ABSTRACT

Dokument obravnava uvedbo standardizirane metode določanja transfernih cen OECD Amount B kot novega instrumenta uporabe arm’s-length načela pri rutinskih distribucijskih dejavnostih znotraj skupin povezanih oseb. Namen instituta je nadomestiti kompleksne primerjalne ekonomske analize (benchmarking po TNMM) s parametrično določenim donosom na prodajo, izračunanim na podlagi vnaprej določene matrike in omejenega nabora računovodskih podatkov.(1)

Analiza najprej opredeli ekonomski in pravni značaj metode: Amount B ni nova davčna ugodnost niti materialnopravno pravilo, temveč standardizirana interpretacija arm’s-length načela iz 9. člena OECD Model Convention in OECD Transfer Pricing Guidelines. Uporablja se za t. i. “baseline distributerje”, ki opravljajo rutinske prodajne funkcije brez pomembnih neopredmetenih sredstev in brez prevzemanja ključnih poslovnih tveganj.

V nadaljevanju dokument pojasni področje uporabe za mikro, mala in srednja podjetja v skupinah, prikaže razmerje do obstoječih metod (CUP, Cost Plus, TNMM, Profit Split) ter razvije diagnostični model za izbiro najprimernejše metode. Posebej je obravnavana možnost uporabe Amount B že pred formalno implementacijo v nacionalno zakonodajo, in sicer kot mednarodno priznane interpretativne smernice pri dokazovanju skladnosti transfernih cen, v davčnih nadzorih ter v postopkih preprečevanja dvojnega obdavčevanja.

Zaključni del vsebuje strukturiran memorandum izbire metode in pozicijski dokument za baseline distributerja, ki omogočata neposredno procesno uporabo pred davčnimi organi. Osrednja ugotovitev dokumenta je, da Amount B predstavlja sistemski premik iz individualne ekonomske primerjalne analize v standardiziran model določanja rutinskega dobička ter bo postopoma postal referenčni globalni standard za distribucijske družbe v multinacionalnih skupinah, zlasti za MSP.

 

1. OECD “metoda Amount B”

 

1) Kaj je OECD Amount B (ekonomski namen instituta)

 

OECD Amount B predstavlja standardiziran pristop k določanju dobička rutinskih distributerjev v okviru reforme BEPS 2.0 (Pillar One). Gre za poseben režim znotraj pravil transfernih cen, ki nadomešča klasično primerjalno analizo po metodi TNMM z vnaprej določeno ekonomsko matriko.

Amount B formalno obstaja od objave OECD 2024[1], uporablja pa se lahko že danes kot razlaga arm’s-length načela. Ne sprejme ga parlament ali vlada, temveč mednarodni davčni konsenz držav OECD/G20. Evropska komisija ga ne uvaja kot "pravilo«, ampak harmonizira njegovo uporabo in ga postopoma vključuje v prihodnji sistem enotne davčne osnove ter reševanje sporov.

Namen instituta je poenostaviti uporabo arm’s-length načela v primerih, kjer podjetje opravlja zgolj osnovne prodajne in marketinške funkcije, prevzema omejena poslovna tveganja in ne razpolaga z lastnimi pomembnimi neopredmetenimi sredstvi. Namesto obsežne ekonomske študije s številnimi primerljivkami se dobiček določi s formulo, ki na podlagi omejenega nabora računovodskih podatkov izračuna dopusten razpon marže. OECD je ta pristop vključil v Transfer Pricing Guidelines kot standardizirano poenostavitev uporabe arm’s-length načela.

Uporaba metode je omejena na t. i. baseline distributerje, tipično lokalne prodajne družbe v multinacionalnih skupinah, ki kupujejo blago od povezane osebe in ga nadalje prodajajo na lokalnem trgu. Takšna družba ne razvija tehnologije ali blagovne znamke, ne sprejema ključnih strateških odločitev in ne opravlja DEMPE funkcij v zvezi z neopredmetenimi sredstvi. Prav tako ne nosi bistvenih poslovnih tveganj, njeni operativni stroški pa ostajajo v značilnem razponu za rutinsko distribucijo. Metoda zato ni namenjena vsem povezanim osebam, temveč zgolj standardiziranemu poslovnemu profilu, za katerega je mogoče določiti globalno primerljiv donos.

Izračun dobička poteka v treh korakih. Najprej se na podlagi matrike določi donos na prodajo, praviloma v razponu približno med 1,5 % in 5,5 %, odvisno od panoge in intenzivnosti funkcij. Nato se opravi preverjanje glede na razmerje operativnih stroškov, ki preprečuje nerealno visoke ali prenizke rezultate. V državah z omejenimi podatki se uporabi dodatni prilagoditveni mehanizem, ki kompenzira pomanjkanje primerljivk. OECD je izdal tudi avtomatizirano orodje za izračun, ki omogoča določitev arm’s-length marže na podlagi prihodkov, stroškov, sredstev in dejavnosti podjetja.

