Načelo pozitivne obveznosti države pri sodnem varstvu plačnikov davkov

Načelo zakonitega sodnika in institucionalna jamstva strokovnosti sodnika ter pravne pomoči na prvi stopnji Upravnega sodišča

mag. Franc Derganc | www.modro-poslovanje.si  | 12. oktober 2026

Država mora poleg pravil za zakonito izbiro sodnika zagotoviti strokovne pogoje za odločanje in pogoje za učinkovito pomoč stranki. V javnodajatvenih zadevah to pomeni institucionalno skrb za znanje davčnega prava, procesnih jamstev ter računovodskih in gospodarskih vprašanj, kadar so ta odločilna za spor. Formalni sodniški ali odvetniški status sam po sebi še ne dokazuje posebnega znanja, ki ga zahteva zahtevna davčna zadeva. Osrednje vprašanje članka je, ali država to znanje zagotavlja z dovolj določnimi in preverljivimi mehanizmi.

Članek najprej pojasni pravico do zakonitega sodnika in učinkovite strokovne pomoči skozi pozitivno obveznost države. Nato razloži njun pomen za plačnike davkov ter primerja slovensko ureditev z avstrijskimi in nemškimi rešitvami ter raziskavo IPVU EU-27. Težišče je na institucionalnem zagotavljanju strokovnosti. Ocenjevanje znanja posameznih sodnikov ali odvetnikov bi zahtevalo druge dokaze; primerjava predpisov obravnava pogoje, ki jih država zahteva pred odločanjem oziroma zastopanjem.

 

I Dve pravici in pozitivna obveznost države

Od pravice na papirju do delujočega institucionalnega jamstva

Pozitivna obveznost države pomeni dolžnost dejavnega ukrepanja, kadar brez pravne, organizacijske ali druge podpore pravice ni mogoče učinkovito uresničevati. Pri sodnem varstvu obsega vzpostavitev delujočih sodišč, potrebnih procesnih jamstev in pogojev za dejanski dostop do varstva. Sodba ESČP Airey proti Irski poudarja praktično in učinkovito naravo pravic ter pokaže, da je lahko pravna pomoč potrebna tudi brez formalno obveznega zastopanja. Država mora odgovoriti na dejanske ovire, ki stranki preprečujejo učinkovito sodelovanje. (5)

V zadevi Artico proti Italiji je ESČP razlikovalo med imenovanjem zagovornika in dejansko pomočjo. Samo imenovanje lahko ostane brez učinka, če zagovornik svojih nalog ne opravi; v določenih okoliščinah je potrebno ukrepanje pristojnih organov. Sodba izvira iz kazenskega postopka in ne vzpostavlja splošne odgovornosti države za vsako napako odvetnika. Za članek pa je pomembna njena logika: institucionalno jamstvo presojamo tudi po tem, ali v praksi opravlja nalogo, zaradi katere obstaja. (20)

Zakoniti sodnik in strokovna sposobnost sodnega odločanja

Pravica do zakonitega sodnika preprečuje naknadno ali samovoljno izbiro odločevalca za konkretno zadevo. Evropsko jamstvo sodišča, ustanovljenega z zakonom, zajema tudi zakonitost njegove sestave; ESČP je to razčlenilo v zadevi Guðmundur Andri Ástráðsson proti Islandiji. Pri dodeljevanju zadev sodba DMD GROUP proti Slovaški poudarja jasnost, objektivnost in preglednost pravil. Strokovne zahteve je zato treba določiti vnaprej, njihovo uporabo pa povezati z zakonitim razporejanjem in dodeljevanjem. (1) (2)

Zakonita dodelitev in strokovna sposobnost sodnika sta povezani zahtevi učinkovitega sodnega varstva. Če je izkazano, da sodnik ne obvlada materije, potrebne za presojo odločilnih vprašanj, država svoje obveznosti ne more šteti za izpolnjeno zgolj zato, ker je bila zadeva pravilno dodeljena. Zagotoviti mora strokovno primeren krog sodnikov, njihovo ustrezno usposabljanje ter uporabo vnaprej določenih strokovnih meril pri razporejanju. Dodeljevanje znotraj tega kroga mora ostati objektivno, pregledno in neodvisno od želenega izida. Posamična napačna pravna razlaga še ne dokazuje strokovne nesposobnosti ali nezakonite dodelitve; predmet teze je izkazana nezadostnost potrebnega znanja in institucionalna odgovornost za njeno preprečevanje.

To razsežnost konkretizira Priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope CM/Rec(2010)12. Izbiro sodnikov povezuje s kvalifikacijami, sposobnostmi in zmožnostjo odločanja, državi pa priporoča financiranje začetnega in nadaljnjega usposabljanja. Zahteva tudi pogoje, v katerih sodniki lahko opravijo svoje naloge. Priporočilo je usmerjevalni evropski standard; ne enačimo ga z zavezujočo sodbo, ki bi državam predpisala prav določen davčni izpit. Vendar omogoča konkretno razpravo o strokovnosti kot institucionalni odgovornosti države. (19)

Učinkovita strokovna pomoč kot druga stran iste obveznosti

Pravica do učinkovite pomoči se ne izčrpa v procesnem dovoljenju za zastopanje. Za stranko je odločilno, ali pomoč omogoči pravočasno opredelitev pravnega vprašanja, predložitev dokazov in uporabo ustreznih pravnih sredstev. Kadar je strokovna pomoč potrebna za učinkovito varstvo, mora biti dosegljiva in primerna za zahtevnost konkretnega primera. Država lahko to zagotavlja z različnimi ureditvami, vendar mora imeti ureditev preverljivo povezavo med pooblastilom izvajalca in znanjem, ki ga zahteva storitev.

Institucionalna jamstva vključujejo kvalifikacije, relevantne izkušnje, preizkus znanja ali druge enakovredne oblike preverjanja, nadaljnje izobraževanje in odgovornost. Iz evropskih sodb ne izhaja obveznost uvesti en sam poklicni model. Iz njih izhaja zahteva po dejanskem varstvu; predlog posebnih davčnih kvalifikacij je način njegove izvedbe, katerega potrebnost in sorazmernost je treba utemeljiti. V članku zato pozitivno obveznost razumemo kot obveznost vzpostaviti učinkovite pogoje, ne kot jamstvo strankinega uspeha ali brezhibnosti vsakega izvajalca.

