Kaj je Državni zbor Republike Slovenije – in zakaj stranka s 6 % ne more govoriti, kot da je država njena

Kritika naslovov v medijih, kot primeroma: »NSi s košarico Svobodi, od tam poziv k spoštovanju volje ljudi«
 

Ali je član skupne liste NSi–SLS–Fokus sploh primeren za vodenje Državnega zbora, če Fokus resno načenja ustavno ločnico med Državnim svetom in Državnim zborom?

 

Avtor: mag. Franc Derganc

Veza: Derganc F., www.modro-poslovanje, 28.3.2026, Kaj nam dr. Tine Hribar in Spomenka Hribar v resnici sporočata – in zakaj si Slovenija ne more več privoščiti, da bi njune misli znova preslišala; Ali ni čas za revolucijo misli? Ne revolucijo nasilja, ampak revolucijo duha.

 

Uvod

Ko govorimo o Državnem zboru Republike Slovenije, moramo najprej odložiti eno najpogostejšo politično zmoto: Državni zbor ni zbirališče parcialnih ukazov posameznih volilnih baz. Ni prostor, kjer bi vsaka stranka v imenu svojih nekaj odstotkov volivcev nosila v dvorano “navodila”, ki jih mora slepo izvrševati. Ustava izhaja iz bistveno širšega pojmovanja države in predstavništva. Slovenija je po 3. členu država vseh svojih državljank in državljanov, oblast pa ima ljudstvo, ki jo izvršuje tudi z volitvami po načelu delitve oblasti. Državni zbor je zato organ Republike Slovenije, ne organ posamezne interesne skupine.

To je še posebej jasno iz ustavne zasnove poslanskega mandata. Ustava v 80. členu določa, da Državni zbor sestavljajo poslanci državljanov Slovenije. Ustavnosodna praksa pa izrecno povzema prvo jedro 82. člena Ustave: poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila. To pomeni dvoje. Prvič, poslanec ni predstavnik zgolj svoje stranke. Drugič, ni predstavnik le tistih, ki so zanj glasovali. Njegov mandat je splošen, državen in ustavno prost.

Zato je ustavnopravno zgrešena drža politične stranke, ki po prejetih dobrih 6 % glasov začne govoriti, kot da je njena legitimnost višja od legitimnosti same ustavne ureditve. Takšna stranka ima v demokraciji vso pravico zastopati svoje poglede. Nima pa pravice reducirati Državnega zbora na servis lastnega volilnega jedra. Volitve ji dajo delež politične podpore; ne dajo ji monopola nad razumevanjem ljudske volje. Še manj pa ji dajo pravico, da zanika samo logiko predstavniške demokracije, po kateri se v parlamentu ne izvršujejo “ukazi 6 %”, ampak se soočajo, preverjajo in tehtajo rešitve za skupno dobro celotne države. To je ustavnopravna izpeljava iz 3. člena in iz koncepta prostega poslanskega mandata.

Državni zbor je torej prostor političnega pluralizma, a ne v smislu fragmentacije države na male ideološke fevde. Njegovo bistvo je, da različne družbene, politične in vrednotne poglede pretvarja v zakonodajno razpravo, iz katere naj bi nastale najbolj premišljene odločitve za vse. Tega Ustava sicer ne zapiše z besedami “prostor iskanja najboljših misli”, vendar prav to iz nje logično sledi: če poslanci predstavljajo vse ljudstvo, če niso vezani na navodila in če Državni zbor sprejema zakone in druge odločitve z veljavo za celotno skupnost, potem je njegova naloga nujno širša od zastopanja ozkega parcialnega interesa.

Ta točka je danes pomembnejša kot kadar koli prej. Kriza parlamentarne kulture se pogosto začne ravno tam, kjer stranke pozabijo razliko med “biti izvoljen” in “biti ustavno odgovoren”. Izvolitev še ne pomeni, da imaš prav. Pomeni le, da si dobil pravico sodelovati v procesu odločanja. Ustavna odgovornost pa pomeni nekaj zahtevnejšega: da moraš svoje stališče v Državnem zboru oblikovati tako, da ga je mogoče braniti pred celoto državljanov, ne le pred lastno bazo. Poslanec in poslanska skupina morata zato razmišljati v jeziku republike, ne le v jeziku svojega političnega plemena. To je jedro reprezentativne demokracije.

Prav zato je nevarna vsaka politika, ki trdi: “Mi delujemo samo po navodilih naših volivcev.” Na prvi pogled se to sliši demokratično. V resnici pa je tak stavek bliže zanikanju parlamenta kot njegovi obrambi. Če bi bil vsak poslanec le izvrševalec ukazov svoje volilne niše, Državni zbor ne bi bil več zakonodajno telo republike, ampak le tržnica z zacementiranimi delegacijami interesov. Tak sistem bi razgradil bistvo parlamentarne deliberacije: poslušati, tehtati, preverjati, včasih celo spremeniti stališče, če se izkaže, da obstaja boljša rešitev za državo kot celoto.

