Ko se razpade vez med resnico, močjo in odgovornostjo

 

Zakaj tudi spodaj navedeno besedilo ne bo objavil nobeden od ključnih »čuvajev demokracije«, kot so Dnevnik, Delo, Večer, Javni RTV, Mladina itd.

 

Avtor: mag. Franc Derganc, www.modro-poslovanje.si

Datum: 24.01.2026

Veza:  Derganc, F., 2026; Naslov: Ko država gre predaleč – Kandidat za Varuha brez zaslišanja: knjiga o sistemu, ki se ni hotel slišati; Podnaslov: Analiza postopkov, molka institucij in odgovornosti države do človeka. Orodje za državljane in institucije, ki želijo, da sistem deluje pravično

 

Avtor je prišel na podlagi intenzivnega raziskovanja ob »neuspeli kandidatudi za Varuha za človekove pravice 2025/2026«, do naslednjega sklepa:

resnični problem sodobne družbe ni v posameznih institucijah, ljudeh ali napakah. Problem je sistemski. Gre za razpad skupnega referenčnega okvira resnice in odgovornosti, brez katerega demokratične institucije sicer še obstajajo, a ne delujejo več kot varovalke prihodnosti.

Na javni RTV je avtor (primeroma in kot »dokaz zgornje teze«) poslal 4 pisma (tudi upravi, tudi »nadzornikom«), na katere pa ni prejel nobenega odziva. Še več. Javni RTV ni objavil niti ene same besede o problematiki »izredno spornega« postopka imenovanja Varuha za človekove pravice, ki se bo (oz. se je) zaključil s postopkom v Državnem zboru (seja  bo 26.1.2026).

Ta razpad se ne kaže v enem samem dogodku, temveč v zaporedju logičnih premikov, ki se med seboj krepijo.

 

1. Mediji (4. veja oblasti): od varuha k distributerju pozornosti

Ne gre več za klasično cenzuro. Mehanizem je bistveno bolj učinkovit in zato nevarnejši: gre za ekonomsko in kognitivno podrejenost medijev.

Mediji danes niso več primarno vezani na resnico ali javni interes, temveč na pogoje preživetja v ekonomiji pozornosti. Njihova lojalnost se nezavedno, a sistematično premika k štirim silnicam:

• pozornost – kar sproži klik, čustveno reakcijo ali konflikt,
• hitrost – kdo bo prvi, ne kdo bo prav,
• oglaševalski tokovi – kdo plačuje prostor, neposredno ali posredno,
• ne-konfliktnost z viri moči – da se ne zaprejo dostopi, povabila, status “relevantnega” medija.

Posledica je predvidljiva in strukturna: prevladuje polnilo. Teme, ki ustvarjajo vtis angažiranosti, a nimajo sistemskih posledic. Javnosti se daje občutek, da je “nekaj v teku”, medtem ko se ključne strukture oblasti, odgovornosti in odločanja ne premaknejo niti za milimeter.

Zato tudi resne, argumentirane intervencije v javni prostor – vključno s tistimi, naslovljenimi na javno RTV – niso ignorirane zato, ker bi bile šibke ali nepomembne. Ignorirane so zato, ker rušijo format: ne ponujajo teme za potrošnjo, temveč zahtevajo presojo, odgovornost in neposreden konflikt z oblastjo ali z institucionalno lenobo. Za ekonomijo pozornosti je to nevarno.

To pomeni, da četrta veja oblasti ni več aktivni varuh demokracije. Ni budna – je funkcionalno uspavana. Ne zaradi zlobe, temveč zaradi strukture nagrajevanja in kaznovanja v sodobnem medijskem sistemu.

 

2. Politika: oblast brez razumevanja meritokracije

Podoben razpad kriterijev je viden v politiki. Ko institucije ponavljajo frazo, da nekdo »uživa največje zaupanje«, to pogosto ne pomeni presoje kakovosti, kompetenc ali rezultatov. Pomeni koalicijsko aritmetiko: kdo ima glasove, kdo ima dogovor, kdo ima strukturo.

Meritorna presoja pa legitimnost zagotavlja samo takrat, ko so izpolnjeni osnovni pogoji:

• obstajajo jasna merila,
• obstaja primerjava med kandidati ali možnostmi,
• obstaja obrazložitev izbire,
• obstaja odgovornost za odločitev.

Sistem, ki teh elementov ni sposoben artikulirati, meritokracije ne zavrača zavestno. Še huje: ne razume je več kot kategorije odločanja. Meritokracija ostane beseda v govoru, ne pa mehanizem v praksi.