LEUTP in institucionalna dolžnost po pravu EU

Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (LEUTP) združuje učinkovito pravno sredstvo, pošteno obravnavo pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem, ustanovljenim z zakonom, ter možnost svetovanja, obrambe in zastopanja. Pravna pomoč za osebe brez zadostnih sredstev je zagotovljena, kolikor je potrebna za učinkovit dostop. Za države članice se Listina uporablja ob povezavi s pravom EU po njenem 51. členu. Pri javnih dajatvah je to povezavo treba opredeliti glede na konkretno vprašanje. (6)

SEU v zadevi DEB, C-279/09, zahteva presojo zahtevnosti prava in postopka, pomena spora, stroškov ter sposobnosti stranke za učinkovito zastopanje. Na učinkovito sodno varstvo se lahko sklicujejo tudi pravne osebe. To je posebej pomembno za mikro, mala in srednja podjetja, ki kljub gospodarski dejavnosti ne razpolagajo nujno s sredstvi in znanjem za zahteven davčni spor. Sodba ne zagotavlja avtomatične brezplačne pomoči vsaki družbi, temveč zahteva konkretno presojo ovir. (7)

Institucionalno podlago dodatno predstavlja drugi pododstavek prvega odstavka 19. člena PEU, po katerem države zagotovijo pravna sredstva za učinkovito pravno varstvo na področjih prava EU. Sodba Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C-64/16, to obveznost poveže z ustreznostjo institucij sodnega varstva in zlasti njihovo neodvisnostjo. Sama ne predpisuje specialnega davčnega izpita. Sklep članka je, da se razprava o dejanskih strokovnih pogojih umešča v širšo presojo, ali te institucije lahko učinkovito opravljajo svojo nalogo. (21)

Ustavna jamstva in njihova učinkovita izvedba

Členi 22, 23 in 25 Ustave zagotavljajo enako varstvo pravic, sodno varstvo in pravno sredstvo. Drugi odstavek 23. člena posebej zahteva sodnika, izbranega po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom. Ta jamstva so neposredna domača podlaga tudi za javnodajatvene spore. Njihova učinkovita izvedba je odgovornost države, zato je legitimno presojati tudi zadostnost pogojev za strokovno odločanje in zastopanje. (8)

Področje uporabe posameznega evropskega jamstva je treba preveriti glede na konkretni spor; tehnično razmejitev davčne odmere in sankcij po EKČP pojasnjujeta opombi (3) in (4). Za osrednjo tezo članka je odločilna pozitivna obveznost države, da sodno varstvo in strokovna pomoč dejansko delujeta.

II Zakaj je institucionalno zagotovljena strokovnost pomembna

Davčni spor zahteva več od splošnega poznavanja postopka

Pri javnodajatvenem sporu je treba hkrati razumeti materialna pravila obdavčitve, procesna pooblastila organa, dokazna bremena in pogosto poslovno vsebino dokumentacije. Računovodski podatek ne postane pravno odločilen samo zato, ker je v knjigi; najprej je treba razumeti njegovo gospodarsko vsebino in ga povezati s pravnim pravilom. Enako velja za vprašanja cenitve, DDV, mednarodnih transakcij ali izplačil zaposlenim. Znanje civilnega ali kazenskega postopka je pomembno, vendar samo ne dokazuje obvladovanja teh vprašanj.

Na strani sodišča je zato potrebno znanje za prepoznavanje odločilnih pravnih in dokaznih vprašanj. Na strani stranke je potrebno znanje za njihovo ustrezno predstavitev. Če katera od teh funkcij odpove, se lahko sporna odmera potrdi, ne da bi bilo dejansko razrešeno bistveno vprašanje zakonitosti. To je opis tveganja, ki upravičuje institucionalno ukrepanje; ugotovitev kršitve v konkretni zadevi pa zahteva pregled postopka, obrazložitve in posledic.

Država ne sme celotnega bremena preverjanja znanja prepustiti stranki

Plačnik davkov kupi pomoč prav zato, ker znanja nima. Pred nakupom zato pogosto ne more zanesljivo oceniti, ali izvajalec obvlada zahtevno davčno vprašanje. Gre za informacijsko asimetrijo, ki je zlasti izrazita pri mikro in malih podjetjih. Formalni naziv daje uporabniku signal usposobljenosti, vendar mora država pojasniti, katero znanje ta signal dejansko potrjuje in kako se preverja. Raziskava IPVU izrecno izhaja iz te razlike med ponudnikom in uporabnikom. (15)

Pri sodniku je položaj še izrazitejši: stranka nima proste tržne izbire odločevalca. Prav zato so vnaprejšnja institucionalna merila strokovnosti pomembna. Država razporeja sodnike in določa procesna pooblastila zastopnikov, zato mora tudi prevzeti odgovornost za ustreznost tako postavljenih pogojev. Od stranke ni razumno pričakovati, da bo šele po škodljivem izidu odkrivala, ali je sistem zadostno preverjal znanje za obravnavo njene zadeve.

Preventivna jamstva so pomembnejša od naknadne odprave napake

Pravno sredstvo, disciplinski postopek ali odškodninska odgovornost so pomembni, vendar ne morejo vedno obnoviti izgubljenega roka, dokazne možnosti ali poslovanja, prizadetega zaradi izvršbe. Pozitivna obveznost zato odpira tudi vprašanje preventive: kako država pred začetkom odločanja oziroma zastopanja zmanjša predvidljivo tveganje strokovne nezadostnosti? Splošna poklicna pravila so del odgovora. Pri posebej zahtevnih javnodajatvenih zadevah je treba preveriti še njihovo dejansko povezanost s specialnim znanjem.

Dostopnost in strokovna kakovost sta povezani. Brezplačna pomoč ne opravi svoje naloge, če ni primerna za zadevo; ustrezna pomoč pa je lahko neučinkovito jamstvo, če je za stranko nedosegljiva. Slovenski ZBPP gospodarskih družb ne določa kot splošne kategorije upravičencev. Pri družbah, ki uveljavljajo pravice iz prava EU, je zato posebej pomembna tudi presoja po sodbi DEB. Institucionalna razprava mora zajeti tako znanje kot možnosti dostopa do njega. (7) (11)

Pomen obeh pravic se posebej pokaže pri prehodu iz davčnega nadzora v sankcijske postopke ter pri nadaljnji uporabi zbranih dokazov. Ne bis in idem, pravica do molka in privilegij zoper samoobtožbo zahtevajo pravočasno strokovno prepoznavo in sodno presojo; konkretne nevarnosti in merila pojasnjujejo opombe (23), (24) in (25).