Amount B ni zakon ali samostojna davčna ugodnost, temveč mednarodno usklajena razlaga arm’s-length načela iz 9. člena OECD Model Convention. Države ga lahko vključijo v svojo prakso, vendar ga je mogoče uporabljati tudi pred formalno implementacijo kot avtoritativno interpretativno smernico.

Če rezultat podjetja pade v razpon, določen z matriko, to pomeni skladnost s tržnim načelom. V postopkih davčnega nadzora se zato lahko uporabi kot argument proti korekcijam, ki temeljijo izključno na drugačni izbiri primerljivk, prav tako pa kot referenčni standard v postopkih odprave dvojne obdavčitve. Pri pripravi dokumentacije nadomešča klasično statistično analizo in zmanjšuje dokazno negotovost.

Uvedba Amount B pomeni konceptualno spremembo sistema transfernih cen: od individualne ekonomske analize, ki temelji na presoji in variabilnih primerjavah, k parametrično določenemu donosu. Postopoma se pričakuje njegova širša uporaba v praksi držav in meddržavnih sporih, kar bo vodilo v standardizacijo obravnave rutinskih distributerjev. Zato metoda že danes deluje kot dokaz normalnega dobička, kot obramba pred prilagoditvami ter kot skupna referenca pri mednarodnem usklajevanju davčne osnove.

Kratek praktični primer 1 uporabe Amount B

Slovenska družba SI-Distribucija d.o.o. je članica mednarodne skupine. Od matične družbe v Nemčiji kupuje gotove izdelke in jih prodaja slovenskim kupcem. Družba opravlja naročanje, skladiščenje, logistiko in osnovni marketing, vendar ne razvija blagovne znamke, ne določa cenovne politike in ne prevzema ključnih tržnih ali strateških tveganj. Vsa pomembna poslovna tveganja nosi proizvajalec. Družba nima lastnih neopredmetenih sredstev.

Finančni podatki:

• prihodki: 18 mio €
• operativni stroški: 10 % prihodkov
• dosežen donos na prodajo (ROS): 3,1 %

Ker družba opravlja izključno rutinsko distribucijo, brez DEMPE funkcij in z omejenimi tveganji, izpolnjuje pogoje za baseline distributerja. Po matriki Amount B za tak profil znaša dopusten razpon marže približno 2,8 % – 3,6 %. (2).

Ker je dejanski rezultat (3,1 %) znotraj razpona, se šteje, da je transakcija skladna z arm’s-length načelom. Klasična benchmarking študija ni potrebna, morebitna davčna prilagoditev pa ni utemeljena, razen če davčni organ dokaže, da družba dejansko opravlja nerutinske funkcije ali nosi dodatna tveganja.

Sklep: metoda Amount B je uporabljiva takrat, ko lokalna družba deluje kot nizkotvegan rutinski distributer in njen dobiček pade v standardiziran razpon marže.

Kaj bi v takem primeru (primer 1) preverjal FURS

Pri preverjanju pravilnosti uporabe metode Amount B davčni organ praviloma ne začne pri marži, temveč pri dejanskem poslovnem profilu družbe. Najprej bi zato ugotavljal, ali družba res izpolnjuje pogoje za “baseline distributerja”. Pregledal bi pogodbe v skupini, opis funkcij zaposlenih, interne pravilnike in korespondenco, da bi ugotovil, kdo dejansko določa prodajne cene, kdo nosi zalogovno in kreditno tveganje ter ali družba sodeluje pri razvoju trga ali blagovne znamke. Posebej pomembno je, ali obstajajo elementi DEMPE funkcij (npr. samostojne marketinške strategije ali prevzem garancijskih tveganj).

Nato bi preveril računovodske podatke, uporabljene v izračunu: pravilnost prihodkov, razmejitev operativnih stroškov, izločitev izrednih postavk in pravilno klasifikacijo stroškov v OPEX. Pri tem bi ga zanimalo predvsem, ali je razmerje stroškov in prihodkov izračunano na primerljiv način, kot ga predvideva metodologija Amount B. (3).

V tretjem koraku bi davčni organ preveril konsistentnost rezultatov: ali je izračunana marža dejansko v razponu matrike, ali se uporablja enaka metodologija več let zapored ter ali obstajajo posebne okoliščine (npr. enkratni projekti, reorganizacije, tržne anomalije), ki bi lahko pomenile, da družba ni več rutinski distributer. (4)

Šele če bi iz teh preveritev izhajalo, da družba opravlja več kot rutinske funkcije ali da so vhodni finančni podatki nepravilni, bi FURS lahko zavrnil uporabo metode Amount B in prešel na klasično transferno-cenovno analizo.

