičevanja, razumnost pa v tehniko prikrivanja interesa. Misel kot vest zato pomeni, da človek ne uporablja razuma samo za uspeh, ampak tudi za samopresojo. (3)

1.4. Misel kot pogoj svobode (4)

Moderna je vprašanje misli prenesla v samo središče svobode. Descartes je hotel najti gotovost, ki je ne bi bilo mogoče omajati, in jo je postavil v dejanje mišljenja: mislim, torej sem. S tem je odprl dolgo moderno pot, v kateri misel ni več le kontemplacija kozmičnega reda, ampak tudi temelj subjektove gotovosti.

Toda odločilen korak je naredil Kant. Njegova teza o razsvetljenstvu kot izhodu iz nedoletnosti ostaja ena najbolj natančnih diagnoz politične in duhovne nezrelosti. Človek postane svoboden tedaj, ko si upa uporabljati lastni razum, ne da bi se nenehno skrival za avtoriteto drugega. Svoboda torej ni gola izbira, ampak zmožnost samostojne presoje. Hegel je k temu dodal zgodovinsko dimenzijo: duh postaja svoboden skozi zgodovino, narod pa postane zgodovinski subjekt šele, ko zmore misliti samega sebe in svojo pot.

To je za Slovenijo bistveno. Kajti narod, ki ne misli samega sebe, ne živi svoje svobode, ampak jo le formalno poseduje. Ima lahko državo, ne da bi imel smer. Ima lahko institucije, ne da bi imel zgodovinsko zrelost. (4)

1.5. Habermas: misel kot javna raba razuma (5)

Če je Kant pokazal, da je misel pogoj osebne in politične polnoletnosti, je Jürgen Habermas pokazal, da misel ni samo notranji akt posameznika, ampak tudi javni proces razuma. Njegova velika tema je bila javna sfera: prostor, v katerem ljudje ne komunicirajo le zato, da bi zmagali, ampak zato, da bi prišli do bolj razumnega skupnega stališča. V tej perspektivi demokracija ni zgolj tehnika preštevanja glasov, ampak forma skupnega mišljenja, v kateri ima javna raba razuma prednost pred surovo voljo do prevlade. (5)

Habermas je zato za naš čas izjemno pomemben. Pokaže namreč, da narod ne razpade šele takrat, ko se mu sesujejo ustanove, ampak že tedaj, ko izgubi skupni prostor razuma. Kjer javni govor postane le boj za vtis, manipulacijo, ponižanje nasprotnika ali utrjevanje tabora, tam demokracija sicer še obstaja proceduralno, duhovno pa že slabi. Javni prostor brez komunikativne racionalnosti se hitro spremeni v trg čustev, resentimenta in strateškega nastopanja. (5)

Habermas je umrl 14. marca 2026. Ta datum je več kot biografski podatek. Je simbolna opomba Evropi: v trenutku, ko javni prostor vse bolj razpada v hrup, je odšel eden zadnjih velikih mislecev, ki je vztrajal, da brez javne rabe razuma ni ne demokracije ne dostojanstva politike. (5)

1.6. Nevarnost sodobnosti: ko človek več računa, kot misli (6)

Prav tu se začne bistvo sodobne krize. Danes nimamo premalo podatkov. Nimamo premalo informacij. Nimamo premalo “vsebin”. Imamo pa nevarno malo mišljenja. Heidegger je to napetost opisal z razliko med preračunavajočim in premišljujočim mišljenjem: sodobni človek zna vedno več računati, načrtovati, optimizirati in upravljati, a vse slabše odgovarja na vprašanje, kaj je smisel njegovega delovanja. (6)

Hannah Arendt je podobno opozorila, da največje zlo pogosto ne izvira iz demonske globine, ampak iz odsotnosti mišljenja in presoje. Ko človek preneha misliti, ne izgubi le filozofske elegance, ampak notranjo zavoro. Tedaj začne izvrševati, ponavljati, opravljati funkcijo, ne da bi zares presodil, kaj pravzaprav dela. To je izjemno pomembno tudi za politiko: sodobni sistem lahko proizvede ogromno postopkov, ogromno izračunov in ogromno komunikacije, pa kljub temu ostane brez smisla. (6)

Zato sodobna kriza ni zgolj kriza institucij. Je kriza misli. Kriza sposobnosti, da bi moč podredili cilju, upravljanje smislu in delovanje vprašanju človeka.

1.7. Narod brez misli ni narod (7)

Iz vsega navedenega sledi strog sklep: narod ni narod zgolj zato, ker živi na določenem ozemlju, govori isti jezik ali občasno odide na volitve. Narod postane narod šele, ko zmore o sebi misliti kot o zgodovinski in moralni skupnosti. Ko zmore premisliti, kaj želi ohraniti, kaj ga presega, kakšna je njegova odgovornost do prihodnjih generacij in kje so meje njegove samouničevalnosti.

Kjer tega ni, narod zdrsne v stanje množice. V množici obstajajo interesi, afekti, spopadi, taktike in propagandni refleksi, ne obstaja pa več skupna zgodovinska misel. Tak narod lahko ima veliko politične aktivnosti, pa malo zrelosti. Lahko proizvaja neskončne konflikte, pa skoraj nič smeri. Lahko menja vlade, pa ne spremeni ničesar bistvenega.

Prav zato je vprašanje misli v resnici vprašanje naroda. Ne gre za akademsko razkošje. Gre za vprašanje, ali skupnost še obstaja kot subjekt ali pa je postala le poligon tekmujočih sil.

1.8. Zakaj sta Hribarjeva danes pomembna (8)

V tej točki postane jasno, zakaj sta dr. Tine Hribar in Spomenka Hribar za Slovenijo danes pomembna. Ne zato, ker bi bila del običajne politične ponudbe. Ne zato, ker bi pripadala enemu taboru. In ne zato, ker bi ponujala preprosto zamenjavo obrazov. Pomembna sta zato, ker vztrajata pri ravni vprašanja, ki jo slovenska politika praviloma ne zmore več nositi: pri vprašanju smisla, narodne zrelosti, sprave, notranje mere in višje ravni enotnosti.

Prav tu se naveže tudi avtorjev lastni poskus iskanja rešitve. V idejnem osnutku ZUJAV-1 je izrecno zapisano, da je osnutek nastal iz večletne, večravninske analize delovanja javne oblasti z vidika dejanskih učinkov na človekove pravice, obstoj naroda in dolgoročne pogoje človeškega bivanja; dokument obenem določa Nadkonvencijo kot usmeritveni okvir ter ZUJAV-1 kot krovni “outcome + varovalke” zakon, medtem ko je Zakon o dobri upravi mišljen kot operativni izvedbeni okvir. (8)

Zato vprašanje Hribarjevih ni obrobna kulturna ali filozofska opomba. Je vprašanje, ali Slovenija še premore dovolj misli, da bi moč podredila smislu, pravo cilju in oblast človeku. Če tega ne zmore, bo še naprej menjavala akterje, ne da bi dosegla zrelost. Če pa to zmore, potem se lahko iz političnega hrupa znova rodi nekaj, kar je več od tabora: narod.

Most med 1. in 2. poglavjem

Če je torej misel prvi pogoj smisla, svobode in naroda, potem se pravo vprašanje za Slovenijo glasi drugače: kaj se zgodi z narodom, ki formalno ima državo, volitve in institucije, a izgublja sposobnost skupne misli? Prav tu se filozofsko vprašanje spremeni v politično diagnozo. Kajti tam, kjer narod ne zmore več misliti samega sebe kot celote, prostor hitro zasedejo tisti, ki znajo upravljati konflikt, ne pa skupnosti. In tedaj se politika ne vrti več okoli cilja, ampak okoli ujetništva. (9)

 

2. Narod v ujetništvu dveh kaplarjev

2.1. Ko narod izgubi središče, nastopi logika tabora (10)

Narod praviloma ne pade v ujetništvo naenkrat. Najprej izgubi notranje središče. Ne izgubi nujno države, ne izgubi nujno jezika, ne izgubi nujno formalne demokracije. Izgubi pa skupni prostor, v katerem bi bilo še mogoče misliti celoto. Ko se to zgodi, se politično življenje postopoma skrči na tabor, tabor pa na refleks. Namesto vprašanja, kaj je dobro za skupnost, nastopi vprašanje, kdo bo koga premagal. Namesto skupne smeri nastopi trajna mobilizacija proti drugemu.

Tak položaj je posebej nevaren zato, ker se navzven lahko kaže kot visoka politična aktivnost. V resnici pa ne gre za moč naroda, ampak za nemoč skupnosti, ki ni več sposobna preseči delitve, od katere se začne hraniti celotna politična struktura. Kjer ni več središča, tam se vsak spor hitro predstavlja kot usoden, vsaka volitev kot zadnja bitka, vsak nasprotnik pa kot nevarnost za samo bistvo države. To ni več politika zrelega naroda, ampak psihologija kolektivne ogroženosti. (10)

2.2. Kaplar ni državnik (11)

V takem okolju se skoraj neizogibno pojavi figura kaplarja. Kaplar ni nujno neumen človek. Lahko je spreten, discipliniran, komunikacijsko močan in celo politično učinkovit. Toda kaplar ostaja ujetnik nižje ravni političnega delovanja. Njegova moč ne izvira iz sposobnosti, da poveže celoto, ampak iz sposobnosti, da utrdi svoj tabor. Ne gradi višje enotnosti, ampak vertikalo lojalnosti. Ne vzgaja državljanov, ampak mobilizira privržence.

