Slovenija, kako naprej tudi po volitvah v Državni zbor v letu 2026 – ali sploh imamo alternativo?
G. Golob in g. Janša — nihče vaju ni izvolil zato, da bi polovico naroda obravnavala kot politični višek. Čas je, da iz logike kaplarjev stopita v odgovornost strategov.
Slovenija danes moli za modrost, ne za nov obračun. In ker jo zakonca Hribar še premoreta, je prav, da ju politika končno neha preslišati in ju začne prositi za pomoč.
Avtor: mag. Franc Derganc
Datum: 25.03.2026, www.modro-poslovanje.si
Preduvod
Ko se v Sloveniji pogovarjamo o volitvah, se skoraj vedno prehitro ujamemo v isto optično prevaro: gledamo mandate, ne pa naroda. Gledamo zmagovalce, ne pa celote. Gledamo parlament, kot da je v njem že zajeta vsa politična in zgodovinska resničnost Slovenije. Pa ni.
Volitve so več kot delitev sedežev. So trenutek, ko narod vstopi v zgodovino z glasom, vendar ta glas ni izčrpan v parlamentarni aritmetiki. Del volivcev svoje izbire ne vidi pretvorjene v mandate, drugi sicer dobijo svoje predstavnike, a ne nujno tudi občutka, da je njihova skrb postala predmet resne državne misli. Prav zato je treba po vsakih volitvah najprej postaviti težje, bolj neprijetno in hkrati bistveno vprašanje: kaj nam je ljudstvo kot celota pravzaprav povedalo o sebi, o svojem položaju in o svoji prihodnosti?
To vprašanje je še posebno nujno danes. Ne živimo več v času, ko bi bilo za politično legitimnost dovolj, da nekdo zmaga na volitvah in sestavi večino. To je formalni pogoj oblasti, ni pa še dokaz zgodovinske orientacije. Narod lahko ima vlado, pa kljub temu nima smeri. Lahko ima stranke, pa nima strategije. Lahko ima neskončno politično komunikacijo, pa skoraj nobene resne politične misli. In prav tu se začenja osrednji problem tega članka.
Vprašanje “kako naprej – ali sploh imamo alternativo?” zato ni vprašanje naslednje koalicijske kombinacije. Še manj je to vprašanje, katera politična blagovna znamka bo naslednja dobila več prostora v medijih ali več sedežev v parlamentu. Bistveno vprašanje je globlje: ali slovenska politika sploh še razume, kje smo kot narod in nacija, kateri so naši resnični izzivi in kakšno skupnost želimo ohraniti skozi čas?
V tem pogledu se velja vrniti k miselnim figuram, ki jih današnja politika prepogosto odriva na rob prav zato, ker so zanjo prezahtevne. Zakonca Hribar nista pomembna zato, ker bi pripadala eni ali drugi politični strani. Pomembna sta zato, ker vztrajata pri ravni vprašanj, ki jih strankarska politika praviloma ne zna več nositi: vprašanje smisla, sprave, orientacije, narodne zrelosti in duhovne suverenosti. V njuni misli je nekaj, kar današnjemu političnemu prostoru očitno manjka: sposobnost, da se nad voljo do moči postavi vprašanje cilja.
Ta članek zato ne izhaja iz predpostavke, da Sloveniji primanjkuje samo “novo ime” ali “nova ponudba”. Njegova delovna teza je drugačna in strožja: morda Sloveniji ne manjka najprej nova stranka, ampak nova oziroma obnovljena sposobnost zgodovinske in strateške misli. Če je to res, potem moramo najprej preveriti tri stvari. Prvič, kaj nam iz izročila osamosvojitve in iz javne misli zakoncev Hribar sploh še lahko služi kot politična metoda. Drugič, kaj so stranke pred volitvami dejansko ponujale. In tretjič, ali so te ponudbe sploh izhajale iz pravilne diagnoze stanja Slovenije.
Šele ko to preverimo, lahko postavimo naslednje vprašanje: kaj storiti, če strankarski sistem sam ne zmore proizvesti dovolj resnega državotvornega okvira? Ali je mogoče oblikovati prostor, v katerem bi Slovenija spet začela misliti sebe na dolgi rok? Ali je mogoče znova ustvariti raven, na kateri bi narodni interes presegel kratkoročno logiko taborov, kampanj, anket in zmag v posameznem medijskem ciklu?
Od tod izhaja tudi lok tega članka. Najprej se vrača k zakoncema Hribar in k pozabljeni politični metodi osamosvojitve. Nato preveri, kaj so stranke dejansko obljubljale pred volitvami. Potem odpre osrednje vprašanje, ali so sploh razumele dejanske izzive slovenske nacije. Iz te diagnoze sledi institucionalni predlog: potreba po strateškem vodstvu države. Nato se odpre še ena izmed možnih poti v obliki foruma Pod slovensko lipo, zatem pa še miselni poskus, kako bi lahko izgledalo ogrodje koalicijske pogodbe, če bi jo narekovala logika smisla in ne zgolj logika oblasti. Na koncu pa članek ostane zadržan: ne razglaša resnice, ampak priznava, da je tudi sam samo poskus približanja misli, ki jo današnji čas nujno potrebuje.
Vse to vodi k enemu samemu, preprostemu in hkrati zahtevnemu vprašanju:
ali bomo Slovenci tudi v prihodnje živeli kot nacija, ki zna misliti svojo pot, ali pa bomo ostali ujeti v državo brez dolgoročne orientacije?
Če je odgovor na to vprašanje še odprt, potem razprava, ki sledi, ni obrobna. Potem je to razprava o samem jedru slovenske prihodnosti.
Slika: Rezultat volitev na dan 25.03.2026- VIR DVK
1. Zakonca Hribar in pozabljena politična metoda osamosvojitve
Če želimo po volitvah resno odpreti vprašanje, kako naprej, se moramo za hip odmakniti od parlamentarne aritmetike in se vrniti k nečemu, kar je slovenska politika skoraj povsem izgubila: k politični metodi osamosvojitve. Ne k mitologiji osamosvojitve, ne k lastninjenju osamosvojitve, temveč k njeni metodi. Prav v tem je danes pomen zakoncev Hribar.
V javnem prostoru sta Tine in Spomenka Hribar dragocena ne zato, ker bi bila še en glas v ideološkem sporu, temveč zato, ker vztrajata pri vprašanju, ki ga današnja politika skoraj ne zna več postaviti: kje smo Slovenci kot narod in nacija, in v katero smer sploh hočemo iti? Že njuno dolgoletno delo okoli vprašanja slovenskega razkola in slovenske sprave kaže, da zanju politika nikoli ni bila samo tehnika oblasti, ampak predvsem iskanje smisla skupnosti. To izrecno izhaja tudi iz njunih prejšnjih javnih nastopov, v katerih spravo razumeta kot prihodnost naroda, ne kot arheologijo zamer.
Po tej logiki je tudi Tinetova ostra ocena, da Janez Janša ni bil strateško vodstvo osamosvajanja, temveč predvsem operativec, pomembna manj kot osebna polemika in bolj kot opozorilo pred nečim drugim: pred sovražnim prevzemom zgodovine. Ko osamosvojitev postane last enega človeka, ene stranke ali enega političnega tabora, preneha biti ustanovni trenutek naroda in se spremeni v orožje notranje dominacije. Ravno temu se je prvotna osamosvojitvena metoda skušala izogniti. Njena moč ni bila v tem, da bi izbrisala razlike, ampak da je znala nad njimi postaviti skupni cilj.
