Kaj lahko pričakujemo, če dobijo SDS dejansko priložnost, da bo prihodnja Vlada in Državni zbor udejanjil tisto, kar je zapisano v programu »SDS, sprejet za volitve 2026«? Ali besedilo zagotavlja legitimnost oblasti?

Kaj pravi »AI analitika javne oblasti«, ki presoja legitimnost programov bodoče oblasti in ugotavlja ključno: kdo bo nosil breme, če se idealni scenarij programa ne uresniči

Avtor članka in kode AI Analitika javne oblasti: mag. Franc Derganc

Datum: 12.3.2026

Veza: Kaj lahko pričakujemo, če dobijo DEMOKRATI dr. Anžeta Logarja, dejansko priložnost, da bo prihodnja Vlada in Državni zbor udejanjil tisto, kar je zapisano v programu »Uspešna Slovenija 2034«.

 

»AI analitik javne oblasti« političnih programov ne bere kot zbirke sloganov, ampak kot osnutek bodoče oblasti. Zato ne sprašuje najprej, ali je program všečen, ampak ali je oblast, ki bi ga izvajala, sploh dokazljivo usmerjena k človeku. Presoja zato poteka najmanj po treh ravneh: prvič, ali program razume državo kot nosilko pozitivnih obveznosti do ljudi; drugič, ali spoštuje standarde dobre uprave, pravne varnosti in predvidljivosti; in tretjič, ali je iz programa razvidno, kdo bo nosil strošek, če se idealni politični scenarij ne bo uresničil. Ta metodološka logika je enaka kot v že objavljenem vzorčnem članku o programu Demokratov.

Pri SDS je treba takoj povedati nekaj bistvenega. Gre za program, ki je politično in vrednotno močno profiliran. Poudarja pravno državo, red, varnost, manjšo in bolj učinkovito državo, davčno razbremenitev, močnejšo narodno identiteto, družino, strožji odnos do nezakonitih migracij ter reorganizacijo pravosodja, zdravstva in javne uprave. Hkrati pa velik del teh ciljev ni zgrajen v obliki natančnih outcome meril za človeka, temveč v obliki politično močnih usmeritev, reformnih obljub in institucionalnih posegov. SDS tako veliko jasneje pove, kaj želi spremeniti, kot pa kako bo dokazovala, da so te spremembe za človeka dejansko izboljšanje in ne prenos novega bremena nanj.

 

I. Kaj lahko pričakujemo, če dobijo SDS dejansko priložnost za vodenje države?

Prvi odgovor je: pričakovati je mogoče oblast, ki bo hotela delovati hitreje, ostreje, bolj centralno politično vodeno in z več poudarka na redu, odgovornosti ter institucionalni disciplini. To se posebej vidi pri pravosodju, kjer SDS napoveduje daljše preizkusno obdobje pred trajnim mandatom sodnikov, spremembo razmerij v Sodnem svetu, vezavo napredovanja sodnikov na uspešnost, objavo podatkov o sodnikih, katerih zadeve padajo ali zastarajo, ter drastično omejitev vračanja zadev na prvo stopnjo. Pri javni upravi napoveduje zmanjšanje števila ministrstev na največ 15, ukinitev “nepotrebnih služb”, neposredno odgovornost zaposlenih, merljive kriterije plačila in digitalizacijo postopkov. Pri financah napoveduje spremembo dohodninske lestvice, dvig splošne olajšave, družinsko dohodnino, razvojno kapico, enostavnejši sistem za normirance, demografski sklad ter zavrnitev davka na nepremičnine.

To pomeni, da bi bila prihodnja oblast po tem programu verjetno manj zainteresirana za postopno upravljanje kompromisov in bolj za hitro politično preoblikovanje sistemov. V zdravstvu SDS napoveduje vključitev vseh licenciranih izvajalcev v skrajševanje čakalnih vrst, okrepitev primarne ravni, ločen plačni steber za zdravstvene delavce in konec “vojne z zdravniki”. V šolstvu poudarja mednarodne rezultate znanja, večjo povezanost šole z gospodarstvom, večjo vidnost narodne, kulturne in vrednotne vsebine ter izrecno govori o “temeljitem čiščenju invazivne spolne ideologije” iz šolskega prostora. V migracijski politiki pa govori o popolni zaustavitvi ilegalnih migracij, kaznivosti organiziranega nezakonitega prehoda meje ter zelo restriktivnem režimu združevanja družin za legalne delovne migrante.

Na stanovanjskem področju je usmeritev SDS jasna: ideal ni najem, ampak lastništvo. Programski poudarki govorijo, da so temelj stanovanjske politike lastniška stanovanja in hiše, poenostavitev gradnje, krajši prostorski postopki, gradbena dovoljenja v dveh mesecih in najem z možnostjo kasnejšega odkupa, pri katerem se najemnina všteva v kupnino. Tudi tukaj je politična usmeritev zelo jasna: država naj ustvarja pogoje, da posameznik pride do svojega doma, vendar brez bolj natančnega odgovora, kako bo ta model deloval za tiste, ki niti ob takšnih poenostavitvah ne bodo kreditno ali dohodkovno sposobni za vstop v lastništvo.