III Kako se strokovnost zagotavlja in kaj kaže IPVU EU 27

Slovenski sodnik in meja splošnih kvalifikacij

V Sloveniji obstajajo splošni pogoji za sodniško funkcijo in dodatni pogoji po 10. členu ZUS-1. Sodnik Upravnega sodišča lahko izpolnjuje pogoje za višjega sodnika ali ima poleg splošnih pogojev najmanj deset let izkušenj pri upravnem odločanju oziroma podobnih pravniških delih. Sodni red v 155. členu pri razporejanju zahteva upoštevanje izkušenj in usposobljenosti za področje. Zato trditev, da Slovenija nima nobenega strokovnega sita, ni dovolj natančna. Bistveno je, da te določbe ne predpisujejo posebnega obveznega davčnega izpita ali enotno določenega minimalnega davčnega znanja za vsakega sodnika, ki odloča o davčnem sporu. (10) (17)

To je jedro institucionalnega vprašanja: kako se splošno merilo usposobljenosti pretvori v preverljivo sposobnost odločanja o kompleksnih davčnih zadevah? Treba je ugotoviti, katera vsebina davčnega prava in postopka je zahtevana, kako se preverjajo relevantne izkušnje in kako se znanje vzdržuje. Sama možnost, da sodnik to znanje ima, ni enaka institucionalni zahtevi, da ga mora dokazati. Pregled navedenih določb odpira vprašanje dovolj določnih posebnih jamstev; ne daje pa podlage za trditev, da konkretni slovenski sodniki davčnega znanja nimajo.

Zakoniti sodnik zato zahteva dvojno zasnovo: strokovna merila morajo biti določena pred dodelitvijo, dodeljevanje pa mora ostati objektivno in pregledno. Odločba Ustavnega sodišča U-I-82/21 opozarja na povezavo sodniške neodvisnosti, razporejanja in varstva strank. Posebnih strokovnih meril ne smemo uporabiti za naknadno prilagajanje sodnika želenemu izidu. Treba jih je uporabiti pri izbiri, usposabljanju in razporejanju, ob ohranitvi neodvisnosti. (9) (17)

Slovenski zastopnik in meja splošnega odvetniškega statusa

Zakon o odvetništvu določa pravno izobrazbo, pravniški državni izpit, praktične izkušnje in druge pogoje za poklic. Zahteva skrbno in vestno zastopanje, ureja specializacijo ter disciplinsko odgovornost. Ta jamstva obstajajo in jih članek upošteva. Vendar status odvetnika ne pomeni, da je vsak odvetnik opravil posebno davčno kvalifikacijo ali ima relevantno prakso v zahtevnih javnodajatvenih sporih. Priznana specializacija ni splošni obvezni pogoj za prevzem vsake davčne zadeve. (18)

V upravnem sporu odvetnik tudi ni edina dovoljena pot: stranka lahko na prvi stopnji nastopa sama, pri pooblaščencu pa veljajo kvalifikacijska pravila ZUS-1 in primerna uporaba ZPP. Za članek je odločilno, da splošna pravna kvalifikacija ne vsebuje posebnega pogoja, po katerem bi vsak zastopnik pred prevzemom davčnega spora moral dokazati enotno predpisano davčno znanje. Sistem zato ne preprečuje same možnosti, da zadevo prevzame oseba brez ustrezne davčne specializacije. Ali je pri tem kršila poklicno skrbnost, je drugo, konkretno vprašanje. (10) (18)

Kritika se zato nanaša na institucionalno povezavo med pooblastilom in specialnim znanjem. Posamezni odvetniki so lahko odlični davčni strokovnjaki; njihovo znanje ne odpravi vprašanja, katera minimalna jamstva ima vsak uporabnik. Enako ne pomeni, da mora biti uvedena nova izključna poklicna pravica. Ureditev lahko uporablja specializirane odvetnike, kvalificirane davčne svetovalce, strokovno sodelovanje ali druge preverljive poti, če dejansko zagotavljajo potrebno pomoč in sorazmerno varujejo dostopnost.

Avstrija ima zakonsko opredeljeno relevantnost sodniških kvalifikacij

Po § 207(1) RStDG morajo biti kandidati osebno in strokovno primerni za naloge Bundesfinanzgericht. Točka 5 za njegove sodnike posebej zahteva ustrezno visokošolsko izobrazbo, po kakovosti in obsegu primerljivo študiju avstrijskega prava, ter pet let relevantnih poklicnih izkušenj. Zakon torej vstopna merila poveže s področjem delovanja specializiranega finančnega sodišča. Določba sama ne našteva davčnih predmetov in ne zahteva enakega posebnega davčnega izpita za vse sodnike; izrecno pa zahteva relevantnost študija in izkušenj. (16)

Povezava se nadaljuje pri delu sodišča. § 13(5) BFGG predvideva združevanje zadev po strokovni povezanosti, kadar je to smotrno za enotno odločanje, odstavek 7 pa zahteva razdelitev dela, ki varuje pravovarstvene interese strank. Strokovna specializacija in vnaprej določena razdelitev zato nista nasprotujoča si cilja. Ureditev ju poveže v organizacijo sodnega varstva. Tudi to je pomemben primer pozitivne institucionalne odgovornosti države. (22)

Avstrijska strokovna pomoč poveže davčno znanje in zastopanje

Za davčnega svetovalca WTBG 2017 izrecno določa strokovni preizkus. § 22 predpisuje pisne naloge iz poslovnih ved, računovodstva in poročanja, pravnih vsebin ter materialnega davčnega in finančnega kazenskega prava z ustreznimi postopki in poklicnimi pravili. § 23 ureja ustni del izpita. § 2 pa določa pooblastila svetovalca, med drugim zastopanje v davčnih zadevah pred pristojnimi organi in upravnimi sodišči. Tu povezava med zahtevano vsebino znanja in procesno storitvijo ni prepuščena zgolj samooceni ponudnika. (13)

Bundesfinanzgericht navaja tudi procesno pomoč po § 292 BAO, ki lahko vključuje zastopanje po davčnem svetovalcu ali odvetniku. Avstrijski primer zato ponuja institucionalno pot do pomoči s preverjenim davčnim znanjem. Iz tega ne izhaja, da mora vsak avstrijski odvetnik opraviti izpit za davčnega svetovalca. Za primerjavo je pomembno, da zakon vzpostavlja in s sodnim varstvom povezuje specializirano strokovno pot, katere vsebina je določena vnaprej. (12) (13)

Nemčija in kontinuiteta specializirane pomoči

Nemška FGO v § 62 davčnim svetovalcem izrecno dopušča zastopanje pred finančnim sodiščem. Po §§ 5 in 6 je ureditev sestave povezana z zahtevnostjo in načelnim pomenom zadeve. Primer pokaže, da je mogoče specializirano strokovno pot vključiti v prvo sodno stopnjo in zanjo vnaprej določiti procesna pooblastila. Iz tega še ne izhaja, da mora Slovenija prevzeti celoten nemški model. Izpeljati pa je mogoče vprašanje, zakaj in s katerimi nadomestnimi jamstvi slovenska ureditev zagotavlja enako učinkovito varstvo. (14)