To je bistvo prve velike teze tega poglavja: osamosvojitev ni uspela zato, ker bi bil takrat slovenski politični prostor ideološko enoten, ampak zato, ker je zmogel v odločilnem trenutku oblikovati višjo raven enotnosti. Tine Hribar (oddaja pri Marcelu) to natančno poudari: strateško jedro osamosvajanja naj bi predstavljali Bučar, zakonca Hribar in Pučnik, k poti pa so znali pritegniti tudi druga, sicer različna simbolna in politična pola. To je odločilna lekcija za današnji čas. Ne potrebujemo novega gospodarja narodne zgodbe, ampak novo sposobnost, da se nad delitvami vzpostavi skupna smer.
Druga velika teza je še zahtevnejša: Slovenci nismo več samo narod, ki je hotel svojo državo, ampak nacija, ki nosi odgovornost za svojo zgodovinsko orientacijo. V tem poudarku je nekaj bistvenega. Osamosvojitev ni bila konec poti, bila je šele vstop v mnogo težje obdobje: v obdobje suverenega odločanja. Biti nacija ne pomeni samo imeti državo, vlado, parlament in zastavo. Pomeni imeti tudi zavest, da si sam odgovoren za smer, za merilo in za smisel svoje politične skupnosti.
Prav zato je Hribarjev poudarek o razliki med federacijo in konfederacijo več kot ustavnopravna opomba. Gre za vprašanje avtonomije duha. Država lahko formalno obstaja, pa vendarle izgubi notranjo suverenost, če ne zna več misliti s svojo glavo, presojati s svojimi merili in artikulirati lastnega zgodovinskega interesa. Mala nacija je lahko politično navzoča v svetu samo, če poleg institucionalne suverenosti ohrani še duhovno suverenost. Brez nje postane le administrativna enota večjih sil.
Tretja teza tega poglavja nas vodi še dlje. Po Tinetu Hribarju 21. stoletje ni več stoletje gole produkcije niti ni več stoletje Nietzschejeve volje do moči, ampak bi moralo postati stoletje orientacije, stoletje svetovnega etosa, iskanja smisla. To je ena najmočnejših misli v celotnem loku tega poglavja. Današnja politika praviloma govori v jeziku učinkovitosti, varnosti, konkurenčnosti, orožja, oboroževanja, rasti, investicij in kriznega upravljanja. Vse to je pomembno, vendar nobena skupnost ne more dolgoročno živeti samo iz instrumentov. Narod, ki izgubi orientacijo, bo prej ali slej začel proizvajati sredstva brez cilja.
Ko Hribar opozarja, da sedanja produkcija orožja ni produkcija napredka, ampak produkcija destrukcije, s tem ne govori samo o vojni industriji. Govori o civilizacijskem zdrsu. Govori o tem, da se lahko družba navzven modernizira, navznoter pa duhovno nazaduje. Lahko ima več tehnologije, več podatkov, več nadzora, več mehanizmov moči, pa manj smisla. In prav v tem je jedro njegove kritike: današnji svet, vključno z Evropo, pogosto ne napreduje proti višji obliki politične in duhovne zrelosti, ampak se vrača v logiko sile.
Od tod tudi četrta, za Slovenijo morda najpomembnejša teza: iz ravni polarizacije moramo priti na bistveno raven. Po mislih, izrečenih v studiu pri "Marcelu", Tine Hribar to bistveno raven poimenuje zelo jasno: slovenska sprava. Ne sprava kot pozaba, ne sprava kot cenen moralizem, ampak sprava kot minimum narodne zrelosti, brez katere ni mogoče vzpostaviti trajne politične orientacije. To ni nova tema pri Hribarjevih; njuno dolgoletno delo je prav v tem, da skušata slovenski politični skupnosti dopovedati, da razkol ni mogoče večno uporabljati kot gorivo oblasti.
Tu se tudi pokaže, zakaj je ta misel danes politično eksplozivna. Če je sprava višja raven politične skupnosti, potem sta tako levica kot desnica v njunih sedanjih oblikah zgodovinsko prehodni. Strankarski tabori bodo prišli in odšli, modeli politične mobilizacije se bodo menjali, toda vprašanje, ali zna skupnost preseči svoj temeljni notranji razkol, bo ostalo. Zato je stavek, da bo levica šla, desnica bo šla, sprava pa bo ostala, mnogo več kot aforizem. Je diagnoza in hkrati merilo politične odraslosti.
Spomenka Hribar isti problem dopolni z druge strani. Njena ugotovitev, da je pri nas populizem nenormalno močan in nenormalno negativen, zadeva samo jedro sedanje politične krize. Populizem ni problem samo zato, ker poenostavlja, ampak predvsem zato, ker uničuje sposobnost misli. V okolju stalnega sovražnega vzburjenja postane skoraj nemogoče odpreti resna vprašanja: kdo smo, kaj je naš dolgoročni interes, kako povezati svobodo, socialno pravičnost, varnost in suverenost, kaj pomeni biti evropska nacija z lastno državno voljo. Populizem ta vprašanja vedno znova zamenja z lažjimi: kdo je kriv, kdo je izdajalec, kdo bo koga porazil.
Zato je njen odgovor na vprašanje, kdo nam bo pokazal smer, tako radikalen v svoji preprostosti: misel. Ne aparat. Ne propaganda. Ne algoritmična mobilizacija afektov. Misel. To ni akademska poza, ampak politični program v najglobljem pomenu besede. Sklic na Platona in Aristotela ne pomeni bega iz sodobnosti, ampak opomin, da politika brez mišljenja nujno degenerira v golo upravljanje interesov in strahov.
In prav tu se pokaže pozabljena politična metoda osamosvojitve. Osamosvojitev ni bila samo rezultat poguma ali ugodnega mednarodnega trenutka. Bila je tudi rezultat misli, ki je znala prepoznati zgodovinski trenutek, ga poimenovati in okrog njega zbrati različne sile naroda. Današnja slovenska politika je v marsičem obrat tega: veliko ima komunikacije, malo orientacije; veliko ima taktike, malo zgodovinske zavesti; veliko ima operativcev, malo strategov.
Če hočemo danes pošteno odgovoriti na vprašanje, ali sploh imamo alternativo, potem je prvi odgovor neprijeten: alternative ne bomo našli, dokler bomo iskali samo nove operativce moči. To ni tisto, kar nam izročilo Bučarja, Pučnika in zakoncev Hribar sploh sporoča (g. Kučan in g. Rožman sta bila povabljena v strateško sklupino). Njihova osrednja lekcija ni, kako zmagati v medijskem ciklu, ampak kako prepoznati višjo raven skupnega cilja in ji podrediti parcialne boje.
Zato je prvo poglavje tega članka mogoče skleniti z jasnim stavkom:
Sloveniji danes ne manjka predvsem nova stranka. Manjka ji obnovitev politične metode, ki je nekoč že omogočila zgodovinski preboj: sposobnost, da se nad voljo do moči znova postavi vprašanje smisla, nad polarizacijo vprašanje sprave in nad kratkoročno oblastjo vprašanje narodne orientacije.
2. Kaj so stranke dejansko obljubljale pred volitvami
Ko iz prvega poglavja stopimo iz ravni zgodovinske metode v raven konkretne politične ponudbe, se odpre bistveno bolj prizemljeno vprašanje: kaj so stranke volivcem sploh ponujale kot “pot naprej”? Odgovor ni nepomemben, ker se prav tu pokaže razlika med politiko kot marketingom in politiko kot resnim poskusom vodenja države. V članku Kaj lahko ugotovimo, ko beremo politične programe in poslušamo izjave ključnih politikov, ki naj bi prevzeli vodenje izvršilne in zakonodajne veje oblasti v Sloveniji? je izrecno poudarjeno, da pri branju programov ne gre samo za preverjanje obljub, temveč za vprašanje, kako politični akterji sploh razumejo državo: kot aparat oblasti, kot servis človeku, kot ideološki projekt ali kot sistem pozitivnih obveznosti do posameznika. Prav tam je tudi jasno zapisana temeljna razlika med političnim marketingom in resnim vprašanjem legitimnosti prihodnje oblasti.