V tem smislu je treba povedati zelo jasno: stranka s 6 ali 7 % glasov ima politični mandat za sodelovanje, nima pa ustavnega pooblastila, da bi si lastila pojem ljudstva. Ljudstvo v Ustavi ni razdrobljeno na strankarske otoke. Ljudstvo je nosilec oblasti kot celota. Državni zbor pa je institucija, v kateri se ta celota prek predstavnikov prevede v zakone, nadzor in državne odločitve. Kdor tega ne razume, ne razume le parlamentarne kulture; ne razume osnovne arhitekture slovenske ustavne demokracije.

Zato je pravilen sklep naslednji: Državni zbor Republike Slovenije ni prostor za poveličevanje parcialne politične samovšečnosti, ampak prostor, kjer mora biti vsaka politična misel prestana na testu skupnega dobrega. Ni zgrajen zato, da bi 6 % govorilo, kot da je 100 %. Zgrajen je zato, da se iz mnogoterosti pogledov išče tisto, kar je v danem trenutku najbolj razumno, najbolj odgovorno in najbolj pravično za vse državljane Republike Slovenije. To ni politična romantika. To je logika Ustave.

Lahko iz tega takoj naredim še drugo, bolj udarno verzijo za članek na Modro-poslovanje z močnejšim, bolj polemičnim tonom.

 

Kaj lahko stori volilno telo, ko ugotovi, da poslanci ne spoštujejo Ustave

Če volilno telo ugotovi, da poslanci svoje funkcije ne razumejo v skladu z Ustavo, je treba najprej povedati nekaj zelo pomembnega: v slovenskem ustavnem redu poslanec ni delegat svoje stranke ali svoje volilne baze, ampak predstavnik vsega ljudstva. Ustava v 82. členu izrecno določa, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in da niso vezani na kakršnakoli navodila. Tudi uradna predstavitev Državnega zbora to isto načelo izrecno poudarja. Zato velja stroga posledica: levi poslanci morajo, ko odločajo, misliti tudi na desne volivce, desni pa tudi na leve; oboji pa predvsem na republiko kot celoto.

Toda prav zato, ker poslanski mandat ni vezan na navodila, volilno telo poslanca med mandatom praviloma ne more “odpoklicati” samo zato, ker se z njim politično ne strinja. Ustavni odgovor je drugačen in zahtevnejši. Volivci lahko pritisk izvajajo skozi javno kritiko, politično organiziranje, medije, civilno družbo, peticije, ustavno dopustne oblike ljudske iniciative in predvsem na naslednjih volitvah, kjer ponovno presodijo, komu bodo zaupali mandat. Poleg predstavniške demokracije slovenski red pozna tudi referendum in ljudsko iniciativo kot obliki neposrednega sodelovanja volivcev pri javnih zadevah. To pomeni, da volilno telo ni nemočno, ni pa tudi lastnik poslanca v zasebnopravnem smislu.

Ključna poanta je torej naslednja: ko poslanci pozabijo, da predstavljajo vse ljudstvo, jih ne popravi “navodilo baze”, ampak ustavna in politična korekcija republike. Najprej javna beseda, nato politični pritisk, nato institucionalna sredstva neposredne demokracije, kjer so za to izpolnjeni pogoji, in na koncu volitve. Volilno telo lahko zato zelo veliko stori — vendar ne tako, da bi poslanca zreduciralo na strankarskega kurirja, temveč tako, da znova vzpostavi zahtevo, da mora vsak poslanec svoj mandat izvrševati v duhu Ustave, torej kot predstavnik vse nacije, ne le svojega plemena. To ni slabost parlamentarne demokracije. To je njen preizkus zrelosti.

Kako po Ustavi preseči dvopolno razklanost (..ideja…)

Če želimo po Ustavi preseči dvopolno razklanost, ki jo poganjajo kaplarji slovenske politične stvarnosti, mora biti prvi korak intelektualno pošten: ne gre za rušenje parlamentarne demokracije, ampak za njen popravek v smeri večje politične zrelosti. Današnji problem ni, da bi bilo v Sloveniji premalo politike, ampak da je je preveč v obliki taborov, premalo pa v obliki republike. Zato je treba odpreti vprašanje, kako v ustavni red vnesti več mehanizmov, ki bi silili politiko k iskanju najboljših rešitev za slovensko nacijo kot celoto, ne le za levo ali desno polovico.

Prva možnost[1] je, da se ljudstvo na posvetovalnem referendumu vpraša, ali želi začetek ustavne reforme, ki bi okrepila neposredno zakonodajno pobudo državljanov. Posvetovalni referendum slovenski pravni red pozna, vendar sam po sebi ne spremeni Ustave; je politični signal in usmeritev Državnemu zboru glede vprašanj iz njegove pristojnosti. Prav zato bi bilo pravilneje vprašanje zastaviti ne kot “ali naj ljudstvo dobi pravico predlagati zakon”, ker to pravico že ima, temveč kot: ali naj se ustavno in zakonsko okrepi ljudska zakonodajna iniciativa tako, da je Državni zbor ne bi mogel obravnavati le formalno, ampak bi bil dolžan vsebinsko odgovoriti in jo resno vključiti v zakonodajni proces.