 

Kratek praktični primer 2 uporabe Amount B

Slovenska distribucijska družba dosega letni promet 20 mio €, operativni stroški znašajo približno 12 % prihodkov, donos na prodajo (ROS) pa 3 %.

V davčnem nadzoru davčni organ na podlagi lastne primerjalne analize ugotovi, da bi moral distributer dosegati približno 5 % maržo in predlaga povečanje davčne osnove.

Družba utemelji, da deluje kot rutinski distributer brez DEMPE funkcij in brez prevzemanja bistvenih poslovnih tveganj, zato spada med baseline distributerje. Po matriki Amount B za tak profil znaša arm’s-length razpon približno 2,8 % do 3,6 %. Ker dejanski rezultat (3 %) leži znotraj razpona, je pogoj tržnega načela izpolnjen.

Zaključek: morebitna korekcija na 5 % bi pomenila odstopanje od standardiziranega razpona Amount B, zato bi bila utemeljena le, če davčni organ dokaže, da družba dejansko opravlja nerutinske funkcije ali nosi dodatna tveganja.

 

Opombe:

(1) OECD - Amount B = standardizirana metoda za določanje rutinskega distributerskega dobička - (del reforme BEPS 2.0 – Pillar One).

 (2) Struktura OECD Amount B matrike

Matrika določa Return on Sales (ROS) glede na dve ključni spremenljivki:

1. industrijski segment distributerja
2. intenzivnost operativnih stroškov (OPEX / prihodki)

Rezultat je standardiziran arm’s-length razpon marže.

1) Industrijski razredi (poenostavljeno)

OECD združuje dejavnosti v skupine glede na funkcijsko kompleksnost:

Skupina	Tipična dejavnost	Tipična marža
nizka dodana vrednost	osnovno trgovsko blago	najnižja
srednja	industrijski in tehnični izdelki	srednja
višja	specializirani izdelki	višja

2) OPEX intenzivnost

Druga os matrike meri koliko funkcij distributer dejansko opravlja.

OPEX / prihodki	Interpretacija
~3–5 %	zelo omejene funkcije
~5–10 %	tipičen LRD
~10–20 %	aktivna distribucija
~20–30 %	razširjene funkcije

Več stroškov → več funkcij → višja dovoljena marža.

3) Tipični razponi ROS

Kombinacija obeh faktorjev da okvirne razpone:

Profil distributerja	Približen ROS
minimalne funkcije	~1,5–2,5 %
klasični LRD	~2,5–3,5 %
aktivna distribucija	~3–4,5 %
razširjene funkcije	~4–5,5 %+

Kako se matrika dejansko uporablja

1. določiš panogo
2. izračunaš OPEX/Revenue
3. prebereš razpon ROS
4. primerjaš z dejanskim ROS

Če pade v razpon → arm’s length.

 

 (3) Klasifikacija stroškov v OPEX (operativne stroške) pomeni razvrstitev stroškov tako, da v izračun razmerja stroški/prihodki in posledično marže vključimo samo stroške, ki odražajo tekoče izvajanje distribucijske dejavnosti.

Pri Amount B je to pomembno zato, ker matrika temelji na intenzivnosti rutinskih funkcij — če so stroški napačno razvrščeni, se umetno spremeni dovoljen razpon marže.

V OPEX praviloma spadajo

redno poslovanje distributerja:

• plače prodaje, logistike in administracije
• marketing in oglaševanje
• najemnine, skladiščenje, transport
• IT podpora, pisarniški stroški
• splošni režijski stroški

V OPEX praviloma ne spadajo

postavke, ki niso del rutinskega poslovanja:

• strošek nabavne vrednosti blaga (COGS)
• obresti in finančni odhodki
• davki od dobička
• izredni dogodki (odškodnine, reorganizacije)
• enkratne investicije ali amortizacija iz prevzemov (goodwill ipd.)

Bistvo: OPEX mora odražati normalno operativno funkcijo distributerja. Če se vključijo finančni ali izredni stroški, se podjetje lahko napačno prikaže kot bolj ali manj tvegano, kar vodi v napačen Amount B razpon.

 

(4) To pomeni preverjanje, ali dejanski dobiček distributerja ustreza standardiziranemu arm’s-length razponu, ki ga določa matrika Amount B.

Najprej se iz računovodskih podatkov izračuna donos na prodajo (ROS):

ROS = operativni dobiček / prihodki od prodaje

Nato se ta odstotek primerja z razponom, ki za dani profil (panoga + OPEX intenzivnost) določa OECD matrika.