Če ta del povzamem strogo: od SDS je mogoče pričakovati bolj odločno, bolj normativno in bolj konfliktno oblast v smislu “preloma” s sedanjim stanjem. Mogoče je pričakovati manj tolerance do institucionalne inertnosti, več političnih posegov v sistemske podsisteme in več poudarka na tem, da mora država delovati kot učinkovita avtoriteta. Toda ravno zato je ključno naslednje vprašanje: ali ta ostrina in politična jasnost sama po sebi že ustvarjata legitimnost oblasti.

 

II. Ali besedilo programa že samo po sebi zagotavlja legitimnost oblasti?

Odgovor mora biti enak kot pri vseh drugih političnih programih: ne. Nobeno politično besedilo samo po sebi še ne zagotavlja legitimnosti oblasti. Program je lahko odločen, sistematičen, idejno jasen in tudi mobilizacijsko močan, pa to še ne pomeni, da bo oblast, ki ga bo izvajala, tudi legitimna v vsebinskem, ustavnopravnem in človekovopravnem smislu. Legitimiteta oblasti ne nastane iz retorične moči programa, ampak iz razmerja med obljubo, ukrepom, pravnim redom, varovalkami in dejanskimi posledicami za ljudi. To metodološko izhodišče je razvidno že iz vzorčnega članka o Demokratih.

Pri SDS je tu položaj še posebej zanimiv. Program je v primerjavi z mnogimi drugimi političnimi besedili jasnejši v tem, kaj razume kot problem: neučinkovito pravosodje, preobsežna javna uprava, previsoka davčna obremenitev dela, razkroj zdravstva, šibka zaščita meje, ideologizacija šole in premalo poudarka na narodni identiteti. Ta jasnost je politična kakovost, ker volivcu pove, v katero smer bi oblast šla. Vendar legitimnost oblasti ni isto kot politična razločnost. Oblast je lahko zelo odločna, pa še vedno nelegitimna, če pri izvrševanju ciljev ne varuje dovolj človekovega dostojanstva, pravne varnosti, sorazmernosti in predvidljivosti.

SDS program daje vtis, da hoče del države prisiliti v večjo učinkovitost z večjo odgovornostjo, večjo javnostjo podatkov, večjo disciplino in manj postopkovne tolerance. To lahko podpira legitimnost, kadar sistem res povzroča škodo ljudem zaradi predolgih postopkov, administrativne blokade ali nedelovanja. Toda isti prijem lahko legitimnost tudi oslabi, če se izkaže, da reforma ne vsebuje dovolj popravljivosti, nadzora nad oblastjo in zaščite za posameznika pred prehitro, pretrdo ali selektivno uporabo moči države. Posebej pri pravosodju, policiji, migracijah, šolstvu in financiranju določenih družbenih podsistemov je to vprašanje bistveno.

Zato je treba povedati jasno: program SDS lahko legitimnost oblasti podpira, ne more pa je sam po sebi zagotoviti. Podpira jo tam, kjer kaže voljo do učinkovitejšega delovanja države, do manj birokratske škode in do večje predvidljivosti pri davkih, upravi in zdravstvu. Ne zagotavlja pa je tam, kjer ne pokaže dovolj natančno, kako bodo varovane pravice tistih, ki se bodo znašli na “drugi strani” reforme: obdolženca, učenca, migranta, bolnika, malega podjetnika, družine v stiski ali tistega posameznika, ki se ne bo mogel dovolj hitro prilagoditi novemu, strožjemu sistemu.

Delovna presoja po tvojem formatu je zato: SDS – legitimnost programa: DELNO. Razlog ni v tem, da program ne bi imel politične substance. Razlog je v tem, da je močnejši v načelih, smeri in avtoritativni reformni volji kot pa v dokazovanju, da bodo outcome učinki za človeka res merljivi, popravljivi in pravično porazdeljeni.

 

III. Kaj pravi »AI analitika javne oblasti« o vprašanju, kdo bo nosil breme, če se idealni scenarij programa ne uresniči?

To je osrednje vprašanje. Pravo vprašanje političnega programa ni samo, kaj obljublja, ampak kdo bo plačal ceno, če ukrep ne uspe, če je izveden prehitro, če trči ob ustavnopravne omejitve ali če rezultat ni takšen, kot ga je obljubljal politični jezik.

Pri SDS je osnovno tveganje naslednje: program je zgrajen na predpostavki, da je velik del današnjih težav posledica prešibke, prepočasne ali ideološko napačno vodene države. Zato ponuja več reda, več avtoritete, več reformne discipline in več jasnih ločnic. Če pa se izkaže, da problem ni le v “premalo reda”, ampak tudi v kompleksnosti sistemov, pomanjkanju kadrov, ustavnih omejitvah, proračunskih mejah ali socialni neenakosti, potem obstaja resno tveganje, da bo breme neuspeha preneseno na posameznika, ki se sistemu ni mogel dovolj hitro prilagoditi. To se lahko pokaže na več področjih.

Pri pravosodju je tveganje, da bo želja po hitrejšem in bolj discipliniranem sistemu prinesla politično privlačne, a pravno občutljive posege. Časovni standard “6+3+3”, omejevanje vračanja zadev na prvo stopnjo, javna objava podatkov o sodnikih in vezava napredovanja na uspešnost lahko povečajo pritisk na učinkovitost. Toda če pri tem niso hkrati zgrajene močne procesne varovalke, lahko breme nosi posameznik, ki potrebuje temeljito presojo, popravo napake ali nepriljubljeno sodno odločitev, ki politično ne zveni dobro. Tedaj bi lahko sistem hitrost postavil pred pravno varnost.