Prav tu je razlika med kaplarjem in državnikom. Državnik ve, da oblast ni cilj, ampak sredstvo. Kaplar pa oblast dojema kot potrditev samega sebe. Državnik skuša narod dvigniti nad razkol. Kaplar razkol potrebuje, ker iz njega črpa energijo. Državnik išče merilo v skupnem dobrem. Kaplar išče merilo v disciplini lastnega tabora. Zato kaplar lahko zmaguje v sporu, pa kljub temu ne zna voditi države. In prav zato narod pod kaplarji ne dozoreva, ampak ostaja v stanju trajne notranje mobilizacije. (11)

2.3. Dva kaplarja, en ujet narod (12)

Posebna tragedija Slovenije je, da se njena politična dinamika že dolgo ne vrti več okoli vsebinsko različnih državotvornih projektov, ampak okoli dveh polov, ki se medsebojno utrjujeta. Vsak od njiju se legitimira tudi s prisotnostjo drugega. Vsak od njiju potrebuje drugega kot negativno ogledalo. Vsak od njiju pred svojim taborom nastopa kot zaščitnik pred nasprotno nevarnostjo. Tako nastane zaprti krog, v katerem oba pola navidezno tekmujeta, v resnici pa soustvarjata isti prostor politične ujetosti.

To je mehanizem, ki ga mora članek izreči brez olepševanja: dva kaplarja lahko narod držita v ujetništvu tudi tedaj, ko se nenehno predstavljata kot njegova rešitelja. V takem položaju ni odločilno, kdo ima v določenem trenutku večino. Odločilno je, da oba reproducirata isti duhovni vzorec: politiko kot boj za prevlado, ne kot iskanje višje skupne smeri. Narod je tedaj razcepljen ne zato, ker bi imel preveč različnih idej, ampak zato, ker je prisiljen živeti znotraj preozkega konflikta, ki mu ne dopušča odrasti. (12)

2.4. Slovenija kot adolescent v nefunkcionalni družini (13)

Metafora adolescenčnega naroda v nefunkcionalni družini je zato več kot retorična figura. V nefunkcionalni družini konflikt ni izjema, ampak način vzdrževanja odnosov. Člani družine se ne oblikujejo v miru, ampak v stalnem odzivanju na napetost. Nihče zares ne odrašča; vsi se predvsem prilagajajo vzorcu, ki ga ne znajo preseči. Točno to se dogaja tudi narodu, ki je ujet med dva pola, ki živita od nenehne medsebojne reprodukcije konflikta.

Adolescent v takem okolju ne postane zrela osebnost. Postane odziven, ranljiv, impulziven in razdeljen. Podobno se dogaja z narodom. Namesto zgodovinske zrelosti razvije politične reflekse. Namesto notranje samozavesti razvije občutek, da mora vedno znova izbirati med dvema strahovoma. Namesto svobodnega mišljenja razvije utrujenost in cinično distanco. Ne zaupa več, da je skupna smer sploh mogoča. Prav v tem je najgloblja škoda takšnega političnega ustroja: ne uničuje le institucij, ampak vzgaja nezrelost kot kolektivno navado. (13)

2.5. G. Golob in g. Janša: nihče vaju ni izvolil za gospodarja polovice naroda (14)

Iz tega razloga je treba stvar povedati neposredno. G. Golob in g. Janša nista bila izvoljena zato, da bi polovico naroda obravnavala kot politični višek, motnjo ali sovražni ostanek druge Slovenije. Izvoljena sta bila v okvir državne odgovornosti, ne v okvir plemenske pravice do poniževanja druge polovice skupnosti. Kdor vodi državo, nima pravice živeti od nenehne delegitimacije dela lastnega naroda.

To ne pomeni, da med njima ni razlik. Razlike seveda obstajajo. Toda za usodo Slovenije to ni več odločilno vprašanje. Odločilno vprašanje je, ali je kateri od njiju sposoben izstopiti iz logike kaplarja in vstopiti v raven stratega oziroma državnika. Ali je kateri od njiju sposoben razumeti, da je naloga politike vodenje naroda iz razkola, ne njegovo upravljanje z razkolom. Če tega ne zmoreta, potem oba, vsak na svoj način, prispevata k istemu rezultatu: k nadaljnji infantilizaciji politične skupnosti. (14)

2.6. Zakaj tak sistem koristi kaplarjema, ne pa Sloveniji (15)

Sistem dveh kaplarjev ni zgodovinska nesreča samo zato, ker je naporen. Nevaren je zato, ker je za oba politično uporaben. V njem je vedno mogoče znova aktivirati strah, zvestobo, ogorčenje in občutek izrednosti. V njem je vedno mogoče svoje privržence prepričevati, da ni čas za samopresojo, ker je pred vrati večja nevarnost. Tako se politična energija nenehno troši za obrambo tabora, ne pa za gradnjo države.

Toda tisto, kar koristi kaplarjema, praviloma škodi Sloveniji. Narod v takem sistemu izgublja čas, notranjo moč in zgodovinsko zrelost. Javna razprava postaja vse bolj osiromašena. Tudi kadar se odpirajo resna vprašanja, se hitro prevedejo v taborni ključ: kdo bo od tega imel korist, kateri strani to koristi, komu to daje orožje. S tem pa se izgublja ravno tisto, brez česar ni mogoče zgraditi naroda kot subjekta: sposobnost, da bi neko vprašanje obravnavali kot skupno. (15)

2.7. Narod v ujetništvu ne potrebuje novega tabora, ampak izhod iz ujetništva (16)

Zato rešitev za Slovenijo ne more biti v tem, da bi le zamenjala en tabor z drugim ali en obraz z drugim obrazom. Takšna menjava bi lahko spremenila slog oblasti, ne bi pa nujno spremenila duhovne strukture problema. Narod v ujetništvu potrebuje nekaj težjega: potrebuje izhod iz same logike ujetništva. Potrebuje sposobnost, da ponovno vzpostavi skupni prostor smisla, v katerem politika ni več stalno dokazovanje lojalnosti taboru, ampak delo za celoto.

Prav na tej točki postane jasno, zakaj je vprašanje misli odločilno. Kjer ni misli, ni mogoče preseči kaplarstva. Kjer ni višjega merila, ostaneta samo disciplina in reakcija. In kjer narod ne zna več misliti samega sebe nad obema taboroma, tam ostane ujet prav v tisto binarnost, ki ga slabi. Zato 2. poglavje ni le kritika dveh političnih figur. Je diagnoza stanja, v katerem se je Slovenija znašla, ker je predolgo dopuščala, da se skupnost reducira na boj za prevlado. (16)

2.8. Od tod nuja po rešitvi, ki ni parola, ampak okvir (17)

Ko narod pride do te točke, moralni poziv sam po sebi ni več dovolj. Tudi splošna želja po umiritvi razmer ni dovolj. Potreben je prehod iz diagnoze v normativno in institucionalno rešitev. Če je težava v tem, da je politika izgubila višje merilo in da je narod ujet v logiko dveh kaplarjev, potem rešitev ne more biti zgolj psihološka ali komunikacijska. Biti mora tudi pravna, upravna in civilizacijska. Mora ustvariti okvir, v katerem oblast ne bo več mogla obstajati samo zase, ampak bo morala dokazovati uspešnost za človeka in skupnost.

Prav zato se naslednje poglavje nujno obrne k pravu. Ne zato, ker bi pravo samo po sebi rešilo problem duha, ampak zato, ker narod brez institucionalnega okvirja ostaja prepuščen dobri ali slabi volji akterjev. In ker Slovenija ne more več temeljiti na upanju, da se bo izmed dveh kaplarjev spontano rodil državnik. Potrebuje okvir, ki bo moč podredil cilju. (17)

 

Most med 2. in 3. poglavjem

Če je torej Slovenija ujeta v logiko dveh kaplarjev, potem moralna ogorčenost sama po sebi ne zadostuje več. Tudi diagnoza, čeprav nujna, še ni rešitev. Narod, ki je predolgo prepuščen boju za prevlado, se ne osvobodi zgolj z lepimi besedami, ampak šele tedaj, ko začne graditi okvir, v katerem moč ni več sama sebi namen. Prav zato se mora misel, če hoče postati zgodovinsko učinkovita, spustiti iz filozofske in politične ravni tudi v pravo. Ne kot v tehnično uteho, ampak kot v obliko, skozi katero skupnost zaveže oblast k cilju. (18)

 

3. Ko rešitev iščeš v pravu, ne v paroli

3.1. Ko politična parola ne zadošča več (19)

Vsaka resna skupnost pride prej ali slej do točke, ko se mora vprašati, ali želi svoje probleme še naprej opisovati s parolami ali pa jih bo začela urejati z normativnim razumom. Parola ima svojo politično moč: zna mobilizirati, zgoščati čustvo, ustvariti vtis usmerjenosti in nagovoriti množico. Toda prav zato je po svoji naravi tudi nezadostna. Parola ne meri učinkov. Ne nosi odgovornosti. Ne vzpostavlja preverljivih dolžnosti. Ne ustvarja institucionalnega spomina. Deluje v trenutku, ne pa v strukturi.