• če je rezultat znotraj razpona → transferna cena se šteje za skladno z arm’s-length načelom
• če je pod ali nad razponom → potrebna je prilagoditev transferne cene ali dodatna analiza

Bistvo preverjanja je torej ugotoviti, ali podjetje dosega tipičen rutinski dobiček, kot ga globalno opredeljuje Amount B.

 

 

II. Zakaj spremembe – nova metoda?

OECD je pri spremljanju izvajanja pravil transfernih cen ugotovil izrazito nesorazmerje med kompleksnostjo pravil in dejansko ekonomsko pomembnostjo večine sporov. Velik delež meddržavnih in nacionalnih postopkov se namreč ni nanašal na visoko vredne neopredmetene pravice ali digitalne poslovne modele, temveč na rutinske distribucijske družbe z omejenimi funkcijami in tveganji. Za takšne subjekte je bilo treba pripravljati obsežne primerjalne analize, čeprav je njihov ekonomski profil standardiziran in ponovljiv. Namen uvedbe Amount B je zato administrativna poenostavitev uporabe arm’s-length načela z vnaprej določenim razponom donosa za nizkotvegane distributerje.(1)

Uporaba metode ni vezana na velikost podjetja, temveč na funkcijski profil. Tipičen zavezanec je lokalna prodajna družba v skupini, ki kupuje blago od povezane osebe in ga prodaja na domačem trgu, pri čemer ne razvija blagovne znamke ali tehnologije, ne določa ključnih tržnih strategij in ne nosi bistvenih poslovnih tveganj. Ker tak poslovni model pogosto nastopa prav pri mikro, malih in srednjih podjetjih v multinacionalnih skupinah, ima institut v praksi največji učinek prav pri MSP, čeprav formalno ne predstavlja posebnega režima za to kategorijo podjetij.(2)

Metoda ni uporabna za proizvodne družbe, razvijalce programske opreme ali subjekte, ki razpolagajo z lastnimi neopredmetenimi sredstvi ali opravljajo podjetniške funkcije. V takih primerih standardiziran donos ne more odražati dejanskega prispevka k dobičku, zato ostajajo v uporabi klasične metode (CUP, TNMM ali profit split). Amount B je namenjen izključno standardiziranemu poslovnemu profilu t. i. baseline distributerja.(1)

Praktična sprememba je v metodologiji: namesto individualne ekonomske analize z iskanjem primerljivk se najprej preveri izpolnjevanje pogojev uporabe, nato pa se na podlagi omejenega nabora računovodskih podatkov določi standardiziran razpon marže. OECD je s tem nadomestil analitični pristop s parametričnim modelom. Metoda tako ne uvaja nove davčne ugodnosti, temveč konkretizira uporabo arm’s-length načela za tipične rutinske funkcije.(1)

Drug splošni poenostavitveni režim za MSP v transfernih cenah ne obstaja. OECD sicer omogoča poenostavljeno obravnavo storitev z nizko dodano vrednostjo in določene varovalke pri poročanju, vendar ti instrumenti ne določajo celotnega dobička podjetja. Amount B je prvi mehanizem, ki standardizira donos za celoten poslovni segment distribucije.(1)(3)

Ker gre za interpretacijo obstoječega načela in ne za novo materialnopravno pravilo, se lahko uporablja tudi pred formalno implementacijo v nacionalno zakonodajo. Zavezanec ga lahko uporabi kot dokaz pravilne marže, kot referenčni okvir pri pripravi dokumentacije ali kot argument v nadzoru in postopkih odprave dvojnega obdavčenja.(1)

Za MSP je pomen posebej izrazit zaradi sorazmernosti stroškov. Klasična transferno-cenovna študija pogosto presega ekonomsko pomembnost same transakcije, medtem ko standardiziran razpon omogoča predvidljiv rezultat brez obsežne ekonomske analize. Pričakovati je, da bo v evropski praksi postal privzeti referenčni pristop za rutinske distributerje, saj zmanjšuje upravne stroške tako davčnih organov kot zavezancev.(1)

 

Sklepno: OECD ni uvedel posebnega režima za MSP, vendar Amount B funkcionalno opravlja to vlogo za rutinske distribucijske družbe. Gre za standardizirano uporabo arm’s-length načela, namenjeno prav tistemu segmentu zavezancev, kjer je bila nesorazmernost med zahtevnostjo pravil in ekonomsko vsebino največja.(1)

 

Opombe (viri)

(1) OECD, Pillar One – Amount B: Simplified and Streamlined Approach to Baseline Marketing and Distribution Activities, vključeno v OECD Transfer Pricing Guidelines (posodobitve 2024–2026).
https://www.oecd.org/en/topics/sub-issues/transfer-pricing/pillar-one-amount-b.html

(2) OECD, OECD Transfer Pricing Guidelines for Multinational Enterprises and Tax Administrations 2022, poglavje I in II – arm’s-length principle in izbor metode.
https://www.oecd.org/tax/transfer-pricing/oecd-transfer-pricing-guidelines-for-multinational-enterprises-and-tax-administrations-2022.htm

(3) OECD, Simplified approach for low value-adding intra-group services, TPG Chapter VII.