Pri javni upravi je tveganje, da izraz “ukinitev nepotrebnih služb”, “neposredna odgovornost”, “plačilo po merljivih kriterijih” in močna izvršilna kontrola res pospešijo postopke, vendar tudi povečajo možnost, da se kakovost presoje podredi kriterijem storilnosti. V takem primeru breme ne nosi uprava, temveč stranka v postopku: podjetje, družina, kmet, invalid ali druga oseba, ki potrebuje ne le hitro, ampak pravilno, razumljivo in pravno predvidljivo odločitev.

Pri davkih in gospodarstvu SDS veliko stavi na razbremenitev, poenostavitev in bolj konkurenčno okolje. To je politično močno sporočilo. Toda če fiskalni učinki ne bodo zadostni, če širitev osnove ne bo kompenzirala izpada, ali če bo zmanjšanje bremen preveč selektivno koristilo predvsem močnejšim, lahko breme pade na javne storitve ali na skupine, ki niso glavne zmagovalke rasti. Še posebej pomembno je, da SDS v javnih predstavitvah govori o razvojni kapici, enostavnejšem sistemu za normirance in davčni razbremenitvi, manj pa o natančnih varovalkah, kako bo hkrati varovana kakovost javnega zdravstva, sociale in drugih javnih sistemov.

Pri zdravstvu je položaj dvojni. Na eni strani je SDS med tistimi, ki najbolj neposredno izrečejo nekaj, kar človek dejansko pričakuje: pravočasen dostop do storitve, vključitev vseh licenciranih izvajalcev, osebni zdravnik, pediater, ginekolog, krajše čakalne vrste. To je z vidika pozitivnih obveznosti države močan signal. Toda če izvedbena arhitektura ne bo dovolj dobro urejena, lahko breme zopet nosi bolnik: ne kot abstraktni uporabnik sistema, ampak kot človek, ki bo odvisen od tega, ali je obravnava plačana, koordinirana, kakovostna in dostopna tudi regionalno ter socialno.

Pri otrocih, šolstvu in vsebinskih omejitvah v šolskem prostoru je vprašanje še bolj občutljivo. SDS tukaj ne govori samo o kakovosti izobraževanja, ampak tudi o odstranjevanju “invazivne spolne ideologije”, o domovinski vzgoji in o posebnem pripravljalnem programu za tuje učence s poudarkom na slovenščini. To pomeni, da se program na tem področju ne giblje le v upravljavski, ampak tudi v identitetno-normativni ravnini. Če tak pristop ne bo hkrati vseboval dovolj strokovne podpore otroku v stiski, psihološke pomoči in zaščite pred izključevanjem, bo breme nosil otrok sam. Program namreč lahko govori v jeziku zaščite, dejanski učinek pa je lahko tudi opustitev pomoči ali povečanje tihega izrinjanja tistih, ki odstopajo od večinskega modela.

Pri migracijah in vključevanju tujcev je breme še bolj očitno. SDS izrecno govori o popolni zaustavitvi ilegalnih migracij, kaznivosti nezakonitega vstopa in zelo strogih pravilih glede združevanja družin za legalne delovne migrante. Ta del programa je politično zelo jasen, toda z vidika »AI analitike javne oblasti« se takoj postavi vprašanje sorazmernosti, integracijskih pogojev in posledic za zakonite priseljence, njihove otroke ter delodajalce, ki sistemsko potrebujejo delovno silo. Če se sistem zapre bolj, kot je sposoben ponuditi izvedljive poti zakonite vključitve, breme nosijo ne le migranti, ampak tudi skupnosti, šole in gospodarstvo.

Zato je osrednji sklep tretjega poglavja ta: pri SDS je verjetnejše, da ob neuspehu idealnega scenarija breme pade na posameznika, ki se mora prilagoditi močnejšemu, hitrejšemu in strožjemu sistemu. Program je zgrajen na zaupanju v bolj odločno oblast. Če pa odločna oblast nima dovolj natančnih korektivov, lahko strošek njenih napak, prehitrih posegov ali nepopolne izvedbe nosi prav človek, v imenu katerega je bila reforma sploh obljubljena.

 

V. SDS in Demokrati: ista beseda »uspešnost«, dve različni vrzeli legitimnosti

1. Kaj je sploh »uspešnost oblasti« po AJAO?

Po metodologiji AJAO – AI Analitika javne oblasti oblast ni uspešna zato, ker je politično prepričljiva, pravno glasna ali upravljavsko hitra, temveč zato, ker dejansko zavaruje človeka. Jedro metodologije je izrecno zapisano takole: oblast ni presojana po tem, ali ima prav, temveč po tem, ali zavaruje človeka. AJAO zato uspešnosti ne meri najprej po outputu sistema, ampak po tem, ali so pravice sploh človekovopravno učinkovite v realnem življenju.

Iz pravilnika AJAO izhaja pet ključnih testov uspešnosti oblasti: ali obstajajo učinki nepovratne škode za človeka; ali je čas do pravne varnosti razumen ali destruktiven; ali se breme napak sistema prenaša na posameznika; ter ali oblast dokazuje uspešnost kot outcome ali zgolj učinkovitost kot output. Dodatno AJAO postavlja še poseben absolutni test: otrok in prihodnje generacije so obvezni indikator legitimnosti, zato oblast ni uspešna, če program ali praksa sistematično slabša položaj otrok ali dopušča nepovratne posledice zanje.