Primerjava preverjenih institucionalnih meril

Vprašanje	Slovenija	Avstrija
Sodniška vstopna merila	Splošni sodniški pogoji in 10. člen ZUS-1; ni posebnega davčnega izpita v tej določbi.	§ 207 RStDG: strokovna primernost, relevantni študij in pet let relevantnih izkušenj za BFG.
Strokovnost pri razporejanju	155. člen Sodnega reda upošteva usposobljenost in izkušnje; posebna davčna vsebina ni opredeljena v tej določbi.	§ 13 BFGG poveže razdelitev dela s strokovno povezanostjo zadev in interesi strank.
Preverjena davčna pot do zastopanja	Splošna pravna kvalifikacija zastopnika ne zahteva posebne davčne kvalifikacije.	WTBG §§ 22–23 preverja davčne in povezane vsebine; § 2 določa procesna pooblastila.
Pomen za državno obveznost	Preveriti zadostnost in dejansko izvedbo posebnih jamstev strokovnosti.	Primer zakonske povezave področja, zahtevane usposobljenosti in procesne naloge.

Podlage primerjave: opombe (10), (13), (16), (17), (18) in (22). Primerjava se nanaša na navedene pravne določbe, ne na meritev dejanskega znanja vseh sodnikov in zastopnikov.

Raziskava IPVU primerja institucionalno zaščito uporabnika v EU 27

IPVU EU-27 v pregledani izdaji mag. Franca Derganca z dne 8. oktobra 2026 v I. delu ocenjuje zakonske strokovne poti davčnih svetovalcev in računovodskih strokovnjakov. Deset meril G zajema pravni status, register, kvalifikacije, prakso, izpit, nadaljnje izobraževanje, etiko z nadzorom in disciplino, zavarovanje, zaupnost ter neodvisnost. Pet meril P zajema upravo, nadzor, upravna pravna sredstva, sodišča in kontinuiteto do prve sodne stopnje. S tem raziskava meri, kaj sistem zagotavlja uporabniku, ko izbere določen strokovni profil. (15)

II. del ločeno preučuje enajst storitev: računovodstvo, plače in prispevke, periodične obračune DDV, računovodske izkaze, letne davčne obračune, davčno svetovanje, čezmejno davčno strukturiranje, obdavčitev čezmejnega dela in poslovanja, zastopanje pred upravo, zastopanje na prvi sodni stopnji ter višje in ustavnosodne postopke. Oceni obeh delov se ne seštevata. Za ta članek sta posebej pomembna preverjena kvalifikacija izvajalca in njena povezava s storitvijo zastopanja. Raziskava ne ocenjuje kvalifikacij sodnikov in zanjo primerjave sodne organizacije ne smemo domnevati. (15)

Avstrija v pregledani izdaji pri davčnosvetovalni poti doseže 20 od 20 točk, Nemčija 19,5 in Francija 19; v II. delu vse tri dosežejo 10,725 potrjenih točk od največ 11. Švedska kaže, da je mogoče zaščito storitev organizirati tudi zunaj preučevanih zakonskih poklicnih poti. Za Slovenijo sta profila v I. delu ocenjena z nič, v II. delu je navedenih 0,275 potrjenega prispevka ob ohranjenem formalnem statusu ND do recenzijske potrditve. Avtor ugotavlja odsotnost preučevanih strokovnih poti in primerljivega alternativnega sistema za obravnavane storitve. (15)

IPVU zato podpira vprašanje pozitivne obveznosti: kako država uporabniku zagotavlja potrebno strokovnost storitve, če te ne zagotavlja prek preučevanega poklicnega modela? Odvetniška ureditev je pomembno ločeno jamstvo, vendar sama ne dokazuje posebne davčne kvalifikacije vsakega zastopnika. Nizka ocena IPVU tudi ne dokazuje avtomatično kršitve človekovih pravic. Njena vrednost je v prepoznavanju vrzeli, ki jih nato presojamo po ustavnih in evropskih merilih ter po dejanski učinkovitosti drugih jamstev. (15) (18)

Zaključek

Pozitivna obveznost države povezuje pravico do zakonitega sodnika in pravico do učinkovite strokovne pomoči. Država mora zagotoviti vnaprej določena pravila izbire in dodeljevanja sodnikov ter strokovne pogoje za odločanje o javnodajatvenih zadevah. Hkrati mora ustvariti pogoje, v katerih lahko plačnik davkov pridobi pomoč, ustrezno zahtevnosti svojega primera. Formalna upravičenost za odločanje ali zastopanje sama še ne dokazuje posebnega znanja, ki ga konkretna naloga zahteva.

Če je izkazano, da sodnik ne obvlada materije, potrebne za presojo odločilnih vprašanj, pravilna dodelitev zadeve ne zadošča za izpolnitev pozitivne obveznosti države glede učinkovitega sodnega varstva. Država mora strokovno usposobljenost zagotavljati vnaprej: z dovolj določenimi merili, preverjanjem relevantnih izkušenj, usposabljanjem in strokovno utemeljenim razporejanjem. Enaka institucionalna logika velja za pomoč stranki. Splošna pravna kvalifikacija mora biti povezana z jamstvi, da izvajalec obvlada potrebno davčno in procesno znanje. Pravico do zakonitega sodnika zato obravnavamo skupaj z vsebinskimi pogoji učinkovitega sojenja.

Potreba po ustreznejši ureditvi se posebej pokaže pri prehodu iz davčnega nadzora v prekrškovni ali kazenski postopek. Takšen prehod lahko bistveno spremeni položaj stranke, čeprav organi uporabljajo dejstva, izjave in listine, pridobljene že v upravnem postopku. Ureditev mora zagotoviti pravočasno prepoznavo spremembe procesnega položaja ter učinkovito varstvo pred nedopustnim podvajanjem kaznovalnih postopkov in prisilno samoobtožbo. Ne bis in idem, pravica do molka in privilegij zoper samoobtožbo zahtevajo strokovno presojo narave sankcij, povezanosti postopkov ter pogojev pridobivanja in nadaljnje uporabe dokazov. Podrobnejša merila so predstavljena v opombah (23)–(25).