To vodi v nevarno stabilizacijo:
oblast deluje zakonito, a brez epistemološke kompetence.

Odločanje je formalno pravilno – postopki so izpeljani, glasovanja opravljena, pristojnosti spoštovane – vendar sistem vsebinsko ne zna več razlikovati med dobrim in slabim, ustreznim in neustreznim, javnim interesom in golo notranjo reprodukcijo moči. Tak sistem lahko dolgo vzdržuje videz demokracije, ne more pa proizvajati legitimnosti pri tistih, ki še zahtevajo standarde.

 

3. EU in globalna raven: politika brez realne moči

Dogajanja na globalni ravni – od Davosa do Trumpa, od Grenlandije do simbolnih gest mednarodnih institucij – niso protislovna. So logična posledica istega razcepa.

Na eni strani politični diskurz, ki govori o vrednotah, normah in demokratičnih idealih. Na drugi strani realna moč, ki je vse bolj koncentrirana v finančno-tehnoloških konglomeratih. Ti:

• razmišljajo dolgoročno,
• razumejo sisteme,
• se izjemno hitro prilagajajo,
• in nimajo demokratične odgovornosti.

Moč se zato ne izvaja več predvsem skozi formalne državne institucije, temveč skozi infrastrukturo: podatke, platforme, finance, logistiko, energetske tokove, standarde in tehnologijo.

EU27 tega ne spregleda. Težava je globlja in neprijetnejša:
EU ne zna več prevesti realne moči v učinkovito politično ukrepanje.

Vrednote ostajajo v jeziku, mehanizmi odločanja pa nimajo dovolj moči, hitrosti ali poguma, da bi realne tokove sploh naslovili. Rezultat je normativna izčrpanost: vedno več pravil, vedno več deklaracij – in vedno manj učinkov v resničnem svetu.

 

4. Kje je torej resnični problem "planeta Zemlja"?

Če vse navedeno zreduciramo na eno samo jedro, je diagnoza jasna: izgubljena je povezava med resnico, močjo in odgovornostjo.

To ni filozofska metafora, temveč operativno stanje sodobne države:

• resnica nima več institucionalne teže – tudi kadar je nekaj dokazljivo res, sistem pogosto ne reagira;
• moč ni več demokratično zavezana – odloča, a ne odgovarja;
• odgovornost je razpršena do točke neobstoja – vedno je “nekdo drug”, “postopek” ali “kolektiv”.

V takem sistemu so posledice skoraj avtomatske in najbolj prizadenejo tiste, ki nimajo ne glasu ne vpliva. Otroci v takem sistemu postanejo kolateralna škoda.

Ne gre za retorično pretiravanje, temveč za povsem konkreten, preverljiv pojav. Primer tega je praksa, ko Finančna uprava Republike Slovenije (FURS) posega v socialne prejemke, ki so namenjeni osnovnemu preživetju družin – hrani, ogrevanju in bivanju otrok. Gre za sredstva, katerih namen ni luksuz ali izbira življenjskega sloga, temveč zagotavljanje minimalnih življenjskih pogojev otrokom.

Ko je FURS na takšne posege opozorjen, organ javno in formalno odgovori, da deluje zakonito. In v tem odgovoru se razkrije bistvo problema: zakonitost je postavljena kot zadostna in dokončna obramba, ne da bi bila hkrati opravljena etična in ustavnopravna presoja posledic takšnega ravnanja za otroke.

V takem primeru sistem ne vpraša:

• ali ukrep dejansko posega v ustavno varovano korist otroka,
• ali država s tem krši svojo pozitivno obveznost varstva otrok,
• ali izvrševanje zakonitosti brez vsebinske presoje učinkov pomeni ravno tisto ustavnopravno vrzel, ki jo ustava prepoveduje.

Namesto tega se odgovornost razprši:
organ se sklicuje na zakon, zakon na postopek, postopek na sistem. Otrok pa v tej verigi nima zastopnika.

Kot je podrobneje analizirano v članku »Ustavnopravna vrzel nad političnimi strankami – ko checks and balances izgubijo kompas« (www.modro-poslovanje.si), gre za primer, v katerem mehanizmi nadzora formalno obstajajo, vendar ne dosegajo svojega vsebinskega namena.