Enako jasno je to povedano tudi v pojasnilnem dokumentu AJAO: analitik presoja, ali ukrep dejansko deluje, kdo nosi breme neuspeha, ali nastaja nepovratna škoda in ali je upravljanje dobro ali slabo. Ključni stavek AJAO je zato zelo strog: javna oblast ne sme zahtevati osebne žrtve za uresničevanje pravic; če jo zahteva, gre za slabo upravo in sistemsko tveganje, ne za napako posameznika. Po tej logiki je definicija uspešnosti oblasti naslednja: uspešna oblast je tista, pri kateri ob neuspehu sistema breme najprej nosi sistem in šele ne človek.

Zato je treba v tem poglavju besedo uspešnost uporabljati natančno. Po AJAO uspešnost ne pomeni zgolj rasti, hitrosti, discipline, produktivnosti ali večjega števila izvedenih ukrepov. Uspešnost pomeni, da so cilji oblasti prevedeni v realne življenjske učinke za človeka: manj škode, manj negotovosti, manj izgubljenega časa, manj izčrpavanja v postopkih, večja pravna in socialna varnost ter večja popravljivost sistemskih napak.

 

2. Kaj je »uspešnost oblasti« po SDS?

Pri SDS je uspešnost oblasti razumljena predvsem kot ponovna vzpostavitev reda, učinkovitosti, avtoritete države, pravne države, varnosti in nacionalne kohezije. To je razvidno iz programskih poudarkov SDS in iz dolgoročnejšega programskega besedila stranke. SDS govori o korenitih spremembah pravosodja, o tem, da mora sodni sistem delovati »v realnem času«, o razbremenitvi dela, racionalni državi, učinkovitem javnem zdravstvu, zaščiti meja, močni vlogi družine ter zaščiti jezika in identitete. Uspešnost je torej razumljena predvsem kot sposobnost države, da ponovno deluje kot avtoriteta, ki zagotavlja red, varnost in funkcionalnost.

Toda prav tukaj se pokaže prva pomembna metodološka razlika. SDS pojem uspešnosti večinoma opredeli na ravni smeri in načela, manj pa na ravni sistematično razdelanih outcome kazalnikov za človeka. Program zna povedati, da mora biti sodstvo hitrejše, zdravstvo dostopnejše, davki razumnejši in država bolj učinkovita. Težje pa iz samega programa razberemo, po katerih človekovih kazalnikih bo oblast dokazovala, da je posameznik res manj izčrpan, manj oškodovan, manj prestrašen in bolj pravno varen. Zato je pri SDS uspešnost predvsem normativno-politična kategorija, manj pa operativno dokazana outcome kategorija.

To pomeni, da SDS uspešnost oblasti razume zlasti tako: država je uspešna, če je bolj odločna, hitrejša, bolj varna, bolj kulturno samozavestna, manj birokratska in bolj naklonjena delu, podjetništvu in družini. Po AJAO pa to še ni dovolj. To je lahko šele predpostavka uspešnosti, ne pa še njen dokaz. Dokaz uspešnosti nastane šele tedaj, ko oblast pokaže, da ti ukrepi dejansko zmanjšajo breme človeka, ne pa da ga zgolj premaknejo z institucije na posameznika. Tu je pri SDS glavna vrzel.

3. Kaj je »uspešnost oblasti« po Demokratih?

Pri Demokratih je razumevanje uspešnosti precej drugačno. Program Uspešna Slovenija 2034 uspešnost oblasti izrecno povezuje z merljivimi cilji, pričakovanimi učinki, časovnicami in KPI-ji. V programu so navedeni konkretni cilji, kot je na primer +15 % dodane vrednosti na zaposlenega do 2030, zmanjšanje administrativnih stroškov in drugi merljivi kazalniki gospodarskega in upravljavskega učinka. Program izrecno govori o podatkovno podprtem odločanju, podjetniški državi in načrtovanju rezultatov.

To pomeni, da Demokrati uspešnost oblasti razumejo predvsem kot vodljivo, merljivo in preverljivo upravljanje rezultatov. Njihova prednost je očitna: oblast ni predstavljena le kot nosilka namena, ampak kot sistem, ki mora pokazati kazalnike učinka. V primerjavi s SDS so Demokrati bistveno bližje temu, kar AJAO zahteva pri vprašanju: ali oblast dokazuje outcome ali le output. Demokrati vsaj poskušajo uspešnost operacionalizirati.

Toda tudi pri Demokratih ostane bistvena metodološka vrzel. KPI-ji sami po sebi še ne pomenijo človekovopravne uspešnosti. Dvig dodane vrednosti, več scaleup podjetij, manj administrativnih stroškov ali hitrejši postopki še ne dokazujejo sami od sebe, da je človek bolj pravno varen, da otrok ni bolj ranljiv, da je bolnik manj izpostavljen škodi zaradi čakanja ali da mala družina lažje nosi sistemsko tveganje. Zato je pri Demokratih problem drugačen kot pri SDS: uspešnost je bolj merjena, vendar ni še dovolj dokazano, da se meri prava stvar.