Iz tega izhaja prva ključna ugotovitev: predvolilni programi so bili večinoma napisani kot zbirke obljub, manj pa kot strateški dokumenti razvoja države. To ni samo vtis. V članku Ali politični programi sploh upravljajo državo — ali samo opisujejo želje? je bila analiza zgrajena prav na razlikovanju med tremi tipi izjav: A — normativna izjava, torej politični cilj ali vrednota brez operativnega učinka; B — instrument, torej napoved ukrepa brez merila uspešnosti; in C — upravljavski kriterij, torej merljiv standard delovanja oblasti z rokom, pragom, KPI-jem ali določeno odgovornostjo. Ta metodološka razlika je za to poglavje bistvena, ker pokaže, da politični program ni resen razvojni dokument že zato, ker vsebuje veliko želja; resen postane šele, ko pove tudi kako bo uspeh merjen, kdo bo odgovarjal in kdo bo nosil breme, če načrt ne uspe.
Če to optiko prenesemo na glavne tematske sklope predvolilnih ponudb, vidimo precej enoten vzorec. Na področju gospodarstva so stranke pretežno govorile v jeziku rasti, konkurenčnosti, razbremenitev in boljšega poslovnega okolja. Toda med splošno napovedjo gospodarske uspešnosti in resnim razvojnim konceptom je velika razlika. V analizi programa Demokrati Uspešna Slovenija 2034 je bilo posebej izpostavljeno, da ta program vendarle vsebuje več elementov, ki presegajo goli deklarativni nivo: merljive cilje, pričakovane učinke, časovnice in KPI-je. Enako primerjalno besedilo o SDS pa ugotavlja, da je pri SDS sistem KPI-jev po ključnih sklopih precej manj razdelan, medtem ko imajo Demokrati bolj eksplicitno navedene cilje, kot so višja dodana vrednost na zaposlenega, nižji administrativni stroški in določeni podjetniški rezultati. To pomeni, da so med programi seveda obstajale razlike, vendar prav te razlike hkrati pokažejo splošno pravilo: že tedaj, ko je program nekoliko bolj strukturiran, izstopa zato, ker je večina ostalih ostala na ravni obljube ali ukrepa brez popolne metodologije odgovornosti.
Na področju davkov in plač je bila ponudba še posebej značilna za slovenski politični prostor: veliko se je govorilo o razbremenitvah, pravičnosti, boljšem položaju zaposlenih in podjetij, manj pa o celotnem modelu pobiranja javnih dajatev, o pravni predvidljivosti sistema in o porazdelitvi bremen med različne skupine. Prav analiza programa Demokratov izrecno opozarja, da ni dovolj vprašanje, koliko bo bodoča oblast pobirala, ampak tudi kako bo to počela, torej ali bo davčni zavezanec končno deležen pravne varnosti in predvidljivosti. Ta poudarek je pomemben zato, ker razkrije širšo težavo skoraj vseh predvolilnih obljub na davčnem področju: volivcem se prodajajo zneski, olajšave in popravki, mnogo redkeje pa se jim ponudi celovita arhitektura legitimnega, predvidljivega in ustavno vzdržnega fiskalnega reda.
Podobno velja za zdravstvo, stanovanja in socialno državo. Tu je politična ponudba praviloma še bolj čustveno nabita, saj neposredno nagovarja občutke negotovosti, ranljivosti in vsakdanjih stisk. Toda prav zato bi morala biti bolj natančna, ne manj. Analiza programa Uspešna Slovenija 2034 izrecno opozori, da je treba socialne in upravne ukrepe dopolniti s pravili, po katerih otrok in družina ne smeta nositi posledic napake sistema, ter s KPI-ji, kot je čas do ponovne vzpostavitve pravice po napaki organa. Ta misel je širše uporabna tudi za zdravstvo in stanovanja: ni dovolj, da politika obljubi “več dostopnosti”, “hitrejše postopke” ali “večjo pravičnost”; resna oblast mora povedati, v kolikšnem času, po kakšnih merilih, za katere skupine, in kaj se zgodi, če sistem odpove. Brez tega ostaja tudi najbolj socialno občutljiva obljuba v veliki meri samo verbalna gesta.
Na področju varnosti, energetike, digitalizacije, umetne inteligence in položaja Slovenije v EU in svetu je bila slika še bolj razkrivajoča. V teh sklopih je večina programov sicer uporabljala sodobni besednjak: odpornost, inovacije, digitalna družba, e-država, tehnološki razvoj, umetna inteligenca, evropska umeščenost. Toda iz širše tehnične analize političnih programov izhaja, da so te teme pogosto ostajale na ravni oznak in smeri, ne pa na ravni državne doktrine. Že sama klasifikacija vsebin v članku Ali politični programi sploh upravljajo državo — ali samo opisujejo želje? pokaže, da so se teme, kot sta umetna inteligenca in e-država, pojavljale v različnih programih, vendar iz same prisotnosti teme še ne sledi, da obstaja tudi resen upravljavski model njene izvedbe. Prisotnost pojma “umetna inteligenca” v programu še ni strategija umetne inteligence; tako kot prisotnost besede “varnost” še ni nacionalna varnostna doktrina.
Prav zato je mogoče potegniti še eno pomembno črto: večina strank ni nastopala v jeziku nacionalne strategije, ampak v jeziku korekcij, popravkov, delitev, ugodnosti in upravljanja trenutnega nezadovoljstva. To pomeni, da politična ponudba sicer je obstajala, toda bila je pretežno kratkoročna, sektorska, volilno-marketinška in defenzivna. Namesto da bi iz programov izstopila skupna predstava o tem, kje naj bo Slovenija čez 15, 20 ali 30 let, so iz njih praviloma izstopale posamezne obljube za posamezna interesna polja. Točno na to opozarja tudi članek z dne 16. marca 2026, ko poudari, da pri branju programov ne preverjamo samo obljub, ampak način razumevanja države. In prav tam se pokaže največja praznina: država ni bila dovolj pogosto predstavljena kot dolgoročen civilizacijski, razvojni in ustavni projekt, ampak kot skupek podsistemov, ki jih je mogoče z nekaj ukrepi začasno umiriti.
Iz tega poglavja zato sledi razmeroma trd sklep. Ko beremo politične programe in poslušamo izjave ključnih politikov, ki naj bi prevzeli vodenje izvršilne in zakonodajne veje oblasti, lahko ugotovimo predvsem to: slovenski volivec je dobil veliko politične ponudbe, a premalo državne strategije. Dobil je veliko obljub o izboljšavah, a premalo odgovora na vprašanje, kakšna naj bo Slovenija kot nacija v naslednjih desetletjih. Dobil je veliko političnega jezika, a premalo upravljavskega jezika. In prav zato se v naslednjem poglavju odpre še težje vprašanje: ali so stranke pred volitvami sploh razumele dejanske izzive slovenske nacije.
Opombe / viri
- Franc Derganc, Kaj lahko ugotovimo, ko beremo politične programe in poslušamo izjave ključnih politikov, ki naj bi prevzeli vodenje izvršilne in zakonodajne veje oblasti v Sloveniji?, Modro-poslovanje.si, 16. 3. 2026.
- Franc Derganc, Kaj lahko pričakujemo, če dobijo SDS dejansko priložnost, da bo prihodnja Vlada in Državni zbor udejanjil tisto, kar je zapisano v programu »SDS, sprejet za volitve 2026«?, Modro-poslovanje.si, 12. 3. 2026.