Slovenija je v zadnjih desetletjih prepogosto živela od besed, ki so zvenele pravično, a niso ustvarile trajnega reda. Politični govor je pogosto znal poimenovati težavo, ni pa znal oblikovati mehanizma, ki bi oblast dejansko zavezal k ravnanju za človeka. In prav tu je izvorni pomen pravne poti: pravo ni pomembno zato, ker bi bilo bolj hladno od politike, ampak zato, ker šele z njim skupnost določi, kaj šteje, kdo odgovarja, kako se meri uspešnost in kdaj oblast ne izpolnjuje več svojega namena. (19)

3.2. Pravo kot disciplina oblasti (20)

Pravo v najvišjem pomenu ni le skupek pravil, ampak način civiliziranja moči. Kjer ni prava, je oblast prepuščena trenutnemu razmerju sil, razlagi trenutnega zmagovalca ali samovolji upravljavca. Kjer pa pravo nastopi kot resen normativni okvir, se moč prvič znajde pred mejo: ne sme več zgolj obstajati, temveč mora dokazovati, da deluje upravičeno, predvidljivo in za cilj, zaradi katerega ji je skupnost sploh podelila legitimnost.

Pravo zato ni nasprotje misli, ampak njena institucionalna oblika. Misel brez prava lahko ostane moralni poziv. Pravo brez misli pa postane prazna procedura. Resnična rešitev nastane šele tam, kjer se normativna misel prelije v ureditev, ki moč ne le omejuje, ampak jo tudi usmerja. V tem smislu pravna država ni dovolj, če ostane samo pri formalni zakonitosti. Potrebna je tudi država, ki zna meriti lastno uspešnost z vidika človeka, dostojanstva, pogojev življenja in skupnega dobrega. (20)

3.3. Avtorjev poskus: od kritike k normativni arhitekturi (21)

Prav v tej točki je treba razumeti avtorjev poskus. Njegova pot ni šla v smer nove ideološke formule, novega političnega tabora ali novega marketinškega slogana. Šla je v smer vprašanja, kako misliti državo tako, da oblast ne bo več sama sebi namen, ampak bo pravno in sistemsko vezana na človeka. V tem smislu program za Varuha človekovih pravic ni bil še ena pritožba nad stanjem, ampak poskus oblikovati višji normativni okvir, v katerem bi bilo mogoče sploh začeti govoriti o uspešnosti oblasti.

Ta premik je bistven. Kritika obstoječega stanja je potrebna, a sama po sebi še ne ustvarja rešitve. Rešitev nastane takrat, ko se vprašanje pravičnosti, dobrega upravljanja in varstva človekovih pravic preoblikuje v sistemsko arhitekturo. Avtorjev prispevek je bil prav v tem: ne le pokazati, da oblast pogosto ne deluje za človeka, ampak začeti oblikovati pravni model, po katerem bi bilo sploh mogoče oblast ocenjevati z vidika tega, ali ustvarja ali uničuje pogoje človekovih pravic. (21)

3.4. Nadkonvencija ZN kot kompas (22)

Temeljna ideja tega modela je, da država ne more dolgoročno delovati brez višjega orientacijskega okvira. Prav zato se pojavi misel Nadkonvencije ZN kot kompasa. Kompas ne poganja ladje in ne nadomešča krmarjenja, vendar pove smer. Brez kompasa je lahko še tako močna ladja obsojena na kroženje, tavanje ali celo na to, da zamenja gibanje za napredek. Enako velja za državo. Lahko ima množico zakonov, postopkov, institucij in strategij, pa kljub temu ostaja brez prave smeri, če nima skupnega merila, ki bi oblast nenehno vračalo k vprašanju človeka.

Nadkonvencija je v tej logiki zamišljena kot civilizacijski in normativni horizont: kot usmeritev, da obstoj oblasti ni sam sebi namen, ampak da mora oblast neprestano dokazovati, da ohranja in krepi pogoje človekovega dostojanstva, človekovih pravic, miru, sobivanja in dolgoročnega obstoja skupnosti. Gre torej za najvišjo raven orientacije. Ne za tehnični predpis, ampak za kompas, brez katerega se tudi najbolj razvita uprava lahko spremeni v stroj brez duše. (22)

3.5. ZUJAV-1 kot krovni zakon uspešnosti oblasti (23)

Če je Nadkonvencija kompas, potem je ZUJAV-1 prvi resni poskus, da se ta smer prevede v notranji pravni red države. Njegova funkcija ni v tem, da bi nadomestil vse druge zakone, ampak da postavi krovni okvir: minimalni standard, varovalke in logiko, po kateri se oblast ne meri več samo po formalni zakonitosti ali politični uspešnosti, ampak po tem, ali njeno delovanje dejansko varuje in ustvarja pogoje človekovih pravic.

To je prelomno že na ravni pojmovanja države. Tradicionalna pravna država pogosto ostaja pri vprašanju, ali je organ ravnal zakonito. ZUJAV-1 pa odpira strožje vprašanje: ali oblast s svojim ravnanjem tudi dejansko omogoča, da človekove pravice postanejo uresničljive v življenju. To pomeni premik od gole procedure k učinku, od gole formalnosti k odgovornosti za rezultat, od administrativne samozaščite k javni dolžnosti. Zato je ZUJAV-1 mogoče razumeti kot krovni “outcome + varovalke” zakon: kot normativni poskus, da oblast ne bi bila več merjena samo po sebi, ampak po človeku. (23)

3.6. Zakon o dobri upravi kot krmilo (24)

Toda kompas in krovni zakon še ne zadoščata. Ladja potrebuje tudi krmilo. Prav zato ima Zakon o dobri upravi v tej arhitekturi posebno mesto. Če Nadkonvencija kaže smer in ZUJAV-1 postavi krovni standard, potem Zakon o dobri upravi določa, kako mora uprava dejansko delovati, da bo ta smer sploh izvedljiva. Tu se vprašanje premakne iz ravni “kaj je cilj” na raven “kako sistem deluje”.

To pomeni: kako se gradi kakovost upravljanja, kako se postavljajo KPI, kako se meri uspešnost, kako se zagotavlja preglednost, sledljivost, odgovornost, pravočasnost, sorazmernost, dostopnost in notranja kultura služenja človeku. Dobra uprava ni le vljudna uprava. Dobra uprava je organizirana, preverljiva in ciljno vodena uprava, ki razume, da njena legitimnost ne izvira le iz pooblastila, ampak iz kakovosti delovanja za skupnost. Prav zato je Zakon o dobri upravi v tem modelu krmilo: omogoča, da država ne ostane pri visokih načelih, ampak jih prevede v dnevno prakso. (24)

3.7. Najmočnejši model: kompas, krovni zakon, krmilo (25)

Največja moč avtorjeve zasnove je ravno v tem, da ne stavi na en sam zakon in ne verjame v čudežno normo, ki bi sama rešila vse. Nasprotno: model je močan zato, ker je večplasten. Nadkonvencija ZN daje smer, ZUJAV-1 postavi minimalni standard in varovalke, Zakon o dobri upravi pa zgradi operativni mehanizem izvedbe. Šele v tej kombinaciji lahko oblast dobi jasen normativni cilj, pravno zavezo in upravni instrumentarij.

To je bistveno bolj zrela rešitev od običajnega političnega obljubljanja. Politična parola govori: “naredili bomo bolje”. Normativna arhitektura pa vpraša: po katerem merilu, s kakšnimi obveznostmi, s kakšno odgovornostjo in s kakšnim mehanizmom preverjanja? Prav v tem je razlika med parolo in pravom. Parola ustvarja pričakovanje. Pravo ustvarja dolžnost. In prav država, ki je ujeta med dva kaplarja, potrebuje manj pričakovanj in več dolžnosti. (25)

3.8. Tudi sobivanje potrebuje pravni okvir (26)

V tej isti logiki ima pomembno mesto tudi Zakon o sobivanju večetničnih in socialno različnih skupnosti (ZSVS). Kajti država ne deluje za človeka samo skozi klasične upravne postopke, ampak tudi skozi to, kako zna oblikovati okvir sobivanja med različnimi skupinami, razredi, kulturami in občutljivostmi. Kjer ni pravnega in civilizacijskega okvira sobivanja, tam družba hitro zdrsne v razdrobljenost, tiho diskriminacijo, simbolne vojne in dolgotrajno nezaupanje.