 

 

III.Razlaga uporabe modela

 

Izbira metode po OECD ni matematični izračun, ampak zaporedje izločanja neprimernih metod. Najprej se preveri obstoj neposredne primerjave (CUP). Če taka primerjava ne obstaja ali ni dovolj zanesljiva, se uporabijo tradicionalne transakcijske metode. Kadar bruto marže niso primerljive ali so računovodsko nestabilne, postane najbolj robusten kazalnik neto donos (TNMM). Metoda delitve dobička se uporabi šele, ko obe strani ustvarjata edinstvene prispevke, ki jih ni mogoče izolirati.

Amount B v tem zaporedju ne predstavlja nove hierarhične stopnje metode, temveč standardizirano uporabo TNMM za točno določen ekonomski profil — rutinskega distributerja. OECD je za tak profil vnaprej določil arm’s-length donos, zato primerjalna analiza ni več potrebna, če je podjetje pravilno karakterizirano.

 

Posebni pomen za MSP

V praksi večina MSP v mednarodnih skupinah ne opravlja podjetniških funkcij. Gre za operativne entitete: proizvajajo po navodilih skupine, izvajajo podporne storitve ali distribuirajo proizvode brez strateškega nadzora nad trgom. Zato se praviloma razvrstijo v enega od treh ekonomskih profilov.

Prvi profil je pogodbeni proizvajalec. Ker ne razvija proizvodov in ne nosi tržnih tveganj, je primerljiv donos na stroške. Drugi profil so podporne storitve, kjer OECD priznava poenostavljen stroškovni pribitek za nizko dodano vrednost. Tretji profil je distributer brez pomembnih neopredmetenih sredstev, kjer lahko pride v poštev standardiziran donos po Amount B.

Iz tega sledi praktična posledica: za velik del MSP transferne cene niso vprašanje obsežne primerjalne študije, ampak pravilne ekonomske opredelitve družbe. Ko je profil enkrat pravilno določen, metoda skoraj avtomatično sledi iz OECD logike.

 

Opomba: OECD ne izbira metode po velikosti podjetja, ampak po funkcijah in tveganjih.
Tabela zato pomeni: tipična situacija MSP.
Transfer pricing metode za MSP po dejavnosti
Dejavnost (tested party)	Primarna metoda (OECD)	Alternativna metoda	Amount B možen	Utemeljitev po OECD Guidelines (ALP logika)
Proizvodnja – pogodbeni proizvajalec (contract manufacturer)	TNMM – cost plus	Cost Plus (tradicionalna)	❌	Rutinske funkcije, brez intangibles → primerljiv je donos na stroške; OECD pogl. II: net margin primernejši, ker ni zanesljivih gross comparables
Proizvodnja – polno tveganje (entrepreneur manufacturer)	Profit Split	TNMM	❌	Obe strani prispevata unikatne funkcije/DEMPE → enostranska metoda ne odraža ALP (OECD 2.108+)
Trgovina – rutinski distributer (buy-sell)	Amount B (standardiziran ROS)	TNMM (ROS)	✔	OECD je določil standardiziran arm’s-length donos za baseline distributor → ni potrebe po comparables
Trgovina – omejeno tveganje (LRD)	TNMM (ROS)	Resale Price	✔ (če v scope)	Najbolj zanesljiv indikator je net margin prodaje; gross margin variira zaradi računovodstva
Trgovina – komisionar/agent	TNMM (cost-based)	Cost Plus	❌	Ne kupuje blaga → marža na stroške odraža funkcijo posrednika
Storitve – podporne (back-office, IT support, HR)	Cost Plus 5% (LVA services)	TNMM	❌	OECD posebni režim low-value-adding services → administrativni safe harbour
Storitve – strokovne (svetovanje, engineering)	TNMM	Cost Plus	❌	Dodana vrednost variira → net margin bolj robusten kot gross markup
Storitve – centralne funkcije skupine (management services)	Cost Plus	TNMM	❌	Ni trga za primerljive storitve → stroškovni pristop najboljši približek ALP
Licenciranje IP (brez DEMPE)	CUP	TNMM	❌	Če obstaja primerljiva licenca → neposredna primerjava ima prednost (OECD hierarchy principle)
Licenciranje IP (z DEMPE na obeh straneh)	Profit Split	—	❌	Integrirane intangibles → delitev preostalega dobička edina ALP metoda
Financiranje znotraj skupine (posojilo)	CUP (obrestna mera)	Cost of funds + margin	❌	Finančne transakcije imajo tržne primerjave → neposredna cena najbolj zanesljiva
Distribucija digitalnih produktov (reseller)	TNMM	Amount B (če kvalificira)	✔ v nekaterih primerih	Če je samo prodaja brez marketing intangibles → baseline distributor logika