Potrebne dopolnitve institucionalnega varstva zadevajo tudi privilegij zaupnosti pravne komunikacije. Zaupnost je eden bistvenih pogojev učinkovite pravne pomoči: stranka mora imeti možnost strokovnjaku odkrito predstaviti dejstva, dvome in pravna tveganja ter pridobiti nasvet o zakonitem ravnanju in obrambi. Varstvo zato služi predvsem uporabniku storitve, ki brez zaupanja v zaščitenost komunikacije svoje pravice težje uveljavlja.

SEU je pomen tega varstva razvilo v zadevah C-694/20 in C-432/23, sodba C-623/22 pa opozarja, da posebnega varstva odvetnikov ni mogoče samodejno enačiti z varstvom vseh drugih izvajalcev. Jasna opredelitev strokovne vloge, pooblastil in obsega varovane komunikacije je zato neposredno pomembna za pravice plačnika davkov. (26)–(28)

Predlog prenovitve DAC, COM(2026) 308 final z dne 24. junija 2026, ta vprašanja odpira tudi na evropski zakonodajni ravni. Predlagana odstavka 8(4) in 8(5) povezujeta oprostitev poročanja z nacionalnim varstvom zaupnosti in poklicnimi pooblastili. Slovenija mora zato odgovoriti, kdo opravlja zaščiteno davčnopravno svetovalno nalogo, katera komunikacija je varovana in kako uporabnik doseže učinkovito varstvo. Pri izvajalcih zunaj odvetništva splošna poslovna registracija tega ne zagotavlja; pri odvetniški poti pa ostaja vprašanje institucionalnega zagotavljanja posebne davčne strokovnosti. (29)

Avtorjevi predlogi v obravnavi DAC zato povezujejo funkcionalno varstvo davčnopravne komunikacije z učinkovitim izvajanjem jamstev iz členov 7, 8 in 47 LEUTP, ob upoštevanju njenega 51. člena ter načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU. Gre za predlagano zakonodajno dopolnitev. Raziskava IPVU pojasnjuje, zakaj morata biti varstvo komunikacije in preverjena kakovost pomoči povezana: zaupnost brez ustreznega znanja ne zagotovi učinkovite pomoči, strokovno znanje brez ustreznega varstva komunikacije pa izgubi bistveni pogoj zaupanja. (15) (30)

Članek je podrobneje osvetlil dva pravna instituta, ki omogočata dejansko udejanjanje človekovih pravic v javnodajatvenih postopkih: pravico do zakonitega sodnika v povezavi s strokovnimi pogoji sodnega odločanja ter pravico do učinkovite strokovne pomoči. Dodatno je nakazal tveganja prehoda iz upravnega v kaznovalne postopke in izzive varstva zaupnosti med stranko in davčnim svetovalcem. Ta vprašanja zahtevajo povezan institucionalni odgovor.

Ministrstva, pristojna za pravosodje, gospodarstvo in finance, morajo zato skupaj pripraviti in izvesti ukrepe, ki bodo zagotovili preverljivo strokovnost, jasna procesna pooblastila, učinkovito varstvo zaupnosti ter dostopno pravno pomoč. S tem bodo prispevala k pravno varnemu poslovnemu okolju za mikro, mala in srednja podjetja. Namen takšne ureditve je udejanjanje Ustave: zagotoviti, da lahko plačniki davkov svoje pravice učinkovito uveljavljajo in da posledic institucionalnih opustitev države ne nosijo sami.

 

 

Opombe in pomen virov za članek

Pri sodbah je naveden avtor kot sodišče, pri predpisih zakonodajalec oziroma pristojna institucija, pri osebnem raziskovalnem delu pa ime in priimek avtorja. Vsaka opomba vsebuje datum oziroma veljavnost vira, povezavo in pet stavkov o pomenu za članek. Viri iz prejšnje izdaje so ohranjeni tam, kjer ostajajo vsebinsko relevantni; nove pravne podlage posebej podpirajo institucionalno zagotavljanje strokovnosti. Spletni viri so bili pregledani 12. oktobra 2026.

Opomba 1

(1) ESČP, veliki senat, Guðmundur Andri Ástráðsson proti Islandiji, št. 26374/18, 1. december 2020, zlasti §§ 211–234 in 243–252.

https://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-206582

Sodba razloži vsebino jamstva sodišča, ustanovljenega z zakonom. Pokaže, da je pomembna tudi zakonitost imenovanja sodnikov. Loči bistvene nepravilnosti od manj pomembnih odstopanj. V članku preprečuje avtomatično enačenje vsake napake s kršitvijo človekove pravice. Uporabna je kot evropski okvir, ob preverjanju področja uporabe 6. člena EKČP.

Opomba 2

(2) ESČP, DMD GROUP, a. s., proti Slovaški, št. 19334/03, 5. oktober 2010, zlasti §§ 62–72.

https://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-100883

Sodba neposredno obravnava dodeljevanje zadev. Zahteva jasnost pravil in varovala pred samovoljo. Povezuje organizacijo dela sodišča s pravico stranke. Za članek je pomembna pri presoji predodelitev in pristojnosti sodne uprave. Njeno merilo uporabimo ob upoštevanju razlik med konkretnimi postopki.

Opomba 3

(3) ESČP, veliki senat, Ferrazzini proti Italiji, št. 44759/98, 12. julij 2001, zlasti §§ 24–31.

https://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-59589

Sodba omejuje uporabo civilnega dela 6. člena v davčnih sporih. Premoženjski učinek odmere zanjo ne zadošča. Pomembna je za pravilno izbiro pravne podlage članka. Preprečuje preširoko uporabo standardov iz civilnih postopkov. Ne izključuje ustavnega varstva ali drugih uporabnih evropskih jamstev.

Opomba 4

(4) ESČP, veliki senat, Jussila proti Finski, št. 73053/01, 23. november 2006, zlasti §§ 29–43.

https://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-78135

Sodba obravnava davčni pribitek z vidika kazenskega dela 6. člena. Pokaže, da je treba odmero razlikovati od sankcije. Za članek je pomembna pri določanju obsega procesnih jamstev. Hkrati opozarja na posebnosti sankcij zunaj jedra kazenskega prava. Zato jamstev ne posplošujemo ne glede na naravo zadeve.

Opomba 5

(5) ESČP, Airey proti Irski, št. 6289/73, 9. oktober 1979, zlasti §§ 24–28.

https://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-57420

Sodba zahteva praktičen in učinkovit dostop do sodišča. Upošteva dejansko zahtevnost postopka. Pokaže, da odsotnost obveznega zastopanja še ne pomeni zadostne dostopnosti. V članku utemeljuje presojo potrebne pomoči glede na konkretne ovire. Ker izvira iz civilne zadeve, njen prenos v davčni spor posebej pravno utemeljimo.