ZSVS je zato mogoče razumeti kot dopolnilo celotni arhitekturi: ne le kot zakon o urejanju odnosov med različnimi skupnostmi, ampak kot del širšega napora, da država postane sposobna organizirati življenje v razliki, ne da bi pri tem razpadla v konflikt. Tudi to je oblika uspešnosti oblasti. Oblast ni uspešna samo tedaj, ko izda pravo odločbo, ampak tudi tedaj, ko zna graditi pogoje, v katerih skupnost ne razpada sama vase. (26)

3.9. Kjer nekateri vidijo slogan, bi morala država prepoznati model (27)

Prav zato je problem toliko večji, če politični prostor takšnih idej ne presoja resno, ampak jih presliši ali banalizira. Kjer bi morala država prepoznati normativni model, pogosto vidi le še en “predlog”, še eno “idejo”, še eno “misel”, ki jo je mogoče odložiti na rob. Toda ravno s tem pokaže lastno nezrelost. Kajti vprašanje ni, ali je nekdo ponudil še eno misel. Vprašanje je, ali je ta misel dovolj močna, da postane okvir.

In tu se razkriva globlji pomen avtorjevega poskusa. Šlo je za poskus, da bi Slovenija iz politike stalnega odzivanja prešla v politiko normativne gradnje. Da bi iz stanja, v katerem oblast predvsem vlada, prešla v stanje, v katerem je oblast zavezana dokazovati svojo uspešnost za človeka. To pa ni več slogan. To je osnutek nove državne racionalnosti. (27)

3.10. Od prava k politični preizkušnji (28)

Toda noben pravni okvir ne zaživi sam od sebe. Vedno pride trenutek, ko se mora nekdo, ki ima politično moč, odločiti, ali bo ostal ujet v logiko ega in konflikta ali pa bo sprejel višjo odgovornost. Zato 3. poglavje nujno vodi v naslednje vprašanje: kdo v Sloveniji danes sploh ima možnost, da takšen prehod omogoči? Kdo je v položaju, da bi moč podredil cilju in se odpovedal kratkoročni politični koristnosti v imenu državne zrelosti?

Na tej točki se članek ne more več izogniti konkretnemu imenu. Kajti če je doslej šlo za misel, narod in pravo, zdaj nastopi preizkus politične osebe. In prav zato je naslednje poglavje neizogibno: Preizkus g. Goloba: ego ali država. (28)

 

Most med 3. in 4. poglavjem

Če je torej rešitev mogoče misliti le kot normativni okvir, potem se odpre naslednje, neizogibno vprašanje: kdo v Sloveniji danes sploh ima politično moč, da tak okvir vzame resno? Pravo samo ne govori. Zakon sam ne stopi v življenje. Vsaka normativna arhitektura prej ali slej trči ob osebo, ki mora odločiti, ali bo oblast uporabljala za utrjevanje sebe ali za prehod v višjo raven državne odgovornosti. Prav zato se vprašanje prava neizogibno prelije v vprašanje političnega značaja. In prav na tej točki se članek ne more več izogniti g. Robertu Golobu. (29)

 

4. Preizkus g. Goloba: ego ali država

4.1. Trenutek, ko politika ne more več živeti samo od konflikta (30)

Vsak predsednik vlade prej ali slej pride do točke, ko ni več odločilno, ali zna politično preživeti, temveč ali zna zgodovinsko dozoreti. Na začetku mandata lahko veliko stvari še deluje v logiki mobilizacije, popravljanja starega, razgrajevanja predhodnika ali utrjevanja lastnega tabora. Toda država ne more predolgo živeti samo od negativne energije, od “proti” in od nenehne legitimacije same sebe z nasprotovanjem drugemu. Takšna politika sčasoma začne porabljati več narodne energije, kot je ustvarja.

Prav tu se začne resnični preizkus oblasti. Ne več v tem, ali zna zmagovati v medijskih ciklih, ne več v tem, ali zna disciplinirati koalicijo, in ne več v tem, ali zna delovati učinkovito v kratkoročnem upravljanju. Preizkus nastopi tedaj, ko se mora predsednik vlade odločiti, ali bo ostal ujet v logiko konflikta ali pa bo zmogel preiti na raven, na kateri mora moč podrediti cilju. To ni več tehnično vprašanje. To je vprašanje politične zrelosti. (30)

4.2. Golobova prednost in Golobova nevarnost (31)

G. Golob ima objektivno prednost, ki je ni mogoče zanikati: kot predsednik vlade ima v rokah največjo možnost, da premakne ton političnega prostora, da odpre nove vsebinske poudarke in da iz izvršilne oblasti naredi več kot zgolj center dnevnega odzivanja. Ima položaj, iz katerega je mogoče iniciirati spremembo politične kulture, pravnega okvira in upravne racionalnosti. V tem smislu je njegova moč realna in njegova odgovornost velika.

Toda prav tu leži tudi njegova največja nevarnost. Človek, ki ima veliko politično moč, zlahka začne verjeti, da je sam vir smisla. Da je njegova lastna intuicija že skoraj zadostna legitimacija. Da je premagovanje nasprotnika skoraj isto kot vodenje države. In da je osebna superiornost nad političnim tekmecem že skoraj državniški dosežek. Ta zdrs iz odgovornosti v ego ni pri močnih osebnostih izjema, ampak stalen rizik. Zato vprašanje pri g. Golobu ni predvsem, ali je sposoben inteligentnega nastopa, temveč ali je sposoben samoojitve. Ali zmore razumeti, da funkcija predsednika vlade ni podaljšek njegove osebnosti, ampak dolžnost do celote. (31)

4.3. Maščevanje kot politični vir energije je premalo za državo (32)

Država se lahko za nekaj časa napaja iz občutka popravnega zgodovinskega trenutka, iz potrebe po revanši, iz potrebe po obračunu z nasprotno stranjo ali iz čustvenega naboja “zdaj smo mi na vrsti”. Toda nobena od teh energij ni dovolj za resnično državotvornost. Maščevanje je lahko močno kot politični motor, nikoli pa ni dovolj kot državni kompas. Kdor oblast uporablja predvsem za poračunavanje, bo prej ali slej ugotovil, da je ustvaril le nov krog odvisnosti od konflikta.

To je za Slovenijo ključno. Če predsednik vlade svojo energijo še naprej črpa pretežno iz boja proti nasprotnemu taboru, potem ostaja v isti strukturi, ki jo domnevno želi preseči. Tedaj ni več odgovor na kaplarstvo, ampak le druga različica istega problema. Resnični prelom bi nastopil šele tedaj, ko bi zmogel stopiti nad logiko političnega maščevanja in se vprašati, kaj od njegove oblasti ostane, če ji odvzamemo nasprotnika. Če odgovor ni dovolj močan, potem oblast še ni prešla v raven države. (32)

4.4. Vprašanje ni inteligenca, ampak mera (33)

V Sloveniji se pogosto preveč ukvarjamo z vprašanjem, kdo je pametnejši, hitrejši, komunikacijsko spretnejši ali taktično močnejši. Toda zgodovina nas uči, da to niso odločilne vrline državnika. Odločilna je mera. Mera pomeni zmožnost, da človek lastno moč omeji z višjim ciljem. Da razume, da ni vse, kar je mogoče storiti, tudi modro storiti. Da ne uporablja države kot odra za razširitev ega, ampak kot prostor odgovornosti do celote.

Prav zato je g. Golobov preizkus veliko strožji, kot se morda zdi. Ne gre za vprašanje, ali je sposoben voditi sistem. Gre za vprašanje, ali je sposoben voditi samega sebe znotraj sistema. Aristotel bi temu rekel praktična modrost; moderna politična teorija bi govorila o samoojitvi oblasti; izkušnja narodov pa preprosto pove: tam, kjer ni mere, moč začne razkrajati prav tisto, kar naj bi varovala. (33)

4.5. Bo g. Golob slišal misel, ki ni njegova? (34)

To je morda najtežje politično vprašanje v celotnem članku. Veliko voditeljev je pripravljenih slišati argument, če ga lahko predstavijo kot svojega. Malo pa jih je pripravljenih resno sprejeti misel, ki prihaja od drugod, ki presega njihov tabor in od njih zahteva notranjo spremembo. A prav tu se loči politični upravljavec od državnika. Državnik zna prepoznati resno misel, tudi če ga ne poveličuje. Ego pa praviloma priznava le tisto, kar ga potrjuje.

Pri tem je treba biti natančen. Misel o višji stopnji enotnosti, o potrebi po spravi in o tem, da narod ne sme ostati ujet v logiki dveh polov, ni avtorjeva izvirna politična formula. To je velika in dosledna misel dr. Tineta Hribarja in Spomenke Hribar. Hribarjeva sta jasno povedala ne le diagnozo, ampak tudi smer rešitve: brez sprave, brez preseganja tabora in brez višje ravni enotnosti Slovenija ne more dozoreti kot narod.

Avtor je do sorodnega sklepa prišel po drugi poti. Ne primarno skozi filozofsko in zgodovinsko refleksijo sprave, ampak skozi vprašanje, ali je mogoče v pravu najti tudi metodo, ki bi državo prisilila, da začne delovati za človeka in s tem ustvarjati pogoje za višjo obliko skupnosti. Če sta Hribarjeva pokazala smer, je avtor poskušal iskati instrument. Če sta Hribarjeva izrekla potrebo po spravi in višji enotnosti, je avtor skušal premisliti, kako bi bilo mogoče to isto potrebo prevesti v normativni okvir: v Nadkonvencijo ZN kot kompas, v ZUJAV-1 kot krovni okvir in v Zakon o dobri upravi kot krmilo države.