 

 

Procesni pomen

Takšna strukturirana izbira metode ima pomembno dokazno funkcijo. Davčni organ v postopku ne presoja zgolj višine marže, ampak najprej pravilnost karakterizacije družbe. Če je profil pravilen in metoda izbrana skladno z OECD logiko, se razprava premakne iz vprašanja odstotka dobička v vprašanje ekonomske vloge podjetja. To bistveno spremeni dokazno breme v postopku.

 

Opombe – viri

(1) OECD Transfer Pricing Guidelines for Multinational Enterprises and Tax Administrations 2022, poglavja I–II, VII; OECD Amount B Simplified and Streamlined Approach for Baseline Distribution Activities (Inclusive Framework, 2024–2026).

 

 

 

IV. Diagnostični test izbire metode transfernih cen (OECD)

 

Diagnostični test je praktična operacionalizacija načela most appropriate method. OECD ne določa metode neposredno, temveč zahteva identifikacijo ekonomskega profila družbe. Metoda je posledica ugotovljenih funkcij, sredstev in tveganj (FAR analiza). Test zato deluje kot zaporedje vprašanj, ki postopno izključujejo neustrezne metode, dokler ne ostane tista, ki najbolj zanesljivo približa arm’s-length rezultat.

Ključna prednost takega pristopa v postopkih je dokazna: davčni organ mora najprej izpodbiti ekonomsko karakterizacijo, ne le višine marže.

 

1. Transakcije z blagom

Najprej se ugotovi, ali družba kupuje ali prodaja blago povezani osebi.

• Če družba razvija blagovno znamko, tehnologijo ali druge pomembne neopredmetene pravice (DEMPE), enostranske metode niso primerne → profit split.
• Če DEMPE funkcij ni, se analizira tveganje.

Pomembna tveganja (zaloga, kreditno tveganje, cenovna politika, tržno tveganje):

• obstajajo neposredne primerjave → CUP ali resale price
• primerjav ni → TNMM (ROS)

Omejena tveganja:

• zgolj rutinska distribucija → Amount B
• nerutinska, vendar brez primerjav → TNMM

Ekonomika: bolj ko je družba podobna samostojnemu podjetniku, bolj so potrebne transakcijske metode; bolj ko je operativna entiteta, bolj je primeren standardiziran ali neto donos.

 

2. Storitve

Če družba ne prodaja blaga, se preveri narava storitev.

• administrativne in podporne storitve → cost plus 5 % (low value-adding services)
• strokovne ali odločanje → TNMM (stroškovni kazalnik)
• enostavne operativne storitve brez posebnega znanja → cost plus

Ekonomika: pri storitvah je trg praviloma netransparenten, zato je stroškovna baza najbolj stabilen indikator vrednosti.

 

3. Proizvodnja

Pri proizvodnji je odločilno vprašanje podjetniškega tveganja.

• proizvodnja po navodilih skupine, brez razvoja → cost plus ali TNMM
• lasten razvoj in odločanje → profit split

To je klasična razmejitev med pogodbenim proizvajalcem in podjetniškim proizvajalcem.

 

4. Finančne in licenčne transakcije

Za finančne transakcije obstajajo tržni podatki, zato ima prednost neposredna primerjava.

• posojila → CUP (obrestna mera)
• rutinske licence → CUP ali TNMM
• unikatni intangibles → profit split

 

Interpretacija rezultata

Diagnostični test v resnici ne izbira metode, temveč razvrsti družbo v ekonomski profil. Metoda je posledica profila:

Profil	Metoda
Rutinski distributer	Amount B / TNMM
Podporne storitve	Cost+ 5 %
Pogodbeni proizvajalec	Cost+ / TNMM
Lastnik pomembnih neopredmetenih sredstev	Profit split
Finančne transakcije	CUP

 

Procesni pomen

Uporaba testa pomeni, da metoda ni rezultat diskrecije zavezanca, temveč sistematične aplikacije OECD pravil. V postopku to spremeni naravo spora: vprašanje ni več, ali je marža previsoka ali prenizka, ampak ali je davčni organ pravilno opredelil funkcijski profil podjetja. Šele po uspešni rekvalifikaciji lahko spremeni uporabljeno metodo.