- Franc Derganc, Kaj lahko pričakujemo, če dobijo DEMOKRATI dr. Anžeta Logarja, dejansko priložnost, da bo prihodnja Vlada in Državni zbor udejanjil tisto, kar je zapisano v programu »Uspešna Slovenija 2034«., Modro-poslovanje.si, 10. 3. 2026.
- Franc Derganc, Ali politični programi sploh upravljajo državo — ali samo opisujejo želje? Tehnična analiza treh ključnih področij pokaže, koliko politike (praktično 0) je dejansko merljive in preverljive., Modro-poslovanje.si, 26. 2. 2026.
3. Ali so stranke pred volitvami sploh razumele dejanske izzive slovenske nacije
Pravi problem slovenske politike ni samo v tem, da stranke pred volitvami veliko obljubljajo. Pravi problem je globlji: številne med njimi sploh ne izhajajo iz pravilne diagnoze stanja. Če je diagnoza napačna, potem tudi program, pa naj bo še tako lepo oblikovan, ne more biti resna alternativa. In če politični razred ne zna prepoznati, kaj je za Slovenijo v resnici strateško bistveno, potem od njega ne moremo pričakovati niti resne strategije države.
Tu se pokaže vsa teža misli, ki jo v vašem povzetku oddaje Marcel odpre Tine Hribar: ključno vprašanje ni samo, kdo bo vladal, ampak kje smo Slovenci danes. To vprašanje je bistveno, ker nas prestavi z ravni dnevne politike na raven naroda in nacije. Slovenija ni več narod brez države, ampak nacija z lastno suverenostjo, odgovornostjo in zgodovinsko dolžnostjo. Če tega izhodišča politika ne razume, potem nujno ostane ujeta v operativne spore, v voljo do moči, v tekmovanje za prevzem zgodovine in institucij, ne pa v resno vodenje skupnosti. Samo dejstvo, da Slovenija že vrsto let živi z nizko rodnostjo, staranjem prebivalstva in zmanjševanjem obsega delovno sposobnega prebivalstva, bi moralo zadoščati, da bi bila demografija osrednja strateška tema države, ne pa obrobna postavka v programih. SURS poroča, da se je po začasnih podatkih v letu 2025 rodilo okoli 16.800 otrok, UMAR pa izrecno opozarja, da demografske spremembe omejujejo nadaljnje gospodarsko dohitevanje in povečujejo pritisk na sisteme.
Prvi dejanski izziv Slovenije je torej demografski zlom. Ne gre samo za statistiko rojstev. Gre za razmerje med generacijami, za vzdržnost pokojninskega sistema, za financiranje zdravstva, za trg dela, za stanovanjsko politiko in za vprašanje, ali bo država čez dvajset let sploh še imela dovolj notranje vitalnosti za razvojni preboj. OECD izrecno opozarja na pritisk stroškov staranja, zlasti na pokojnine, Banka Slovenije pa v svojih projekcijah poudarja pomanjkanje delovne sile in neugodne demografske trende. Toda predvolilni programi so to temo večinoma obravnavali razpršeno: malo družinske politike, malo stanovanj, malo trga dela, malo priseljevanja. Redko pa kot enoten nacionalni problem, ki zahteva 20-letni odgovor.
Drugi izziv je padanje razvojne ambicije. Slovenija je stabilna država, vendar stabilnost še ni strategija. UMAR ugotavlja, da je dohitevanje povprečja EU v letu 2024 zastalo, OECD pa poudarja potrebo po reformah za večjo produktivnost, inovacije in bolj učinkovito delovanje javnih sistemov. To pomeni, da naš problem ni samo pomanjkanje denarja ali prepočasna rast, ampak pomanjkanje ambicije preskoka. Slovenija je prevečkrat upravljana kot država korekcij, ne kot država razvojne drznosti. Preveč je administrirana, premalo pa usmerjena v to, kako postati tehnološko, organizacijsko in institucionalno močnejša. Zato je Hribarjeva misel o tem, da bi moralo 21. stoletje postati stoletje orientacije, ne le produkcije in volje do moči, za Slovenijo izjemno relevantna. Narod brez orientacije ne more imeti razvojne ambicije; lahko ima samo seznam želja.
Tretji izziv je produktivnost in dodana vrednost. To ni tehnokratska tema, ampak vprašanje narodne zmožnosti ustvarjanja. UMAR navaja, da je Slovenija v letih 2023 in 2024 dosegala 85 % povprečne produktivnosti dela v EU, kar je največ doslej, a hkrati jasno opozarja, da bo nadaljnje povečanje produktivnosti temelj gospodarskega dohitevanja, ker sta delovna aktivnost že visoka in delovno sposobno prebivalstvo upada. OECD-jeva produktivnostna opomba za Slovenijo iz začetka leta 2026 pa kaže, da je bil del konvergence dosežen, vendar ostaja ključno vprašanje, kako širše dvigniti produktivnost in ne le ohranjati obstoječe stanje. To pomeni, da Slovenija ne more dolgoročno živeti od prerazporejanja ustvarjenega, če ne bo hkrati sposobna ustvariti večje dodane vrednosti. Toda predvolilna politika je pogosto raje govorila o delitvi kot o ustvarjanju.
Četrti izziv je davčna in institucionalna nepreglednost. Ta problem je v Sloveniji mnogo večji od vprašanja, ali je kakšna stopnja previsoka ali prenizka. Gre za vprašanje predvidljivosti, zaupanja in pravne varnosti. OECD opozarja na potrebo po učinkovitejši javni upravi in boljšem poslovnem okolju, evropska poročila o vladavini prava pa kažejo, da Slovenija tudi leta 2025 ostaja v položaju, ko so kakovost institucij, stabilnost pravil in zaupanje v delovanje pravne države še vedno pomembna tema. Če podjetnik, vlagatelj, zdravnik, raziskovalec ali mlada družina ne vedo, v kakšnem institucionalnem okolju bodo živeli čez pet let, potem se država ne more razvijati z dolgim horizontom. Prav zato je politično nevarno, če programi davčni sistem predstavljajo predvsem kot poligon ugodnosti in korekcij, ne pa kot jedro pravnega reda.
Peti izziv je kriza javnih sistemov. UMAR izrecno navaja, da v Sloveniji ostajajo neizpolnjene potrebe po zdravstveni oskrbi in dolgotrajni oskrbi visoke. To ni več vprašanje posamezne reforme, temveč vprašanje sposobnosti države, da izvršuje svoje temeljne funkcije. Enako velja za upravljanje javnega sektorja in kakovost pravne države. Če so zdravstveni, oskrbovalni, upravni in pravni podsistemi prepočasni, nepredvidljivi ali slabo koordinirani, potem državljan ne doživlja države kot organizirane skupnosti, ampak kot nepregleden aparat. Stranke so pred volitvami ponujale popravke teh sistemov, redkeje pa so pokazale, da razumejo njihovo medsebojno povezanost.
Šesti izziv sta energetska in prehranska odpornost. Evropska komisija je za Slovenijo opozorila, da zanašanje na fosilna goriva in omejena nef osilna fleksibilnost predstavljata izziv za konkurenčnost in cenovno dostopnost energije. UMAR dodaja, da uporaba fosilnih goriv, zlasti v prometu, ostaja velika ovira zelenemu prehodu. Na prehranskem področju ARSO ugotavlja, da je Slovenija neto uvoznica hrane in da z domačo proizvodnjo ne pokriva vseh svojih potreb, posebej pri zelenjavi, sadju, krompirju in prašičjem mesu. Za majhno državo to ni obrobna tema. To je vprašanje odpornosti. Država, ki nima jasne energetske in prehranske doktrine, se v času večjih zunanjih pretresov hitro znajde v položaju odvisnosti.