Sistem v takšnih primerih deluje v okviru lastne razlage zakonitosti, pri čemer pristojni organi ocenjujejo, da ravnajo skladno z veljavnim pravnim okvirom. Vendar hkrati ni vzpostavljen učinkovit notranji etični in ustavnopravni korektiv, ki bi omogočil presojo dejanskih učinkov takšnega ravnanja na ustavno varovane koristi, zlasti na položaj otrok.

Posledica takšne ureditve je, da se vprašanje odgovornosti za sistemske pomanjkljivosti ne razreši na ravni države ali njenih institucij, temveč se lahko posredno prenese na posameznike in družine, tudi tam, kjer bi moral obstajati povečan standard varstva.

V takem sistemu:

• otroci postanejo statistika, ne nosilci pravic;
• prihodnost postane projekcija in KPI – kazalniki uspešnosti, ki bi vsaj teoretično morali nadzirati izvajanje politik, v praksi pa nimajo nobene etične teže;
• demokracija postane ritual brez varoval – volitve brez meril, institucije brez odgovornosti, mediji brez resnice kot prioritete.

Kadar država poseže v sredstva, namenjena osnovnemu preživetju otrok, in takšen poseg utemelji izključno s sklicevanjem na zakonitost, vprašanje preseže okvir socialne politike ali fiskalne discipline. V takšnih primerih se odpre širše sistemsko vprašanje, ali so v postopkih odločanja še učinkovito povezani presoja dejanskega stanja, izvrševanje oblasti in prevzem odgovornosti za posledice.

Če ob tem ni zaznati delujočega etičnega in ustavnopravnega korektiva, ki bi omogočal vsebinsko presojo vpliva ukrepov na ustavno varovane koristi otrok, to kaže na oslabljeno zmožnost sistema, da pravočasno zazna in obravnava lastne meje.

Vloga javnih medijev je v takšnih okoliščinah še posebej pomembna. Njihova naloga ni le poročanje o zakonitosti posameznih ravnanj, temveč tudi omogočanje javne razprave o njihovih družbenih in ustavnopravnih posledicah. Kadar takšna razprava ne nastane, ostane odprto vprašanje, ali je javnosti zagotovljen celovit vpogled v delovanje sistema in njegove učinke na najbolj ranljive skupine. 

Izjave FURS, s katerimi organ v primerih posegov v sredstva, namenjena preživetju otrok, utemeljuje svoje ravnanje izključno z zakonitostjo, odpirajo resno ustavnopravno vprašanje skladnosti takšne razlage z ustavno varovanimi pravicami otrok in s pozitivnimi obveznostmi države.

Ostaja torej odprto še eno vprašanje, v kolikšni meri in na kakšen način je javni medij javnost seznanil z informacijami o tovrstnih ravnanjih državnih organov.

 

5. Zakaj obstaja le »3–5 portalov«, ki iščejo pot rešitve?

Avtor ugotavlja, da ni naključje, da je število resnih, neodvisnih platform, ki se sistematično ukvarjajo z iskanjem poti rešitve, izjemno omejeno.

Primeri, kot so prispevki prof. Glenna Diesena, platforma Neutrality Studies (Pascal Lottaz), analize in javni nastopi Jeffreyja Sachsa ter še nekaj redkih podobnih glasov (npr. Alex Krainer), kažejo na skupni vzorec: iskanje rešitev danes ni ne priljubljeno ne nagrajeno.

Takšen pristop namreč zahteva lastnosti, ki so v sodobnih političnih, medijskih in akademskih okoljih pogosto sistemsko kaznovane (glej primer Jacques Baud).

Prvič, zahteva sistemsko mišljenje. To pomeni povezovanje vzrokov in posledic preko institucij, sektorjev in časovnih obdobij. Takšno mišljenje razgrajuje poenostavljene narative, razkriva notranja protislovja sistemov in onemogoča hitro moralno razvrščanje na “dobre” in “slabe”. Prav zato je za medijsko in politično rabo neudobno.

Drugič, zahteva dolgoročno perspektivo. Razmišljanje, ki presega en mandat, en proračun ali en volilni cikel, ne proizvaja takojšnjih političnih točk ali medijske pozornosti. Nasprotno: pogosto odpira vprašanja, za katera nihče ne želi prevzeti odgovornosti v sedanjosti, ker bi se učinki – pozitivni ali negativni – pokazali šele čez leta ali desetletja.

Tretjič, zahteva pripravljenost biti v manjšini. Resne diagnoze najprej rušijo udobne zgodbe, na katerih temeljijo obstoječe koalicije interesov, identitet in pripadnosti. Tisti, ki takšne diagnoze izrečejo, so pogosto hitro označeni kot problematični, “nepravični”, “neprimerni” ali preprosto preslišani.