Opomba 6

(6) Evropska unija, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašena 7. decembra 2000, prilagojena 12. decembra 2007; uporabljena konsolidirana objava UL C 326, 26. oktober 2012, člena 47 in 51.

https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:12012P/TXT

Člen 47 poveže učinkovito pravno sredstvo in pošteno sojenje. Izrecno vključuje svetovanje, obrambo in zastopanje. Določa pravno pomoč, kadar je potrebna za učinkovit dostop. Člen 51 omejuje uporabo Listine za države članice na področje prava EU. Oba člena skupaj omogočata natančno presojo javnodajatvenega spora.

Opomba 7

(7) Sodišče Evropske unije, DEB Deutsche Energiehandels- und Beratungsgesellschaft mbH proti Bundesrepublik Deutschland, C-279/09, 22. december 2010, ECLI:EU:C:2010:811, zlasti točke 59–62.

https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:62009CJ0279

Sodba razširi presojo učinkovitega dostopa tudi na pravne osebe. Navaja merila zahtevnosti, stroškov in sposobnosti zastopanja. Omogoča obravnavo ovir, s katerimi se srečujejo gospodarske družbe. Ne zagotavlja samodejne brezplačne pomoči vsaki družbi. V članku je osrednja podlaga za individualno presojo dostopnosti varstva v zadevah prava EU.

Opomba 8

(8) Skupščina Republike Slovenije, Ustava Republike Slovenije, 23. december 1991, z nadaljnjimi spremembami, členi 22, 23 in 25.

https://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1

Ustava neposredno določa slovenska procesna jamstva. Pravico do zakonitega sodnika izrecno poveže z vnaprej določenimi pravili. Zagotavlja enako varstvo pravic in sodno varstvo. Za članek je pomembna tudi zunaj področja uporabe Listine EU. Člen 25 omogoča natančno razmejitev pravnega sredstva od zahteve po dveh polnih sodnih stopnjah.

Opomba 9

(9) Ustavno sodišče Republike Slovenije, odločba U-I-82/21-17, 24. april 2024, Uradni list RS, št. 42/2024, objava 17. maja 2024.

https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2024-01-1382

Odločba obravnava razporejanje sodnikov in sodniško neodvisnost. Povezuje položaj sodnika s pravicami strank. Pokaže potrebo po varovalih tudi pri sodni upravi. V članku podpira razlikovanje med dopustnim organiziranjem in samovoljnim vplivanjem. Njena vsebina ni ugotovitev nezakonitosti vseh predodelitev ali vseh pravil letnega razporeda.

Opomba 10

(10) Državni zbor Republike Slovenije, Zakon o upravnem sporu, sprejet 28. septembra 2006, objavljen 12. oktobra 2006, z nadaljnjimi spremembami; zlasti členi 10, 13 in 22; novela ZUS-1C, sprejeta 18. aprila 2023, objavljena 28. aprila 2023.

https://pisrs.si/pregledPredpisa?sop=2006-01-4487

Zakon določa pogoje za sodnike Upravnega sodišča. Ureja tudi sestavo sodišča in procesno zastopanje. Za članek je pomembna razlika med splošnimi izkušnjami in posebno davčno usposobljenostjo. Člen 13 določa merila senatnega odločanja. Iz zakona ne izhaja poseben obvezni davčni izpit za vsakega sodnika ali pooblaščenca v davčnem sporu.

Opomba 11

(11) Državni zbor Republike Slovenije, Zakon o brezplačni pravni pomoči, Uradni list RS, št. 48/2001, z nadaljnjimi spremembami; pregledano prečiščeno besedilo v uporabi od 27. novembra 2025, zlasti člena 1 in 10.

https://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1265

Zakon ureja institucionalno financiranje dostopa do pravne pomoči. Opredeli upravičence in namen pomoči. Za članek je pomembno, da gospodarske družbe niso splošna kategorija upravičencev. Omogoča razlikovanje med sistemom BPP in širšim vprašanjem učinkovitega dostopa. Skupaj s sodbo DEB odpira presojo konkretnih ovir v zadevah prava EU.

Opomba 12

(12) Bundesfinanzgericht, Verfahren, uradno pojasnilo postopka; datum objave ni naveden, pregled 12. oktobra 2026; BAO §§ 272, 274 in 292.

https://www.bfg.gv.at/verfahren/

Vir opisuje avstrijsko prvo sodno stopnjo v davčnih zadevah. Navaja možnost strankine zahteve za senat. Pojasni vnaprej določeno razdelitev zadev. Opiše tudi procesno pomoč z možnostjo strokovnega zastopanja. Za članek daje konkreten primer povezovanja obeh obravnavanih jamstev.

Opomba 13

(13) Avstrijski zvezni zakonodajalec, Wirtschaftstreuhandberufsgesetz 2017, BGBl. I Nr. 137/2017; zlasti §§ 2, 22 in 23, konsolidirano besedilo ob upoštevanju BGBl. I Nr. 6/2026; uporabljena različica § 22 velja od 1. januarja 2026.

https://ris.bka.gv.at/GeltendeFassung.wxe?Abfrage=Bundesnormen&Gesetzesnummer=20009983

Zakon poveže davčnosvetovalna pooblastila s strokovno kvalifikacijo. Izrecno določa preizkus materialnega davčnega prava in povezanih postopkov. Vključuje tudi področja računovodstva in poslovanja. Za članek je primer preverljive strokovne poti do zastopanja. Ne pomeni, da morajo vsi avstrijski odvetniki opraviti izpit za davčnega svetovalca.

Opomba 14

(14) Nemški zvezni zakonodajalec, Finanzgerichtsordnung, 6. oktober 1965, BGBl. I S. 1477; veljavno konsolidirano besedilo, §§ 5, 6 in 62, pregled 12. oktobra 2026.

https://www.gesetze-im-internet.de/fgo/BJNR014770965.html

Zakon določa sestavo finančnega sodišča. Predpisuje pogoje za prenos odločanja na posameznega sodnika. Davčnim svetovalcem izrecno omogoča zastopanje na prvi sodni stopnji. Za članek je primer jasne povezave procesnih in poklicnih pravil. Ne dokazuje, da bi moral slovenski zakonodajalec prevzeti celoten nemški model.

Opomba 15

(15) Franc Derganc, mag., Legal certainty for businesses purchasing accounting and tax advisory services in the EU — Results of the fifth review of the IPVU EU 27 study, 8. oktober 2026, pregledana datoteka IPVU_article_EU27_EN.docx, strani 1–6.