Zato vprašanje za g. Goloba ni zgolj, ali je sposoben slišati neko posamezno idejo. Vprašanje je, ali je sposoben slišati dvojno opozorilo: najprej filozofsko in narodno misel Hribarjevih, da Slovenija potrebuje spravo in višjo stopnjo enotnosti, in nato še pravni poskus avtorja, da bi ta ista potreba dobila metodo, obliko in institucionalno nosilnost. Od odgovora na to vprašanje je odvisno več, kot se zdi. Odvisno je, ali bo oblast v Sloveniji ostala predvsem osebni projekt ali pa bo zmogla postati projekt države. (34)

4.6. Prelom bi bil mogoč samo v eni smeri: od ega k odgovornosti (35)

Če bi g. Golob želel resnično preseči stanje, ki ga članek opisuje, potem to ne bi bilo mogoče z novo komunikacijsko strategijo, z novim moralnim nastopom ali z še eno kadrovsko rekonstrukcijo. Potreben bi bil globlji obrat: prehod od ega k odgovornosti. Ta obrat bi pomenil, da predsednik vlade preneha razumeti oblast predvsem kot prostor politične samouresničitve in jo začne razumeti kot prostor zgodovinske službe.

To bi imelo zelo konkretne posledice. Pomenilo bi večjo odprtost za misel, ki ni instrumentalna. Pomenilo bi pripravljenost graditi pravni in upravni okvir, ki presega mandatno logiko. Pomenilo bi tudi večjo notranjo svobodo glede potrebe po stalnem dokazovanju premoči nad nasprotnikom. Šele takrat bi bilo mogoče reči, da oblast ne živi več od boja za prevlado, ampak od zavesti o nalogi. In šele takrat bi lahko Slovenija dobila možnost, da iz kroga dveh kaplarjev naredi prvi resni izstop. (35)

4.7. Če tega ne zmore, bo Slovenija dobila še eno izgubljeno priložnost (36)

Če pa g. Golob tega ne bo zmogel, bo problem večji od ene vlade, ene koalicije ali enega političnega cikla. Slovenija bo dobila še eno zgodovinsko epizodo, v kateri je imela na voljo moč, ni pa znala iz nje narediti smeri. Imela bo oblast, ne pa nujno države. Imela bo politično aktivnost, ne pa politične zrelosti. In ponovno bo ostala ujeta v logiko, v kateri vsaka nova oblast obljublja prelom, nato pa le preoblikuje stare strukture v nov slog.

To je treba povedati brez olepševanja: predsednik vlade, ki ne zmore stopiti nad lasten ego, ne vodi naroda v zrelost, ampak ga zadržuje v odvisnosti od politične osebnosti. Narod pa, ki ostaja odvisen od osebnosti namesto od merila, ne more postati notranje svoboden. Zato g. Golob ni pomemben le kot aktualni premier. Pomemben je kot test, ali je Slovenija sposobna iz oblasti še narediti državo. (36)

4.8. Tu se politika znova sreča z mislijo (37)

Na tej točki se krog članka začasno sklene. Od filozofskega vprašanja misli, preko diagnoze dveh kaplarjev in poskusa pravne rešitve, smo prišli do osebe, ki ima v rokah realno možnost za prehod. Toda prav tu se pokaže najgloblje spoznanje: noben pravni okvir ne bo dovolj, če ga ne bo sposoben nositi človek, ki razume mejo svoje moči. Politika brez misli zdrsne v strategijo ega. Pravo brez politične zrelosti ostane mrtva črka. Narod brez vodstva, ki bi bilo pripravljeno slišati višje merilo, pa ostane razpet med utrujenostjo in ponavljanjem.

Zato je preizkus g. Goloba v resnici nekaj več kot ocena enega politika. Je vprašanje, ali lahko Slovenija v sedanjem trenutku sploh še proizvede oblast, ki bo pripravljena služiti nečemu večjemu od same sebe. In če odgovor še ni jasen, potem postane naslednje poglavje nujno: prošnja tistima, ki sta že dolgo opozarjala, da narod brez misli ne more dozoreti. (37)

 

Most med 4. in 5. poglavjem

Če je torej preizkus g. Goloba v tem, ali je sposoben slišati misel, ki ni njegova, potem se hkrati odpre še drugo vprašanje: kdo v Sloveniji danes sploh še nosi takšno misel, ki presega tabor, ego in dnevno politiko? Prav tu se članek iz politične presoje premakne v nekaj globljega in hkrati bolj osebnega. Kajti če narod v odločilnem trenutku ne zmore sam proizvesti dovolj visoke ravni enotnosti, potem mora vsaj še enkrat prositi tiste, ki so to raven znali misliti, izreči in moralno nositi. Zato naslednje poglavje ni več le analiza. Je tudi prošnja. (38)

 

5. Prošnja dvema, ki še znata misliti Slovenijo

5.1. Ta članek ni le analiza, ampak tudi prošnja (39)

Ta članek ni nastal samo zato, da bi opisal politično stanje, poimenoval dva kaplarja ali opozoril na nevarnost države brez smeri. Nastal je tudi zato, ker Slovenija očitno znova prihaja do točke, ko sama iz sebe ne zmore dovolj visoke ravni skupne misli. Prav v takih trenutkih narod potrebuje več kot komentar. Potrebuje glas, ki ne pripada le enemu taboru, ampak meri na celoto.

Zato je to poglavje zavestno drugačno. Ni več le kritično. Ni več le diagnostično. Je osebna in javna prošnja hkrati. Prošnja tistima, ki sta v slovenskem prostoru že večkrat pokazala, da znata misliti narod tam, kjer politika vidi le razdeljeno volilno telo. (39)

5.2. Zakaj prav Hribarjeva? (40)

Dr. Tine Hribar in Spomenka Hribar nista pomembna zato, ker bi bila politična operativca, še manj zato, ker bi bila voditelja kakega tabora. Njuna posebna teža je drugje. Pomembna sta zato, ker sta znala in znata Sloveniji vračati vprašanja, ki jih dnevna politika praviloma potiska na rob: vprašanje narodne zrelosti, vprašanje sprave, vprašanje zgodovinske odgovornosti in vprašanje višje ravni enotnosti.

Prav zato ju ta članek ne kliče kot politična igralca, ampak kot miselni in moralni avtoriteti. Ko politika izgubi sposobnost videti celoto, mora nekdo to celoto znova izreči. Ko javni prostor razpade v hrup in refleks, mora nekdo znova povedati, da narod ni narod zato, ker je razdeljen, ampak zato, ker zmore preseči delitev. In prav v tem je moč Hribarjevih. (40)

5.3. Hribarjeva sta povedala bistveno: sprava in višja stopnja enotnosti (41)

Pri tem je treba biti povsem natančen. Bistvena misel Hribarjevih ni bila, da Slovenija potrebuje le novo politično kombinacijo, novo koalicijo ali novega rešitelja. Njuna bistvena misel je bila, da Slovenija potrebuje spravo in višjo stopnjo enotnosti. To ne pomeni izbrisa razlik. Ne pomeni pozabe zgodovine. In ne pomeni sentimentalnega miru brez resnice. Pomeni pa, da narod ne more živeti od trajnega notranjega sovražnika, ne da bi s tem poškodoval samega sebe.

Sprava je v tem smislu veliko več kot moralna gesta. Je civilizacijski pogoj, da skupnost sploh postane sposobna misliti svojo prihodnost. Višja stopnja enotnosti pa ne pomeni uniformnosti, ampak sposobnost, da se razlike umestijo v skupni okvir, ki je močnejši od tabora. Prav zato je misel Hribarjevih danes tako aktualna: ker Slovenija ni v prvi vrsti brez političnih možnosti, ampak brez dovolj močne skupne mere. (41)

5.4. Avtorjeva pot je bila drugačna, sklep pa soroden (42)

Avtor ni prišel do tega vprašanja po isti poti kot Hribarjeva. Njegova pot ni bila primarno pot filozofske obdelave sprave, narodne travme in zgodovinske zavesti. Do sorodnega sklepa je prišel po drugi poti: skozi analizo delovanja oblasti, človekovih pravic, dobrega upravljanja in vprašanja, kako oblast sploh prisiliti, da deluje za človeka.

Toda prav v tem je zanimivost in moč tega srečanja. Kjer sta Hribarjeva pokazala smer — sprava, višja stopnja enotnosti, preseganje tabora — je avtor skušal poiskati metodo. Če sta Hribarjeva izrekla višji smisel, je avtor poiskal možnost pravnega in upravnega okvira, ki bi takšno smer lahko začel nositi v realnem svetu. Tako se filozofska in pravna pot srečata v isti točki: v spoznanju, da Slovenija brez višje enotnosti ne bo dozorela in da brez metode ta enotnost ne bo dobila nosilne oblike. (42)

5.5. Prošnja: pomagajta Sloveniji še enkrat misliti samo sebe (43)

Prav zato je ta članek tudi prošnja. Ne prošnja v sentimentalnem pomenu, ampak prošnja v državotvornem pomenu. Prošnja, da dr. Tine Hribar in Spomenka Hribar Sloveniji še enkrat pomagata misliti samo sebe. Ne zato, ker bi morala prevzeti politično funkcijo. Ne zato, ker bi morala vstopiti v dnevni prepir. Ampak zato, ker narod v določenih trenutkih potrebuje ljudi, ki znajo izreči tisto, česar politika sama ne zmore več formulirati.