 

4. Ključna razlika: SDS meri politično smer, Demokrati merijo upravljavski rezultat

Če to razliko povemo najbolj ostro: SDS uspešnost oblasti razume predvsem kot pravilno smer oblasti, Demokrati pa predvsem kot merljiv rezultat oblasti. Pri SDS je poudarek na vprašanju, ali država deluje dovolj odločno, avtoritativno, pravično in vrednotno jasno. Pri Demokratih je poudarek na vprašanju, ali država zna cilje prevesti v kazalnike, procese, učinke in razvojne rezultate.

Po AJAO pa nobena od teh dveh ravni sama zase ne zadošča. Pravilna smer brez dokaza o posledicah za človeka še ni uspešnost. In merljiv rezultat brez preverjanja, ali je človek bolj zavarovan, tudi še ni uspešnost. Prav zato imata SDS in Demokrati dve različni vrzeli legitimnosti. SDS je močnejša v načelih, manj pa v dokazovanju outcome učinkov za človeka. Demokrati so močnejši v KPI-jih, manj pa v dokazovanju, da KPI-ji res merijo človekov pravni in socialni položaj.

 

5. Nadaljevanje analize: kaj to pomeni za legitimnost oblasti?

Tu pridemo do jedra primerjalne presoje.

Pri SDS je glavno tveganje za legitimnost to, da program predpostavlja: če bo več reda, več discipline, več jasnosti in več avtoritete države, bo samodejno tudi več pravičnosti za človeka. To pa po AJAO ne drži nujno. Lahko pride tudi do nasprotnega učinka: da sistem postane hitrejši in strožji, človek pa bolj obremenjen, ker mora hitreje nositi posledice, dokazovati svojo stisko ali se prilagajati reformi brez dovolj varovalk. Zato je glavna vrzel SDS ta, da je močnejša v politični artikulaciji uspešnosti kot v njenem dokazovanju za človeka.

Pri Demokratih je glavno tveganje drugačno. Program daje vtis bolj racionalne, podatkovno vodene in upravljavsko moderne oblasti. Toda če so KPI-ji vezani predvsem na produktivnost, investicije, deregulacijo, tehnološki razvoj in administrativno učinkovitost, potem obstaja nevarnost, da se človek v sistemu pojavi predvsem kot nosilec merljivega rezultata, ne pa kot nosilec pravic, ki jih mora oblast zavarovati tudi tedaj, ko je to organizacijsko dražje, počasneje ali manj “optimizirano”. Zato je glavna vrzel Demokratov ta, da so močnejši v merjenju uspešnosti kot v dokazovanju, da merijo človekovopravno uspešnost.

Če to zapišemo v najkrajši možni obliki:

SDS: uspešnost = bolj odločna, bolj jasna, bolj avtoritativna oblast;
problem = ni dovolj dokazano, da to pomeni tudi manj bremena za človeka.

Demokrati: uspešnost = merljiv, upravljavsko preverljiv rezultat oblasti;
problem = ni dovolj dokazano, da merjeni rezultat pomeni tudi več pravne in socialne varnosti za človeka.

 

6. Sklep V. poglavja

 

Po metodologiji AJAO oblast ni legitimna že zato, ker ima program, ker govori o reformah ali ker nastopa prepričljivo. Oblast je legitimna šele tedaj, ko program dovolj jasno pokaže štiri stvari:

prvič, kakšen konkreten učinek bo imel ukrep na človeka;
drugič, kako bo merjeno, ali je človek res manj izpostavljen škodi;
tretjič, kakšne varovalke obstajajo, če sistem naredi napako;
in četrtič, kdo bo nosil breme, če idealni scenarij programa ne uspe.

Prav na teh točkah se pokaže, zakaj po AJAO niti SDS niti Demokrati nista legitimna v polnem pomenu besede.

Zakaj SDS po AJAO ni legitimna

Pri SDS je problem v tem, da program močno govori o redu, avtoriteti, pravni državi, varnosti, identiteti, družini in odločnosti države, vendar ne dokaže dovolj jasno, kako bo človek zaradi tega dejansko bolje zaščiten.

To pomeni naslednje:

SDS pove, da želi hitrejše pravosodje, bolj učinkovito upravo, strožjo migracijsko politiko, več reda v šoli, močnejšo državo in bolj jasno vrednotno usmeritev. Toda program ne pokaže dovolj natančno:

• kako bo merjeno, da je človek zaradi teh ukrepov res manj pravno ogrožen,
• kako bo merjeno, da je manj sistemske škode,
• kako bo zaščiten posameznik, če država v takem strožjem sistemu naredi napako,
• in kako bo popravljena škoda, če bo ukrep za človeka pretrd, prehiter ali napačen.

Po AJAO to pomeni zelo konkretno težavo:
SDS gradi na predpostavki, da bo močnejša in odločnejša država sama po sebi prinesla boljši položaj človeka.
Toda to po metodologiji AJAO ni dovolj. Med “več reda” in “več zaščite za človeka” ni avtomatične enačbe.

Program SDS zato po AJAO ni legitimiran v celoti, ker:

• ne operacionalizira dovolj uspešnosti oblasti za človeka,
• nima dovolj jasno razdelanih outcome meril,
• nima dovolj jasno opisanih varovalk za primer sistemske napake,
• in pušča odprto resno tveganje, da bo ob neuspehu ukrepa breme nosil posameznik, ki se bo moral prilagoditi strožjemu sistemu.