Raziskovalna izdaja iz avtorjeve dokumentacije; naslov javne predstavitve: https://www.modro-poslovanje.si/BAZA-ZNANJA/od-prenosljivosti-kvalifikacij-do-pravne-varnosti-uporabnika-dav%c4%8dno-svetovalnih-in-ra%c4%8dunovodskih-storitev-v-eu-27

Raziskava loči zakonske strokovne poti od jamstev posameznih storitev. Primerjalno zajema vseh 27 članic EU. Posebej pomembni so procesna kontinuiteta in jamstva zastopanja. Njene ocene so vezane na metodologijo, dokaze in status pregledane izdaje. Članek jih uporablja za prepoznavanje institucionalnih vprašanj, ne kot samostojen dokaz kršitve človekovih pravic.

Opomba 16

(16) Avstrijski zvezni zakonodajalec, Richter- und Staatsanwaltschaftsdienstgesetz, BGBl. Nr. 305/1961, § 207(1), zlasti točki 4 in 5; pregledano konsolidirano besedilo z navedeno veljavnostjo od 1. aprila 2025.

https://ris.bka.gv.at/eli/bgbl/1961/305/P207/NOR40274298

Določba ureja pogoje imenovanja sodnikov Bundesfinanzgericht. Zahteva osebno in strokovno primernost za sodniške naloge. Za to sodišče posebej določi relevantni študij in pet let relevantnih izkušenj. Članek z njo pokaže zakonsko povezavo med področjem odločanja in vstopnimi merili. Določbe ne predstavljamo kot zahteve po enakem davčnem izpitu za vse sodnike.

Opomba 17

(17) Minister za pravosodje Republike Slovenije, Sodni red, Uradni list RS, št. 87/2016, objava 30. decembra 2016, z nadaljnjimi spremembami, zlasti člena 155 in 156.

https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2016-01-3852

Sodni red zahteva upoštevanje izkušenj in usposobljenosti pri razporejanju. Hkrati določa pravila za zakonitega sodnika. Za članek dokazuje, da slovenska ureditev strokovnosti ne prezre povsem. Odpira pa vprašanje, kako se splošno merilo konkretizira za davčne zadeve. Zato je težišče kritike na določnosti in preverljivosti posebnih zahtev.

Opomba 18

(18) Državni zbor Republike Slovenije, Zakon o odvetništvu, Uradni list RS, št. 18/1993, z nadaljnjimi spremembami; zlasti členi 11, 25, 33 in 59, pregled 12. oktobra 2026.

https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO265&tab=analiticni

Zakon določa splošne pogoje za odvetniški poklic. Ureja skrbnost, specializacijo in disciplinsko odgovornost. S tem preprečuje trditev, da pri odvetnikih ni nobenega institucionalnega jamstva. Za članek je pomembna odsotnost splošnega pogoja posebne davčne kvalifikacije za zastopanje v davčnem sporu. Vstop v poklic zato razlikujemo od dokazane usposobljenosti za konkretno davčno zadevo.

Opomba 19

(19) Odbor ministrov Sveta Evrope, Priporočilo CM/Rec(2010)12 o sodnikih, njihovi neodvisnosti, učinkovitosti in odgovornostih, sprejeto 17. novembra 2010; zlasti točke 32, 44, 56, 57 in 65.

https://rm.coe.int/doc/09000016807096c1

Priporočilo poveže kakovost sodstva s kvalifikacijami in usposabljanjem. Predvideva začetno in nadaljnje izobraževanje na stroške države. Zahteva objektivna merila izbire in ustrezne pogoje dela. Za članek konkretizira organizacijsko razsežnost strokovnosti sodnika. Je evropski usmerjevalni standard in ga ne predstavljamo kot zavezujočo sodbo ESČP.

Opomba 20

(20) ESČP, Artico proti Italiji, št. 6694/74, 13. maj 1980, zlasti §§ 33–36.

https://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-57424

Sodba razlikuje imenovanje zagovornika od dejanske pravne pomoči. Pokaže, da formalna zagotovitev zastopnika lahko ostane neučinkovita. Pomembna je za vprašanje pozitivnega ukrepanja države ob očitnem izostanku pomoči. V članku podpira vsebinsko presojo delovanja institucionalnega jamstva. Ker gre za kazensko zadevo, je ne uporabimo kot avtomatično pravilo odgovornosti države za vsako napako odvetnika v davčnem sporu.

Opomba 21

(21) Sodišče Evropske unije, veliki senat, Associação Sindical dos Juízes Portugueses proti Tribunal de Contas, C-64/16, 27. februar 2018, ECLI:EU:C:2018:117, zlasti točke 32–41.

https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:62016CJ0064

Sodba konkretizira obveznost držav iz drugega pododstavka 19(1) PEU. Obravnava institucije sodnega varstva na področjih prava EU. Neodvisnost obravnava kot pogoj učinkovitega varstva. Za članek je podlaga za institucionalno in ne samo individualno presojo. Posebnega davčnega izpita za sodnike ali odvetnike sama ne predpisuje.

Opomba 22

(22) Avstrijski zvezni zakonodajalec, Bundesfinanzgerichtsgesetz, BGBl. I Nr. 14/2013, § 13, zlasti odstavka 5 in 7; uporabljena različica velja od 1. januarja 2023.

https://www.ris.bka.gv.at/eli/bgbl/i/2013/14/P13/NOR40246274

Določba ureja vnaprejšnjo razdelitev dela finančnega sodišča. Povezuje enakomerno obremenitev z združevanjem zadev po strokovni povezanosti. Izrecno zahteva varovanje pravovarstvenih interesov strank. Članek jo uporablja za povezavo strokovnosti in zakonitega dodeljevanja. Dokazuje, da specializacija in preprečevanje samovolje lahko delujeta znotraj iste ureditve.

Opomba 23

(23) ESČP, veliki senat, A in B proti Norveški, št. 24130/11 in 29758/11, 15. november 2016, zlasti §§ 130–134; člen 4 Protokola št. 7 k EKČP.

https://hudoc.echr.coe.int/eng?i=002-11287

Pri položaju, v katerem po inšpekcijskem odločanju sledijo ovadba, sankcija in dolgotrajen kazenski postopek, je treba ločiti plačilo odmerjenega davka od sankcije kazenske narave. Samo plačilo davka praviloma ne pomeni prve kazni, za ne bis in idem pa so pomembni ista oseba, ista dejstva ter pravnomočnost in kazenska narava prvega odločanja. Sodba dopušča dvojno obravnavo, kadar država izkaže dovolj tesno vsebinsko in časovno povezanost, predvidljivost ter omejitev skupnega bremena. Dolgotrajno nepovezano nadaljevanje drugega postopka zato zahteva posebno presojo in ga ni mogoče upravičiti zgolj z drugačnim nazivom postopka. Vir je za članek pomemben, ker mora strokovnjak ta vprašanja odpreti pravočasno, sodišče pa jih vsebinsko presoditi.