Zato večina sistemov danes nagrajuje prilagoditev, ne resnico. Nagrajuje vključenost v prevladujoči diskurz, ne osebne in intelektualne integritete. Nagrajuje pravilen ton, pravo terminologijo in pravo razporeditev poudarkov – ne pa natančno, neprijetno vprašanje, ki zahteva spremembo razmerij moči.

Posledica je, da se resne razprave ne izgubijo, temveč se umikajo na obrobje. Tja, kjer je manj nagrad, manj vidnosti in manj institucionalne zaščite, a tudi manj discipliniranja. Prav tam pa pogosto nastajajo edini koherentni poskusi razumevanja sveta takšnega, kakršen je – in ne zgolj takšnega, kakršnega bi si želeli prikazati.

Sklep

Avtor ugotavlja, da vprašanje prihodnosti ni niti tehnično niti ideološko niti “moralno” v običajnem pomenu besede. Ključno vprašanje je etično – in prav tu nastaja temeljni problem sodobne oblasti.

Politiki v EU, doma, v ZDA, Rusiji in na Kitajskem ne delujejo brez morale. Nasprotno: vsak deluje znotraj svoje morale. Ta morala je lahko nacionalna, ideološka, geopolitična, varnostna, identitetna ali interesna. V tem smislu oblastniki pogosto ravnajo povsem dosledno in celo prepričano “pravilno”.

Težava je drugje: ta morala nima več nobene zveze z etiko.

Etika namreč ni stvar osebnega prepričanja ali politične koristi. Etika je normativni okvir, ki omejuje oblast tudi takrat, ko ima moč, večino ali zgodovinsko priložnost. In prav ta etični okvir je v Republiki Sloveniji izrecno inkorporiran v Ustavo: v načelo pravne države, v varstvo človekovega dostojanstva, v posebno varstvo otrok, v zavezanost prihodnjim generacijam in v pozitivne obveznosti države.

Ko oblast ravna “moralno” v smislu lastne koristi, a hkrati etično slepo, se zgodi naslednje:

• zakonitost nadomesti pravičnost,
• procedura nadomesti odgovornost,
• večina nadomesti merilo,
• prihodnost pa se reducira na stranski učinek trenutne oblasti.

Zato problem ni v tem, da politiki nimajo morale. Problem je, da se ne čutijo več dolžne ravnati etično, tudi tam, kjer jih k temu zavezuje ustavni red. Etika postane motnja, morala interesa pa delovni pogoj oblasti.

V takem sistemu otroci niso več nosilci ustavne obveznosti države, temveč postanejo postavka v projekcijah, statistikah in političnih govorih. Ne zato, ker bi kdo hotel škodovati, temveč zato, ker etični korektiv oblasti ne deluje več.

In to ni značilnost ene države ali ene ideologije. To je skupna točka sodobnega sveta: morala brez etike in oblast brez notranje meje.

Več razmislekov in analiz na to temo je dostopnih na:
www.modro-poslovanje.si

P. S.
Avtor tega pisma želi izrecno poudariti, da besedilo ni namenjeno očrnitvi poslank in poslancev ali politike kot take. Nasprotno. V stikih, ki jih je imel s poslanci, je zaznal iskreno željo po iskanju dobrega in po delovanju v javnem interesu. Enak vtis je dobil tudi ob srečanju s predsednikom Vlade ob razpravi o premoženjskih davkih.

Predsednik Vlade je v enem izmed javnih nastopov slikovito dejal: »Sem že kot Avdić« – pri čemer je imel v mislih umetnika, ki ima tudi po dve predstavi dnevno in domov prihaja zgolj za nekaj ur spanja. Ta primerjava dobro ponazarja realnost političnega dela: tempo, razpršenost nalog in stalna izpostavljenost.

Prav v tem pa je bistvo težave. Če odločevalci nimajo časa, da bi se ustavili, zbrali in izluščili bistvo, potem postane iskanje resnice sistemsko oteženo. Toda ravno tu se začne odgovornost oblasti (tudi "četrte"). Ne glede na obremenitve so poslanci in politiki dolžni delovati po kompasu – in krmilo usmerjati tja, kamor to od njih upravičeno pričakuje človek.

Časovna stiska ne more biti trajno opravičilo za odsotnost jasne presoje, meril in odgovornosti. Pravica do napake obstaja, pravica do izgube smeri pa ne.