Sedmi izziv je geopolitična in varnostna lega Slovenije. Slovenija ni izven sveta. Živi v evropskem prostoru vojne, energetske negotovosti, trgovinskih napetosti in varnostnega preoblikovanja. Prav v tem kontekstu je zanimiva Hribarjeva misel o “drugi evropski renesansi”: ne kot kulturna nostalgija, ampak kot poziv, naj Evropa in z njo Slovenija ponovno najdeta orientacijo in smisel, ne pa da drsita v “produkcijo destrukcije”. To je seveda filozofska formula, toda njeno politično jedro je jasno: država mora vedeti, kaj v svetu brani, kako razume svojo suverenost in kakšno Evropo želi soustvarjati. Če tega ni, se zunanjo in obrambno politiko hitro zamenja s serijo odzivov brez doktrine.
Osmi izziv pa je kulturna in civilizacijska samozavest. Ta se v političnih programih skoraj vedno podcenjuje, ker je teže merljiva. Pa vendar je prav tu morda največji manko slovenske politike. Narod brez jasne predstave o sebi ne more voditi razvojne politike, ker nima odgovora na vprašanje, čemu sploh razvija. V vašem povzetku oddaje Tine Hribar poudarja, da smo Slovenci narod, ki se je osamosvojil in postal nacija, Spomenka Hribar pa opozarja na nenormalno močan in negativen populizem ter na to, da smer lahko pokaže le misel. To je jedro problema. Kjer prevladata populizem in želja do moči, strateška misel nujno oslabi. Kjer pa strateška misel oslabi, tudi programi ne morejo biti več kot skupek parcialnih obljub.
Zato je treba to poglavje skleniti brez olepševanja: večina strank pred volitvami teh izzivov ni dovolj jasno zaznala, jih ni rangirala, jih ni povezala med seboj in zanje ni ponudila 15- do 20-letnih odgovorov. Nekatere so posamezne teme zaznale bolje, druge slabše, toda kot politični razred skupaj niso pokazale, da bi imele zrelo strateško diagnozo stanja nacije. In če politični akterji ne razmišljajo strateško, potem od njih ni mogoče pričakovati strategije države.
Prav zato Slovenija danes ne potrebuje samo več politikov, ampak tudi več mislecev v javnem prostoru in ob političnem odločanju: več ljudi, ki znajo misliti dlje od enega mandata, dlje od koalicijske matematike, dlje od propagandnega odziva na dnevni konflikt. V tem smislu je poanta jasna: potrebujemo več Hribarjev, več Markešev, več "Vukov Godin" in drugih ljudi, ki niso ujeti le v operativni boj za moč, ampak še znajo postaviti temeljno vprašanje: kaj je smisel slovenske poti in kakšen narod želimo biti čez trideset let.
In prav od tod vodi logični sklep v naslednje poglavje: če stranke same niso sposobne oblikovati pravilne strateške diagnoze, potem mora država najprej vzpostaviti prostor, kjer bo taka diagnoza sploh lahko nastala.
Opombe / viri
- RTV Slovenija, Marcel / arhiv 365 RTV Slovenija: oddaja z nastopom Spomenke in Tineta Hribar je javno dostopna v arhivu RTV 365. Za vsebinski del sem uporabil vaše delovno gradivo/povzetek nastopa; brez uradnega prepisa posameznih formulacij ne navajam kot dobesednih citatov.
- SURS, Rojeni in umrli, december 2025; Število in sestava prebivalstva; podatkovna baza Prebivalstvo.
- UMAR, Kakovost življenja v Sloveniji – Poročilo o razvoju 2025.
- OECD, Economic Surveys: Slovenia 2024; Insights on productivity – Slovenia (2026).
- Banka Slovenije, Review of Macroeconomic Developments and Projections, December 2025; sorodni pregledi 2025.
- Evropska komisija, 2025 Rule of Law Report – Country Chapter Slovenia; Country report – Slovenia; Economic forecast Slovenia.
- ARSO / Okoljski kazalci, Stopnja samooskrbe s hrano; SURS, Bilance proizvodnje in potrošnje kmetijskih proizvodov, 2024.
4. Če stranke ne zmorejo strateške diagnoze, mora parlament najprej vzpostaviti strateško vodstvo države
Če prva tri poglavja vodijo do ugotovitve, da slovenski strankarski sistem ne proizvaja dovolj zrele strateške diagnoze države, potem se na tej točki članka ne smemo ustaviti pri kritiki. Potreben je institucionalni odgovor. In prav tu se odpre osrednja teza tega zadnjega poglavja: če stranke same niso sposobne oblikovati dolgoročnega državotvornega okvira, bi moral Državni zbor najprej vzpostaviti posebno posvetovalno strateško telo, ki bi pomagalo oblikovati smer razvoja Slovenije za naslednjih 20 do 30 let.
To telo ne bi smelo biti razumljeno kot nova vlada, nova stranka ali ideološki forum. Ne bi šlo za še en prostor političnega boja, ampak za nekaj bistveno bolj zahtevnega in hkrati bolj zadržanega: za strateško vodstvo države oziroma strateški svet pri Državnem zboru, ki bi imel posvetovalni, ne izvršilni značaj. Njegova legitimnost ne bi izhajala iz moči odločanja, ampak iz kakovosti mišljenja, iz širine pogleda in iz sposobnosti, da državi vrne časovni horizont, ki ga tekoča politika skoraj ne premore več.
To je bistveno. Slovenija danes nima samo problema z napačnimi odgovori. Ima problem, da pogosto niti vprašanj ne zastavlja na pravi ravni. Stranke se prepirajo o upravljanju posledic, mnogo redkeje pa se ustavijo pri izvornih dilemah: kakšna nacija želimo biti, kakšen razvojni model želimo zasledovati, katere sisteme moramo zaščititi, katere preoblikovati, katere prednosti kot skupnost sploh želimo gojiti. Če politika ne zna več misliti države v horizontu dveh ali treh desetletij, potem mora država ustvariti institucionalni prostor, kjer bo takšna misel sploh mogoča.
Predlagano telo bi moralo biti sestavljeno iz vrhunskih ljudi različnih profilov. Ne izključno iz politikov, in tudi ne izključno iz akademikov. V njem bi morali sedeti ljudje, ki razumejo pravo državo, gospodarstvo, demografijo, tehnologijo, energetiko, varnost, kulturo, izobraževanje, zdravstvo, mednarodne odnose in ustavni razvoj. Med njimi bi morali biti posamezniki, ki znajo povezati podatek z vizijo, izkušnjo z mislijo, stroko z odgovornostjo. Država ne potrebuje le upravljavcev podsistemov, ampak ljudi, ki znajo videti celoto.
Mandat tega strateškega sveta bi moral biti jasen in omejen. Njegova naloga ne bi bila, da vodi državo namesto izvoljenih organov, temveč da pripravi nacionalno razvojno pot. To pomeni najmanj pet stvari.
Najprej bi moral določiti 10 do 15 ključnih nacionalnih prioritet, brez katerih Slovenija ne more dolgoročno obstati kot uspešna, suverena in notranje stabilna nacija. Nato bi moral oblikovati razvojni horizont 20 do 30 let, saj številnih resnih problemov, od demografije do energetike, ni mogoče reševati v ritmu enega mandata. Tretjič, opredeliti bi moral minimalni nacionalni konsenz, torej tisti nabor ciljev, glede katerih bi se morale menjajoče vlade sicer razlikovati po pristopih, ne pa po samem priznanju njihove pomembnosti. Četrtič, pripraviti bi moral strateške scenarije razvoja, tudi za neugodne razmere: za geopolitične pretrese, energetske šoke, demografsko poslabšanje, institucionalno stagnacijo. In petič, vzpostaviti bi moral merila uspeha, ki bi presegala en mandat vlade in bi omogočila, da se politične obljube prvič zares merijo glede na dolgoročni interes države.