Opomba 24

(24) ESČP, veliki senat, Saunders proti Združenemu kraljestvu, št. 19187/91, 17. december 1996, zlasti §§ 68–74; 29. člen Ustave Republike Slovenije.

https://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-58009

Sodba obravnava uporabo izjav, pridobljenih s prisilnimi pooblastili inšpektorjev, v poznejšem kazenskem postopku. Pri uporabi davčnega zapisnika zato ni odločilen samo njegov uradni naziv, temveč ali vsebuje prisilno pridobljene izjave, pod kakšnimi pogoji so nastale in kako se uporabljajo proti osebi. Zapisnik ne postane v celoti nedovoljen dokaz že zaradi svojega izvora, prav tako upravni izvor ne odpravi varstva pred samoobtožbo. Posebej je treba razlikovati izjave od gradiva, ki obstaja neodvisno od volje osebe, pri čemer tudi za slednje konkretni pogoji pridobitve ostajajo pomembni. Vir pokaže, zakaj mora biti pomoč na voljo že med nadzorom in zakaj mora sodišče obvladati tudi prehod med davčnimi dolžnostmi sodelovanja in pravicami obrambe.

Opomba 25

(25) ESČP, J. B. proti Švici, št. 31827/96, 3. maj 2001, zlasti §§ 64–71.

https://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-59449

Sodba obravnava prisiljevanje zavezanca k predložitvi informacij v okoliščinah, povezanih tudi s kaznovanjem zaradi davčne utaje. Potrjuje pomembnost pravice do molka in privilegija zoper samoobtožbo v takšnem davčnem kontekstu. Pokaže, da praktičnost skupne obravnave davčnih in kaznovalnih vprašanj sama ne odpravi procesnih jamstev. Za članek je pomembna, ker zahtevno razmejitev pravic in obveznosti veže na konkretno ravnanje organa. Pravočasna strokovna pomoč in strokovno sodno odločanje morata preprečiti, da bi dolžnost sodelovanja brez ustrezne presoje postala sredstvo za samoobtožbo.

Opomba 26

(26) Sodišče Evropske unije, veliki senat, Orde van Vlaamse Balies in drugi, C-694/20, 8. december 2022, ECLI:EU:C:2022:963, zlasti točke 26–30 in izrek.

https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:62020CJ0694

Sodba posebej varuje komunikacijo med odvetnikom in stranko po 7. členu LEUTP. Varstvo lahko zajema tudi razkritje obstoja svetovalnega razmerja. SEU je ugotovilo nedopustnost obveznosti oproščenega odvetnika obvestiti drugega posrednika, ki ni njegova stranka. Vir za članek pokaže, da varstva ne smemo zreducirati na tajnost vsebine dokumenta. Ne pomeni splošne oprostitve poročanja za vsak aranžma ali vsakega svetovalca.

Opomba 27

(27) Sodišče Evropske unije, Ordre des avocats du Barreau de Luxembourg, C-432/23, 26. september 2024, ECLI:EU:C:2024:791.

https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:62023CJ0432

Sodba obravnava nalog odvetniku za razkritje podatkov v davčni upravni izmenjavi. Potrjuje okrepljeno varstvo pravnega svetovanja tudi zunaj neposrednega sodnega zastopanja. Področje gospodarskega prava samo ne izključi varstva komunikacije. Za članek je pomembna, ker zaupnost poveže že s pridobivanjem pravnega nasveta. Pokaže tudi potrebo po sodni presoji dopustnosti in sorazmernosti naloga za razkritje.

Opomba 28

(28) Sodišče Evropske unije, Belgian Association of Tax Lawyers in drugi, C-623/22, 29. julij 2024, ECLI:EU:C:2024:639, zlasti točke 105–118.

https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:62022CJ0623

Sodba razlikuje poseben položaj odvetnikov od položaja drugih strokovnjakov. Učinka sodbe C-694/20 o obveščanju zato ne razširi avtomatično na vse izvajalce pravnega zastopanja. Za članek je pomembna pri razmejitvi že obstoječega varstva in predlaganih razširitev. Preprečuje trditev, da naziv davčni svetovalec že zagotavlja enak privilegij kot odvetniški položaj. Hkrati pojasni, zakaj morata biti slovenska in evropska zakonodajna rešitev dovolj jasni glede osebnega in vsebinskega obsega varstva.

Opomba 29

(29) Evropska komisija, predlog Direktive Sveta o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja, prenovitev DAC, COM(2026) 308 final, 24. junij 2026, postopek 2026/0168 (CNS), zlasti predlagani člen 8(4) in 8(5) ter uvodna izjava 26.

https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:52026PC0308

Predlog povezuje oprostitev poročanja z nacionalnim privilegijem zaupnosti in pravnim pooblastilom za zastopanje. Predlagani člen 8(5) upravičenost navezuje na nacionalno zakonodajo, ki opredeljuje poklic. Pri obveščanju drugih posrednikov posebej razlikuje položaj odvetnikov po Direktivi 98/5/ES od drugih upravičenih strokovnjakov. Za članek zato odpira vprašanje, kako bo Slovenija učinkovito zagotovila varstvo uporabnika zunaj odvetniške poti, če posebnih strokovnih in procesnih temeljev ne določi. Gre za zakonodajni predlog Komisije, ne za že veljavno splošno razširitev zaupnostnega privilegija.

Opomba 30

(30) Franc Derganc, mag., primerjalna tabela Predlogi Komisije in predlogi ETAF Slovenija z argumentacijo ZDSS, delovno gradivo z dne 8. oktobra 2026, pregledana datoteka Prilepljeno besedilo Markdown(20261008-092632).md.

Avtorjevo delovno gradivo o prenovitvi DAC, pregledano 12. oktobra 2026.

Gradivo predlaga funkcionalno varstvo davčnopravnega svetovanja tudi tam, kjer nacionalno pravo poklica ne opredeli. Hkrati razlikuje varovano komunikacijo od poslovnih listin, ki se samo izročijo svetovalcu. Predlagane dopolnitve zahtevajo dejansko izvajanje jamstev iz členov 7, 8 in 47 LEUTP. Poudarjajo tudi odgovornost države in spremljanje učinkovitosti varstva. Za članek predstavljajo avtorjevo zakonodajno pobudo, ki je ne smemo predstavljati kot že sprejeto stališče Komisije ali veljavno pravo.