Najbolj natančno povedano:

SDS po AJAO ni dovolj legitimna zato, ker program bolj jasno pokaže, kako naj bo močnejša država, kot pa kako bo zaradi te močnejše države bolje zaščiten človek.

Zakaj Demokrati po AJAO niso legitimni

Pri Demokratih je problem drugačen, a metodološko prav tako resen.

Demokrati veliko bolj kot SDS govorijo o ciljih, kazalnikih, merljivosti, produktivnosti, upravljanju rezultatov, digitalizaciji, razvoju in učinkovitosti države. Na prvi pogled to deluje bolj sodobno, bolj resno in bolj operativno. Toda po AJAO tudi to še ne pomeni legitimnosti.

Ključna težava je v tem, da Demokrati sicer precej dobro pokažejo, kako bi merili uspešnost države, ne pokažejo pa dovolj jasno, da merijo tudi uspešnost oblasti za človeka.

To pomeni naslednje:

• rast BDP še ne pomeni, da ima od tega kaj velika večina ljudi,
• višja produktivnost še ne pomeni večje pravne varnosti,
• manj administrativnih stroškov še ne pomeni, da je človek manj izčrpan v postopkih,
• več KPI-jev še ne pomeni več dostojanstva, več socialne varnosti ali manj nepovratne škode.

Po AJAO je to bistvena napaka.
Če oblast meri predvsem gospodarsko in upravljavsko uspešnost, ne dokaže pa dovolj jasno, da meri tudi:

• hitrost in kakovost pravne zaščite,
• zmanjšanje škode za bolnika, družino, otroka, malega podjetnika ali starejšega,
• popravljivost sistemskih napak,
• in dejstvo, da ob neuspehu sistema breme ne pade na človeka,

potem taka uspešnost še ni legitimnost v smislu AJAO.

Program Demokratov zato po AJAO ni legitimiran v celoti, ker:

• meri predvsem uspešnost države, ne pa dovolj dokazljivo uspešnosti za človeka,
• KPI-ji niso dovolj vezani na človekovopravne outcome učinke,
• ni dovolj jasno pokazano, kako bodo zaščiteni ranljivi, če sistem sicer doseže makro cilje, človek pa ostane brez zaščite,
• in ostaja odprto tveganje, da bo ob neuspehu “merljivega modela” breme nosil posameznik, ki od rasti in učinkovitosti ne bo imel neposredne koristi.

Najbolj natančno povedano:

Demokrati po AJAO niso dovolj legitimni zato, ker program bolj jasno pokaže, kako meriti uspešnost države, kot pa kako dokazati, da ta uspešnost res pomeni več varnosti, več pravic in manj bremena za človeka.

Končni sklep po AJAO

Zato je po AJAO treba povedati zelo jasno:

• SDS ni dovolj legitimna, ker ne pokaže dovolj natančno, kako bo močnejša, strožja in bolj odločna država pomenila tudi manj škode in več zaščite za človeka.
• Demokrati niso dovolj legitimni, ker ne pokažejo dovolj natančno, da njihovi KPI-ji in razvojni kazalniki merijo prav to, kar je za človeka bistveno: varnost, dostojanstvo, pravno zaščito in socialno zaščito.

Če to povemo v eni sami povedi:

SDS po AJAO ni dovolj legitimna, ker preveč zaupa moči države; Demokrati po AJAO niso dovolj legitimni, ker preveč zaupajo merljivosti države.

Obe vrzeli pa vodita v isto nevarnost:

da ob napaki sistema breme ne bo nosila država, ampak človek.

 

 

 

PRILOGA 1: Delni izpis iz analize AI analitika javne oblasti (2 tabeli)

 