Zakaj prav pri Državnem zboru? Odgovor je v bistvu preprost. Državni zbor je predstavniško telo vsega ljudstva. Prav zato je primernejši prostor za oblikovanje nadstrankarskega strateškega okvira kot posamezna vlada, ki je po naravi stvari politično omejena, koalicijsko pogojena in časovno kratka. Vlada vlada. Parlament pa mora v višjem smislu tudi misliti državo. Če so poslanci po ustavni logiki predstavniki vsega ljudstva, potem ne morejo ostati le glasovalni mehanizem za dnevne zakone. Morali bi sprejeti tudi odgovornost za dolgoročno smer skupnosti, ki jo predstavljajo.
Pomembno je poudariti, da tak predlog ne nadomešča demokracije. Ravno nasprotno: lahko jo vsebinsko okrepi. Danes stranke pogosto tekmujejo v hitrosti odziva, v marketinški spretnosti in v distribuciji parcialnih obljub. Če pa bi obstajal jasno oblikovan strateški okvir države, bi morale tekmovati na višji ravni: ne več v tem, kdo bo glasnejši, ampak kdo bo znal bolje uresničevati dolgoročne cilje, ki jih kot skupnost prepoznamo za bistvene. Takšno telo bi torej zmanjšalo praznino med politiko in državo. Demokracije ne bi oslabilo, ampak bi jo discipliniralo.
To je v resnici tudi odgovor na misel, ki se je v članku večkrat vračala skozi Hribarjev poudarek o orientaciji, smislu in preseganju gole volje do moči. Država brez strateškega vodstva hitro zdrsne v politični ciklus, kjer zmagujejo operativci, ne strategi; mojstri konflikta, ne ljudje zgodovinske orientacije. Če je 21. stoletje res čas orientacije, potem je največja slabost slovenske politike prav to, da je prevečkrat ujeta v tedensko ali mesečno logiko preživetja. Strateški svet pri DZ bi bil zato poskus, da se v samo središče ustavne demokracije vrne nekaj, kar smo izgubili: dolgi čas države.
Končni sklep članka je zato lahko razmeroma jasen. Alternativa ni nujno najprej v tem, da najdemo novo ime, novo stranko ali novega rešitelja. Alternativa je lahko najprej v tem, da država znova prepozna svoje dejanske izzive, da parlament sprejme odgovornost za dolgoročno smer in da politika ponovno začne misliti narod v času 20 do 30 let, ne pa v času 20 do 30 tednov.
Slovenija danes morda najbolj potrebuje prav to: ne še enega spopada za oblast, ampak institucionalizirano vrnitev smisla, orientacije in strateške misli v samo jedro demokratičnega odločanja.
5. Ena izmed možnih poti: strateški svet Pod slovensko lipo
Če je v prejšnjem poglavju nastal institucionalni predlog, da mora Državni zbor pomagati vzpostaviti dolgoročni strateški okvir države, potem je treba v zadnjem koraku odgovoriti še na praktično in simbolno vprašanje: kako tak forum sploh zasnovati, da ne bo še ena birokratska komisija, še en strankarski podaljšek ali še en politični dekor brez vsebine?
Ena izmed možnih poti je, da Slovenija oblikuje poseben narodno-strateški forum, ki bi presegal parlamentarni prag in trenutne koalicijske kombinacije. V njem ne bi sodelovale samo parlamentarne stranke, ampak vsi legitimni politični predstavniki slovenskega prostora, tudi predstavniki tistih strank in list, ki na volitvah niso prišle v Državni zbor. To ni nepomembna podrobnost. Če smo v začetku članka poudarili, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in da tudi glasovi neparlamentarnih volivcev ostajajo del politične volje naroda, potem mora biti ista logika spoštovana tudi pri oblikovanju strateškega foruma. Narodne poti ne more začrtati samo zmagovalec. Še manj jo lahko določi samo parlamentarna matematika.
Prav zato bi bilo smiselno oblikovati forum, ki bi imel večji simbolni in zgodovinski naboj. Slovenski narod je svoje ključne odločitve v zgodovinskem spominu pogosto povezoval z zborovanjem, posvetom, dogovorom, z iskanjem skupne besede pod lipo. Lipa ni samo drevo. Je eden izmed arhetipov slovenske politične in kulturne imaginacije: prostor sence, zadržanosti, poslušanja, skupnosti in besede. Zato bi tak forum lahko nosil ime Strateški svet Pod slovensko lipo.
To ime ni folklorna gesta, ampak nosi močno politično sporočilo. Pomeni, da Slovenija poskuša znova vzpostaviti prostor, kjer se prihodnost naroda ne oblikuje najprej v jeziku propagande, sovražnosti ali taktičnega prevzema institucij, ampak v jeziku posveta, misli in zgodovinske odgovornosti. Pomeni tudi, da se politika za trenutek odmakne od televizijskega studia, od strankarskega refleksa in od dnevnega boja za dominacijo ter se vrne k vprašanju, kaj je skupni interes naroda kot zgodovinske skupnosti.
Tak strateški svet bi moral zato nastati na podlagi dogovora vseh političnih predstavnikov, ne le na podlagi sklepa trenutne večine. Njegova legitimnost bi bila ravno v tem, da bi ga kot potreben okvir priznali različni deli slovenskega političnega prostora. Ne zato, ker bi se o vsem strinjali, temveč zato, ker bi končno priznali, da obstajajo vprašanja, glede katerih si narod ne more več privoščiti razpršenosti brez smeri. Demografija, razvojna ambicija, produktivnost, javni sistemi, prehranska in energetska odpornost, geopolitična umestitev, kulturna samozavest in civilizacijska orientacija niso več teme za en mandat. So teme preživetja in dostojanstva naroda.
V takem forumu bi morala sedeti vsa barvna širina slovenskega intelektualnega prostora. Ne en ideološki blok, ne ena akademska šola, ne ena generacija, ne en svetovni nazor. Če naj bo ta forum res “pod slovensko lipo”, potem mora biti v njem navzoča raznolikost slovenskega duha: pravniki, filozofi, zgodovinarji, ekonomisti, podjetniki, znanstveniki, pedagogi, sociologi, kulturniki, ljudje s praktično izkušnjo države in ljudje z zmožnostjo misli. Šele iz take pluralnosti lahko nastane minimalni nacionalni konsenz, ki ni prisiljen, ampak premišljen.
V tej luči postane razumljivo tudi, zakaj se v tem članku kot posebej pomembna simbolna in vsebinska figura znova pojavljata Spomenka in Tine Hribar. Če je bila ena od osrednjih tez članka, da Sloveniji danes manjka strateška misel, manjka orientacija in manjka raven, na kateri bi se politika znala dvigniti nad polarizacijo, potem sta zakonca Hribar med redkimi še živečimi osebami, ki poosebljata prav to dimenzijo: zgodovinski spomin, duhovno resnost, izkušnjo osamosvojitvene metode in dolgotrajno vztrajanje pri vprašanju slovenske sprave, smisla in narodne orientacije.
Zato je mogoče predlagati, da bi imela v takem forumu poseben trajni oziroma dosmrtni častni mandat. Pomembno pa je poudariti, kaj bi to pomenilo in česa ne. To ne bi smela biti oblastna funkcija, ne izvršilna in ne politično dominantna vloga. Šlo bi za moralno in ustanovno sidro foruma, za znak zgodovinske kontinuitete in za priznanje, da se narod v določenih trenutkih ne sme odpovedati svojim najresnejšim mislecem samo zato, ker ne pripadajo več logiki vsakodnevne politike. V tem okviru bi bilo smiselno, da zakonca Hribar predlagata prvi krog članov oziroma sopotnikov tega foruma iz različnih svetovnonazorskih, strokovnih in generacijskih okolij.