 

Opomba – vir

(1) OECD Transfer Pricing Guidelines 2022, poglavje I (FAR analiza), poglavje II (selection of the most appropriate method) ter Amount B – Baseline Distribution Simplification (Inclusive Framework 2024–2026).

 

V. Method Selection Memorandum - (Arm’s-Length Principle – izbira najprimernejše metode)

 

1. Namen memoranduma

Ta memorandum dokumentira izbiro metode določanja transferne cene skladno z arm’s-length načelom iz člena 9 OECD Model Convention. OECD pravila ne predpisujejo ene univerzalne metode, temveč zahtevajo izbor metode, ki glede na dejanske okoliščine transakcije najbolje odraža ekonomsko realnost. Zato je izhodišče funkcijska analiza (FAR), na podlagi katere se ugotovi ekonomski profil družbe in šele nato določi metoda.¹

 

2. Funkcijska analiza (FAR)

Analiza kaže tipičen operativni profil rutinske družbe:

Element	Ugotovitev
Funkcije	operativne, izvršilne aktivnosti
Sredstva	brez pomembnih neopredmetenih sredstev
Tveganja	omejena poslovna tveganja
DEMPE	družba ne razvija in ne upravlja IP

Tak profil pomeni, da družba ne ustvarja preostalega dobička, temveč prejema rutinski donos za izvajanje funkcij. OECD poudarja, da je prav razporeditev funkcij in tveganj ključna za karakterizacijo transakcije in s tem izbiro metode.²

 

3. Pravilo izbire metode

OECD zahteva uporabo most appropriate method. Metoda mora:

• odražati ekonomsko vsebino transakcije
• temeljiti na najbolj zanesljivih primerjavah
• zahtevati najmanj korekcij

Gre za dokazno pravilo: izbira metode je posledica analize, ne pa diskrecije zavezanca ali davčnega organa.³

 

4. Izključitev drugih metod

Metoda	Razlog neuporabe	OECD sklic
CUP	ni zanesljivih primerljivih transakcij	§2.14–2.24
Resale price	bruto marže niso primerljive	§2.27–2.36
Cost plus	ne odraža funkcije tested party	§2.39–2.48
Profit split	ni integriranih intangibles	§2.108–2.145

Izključitev metod je obvezni del analize: OECD zahteva dokaz, zakaj druge metode niso primerne, ne le zakaj je izbrana metoda pravilna.³

 

5. Izbrana metoda

Rutinski distributer
Najprimernejši indikator je neto donos na prodajo. Uporabi se lahko TNMM ali standardiziran donos Amount B, ki predstavlja normativno določeno arm’s-length maržo za baseline distributerje.⁴

Podporne storitve
Cost Plus s standardnim pribitkom za low value-adding services, ker storitve nimajo edinstvene vrednosti.⁵

Pogodbeni proizvajalec
Cost Plus ali TNMM, saj družba ne nosi podjetniškega tveganja.¹

Družba z edinstvenimi neopredmetenimi sredstvi
Profit Split, ker obe strani prispevata pomembne intangibles in enostranske metode ne odražajo ustvarjanja dobička.²

 

6. Zaključek

Izbrana metoda temelji na dejanski funkcijski vlogi družbe, razporeditvi tveganj in razpoložljivosti primerljivih podatkov. Zato predstavlja najprimernejšo metodo v smislu pravila §2.2 OECD TPG in je skladna z arm’s-length načelom iz člena 9 OECD Model Convention.³

V postopku tak memorandum pomeni, da davčni organ ne more neposredno spremeniti rezultata, temveč mora najprej dokazati napačno karakterizacijo transakcije. Šele po spremembi funkcijskega profila lahko spremeni metodo in posledično transferno ceno.

 

Opombe – viri

1. OECD Transfer Pricing Guidelines 2022, poglavje II (Transactional methods; TNMM; Cost Plus).
2. OECD Transfer Pricing Guidelines 2022, poglavje I (FAR analiza) in poglavje VI (DEMPE).
3. OECD Transfer Pricing Guidelines 2022, §2.2 – Most Appropriate Method Rule; člen 9 OECD Model Tax Convention.
4. OECD Inclusive Framework – Amount B: Baseline Distribution Simplification (2024–2026 posodobitve TPG).
5. OECD Transfer Pricing Guidelines 2022, poglavje VII – Low Value-Adding Intra-Group Services.