Druga možnost je bistveno drznejša: vprašanje, ali Slovenija poleg ali namesto sedanjega Državnega sveta potrebuje nov svet modrecev kot ustavno institucijo republikanske orientacije (institucionalno bi lahko idejo zakoncev Hribar umestili v pravni red). Sedanja Ustava Državni svet že pozna in mu daje pravico predlagati zakone, dajati mnenja, zahtevati ponovno odločanje o zakonu in zahtevati parlamentarno preiskavo. Če bi to institucijo hoteli ukiniti ali jo nadomestiti z drugačnim telesom, bi bila potrebna ustavna sprememba. Toda če naj bi tak svet res pomenil prelom z dvopolnostjo, ne sme postati tretji politični tabor. Njegova legitimnost bi morala izhajati iz avtoritete znanja, življenjske izkušnje, etične teže in javne verodostojnosti.

Njegova naloga ne bi smela biti vladanje namesto vlade ali zakonodajanje namesto Državnega zbora, ampak nekaj zahtevnejšega: da bi kot ustavno zasnovan korektiv podajal dolgoročne usmeritve za delo vlade in Državnega zbora ter politiko prisilil, da se vsaj na najvišji ravni znova sreča z mislijo, ki presega dnevno-strankarsko taktiko.

Bistvo take reforme bi bilo v tem, da bi slovenska nacija ob politični konkurenci znova dobila še prostor državne presoje. Ne prostor propagande, ne prostor interesnih kvot, ampak prostor, kjer bi imeli besedo tisti, ki niso kaplarji politične vsakdanjosti, temveč nosilci širšega zgodovinskega, ustavnega in civilizacijskega pogleda. Šele takšna institucionalna inovacija bi lahko pomenila resen rez v slovensko dvopolnost: ne zato, ker bi ukinila pluralizem, ampak zato, ker bi ga prisilila, da se meri po višjih merilih od golega strankarskega preživetja.

Od kod vzeti denar za tak napor?

Prav tam, kjer danes republika pogosto sama financira nadaljevanje politične razdrobljenosti brez resne državotvorne dodane vrednosti. Proračunska sredstva za financiranje političnih strank so v Sloveniji zagotovljena v okviru finančnega načrta Državnega zbora, pri čemer uradne proračunske obrazložitve za leto 2026 izrecno navajajo, da gre za zagotavljanje materialnih podlag za delovanje parlamentarnih in izvenparlamentarnih strank.

Če torej davkoplačevalci vsako leto financiramo tudi izvenparlamentarni politični prostor, je legitimno odpreti zahtevo, da se vsaj del te javno podprte politične energije vrne tja, kjer po Ustavi oblast tudi izvorno pripada – k ljudstvu.

Ne v smislu protiustavnega rušenja predstavniške demokracije, ampak v smislu organizirane podpore pobudam za ustavno in zakonsko prenovo: za resno ljudsko iniciativo, za strokovno pripravo predlogov sprememb in za javni prostor, v katerem bi državljani znova prevzemali vsebinski vpliv na smer države.

Ustava namreč neposredno udeležbo državljanov že pozna – prek referenduma, ljudske iniciative in celo predloga za začetek postopka za spremembo ustave. Zato pravo vprašanje ni, ali naj ljudstvo dobi oblast, ampak ali si jo bo znalo ponovno vzeti nazaj v okviru Ustave, tam, kjer jo je strankarska dvopolnost v praksi preveč zožila in izpraznila.

 

Zaključek

Ta članek je neposreden odziv na medijske naslove tipa “NSi noče v vlado s Svobodo: Ta poziva k spoštovanju volje ljudi”, ki so se pojavili po povolilnih pogajanjih, ter na dejstvo, da bo novi sklic Državnega zbora po ukazu predsednice republike ustanovno sejo začel v petek, 10. aprila 2026, ob 11. uri.

V aktualnih medijskih poročilih se kot eden glavnih kandidatov za predsednika Državnega zbora omenja Janez Cigler Kralj, čeprav so stranke glede končne podpore še vedno previdne in taktične.

Če bo vodenje Državnega zbora prevzel človek ali politična logika, ki parlament še vedno razume predvsem kot podaljšek strankarskih baz, ne pa kot ustavni prostor iskanja najboljših rešitev za celotno republiko, potem bomo ponovno izgubljali dragocen politični čas.

Morda ne vseh štirih let (verjetno bodo volitve prej….), toda zagotovo dovolj, da se bo še en mandat porabljal za upravljanje zmede namesto za usmerjanje države.

Rešitelji brez misli ne morejo varno pripeljati zmedene ladje v pristan. In prav zato je vprašanje predsednika Državnega zbora bistveno več kot kadrovsko vprašanje: je vprašanje, ali Slovenija svoj parlament še razume kot hišo republike ali pa zgolj kot bojišče političnih kaplarjev.