Ta prošnja je toliko bolj nujna, ker se zdi, da Slovenija znova tone v preozko logiko kaplarjev, zamer, blokovskega refleksa in politične utrujenosti. V takem času ni dovolj, da nekdo opozarja na problem. Potreben je nekdo, ki zna narodu znova pokazati višjo mero. In če v slovenskem prostoru kdo nosi to sposobnost, potem sta to prav zakonca Hribar. (43)

5.6. Ne potrebujemo novih idolov, ampak novo resnost (44)

Pomembno pa je dodati še nekaj: ta prošnja ni klic po novih idolih. Slovenija ne potrebuje še ene oblike čaščenja osebnosti. Ne potrebuje novih simbolnih gospodarjev. In ne potrebuje še enega nadomestka za lastno nezrelost. Potrebuje nekaj veliko težjega: novo resnost. Potrebuje ljudi, ki bodo pomagali odpreti prostor, v katerem bo mogoče misliti državo, narod, spravo in pravo brez takojšnjega padca v taborni refleks.

V tem smislu je prošnja Hribarjevima hkrati tudi zahteva Sloveniji sami. Kajti narod, ki prosi za pomoč misli, mora biti pripravljen tudi nekaj spremeniti v sebi. Mora biti pripravljen poslušati. Mora biti pripravljen odrasti. In mora biti pripravljen priznati, da brez duhovne in moralne obnove tudi najboljši politični manevri ne bodo ustvarili prihodnosti. (44)

5.7. Če naju še kdo lahko spomni, da je Slovenija več kot politični plen, sta to Hribarjeva (45)

Najstrožje povedano: če lahko Slovenijo danes še kdo spomni, da ni zgolj ozemlje interesov, bojišče egov ali plen menjajočih se političnih blokov, potem sta to dr. Tine Hribar in Spomenka Hribar. Ne zato, ker bi imela administrativno moč. In ne zato, ker bi imela strankarsko mrežo. Ampak zato, ker razpolagata z nečim, kar je v krizi največ vredno: z mislijo, ki zna preseči raven spora in spomniti narod na njegovo lastno možnost.

Zato to poglavje ni zgolj poklon. Je poziv. Poziv, naj se ta misel ponovno izreče, ponovno sliši in ponovno vzame resno. Kajti če jo bo Slovenija tudi tokrat preslišala, potem ne bo preslišala le dveh mislecev. Preslišala bo možnost, da bi iz sebe naredila več kot le politično bojišče. (45)

5.8. Prošnja, ki vodi v zadnje vprašanje: ali Slovenija še zmore smisel? (46)

In prav tu pridemo do zadnje meje članka. Ko je bila izrečena prošnja, ko je bila pokazana povezava med mislijo Hribarjevih in avtorjevim pravnim iskanjem metode, ostane le še končno vprašanje: ali Slovenija sploh še zmore smisel? Ali še zmore živeti kot narod, ki ima več kot zgolj odzive? Ali še zmore politiko, ki ni samo boj za premoč? Ali še zmore pravo, ki ni samo tehnika oblasti? In ali še zmore misel, ki iz vsega tega naredi smer?

Prav zato se mora članek končati tam, kjer se je v resnici začel: pri vprašanju smisla. Zato je zadnje poglavje neizogibno: Brez misli ni smisla. (46)

 

Most med 5. in 6. poglavjem

Ko je prošnja izrečena, ostane samo še zadnje vprašanje: kaj pravzaprav Sloveniji najbolj manjka? Ali ji manjkajo ljudje? Ne. Ali ji manjkajo procedure, institucije, zakoni in politični akterji? Tudi ne. Kar ji manjka, je nekaj hkrati starejšega in zahtevnejšega od vsega naštetega: manjka ji smisel, ki bi zmogel povezati narod, pravo in oblast v eno samo smer. In ker se smisel ne rodi iz samega gibanja, temveč iz zmožnosti, da gibanje premislimo, se članek nujno sklene tam, kjer se je v resnici začel — pri misli. Kajti brez misli ni mogoče ustvariti ne sprave, ne države, ne prava, ne naroda. Brez misli ni smisla. (47)

 

6. Brez misli ni smisla

6.1. Država lahko nekaj časa živi brez smeri, ne more pa dolgo živeti brez smisla (48)

Vsaka država lahko nekaj časa obstaja tudi brez večje notranje jasnosti. Lahko ima proračun, vlado, parlament, uradništvo, volitve in celo navidezno politično dinamiko. Lahko se premika iz mandata v mandat, iz krize v krizo, iz konflikta v konflikt. Toda vse to še ne pomeni, da ve, kam gre. Gibanje samo po sebi še ni smer. In smer sama po sebi še ni smisel.

Smisel nastopi šele tam, kjer skupnost zmore odgovoriti na strožje vprašanje: zakaj sploh obstaja kot skupnost in v imenu česa uporablja svojo moč. Kjer tega vprašanja ni več, država postopoma zdrsne v upravljanje same sebe. Neha biti nosilka zgodovinske naloge in začne postajati le še mehanizem vzdrževanja ravnotežja med interesi, egi in strahovi. Takšna država sicer lahko preživi, a živi pod svojo lastno možnostjo. (48)

6.2. Brez misli moč izgubi mero (49)

Moč sama po sebi ne vsebuje lastne meje. Moč hoče učinkovati, širiti svoj doseg, utrjevati svoj vpliv in potrjevati svoj obstoj. Prav zato je misel odločilna. Misel je tista, ki moči postavi vprašanje: v imenu česa? do kod? za koga? po kakšnem merilu? Kjer tega vprašanja ni, moč ne izgine. Nasprotno: postane še bolj samonanašalna. Deluje, a ne ve več, zakaj deluje. Vlada, a ne zna več služiti.

Zato je bistvo članka mogoče izreči zelo preprosto: politična kriza Slovenije ni samo kriza akterjev, ampak kriza mere. Kriza tega, da moč vse težje priznava nekaj višjega od same sebe. Hribarjeva sta to povedala v jeziku naroda, sprave in višje stopnje enotnosti. Avtor je po drugi poti prišel do podobnega sklepa v jeziku prava, dobrega upravljanja in uspešnosti oblasti za človeka. V obeh primerih pa je središčna ista misel: tam, kjer ni višjega merila, moč začne izgubljati stik s smislom. (49)

6.3. Brez misli pravo postane tehnika, ne pa pot skupnosti (50)

Enako velja za pravo. Pravo brez misli lahko še vedno deluje. Lahko proizvaja postopke, odločbe, prepovedi, dovoljenja, standarde in obrazce. Lahko je formalno urejeno, metodološko natančno in procesno brezhibno. Toda če v njem ni več vprašanja, čemu sploh služi, potem pravo postopoma izgubi svojo notranjo dostojanstvenost. Postane tehnika upravljanja namesto oblike pravičnosti.

Prav zato je bilo v tem članku nujno vztrajati, da zgolj formalna zakonitost ni dovolj. Če pravo ne pomaga ustvarjati pogojev, v katerih človekove pravice sploh postanejo življenjsko dosegljive, potem ostaja pod ravnjo svoje lastne naloge. In če država ne zmore zgraditi pravnega okvirja, v katerem bi oblast merila tudi po njenem učinku za človeka, potem pravo ne deluje več kot krmilo, ampak le še kot instrument vzdrževanja obstoječega stanja. Brez misli tudi pravo izgubi smisel, ker izgubi cilj. (50)

6.4. Brez misli narod zdrsne v množico (51)

Najhujša posledica odsotnosti misli pa ni samo slaba politika ali prazno pravo. Najhujša posledica je, da narod preneha biti narod v polnem pomenu besede. Ostane prebivalstvo, ostane jezik, ostane zgodovina, ostane spomin, ostanejo institucije. Toda skupnost, ki ne zmore več misliti svoje celote, svoje odgovornosti in svojega cilja, začne izgubljati status zgodovinskega subjekta. Ostane množica, ki se odziva, ne pa narod, ki ve, kaj hoče postati.