Prav to je bistvo: ne več enobarvne elite, ampak pluralno skupnost mislecev. Slovenija ne potrebuje manj politike, ampak več razuma v politiki. Potrebuje več ljudi, ki niso zanimivi zato, ker znajo zmagovati v trenutnem konfliktu, temveč zato, ker znajo misliti dlje, globlje in bolj odgovorno. Potrebuje več Hribarjev, več Markešev, več Vukovih in drugih, ki znajo razumeti, da se narod ne vodi samo z ukrepi, ampak tudi s smislom. Brez takšnih ljudi bo vsaka strategija ostala bodisi birokratski dokument bodisi marketinški letak.
Naloga Strateškega sveta Pod slovensko lipo bi bila zato dvojna. Po eni strani bi moral oblikovati temeljni dokument slovenske dolgoročne poti, nekakšen razvojni in civilizacijski kompas za prihodnjih 20 do 30 let. Po drugi strani pa bi moral vzpostaviti še nekaj pomembnejšega: kulturo skupnega mišljenja, ki je Slovenija danes skoraj ne premore več. Narod, ki izgubi prostor za skupno mišljenje, prej ali slej izgubi tudi sposobnost za skupne odločitve.
Seveda tak predlog ne bi bil lahek. Zahteval bi zadržanost strank, ponižnost političnih voditeljev in pripravljenost, da tudi tisti, ki trenutno nimajo moči, ostanejo del skupnega dogovora. Toda prav v tem je njegova teža. Če je osamosvojitev uspela zato, ker so ključni ljudje tedaj znali preseči zgolj taborno logiko, potem bi moral tudi današnji poskus strateške prenove države začeti pri istem principu: najprej narodna orientacija, potem strankarska tekma.
Zato je mogoče ta članek skleniti s precej jasnim predlogom. Ena izmed poti naprej bi bila, da vsi legitimni politični predstavniki slovenskega prostora, skupaj z izbranimi intelektualci različnih usmeritev, pristanejo na ustanovitev Strateškega sveta Pod slovensko lipo. Ne kot nove oblasti, temveč kot skupnega prostora zgodovinske resnosti. Če bi Slovenija zmogla tak korak, bi to pomenilo, da še ni izgubila sposobnosti, da sama sebe misli kot narod, kot nacija in kot skupnost prihodnosti.
6. Kako bi izgledala koalicijska pogodba, če bi jo sestavljala zakonca Hribar
Če bi koalicijsko pogodbo pisali samo današnji politični operativci, bi najverjetneje dobili dokument, poln delitev resorjev, rokov za prvih sto dni, proračunskih korekcij, kadrovskih ravnotežij in previdno formuliranih kompromisov, s katerimi si partnerji predvsem kupijo možnost preživetja do naslednje krize. Če pa bi njeno ogrodje nastajalo v duhu misli, ki jo poosebljata Spomenka in Tine Hribar, bi bil prvi premik že v samem izhodišču: taka pogodba ne bi najprej spraševala, kdo bo kaj dobil, ampak zakaj država sploh obstaja in kam mora iti.
To pomeni, da bi bila takšna koalicijska pogodba manj pogodba o oblasti in bolj pogodba o smeri. Ne bi šlo za tehnični sporazum med partnerji, ampak za poskus, da se na novo zapiše minimalni zgodovinski dogovor slovenske skupnosti. Njeno prvo poglavje zato skoraj gotovo ne bi govorilo o ministrstvih, ampak o viziji Slovenije čez sto, dvesto, tristo let. To se komu morda zdi pretirano. Toda narod, ki ne zna misliti daleč, slej ko prej neha misliti sploh. Država brez dolgega časa postane samo upravljavec sedanjosti.
Če bi torej v duhu Hribarjeve misli iskali ogrodje takšne pogodbe, bi moral njen uvod izhajati iz preproste, a mogočne predstave: Slovenija mora tudi čez 300 let obstajati kot svobodna, kulturno živa, notranje dostojanstvena in politično razumna skupnost, v kateri bodo otroci še vedno sanjali v slovenskem jeziku. To ni sentimentalna slika. To je najkrajša mogoča definicija nacionalne strategije. Narod obstaja, dokler ne preneha sanjati v svojem jeziku, misliti v svoji kulturi in urejati sveta po svoji svobodni politični volji.
Iz takšne vizije bi sledilo več temeljnih stebrov.
Prvi steber bi bil obstoj naroda in jezika. Koalicijska pogodba v duhu Hribarjev ne bi mogla mimo dejstva, da je slovenski jezik več kot sredstvo sporazumevanja. Je prostor spomina, mišljenja, literature, vzgoje, prava in samorazumevanja. Zato bi morala vsaka resna koalicijska pogodba med svoje najvišje cilje zapisati varstvo slovenskega jezika, njegove ustvarjalne moči in njegove navzočnosti v šoli, znanosti, medijih, digitalnem prostoru in javnem življenju. Država, ki izgubi jezik kot prostor visoke misli, postopoma izgubi tudi notranjo suverenost.
Drugi steber bi bil sprava kot dolgoročni civilizacijski pogoj države. Koalicijska pogodba v duhu Hribarjev ne bi gradila na mobilizaciji proti notranjemu sovražniku, ampak na priznanju, da narod ne more trajno živeti iz svojega razkola. To ne pomeni izbrisa zgodovine, ampak nasprotno: pomeni tako stopnjo zgodovinske zrelosti, da preteklost ne določa več prihodnosti v obliki sovražnega refleksa. Tak dokument bi moral zato vsebovati jasno zavezo, da nobena oblast ne bo več gradila legitimnosti na poglabljanju kulturne in politične državljanske vojne.
Tretji steber bi bil država smisla, ne samo država upravljanja. Hribarjeva misel je ravno v tem, da človek in skupnost ne živita le od produkcije, še manj od volje do moči, ampak od orientacije. Zato bi takšna koalicijska pogodba vsebovala zavezo, da bo Slovenija razvijala šolstvo, kulturo, znanost in javni prostor tako, da bo krepila sposobnost mišljenja. Ne samo zaposljivosti. Ne samo učinkovitosti. Tudi mišljenja. Država, ki proizvaja kadre, ne pa državljanov z notranjo orientacijo, dolgoročno spodkopava samo sebe.
Četrti steber bi bil medgeneracijska zvestoba. Koalicijska pogodba, ki misli 300 let naprej, ne more biti pogodba ene generacije zase. Morala bi vsebovati zavezo, da bo vsaka večja odločitev presojana tudi po tem, kaj pušča otrokom in vnukom: kakšen prostor, kakšno kulturo, kakšno naravo, kakšno finančno breme, kakšne institucije, kakšen jezik in kakšno civilizacijsko samozavest. V tem smislu bi bila to koalicijska pogodba, ki ne meri uspeha samo po BDP, ampak tudi po tem, ali narod dolgoročno postaja bolj notranje zrel, bolj ustvarjalen in bolj obstojen.
Peti steber bi bil suverenost z odprtostjo. V duhu Hribarjevega poudarka o avtonomiji duha takšna pogodba ne bi zagovarjala provincializma, še manj izolacije, ampak zavestno odprto Slovenijo, ki pa ne izgubi sebe. To pomeni Evropo, vendar ne kot nadomestek za samostojno mišljenje; mednarodno sodelovanje, vendar ne kot odpoved lastnim merilom; modernizacijo, vendar ne kot posnemanje brez hrbtenice. Slovenija bi bila v tej viziji evropska nacija z lastnim glasom, ne pa samo periferni odmev močnejših.