 

 

IV. BASELINE DISTRIBUTOR POSITION PAPER

Uporaba Amount B – poenostavljena uporaba arm’s-length načela za distribucijske funkcije

 

1. Namen dokumenta

Namen tega dokumenta je utemeljiti uporabo standardiziranega donosa za distribucijske dejavnosti (»Amount B«) kot najprimernejše metode določanja transfernih cen v smislu arm’s-length načela iz člena 9 OECD Model Convention.

Amount B ne uvaja nove metode določanja cen, temveč predstavlja normativno poenostavljeno uporabo metode TNMM za rutinske distribucijske funkcije. OECD s tem konkretizira pravilo izbire najprimernejše metode: kadar je ekonomski profil standardiziran in primerljivke globalno znane, individualni benchmarking ne poveča zanesljivosti rezultata.¹

 

2. Opis poslovnega modela (tested party)

Družba opravlja lokalno distribucijo proizvodov povezanega proizvajalca.

Funkcije: prodaja kupcem, logistika, osnovni marketing brez strateškega odločanja.
Sredstva: skladiščni prostori in standardna operativna oprema brez pomembnih neopredmetenih sredstev.
Tveganja: omejeno operativno tveganje; cenovna politika in ključne poslovne odločitve so centralizirane na ravni skupine.

DEMPE analiza
Družba ne razvija, izboljšuje, vzdržuje, ščiti ali komercialno izkorišča neopredmetenih sredstev, zato ne ustvarja preostalega dobička iz intelektualne lastnine.²

 

3. Kvalifikacija kot »baseline distributor«

Na podlagi funkcijske analize družba izpolnjuje pogoje za standardizirani distribucijski profil:

Kriterij	Status
rutinske funkcije	izpolnjeno
brez unikatnih intangibles	izpolnjeno
omejena tveganja	izpolnjeno
buy-sell distribucija	izpolnjeno

Tak profil pomeni, da družba opravlja podporno tržno funkcijo in ji pripada rutinski donos, ne pa podjetniški preostali dobiček.³

 

4. Izbor metode

OECD zahteva uporabo metode, ki najbolje odraža ekonomsko realnost in zahteva najmanj korekcij.¹

Za standardiziran distribucijski profil OECD uvaja Amount B kot poenostavljeno aplikacijo TNMM.

Razlogi za izključitev drugih metod

Metoda	Razlog neprimernosti
CUP	ni neposredno primerljivih transakcij
Resale Price	bruto marže niso zanesljivo primerljive
Profit Split	ni integriranih intangibles
Klasični TNMM benchmarking	ne prinaša večje zanesljivosti glede na standardiziran OECD model

 

5. Uporaba Amount B

Donos distributerja se določi na podlagi standardizirane OECD matrike (return on sales).
Izračun temelji na ekonomsko relevantnih parametrih: prihodkih, operativnih stroških in funkcijski intenzivnosti.

Rezultat predstavlja arm’s-length razpon, ki izhaja iz globalne analize primerljivih podjetij.
Amount B tako ne predstavlja odstopanja od arm’s-length načela, temveč njegovo operacionalizacijo.⁴

 

6. Skladnost z arm’s-length načelom

Ker standardizirani razpon izhaja iz primerljivk neodvisnih podjetij, rezultat znotraj razpona pomeni skladnost s členom 9 OECD Model Convention.

Posledično individualni benchmarking ne poveča dokazne vrednosti analize, temveč bi pomenil zgolj alternativno ekonomsko oceno istega standarda.¹

 

7. Zaključek

Družba opravlja rutinsko distribucijsko funkcijo brez edinstvenih prispevkov ali pomembnih tveganj.
Uporaba standardiziranega donosa (Amount B) zato:

• predstavlja najprimernejšo metodo po pravilu izbire metode
• odraža ekonomsko realnost transakcije
• zagotavlja skladnost z arm’s-length načelom

Če je dosežen donos znotraj predpisanega razpona, dodatne prilagoditve transferne cene niso potrebne.

 

8. Namen uporabe v postopkih

Dokument služi kot strokovna podlaga za:

• utemeljitev izbire metode
• dokaz pravilnosti transfernih cen
• referenco v davčnem nadzoru ali MAP postopku

 

Opombe – viri

1. OECD Transfer Pricing Guidelines 2022, §1.2 in §2.2 (arm’s-length principle; most appropriate method rule).
2. OECD Transfer Pricing Guidelines 2022, poglavje I in VI (FAR analiza in DEMPE funkcije).
3. OECD Inclusive Framework – Pillar One: Amount B (Baseline Distribution Simplification), 2024–2026 posodobitve.
4. OECD Transfer Pricing Guidelines – Amount B dodatki (standardizirana uporaba TNMM za baseline distributerje).