Prav zato je vprašanje sprave in višje stopnje enotnosti veliko več kot politična tema. Je vprašanje, ali Slovenija še zmore živeti kot narod ali pa bo ostala ujeta v položaju, kjer se bo polovica vedno znova hranila iz zanikanja druge polovice. Narod ne razpade šele takrat, ko izgubi zunanje meje. Razpadati začne tedaj, ko izgubi notranjo sposobnost skupne misli. (51)

6.5. Zato je bila prošnja Hribarjevima v resnici prošnja za vrnitev smisla (52)

Ko ta članek prosi dr. Tineta Hribarja in Spomenko Hribar, naj Sloveniji še enkrat pomagata, ta prošnja ni izraz nostalgije ali potrebe po moralnem pokroviteljstvu. Je veliko strožja. Je prošnja, da bi se v slovenski prostor ponovno vrnila raven misli, brez katere ni mogoče preseči tabora, ega in utrujenosti. Hribarjeva sta pomembna zato, ker pri njima vprašanje naroda ni nikoli padlo na raven propagande. Vedno je ostalo povezano z vprašanjem resnice, sprave, odgovornosti in višje mere.

Prav tu se njuna misel sreča z avtorjevim pravnim iskanjem. Sprava brez metode lahko ostane velika beseda. Pravo brez sprave lahko ostane hladen mehanizem. Višja stopnja enotnosti pa postane zgodovinsko resna šele tedaj, ko dobi hkrati miselni in institucionalni izraz. Zato je prošnja Hribarjevima v resnici prošnja, da bi Slovenija znova dobila smisel, ki bi bil dovolj močan, da bi lahko nosil tudi pravo, oblast in narod. (52)

6.6. Slovenija ne potrebuje več gibanja, ampak smer (53)

Slovenija danes nima malo gibanja. Ima ga preveč. Ima preveč odzivov, preveč taktičnih premikov, preveč kratkoročnih političnih energij, preveč upravljanja vtisov in preveč notranjega hrupa. Tisto, česar nima dovolj, je smer. Smer pa ni stvar hitrosti. Smer je stvar merila. In merilo ni mogoče brez misli.

To je morda najstrožja ugotovitev celotnega članka: problem Slovenije ni, da se premalo premika, ampak da se premika brez zadostne skupne notranje orientacije. Zato potrebuje manj političnega nemira in več notranje jasnosti. Manj kaplarstva in več državotvornosti. Manj samonanašalne moči in več služenja cilju. Manj osebnega projekta oblasti in več projekta države. (53)

6.7. Zadnji stavek slovenske prihodnosti se zato začne z enim samim vprašanjem: ali še zmoremo misliti? (54)

Na koncu ostane le še to. Ne vprašanje, kdo bo koga premagal. Ne vprašanje, kdo bo naslednji zmagovalec volilnega cikla. Ne vprašanje, kdo bo učinkoviteje upravljal strahove, zamere in lojalnosti. Ostane vprašanje, ali Slovenija še zmore misliti. Ali še zmore misliti samo sebe kot narod. Ali še zmore misliti pravo kot metodo služenja človeku. Ali še zmore misliti oblast kot odgovornost in ne kot samopotrditev. Ali še zmore misliti spravo kot višjo obliko zgodovinske zrelosti.

Če tega ne zmore, potem bo imela še naprej politiko, morda tudi državo, nikoli pa ne bo zares dosegla smisla. Če pa to zmore, potem obstaja možnost, da iz utrujene in razdeljene skupnosti znova nastane narod, ki ni ujetnik svojih refleksov, ampak nosilec svoje prihodnosti. Zato se ta članek konča preprosto in brez olepševanja: brez misli ni smisla. (54)

 

VIRI IN OPOMBE

(1) Arendt, Hannah. The Life of the Mind. New York: Harcourt Brace Jovanovich, 1978.

(2) Graham, Daniel W. “Heraclitus.” V: Zalta, Edward N. in Nodelman, Uri (ur.), The Stanford Encyclopedia of Philosophy, 2007 in posodobitve.
Internet Encyclopedia of Philosophy. “Heraclitus.”
Internet Encyclopedia of Philosophy. “Parmenides of Elea.”

(3) Augustinus, Aurelius. Confessiones (Izpovedi). Ok. 397–400.
Aquinas, Thomas. Summa Theologiae. 1265–1274.

(4) Descartes, René. Discours de la méthode. 1637.
Kant, Immanuel. “Beantwortung der Frage: Was ist Aufklärung?” 1784.
Hegel, G. W. F. Vorlesungen über die Philosophie der Geschichte. 1837.

(5) Finlayson, James Gordon. “Jürgen Habermas.” V: Zalta, Edward N. in Nodelman, Uri (ur.), The Stanford Encyclopedia of Philosophy, 2023.
Internet Encyclopedia of Philosophy. “Jürgen Habermas.”
Reuters. “Habermas, the philosopher who shaped Germany’s post-war conscience.” 2026.

(6) Heidegger, Martin. Gelassenheit. 1959.
Tömmel, Tatjana. “Hannah Arendt.” V: Zalta, Edward N. in Nodelman, Uri (ur.), The Stanford Encyclopedia of Philosophy, 2006 in posodobitve.
Internet Encyclopedia of Philosophy. “Hannah Arendt.”

(7) Hegel, G. W. F. Grundlinien der Philosophie des Rechts. 1820.
Patočka, Jan. Heretical Essays in the Philosophy of History. 1975.

(8) Derganc, Franc. “Slovenija, kako naprej tudi po volitvah v Državni zbor v letu 2026 – ali sploh imamo alternativo?” Modro-poslovanje.si, 25. 3. 2026.
Derganc, Franc. Zakon o uspešnosti javne oblasti in varstvu pogojev človekovih pravic (ZUJAV-1 – V 2.0), idejni osnutek, 2. 1. 2026.

(9) Arendt, Hannah. The Life of the Mind. New York: Harcourt Brace Jovanovich, 1978.

(10) Habermas, Jürgen. The Structural Transformation of the Public Sphere: An Inquiry into a Category of Bourgeois Society. Cambridge, MA: MIT Press, 1989.
Finlayson, James Gordon. “Jürgen Habermas.” V: Zalta, Edward N. in Nodelman, Uri (ur.), The Stanford Encyclopedia of Philosophy. 2023.

(11) Weber, Max. “Politics as a Vocation.” 1919.
Aristotel. Politika. 4. stol. pr. n. št.

(12) Girard, René. Violence and the Sacred. Baltimore: Johns Hopkins University Press, 1977.
Schmitt, Carl. The Concept of the Political. Chicago: University of Chicago Press, 1996 [izvirnik 1932].

(13) Erikson, Erik H. Identity: Youth and Crisis. New York: W. W. Norton, 1968.
Bowen, Murray. Family Therapy in Clinical Practice. New York: Jason Aronson, 1978.

(14) Derganc, Franc. “Slovenija, kako naprej tudi po volitvah v Državni zbor v letu 2026 – ali sploh imamo alternativo?” Modro-poslovanje.si, 25. 3. 2026.

(15) Habermas, Jürgen. Between Facts and Norms: Contributions to a Discourse Theory of Law and Democracy. Cambridge: Polity Press, 1996.
Arendt, Hannah. On Revolution. New York: Viking Press, 1963.

(16) Hegel, G. W. F. Grundlinien der Philosophie des Rechts. Berlin, 1820.
Patočka, Jan. Heretical Essays in the Philosophy of History. Chicago and La Salle: Open Court, 1996 [izvirnik 1975].

(17) Derganc, Franc. Zakon o uspešnosti javne oblasti in varstvu pogojev človekovih pravic (ZUJAV-1 – V 2.0), idejni osnutek, 2. 1. 2026.
Derganc, Franc. Idejni okvir Zakona o dobri upravi (ZDU v3.2), delovno gradivo.
Derganc, Franc. Zakon o sobivanju večetničnih in socialno različnih skupnosti (ZSVS), čistopis — verzija 11.1.

(18) Arendt, Hannah. The Human Condition. Chicago: University of Chicago Press, 1958.
Habermas, Jürgen. Between Facts and Norms: Contributions to a Discourse Theory of Law and Democracy. Cambridge: Polity Press, 1996.

(19) Schmitt, Carl. Political Theology: Four Chapters on the Concept of Sovereignty. Chicago: University of Chicago Press, 2005 [izvirnik 1922].
Habermas, Jürgen. The Structural Transformation of the Public Sphere: An Inquiry into a Category of Bourgeois Society. Cambridge, MA: MIT Press, 1989.

(20) Fuller, Lon L. The Morality of Law. New Haven: Yale University Press, 1964.
Dworkin, Ronald. Law’s Empire. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1986.

(21) Derganc, Franc. Programska izhodišča ob kandidaturi za Varuha človekovih pravic, delovno gradivo, 2025/2026.
Derganc, Franc. Zakon o uspešnosti javne oblasti in varstvu pogojev človekovih pravic (ZUJAV-1 – V 2.0), idejni osnutek, 2. 1. 2026.

(22) Derganc, Franc. Zakon o uspešnosti javne oblasti in varstvu pogojev človekovih pravic (ZUJAV-1 – V 2.0), idejni osnutek, 2. 1. 2026.
United Nations. Universal Declaration of Human Rights. 1948.
United Nations. International Covenant on Civil and Political Rights. 1966.
United Nations. International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights. 1966.

(23) Derganc, Franc. Zakon o uspešnosti javne oblasti in varstvu pogojev človekovih pravic (ZUJAV-1 – V 2.0), idejni osnutek, 2. 1. 2026.