Razširjena primerjalna tabela: SDS
Programsko področje	Kaj program SDS napoveduje	Neposredni učinek politike	Zahtevani outcome za človeka	Manjkajoči KPI	Kdo nosi odgovornost	Kaj človek legitimno pričakuje
Pravna država in pravosodje	Korenite spremembe pravosodja, enakost pred zakonom, pravna varnost, sodni sistem “v realnem času”, učinkovito in pravično delovanje.	Večji pritisk na reformo sodstva in delovanje pravosodnih institucij.	Manj pravne negotovosti, manj napačnih odločitev, hitrejša pravnomočnost brez škode za posameznika.	Delež razveljavljenih odločitev, čas do pravnomočnosti, delež primerov škode pred dokončnostjo, uspešnost pravnih sredstev.	Vlada, ministrstvo za pravosodje, sodišča, državni zbor.	Da ga sistem ne izčrpa časovno, finančno ali psihološko, preden pride do pravne varnosti.
Državna uprava	Uprava mora delovati varčno, prijazno in učinkovito kot kakovosten servis za državljane in podjetja.	Povečanje upravljavske discipline, racionalizacije in storilnostnega pritiska.	Manj upravne škode, bolj razumljivi postopki, manj zavrnitev zaradi napak sistema.	Povprečen čas rešitve, delež odpravljenih odločb, zadovoljstvo uporabnikov po izidu, ne le po hitrosti.	Vlada, ministrstva, upravne enote, javni sektor.	Da je uprava servis človeka, ne obratno.
Davki in javne finance	Razumni davki, nižje stopnje ob širši davčni osnovi, racionalna poraba, transparentnost, nadzor državne porabe, zdrave javne finance.	Davčna razbremenitev in fiskalna disciplina.	Manjši pritisk na delo in podjetništvo brez poslabšanja dostopa do javnih storitev.	Učinek davčnih sprememb na srednji sloj, male podjetnike, zaposlene; delež postopkov brez spora; strošek davčne skladnosti.	Vlada, MF, FURS, DZ.	Da davčna politika ne pomeni le pobiranja ali varčevanja, ampak pravičnejše in predvidljivejše razmerje med dajatvijo in storitvijo države.
Gospodarstvo in lastništvo	Manj neposrednega državnega lastništva, več zaupanja podjetnikom, manj ovir za konkurenčnost, spodbuda ustvarjalnosti in rasti.	Liberalizacija, privatizacijski in podjetniški pospešek.	Več kakovostnih delovnih mest, višja produktivnost, manj klientelizma.	Rast produktivnosti, kakovost zaposlitev, regionalna porazdelitev koristi, vpliv na cene osnovnih storitev.	Vlada, MGRT/MGTŠ, SDH, regulatorji.	Da rast ne koristi le kapitalu, ampak tudi zaposlenemu, družini in lokalnemu okolju.
Mladi in prehod v odraslost	Država mora zagotoviti sistemske in gmotne pogoje za mlade; perspektivni poklici; zaposlitev po izobraževanju.	Večji poudarek na zaposljivosti in povezavi šole s trgom dela.	Predvidljiv prehod v delo, stanovanje in samostojnost.	Čas od zaključka šolanja do prve stabilne zaposlitve, delež mladih z dostopnim stanovanjem, neto dohodek po vstopu na trg dela.	Vlada, MIZŠ/MVZI, MDDSZ, stanovanjska politika.	Da delo in izobrazba omogočata dejansko samostojnost, ne le formalne možnosti.
Stanovanjska politika	Mlad človek naj si z delom pridobi lastniško hišo ali stanovanje.	Normativni poudarek na lastništvu kot idealu.	Materialna in prostorska stabilnost mladih in družin.	Dostopnost stanovanj glede na dohodek, delež mladih gospodinjstev s stabilnim bivanjem, čas do prvega samostojnega bivanja.	Vlada, stanovanjski sklad, občine, DZ.	Da stanovanjska politika ne ostane moralni ideal, ampak postane realna možnost.
Zdravstvo	Zdravje kot temeljna človekova pravica; enako dostopna javna zdravstvena služba po celotni Sloveniji; posebna skrb za otroke, mladino, ženske in starejše.	Poudarek na dostopnosti in reorganizaciji sistema.	Pravočasen dostop do storitve brez geografske ali socialne diskriminacije.	Čakalne dobe po regijah, delež odpadlih/odloženih obravnav, škoda zaradi čakanja, dostopnost pediatrije in ginekologije.	Vlada, MZ, ZZZS, izvajalci zdravstvenih storitev.	Da “pravica do zdravja” pomeni dejanski termin, zdravljenje in zaščito pred poslabšanjem stanja.
Družina	Družina je osrednja celica družbe; poudarjeni so varnost, zasebnost, ekonomska neodvisnost, preprečevanje nasilja.	Krepitev normativnega položaja družine.	Družina mora postati manj ranljiva za ekonomske in sistemske šoke.	Stopnja materialne stabilnosti družin, dostopnost pomoči ob stiski, hitrost zaščitnih ukrepov pri nasilju.	Vlada, MDDSZ, centri za socialno delo, občine.	Da država družine ne uporablja le kot vrednoto, ampak jo dejansko nosi skozi krizo.
Otroci in vzgoja	Zaščita otrok pred določenimi vsebinami; prepoved prikazovanja vsebin o homoseksualnosti, spremembi spola in odstopanju od identitete ob rojstvu mladoletnim.	Restriktivno urejanje vsebin za mladoletne.	Varno otroštvo brez zmede, a tudi brez prikrajšanosti za strokovno pomoč in razumevanje stiske.	Delež otrok s pravočasno psihološko podporo, dostop do strokovne obravnave, učinek na duševno zdravje mladih.	Vlada, MIZŠ, MZ, strokovne službe, šole.	Da otrok ne ostane sam v stiski in da zaščita ne postane prikrita opustitev pomoči.
Šolstvo	Več raznolikosti in konkurence v javni šoli; vključitev zasebnih izvajalcev ob enakih pogojih; večja vloga staršev; funkcionalna avtonomija zavodov.	Več pluralnosti ponudbe in večja avtonomija izvajalcev.	Boljša kakovost šole, več dostopnosti, večja odzivnost sistema na potrebe otrok in družbe.	Učni rezultati po socialnih skupinah, regionalna dostopnost, delež starševskega zaupanja, psihološka varnost otrok.	Vlada, MIZŠ, občine, šole.	Da pluralnost ne poveča neenakosti, ampak dejansko izboljša položaj otroka.
Znanje in trg dela	Izobraževanje mora voditi v konkurenčnost in zaposlitev; več naravoslovja, tehnike, finančne in digitalne pismenosti.	Močnejša instrumentalna vez med šolo in gospodarstvom.	Več zaposljivosti brez osiromašenja širše izobrazbe in državljanske zrelosti.	Zaposljivost diplomantov, kakovost prve zaposlitve, razkorak med kompetencami in delom, dolgoročna socialna mobilnost.	Vlada, izobraževalni sistem, delodajalci.	Da znanje ne pomeni le uporabnosti za trg, ampak tudi sposobnost razumeti svet in braniti svoje pravice.
Sociala in ranljive skupine	Program omenja solidarnost, skrb za invalide, starejše, dostopnost sistemov in skupno blaginjo.	Ohranitev socialnega diskurza z večjim poudarkom na racionalnosti sistema.	Ranljivi morajo hitreje in lažje do pomoči, brez birokratskega izčrpavanja.	Čas do pravice, stopnja dejanske uporabe pravic, stopnja opustitve pomoči zaradi zapletenosti postopkov.	Vlada, MDDSZ, ZPIZ, CSD, občine.	Da človek ne nosi dokaznega, časovnega in psihološkega bremena bolj kot sistem.
Migracije	Nasprotovanje nezakonitim prihodom, dosledna zaščita meja; od zakonitih priseljencev zahteva integracijo v slovenski način življenja.	Strožji pristop do migracij in več zahtev do priseljencev.	Varnost države brez socialne razgradnje in brez ustvarjanja trajnih izključenih skupin.	Delež uspešne integracije, znanje jezika, vključenost otrok migrantov, stopnja konfliktov in segregacije.	Vlada, MNZ, urad za migracije, lokalne skupnosti, šolstvo.	Da država jasno varuje meje, a tudi omogoči izvedljive pogoje za zakonito vključevanje.
Slovenski jezik in identiteta	Zaščita slovenščine, večjezičnost, jezikovna kultura, skrb za manjšine in Slovence v zamejstvu, varovanje identitete.	Močnejša simbolna in politična zaščita jezika.	Slovenščina mora ostati funkcionalen jezik javnega prostora, ne le simbol.	Dostopnost učenja slovenščine, raba jezika v javnih storitvah, uspešnost integracijskih tečajev, jezikovna dostopnost za otroke.	Vlada, MK, MIZŠ, javne institucije, občine.	Da varovanje jezika pomeni tudi pogoje za njegovo dejansko uporabo in prenos.
Kultura	Kultura kot temelj identitete, demokratičnih, pravnih in socialnih temeljev države; neposredna državna podpora ob meritokraciji.	Večji poudarek na nacionalno-kohezivni in razvojni vlogi kulture.	Dostopna, pluralna in vitalna kulturna sfera.	Dostopnost kulture po regijah, delež podpore neinstitucionalni kulturi, vpliv na jezikovno in socialno vključenost.	Vlada, MK, javni zavodi, občine.	Da kultura ni le simbol naroda, ampak prostor kritične svobode in dostopnosti za vse.
Mediji in svoboda govora	Program širše poudarja svobodo, pravice in odpor proti monopolom; v kongresnih resolucijah SDS posebej izpostavlja svobodo govora.	Povečan politični pritisk na medijski pluralizem in odpravo monopolov.	Več dejanske pluralnosti brez političnega discipliniranja medijev.	Lastniška koncentracija, dostop različnih pogledov, zaupanje javnosti, neodvisnost uredniških odločitev.	Vlada, DZ, regulatorji, medijski trg.	Da svoboda govora ne pomeni zamenjave ene dominacije z drugo.
Varnost in NATO/EU	Krepitev evropskega krila NATO, ohranjanje strateškega zavezništva z ZDA, poudarek na varnosti, svobodi in blaginji.	Večji poudarek na obrambni in geopolitični umeščenosti države.	Več varnosti brez notranjega zmanjšanja svoboščin in socialnih prioritet.	Vpliv varnostnih izdatkov na druge pravice, civilni nadzor, učinki na prebivalstvo.	Vlada, MO, DZ, mednarodni partnerji.	Da varnost države ne postane izgovor za manj pravic ali manj socialne varnosti.