Šesti steber bi bil kakovost države. Tudi v najbolj esejistični in vizionarski koalicijski pogodbi bi morala ostati zelo konkretna zaveza, da država postane bolj pravična, manj birokratska, bolj predvidljiva in bolj sposobna. To pomeni pravno državo, delujoče zdravstvo, vzdržno pokojninsko ureditev, razvojno davčno okolje, visoko dodano vrednost, energetsko in prehransko odpornost ter javno upravo, ki ni sama sebi namen. Toda razlika bi bila v tem, da ti cilji ne bi bili zapisani kot seznam sektorskih ukrepov, temveč kot sestavni del enotne vizije narodne trajnosti.
Sedmi steber bi bil pluralnost najboljših. Če bi koalicijsko pogodbo res navdihovala zakonca Hribar, bi v njej skoraj nujno pisalo, da Slovenija ne bo več vodena po logiki, da je dovolj “naša” stran. Potrebovala bi najboljše ljudi različnih svetovnih nazorov, strok, generacij in življenjskih izkušenj. Ne zaradi dekoracije pluralizma, ampak zato, ker samo pluralen narod lahko resno misli sebe. Enobarvna oblast je morda učinkovita na kratek rok, a intelektualno in moralno siromaši državo.
Zato bi bila takšna koalicijska pogodba verjetno strukturirana drugače od sedanjih. Njeno ogrodje bi lahko bilo približno takšno:
1. Ustanovna vizija
Slovenija kot skupnost, ki želi obstati stoletja: svobodna, kulturno živa, socialno razumna, razvojno drzna in notranje spravljena.
2. Temeljna civilizacijska zaveza
Otroci v Sloveniji morajo tudi čez 300 let sanjati v slovenskem jeziku, z občutkom, da pripadajo skupnosti, ki zna misliti, ustvarjati in odločati sama o sebi.
3. Petnajst neodtujljivih nacionalnih prioritet
Demografija, jezik, šola, kultura, produktivnost, znanost, javni sistemi, pravna država, energetska in prehranska odpornost, varnost, decentralizacija, stanovanjska politika, digitalna suverenost, medijska zrelost, medgeneracijska pogodba.
4. Minimalni nacionalni konsenz
Politične stranke lahko tekmujejo v metodah, ne pa v zanikanju temeljnih pogojev narodnega obstoja.
5. Pravilo dolgoročnosti
Nobena velika reforma ne sme biti presojana samo po učinkih za naslednje volitve, ampak po učinkih za naslednjih 20, 50 in 100 let.
6. Pravilo sprave in politične zadržanosti
Nobena koalicija ne bo gradila legitimnosti na poglabljanju razkola kot instrumenta oblasti.
7. Pravilo jezika in kulture
Slovenski jezik, kultura in zgodovinski spomin niso dodatki, ampak nosilni okvir državnosti.
8. Pravilo odgovornosti do prihodnjih rodov
Vsak zakon, vsaka davčna sprememba, vsaka razvojna in prostorska politika mora vsebovati tudi presojo dolgoročnega vpliva na prihodnje generacije.
Na koncu bi bila takšna koalicijska pogodba verjetno manj triumfalistična in bolj skromna. Ne bi obljubljala popolnosti. Ne bi se prodajala kot zgodovinski spektakel. Prej bi skušala državi vrniti nekaj elementarnega: občutek, da politika ni samo organizacija interesov, ampak tudi varovanje smisla skupnosti skozi čas.
In morda bi bil njen zadnji stavek res lahko takšen, kot ga narekuje vaša osnovna vizija:
Slovenija ni projekt enega mandata. Slovenija je zaveza, da bodo tudi čez 300 let otroci pod isto zvezdnato nočjo še vedno sanjali v slovenskem jeziku.
7. Namesto zaključka: poskus izluščitve misli, ne razglasitev resnice
Šesto poglavje tega članka ni bilo napisano kot trditev, da vemo, kako bi zakonca Hribar dejansko sama sestavila koalicijsko pogodbo za Slovenijo. Takšna domneva bi bila preveč samozavestna in tudi nepoštena. Napisano je bilo kot poskus izluščitve njune temeljne misli: iz njunih javnih nastopov, iz njune dolgoletne duhovne in politične drže, iz njunega razumevanja osamosvojitve, sprave, smisla, naroda in orientacije.
To poglavje je torej treba brati natančno tako, kot je bilo mišljeno: ne kot prisvajanje Hribarjeve misli, ampak kot miselni poizkus avtorja, da iz razpršenih poudarkov in globljih poudarjenih tez sestavi možno ogrodje politične smeri, ki bi bilo morda blizu temu, kar zakonca Hribar že desetletja poskušata dopovedati slovenskemu prostoru. Koliko je ta poskus uspel, pa ni stvar avtorjeve samorazglasitve, ampak stvar presoje.
Zato bi bilo prav, da bi zakonca Hribar sama nekoč povedala, ali je avtor tega članka bistvo njune misli vsaj približno zadel — ali pa je udaril mimo. Tudi to je povsem mogoče. In treba je pošteno priznati, da je takšna možnost realna. Avtor namreč preprosto nima ne življenjskih ne zgodovinskih izkušenj, ki jih imata Spomenka in Tine Hribar. Nima njune intelektualne poti, njune notranje teže, njune bližine času, ko se je slovenska zgodovina lomila v dejansko usodne odločitve. Prav zato lahko piše le z zadržanostjo: kot nekdo, ki skuša razumeti, ne kot nekdo, ki si drzne dokončno razložiti.
A prav ta zadržanost je morda tudi pošten konec tega članka. Če je bila ena njegovih osrednjih tez, da Sloveniji danes manjka misel, potem mora tudi sam ostati zvest temu, da je misel vedno iskanje, ne pa posedovanje dokončnega odgovora. Še posebej, kadar se dotika ljudi, ki so s svojo mislijo, držo in zgodovinsko navzočnostjo presegli običajni horizont dnevne politike.
Ta članek je zato mogoče skleniti brez triumfa, brez gotovosti in brez razglasitve, da je bilo zadnje poglavje “pravilno”. Bolj pošteno je reči drugače:
to je bil poskus, da bi se v času politične plitvine vsaj za trenutek vrnili k vprašanjem, ki sta jih zakonca Hribar vselej jemala resno — k vprašanju naroda, nacije, smisla, sprave, orientacije in zgodovinske odgovornosti.
Če je bil ta poskus vsaj deloma uspešen, potem je članek dosegel svoj namen. Če pa je zgrešil bistvo, potem bi bilo dragoceno prav to, da bi ga zakonca Hribar sama popravila. Kajti Slovenija danes bolj kot nove sloganizirane gotovosti potrebuje ravno to: resne ljudi, ki še znajo misliti in ki imajo pogum povedati, ko je nekaj zgrešeno.
Zato se ta zapis ne konča s političnim geslom, ampak z besedo hvaležnosti.
Hvala obema — Spomenki in Tinetu Hribar — v imenu slovenske nacije.
Ne zato, ker bi bila nezmotljiva.
Ne zato, ker bi morala imeti vedno prav.
Ampak zato, ker sta med redkimi vztrajala pri tem, da narod brez misli ne more ostati narod v polnem pomenu besede.
In morda je prav v tem najgloblji pomen vsega zapisanega:
da Slovenija še ni izgubljena, dokler premore ljudi, ob katerih se je še mogoče vprašati, ali znamo kot skupnost misliti dovolj globoko, da bomo tudi čez stoletja ostali to, kar smo hoteli postati — svobodna nacija, ki še vedno zna sanjati v svojem jeziku.