(24) Derganc, Franc. Idejni okvir Zakona o dobri upravi (ZDU v3.2), delovno gradivo, 2026.
Council of Europe. Recommendation CM/Rec(2007)7 of the Committee of Ministers to member states on good administration. Strasbourg: Council of Europe, 2007.
European Union. Charter of Fundamental Rights of the European Union, člen 41. 2000.

(25) Derganc, Franc. Zakon o uspešnosti javne oblasti in varstvu pogojev človekovih pravic (ZUJAV-1 – V 2.0), idejni osnutek, 2. 1. 2026.
Derganc, Franc. Idejni okvir Zakona o dobri upravi (ZDU v3.2), delovno gradivo, 2026.

(26) Derganc, Franc. Zakon o sobivanju večetničnih in socialno različnih skupnosti (ZSVS), čistopis — verzija 11.1, delovno gradivo, 2026.
Taylor, Charles. Multiculturalism: Examining the Politics of Recognition. Princeton: Princeton University Press, 1994.

(27) Habermas, Jürgen. Legitimation Crisis. Boston: Beacon Press, 1975.
Rosanvallon, Pierre. Democratic Legitimacy: Impartiality, Reflexivity, Proximity. Princeton: Princeton University Press, 2011.

(28) Weber, Max. “Politics as a Vocation.” 1919.
Aristotel. Nikomahova etika. 4. stol. pr. n. št.

(29) Derganc, Franc. Zakon o uspešnosti javne oblasti in varstvu pogojev človekovih pravic (ZUJAV-1 – V 2.0), idejni osnutek, 2. 1. 2026.
Habermas, Jürgen. Between Facts and Norms: Contributions to a Discourse Theory of Law and Democracy. Cambridge: Polity Press, 1996.

(30) Weber, Max. “Politics as a Vocation.” 1919.
Arendt, Hannah. On Revolution. New York: Viking Press, 1963.

(31) Guardini, Romano. Power and Responsibility: A Course of Action for the New Age. Chicago: Regnery, 1961.
Ricoeur, Paul. Oneself as Another. Chicago: University of Chicago Press, 1992.

(32) Nietzsche, Friedrich. On the Genealogy of Morality. 1887.
Girard, René. Violence and the Sacred. Baltimore: Johns Hopkins University Press, 1977.

(33) Aristotel. Nikomahova etika. 4. stol. pr. n. št.
MacIntyre, Alasdair. After Virtue. Notre Dame: University of Notre Dame Press, 1981.

(34) Derganc, Franc. Programska izhodišča ob kandidaturi za Varuha človekovih pravic, delovno gradivo, 2025/2026.
Derganc, Franc. Zakon o uspešnosti javne oblasti in varstvu pogojev človekovih pravic (ZUJAV-1 – V 2.0), idejni osnutek, 2. 1. 2026.
Derganc, Franc. Idejni okvir Zakona o dobri upravi (ZDU v3.2), delovno gradivo, 2026.
Hribar, Tine. izbrani eseji o narodu, spravi in slovenski zgodovinski zavesti.
Hribar, Spomenka. izbrani eseji in javni nastopi o etiki skupnosti in slovenski spravi.

(35) Jonas, Hans. The Imperative of Responsibility. Chicago: University of Chicago Press, 1984.
Rosanvallon, Pierre. Good Government: Democracy beyond Elections. Cambridge, MA: Harvard University Press, 2018.

(36) Hegel, G. W. F. Vorlesungen über die Philosophie der Geschichte. Berlin, 1837.
Patočka, Jan. Heretical Essays in the Philosophy of History. Chicago and La Salle: Open Court, 1996 [izvirnik 1975].

(37) Hribar, Tine. izbrani eseji o narodu, spravi in slovenski zgodovinski zavesti.
Hribar, Spomenka. izbrani eseji in javni nastopi o etiki skupnosti in slovenski spravi.
Derganc, Franc. “Slovenija, kako naprej tudi po volitvah v Državni zbor v letu 2026 – ali sploh imamo alternativo?” Modro-poslovanje.si, 25. 3. 2026.

(38) Arendt, Hannah. The Human Condition. Chicago: University of Chicago Press, 1958.
Habermas, Jürgen. Between Facts and Norms: Contributions to a Discourse Theory of Law and Democracy. Cambridge: Polity Press, 1996.

(39) Derganc, Franc. “Slovenija, kako naprej tudi po volitvah v Državni zbor v letu 2026 – ali sploh imamo alternativo?” Modro-poslovanje.si, 25. 3. 2026.

(40) Hribar, Tine. izbrani eseji o slovenski zgodovinski zavesti, narodu in spravi.
Hribar, Spomenka. izbrani eseji in javni nastopi o etiki skupnosti, spravi in odgovornosti.

(41) Hribar, Spomenka. Krivda in greh. Maribor: Obzorja, 1984.
Hribar, Tine. izbrana dela o spravi, narodu in slovenski samobitnosti.

(42) Derganc, Franc. Zakon o uspešnosti javne oblasti in varstvu pogojev človekovih pravic (ZUJAV-1 – V 2.0), idejni osnutek, 2. 1. 2026.
Derganc, Franc. Idejni okvir Zakona o dobri upravi (ZDU v3.2), delovno gradivo, 2026.

(43) Derganc, Franc. Programska izhodišča ob kandidaturi za Varuha človekovih pravic, delovno gradivo, 2025/2026.
Derganc, Franc. “Slovenija, kako naprej tudi po volitvah v Državni zbor v letu 2026 – ali sploh imamo alternativo?” Modro-poslovanje.si, 25. 3. 2026.

(44) Guardini, Romano. Power and Responsibility: A Course of Action for the New Age. Chicago: Regnery, 1961.
Jonas, Hans. The Imperative of Responsibility. Chicago: University of Chicago Press, 1984.

(45) Habermas, Jürgen. The Structural Transformation of the Public Sphere: An Inquiry into a Category of Bourgeois Society. Cambridge, MA: MIT Press, 1989.
Patočka, Jan. Heretical Essays in the Philosophy of History. Chicago and La Salle: Open Court, 1996 [izvirnik 1975].

(46) Arendt, Hannah. The Life of the Mind. New York: Harcourt Brace Jovanovich, 1978.
Derganc, Franc. Zakon o uspešnosti javne oblasti in varstvu pogojev človekovih pravic (ZUJAV-1 – V 2.0), idejni osnutek, 2. 1. 2026.

(47) Arendt, Hannah. The Life of the Mind. New York: Harcourt Brace Jovanovich, 1978.
Habermas, Jürgen. Between Facts and Norms: Contributions to a Discourse Theory of Law and Democracy. Cambridge: Polity Press, 1996.

(48) Patočka, Jan. Heretical Essays in the Philosophy of History. Chicago and La Salle: Open Court, 1996 [izvirnik 1975].
Hegel, G. W. F. Vorlesungen über die Philosophie der Geschichte. Berlin, 1837.

(49) Aristotel. Nikomahova etika. 4. stol. pr. n. št.
Jonas, Hans. The Imperative of Responsibility. Chicago: University of Chicago Press, 1984.
Derganc, Franc. Zakon o uspešnosti javne oblasti in varstvu pogojev človekovih pravic (ZUJAV-1 – V 2.0), idejni osnutek, 2. 1. 2026.

(50) Fuller, Lon L. The Morality of Law. New Haven: Yale University Press, 1964.
Dworkin, Ronald. Law’s Empire. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1986.
Derganc, Franc. Idejni okvir Zakona o dobri upravi (ZDU v3.2), delovno gradivo, 2026.

(51) Hribar, Tine. izbrani eseji o narodu, spravi in slovenski zgodovinski zavesti.
Hribar, Spomenka. Krivda in greh. Maribor: Obzorja, 1984.
Patočka, Jan. Heretical Essays in the Philosophy of History. Chicago and La Salle: Open Court, 1996 [izvirnik 1975].

(52) Derganc, Franc. “Slovenija, kako naprej tudi po volitvah v Državni zbor v letu 2026 – ali sploh imamo alternativo?” Modro-poslovanje.si, 25. 3. 2026.
Derganc, Franc. Zakon o uspešnosti javne oblasti in varstvu pogojev človekovih pravic (ZUJAV-1 – V 2.0), idejni osnutek, 2. 1. 2026.
Derganc, Franc. Idejni okvir Zakona o dobri upravi (ZDU v3.2), delovno gradivo, 2026.

(53) Guardini, Romano. Power and Responsibility: A Course of Action for the New Age. Chicago: Regnery, 1961.
Rosanvallon, Pierre. Good Government: Democracy beyond Elections. Cambridge, MA: Harvard University Press, 2018.

(54) Arendt, Hannah. The Human Condition. Chicago: University of Chicago Press, 1958.
Habermas, Jürgen. The Structural Transformation of the Public Sphere: An Inquiry into a Category of Bourgeois Society. Cambridge, MA: MIT Press, 1989.
Derganc, Franc. “Slovenija, kako naprej tudi po volitvah v Državni zbor v letu 2026 – ali sploh imamo alternativo?” Modro-poslovanje.si, 25. 3. 2026.