 

 

 

Primerjalna tabela SDS vs. Demokrati z oceno legitimnosti
Področje	SDS	Demokrati	Primerjalna presoja	Presoja legitimnosti po področju
Osnovni slog programa	Vrednotno močan, identitetno in politično jasno profiliran program z močnim poudarkom na svobodi, dostojanstvu, pravni državi, družini, jeziku in varnosti.	Operativno strukturiran program z ukrepi, učinki in ciljnimi KPI-ji po posameznih sklopih.	SDS je močnejši v politični artikulaciji; Demokrati v operativni strukturi.	SDS: DELNO; Demokrati: DELNO. Pri SDS manjka dokazovanje učinkov za človeka, pri Demokratih pa dokazovanje, da KPI-ji res merijo človekov položaj.
Razumevanje uspešnosti oblasti	SDS govori o razvoju tudi kot kakovosti življenja, vključenosti, varnosti, kulturi, demokraciji in solidarnosti, vendar tega ne prevede sistemsko v merljive outcome kazalnike.	Demokrati izrecno napovedujejo “načrtovanje rezultatov”, merljive cilje, kazalnike uspešnosti in pričakovane učinke.	Demokrati so bližje modelu uspešnosti kot merjenega učinka; SDS ostaja bolj načelen.	SDS: NE; Demokrati: DELNO. SDS uspešnosti ne operacionalizira dovolj, Demokrati pa jo operacionalizirajo, vendar pretežno upravljavsko.
Pravna država in pravosodje	Močan poudarek na enakosti pred zakonom, pravičnosti in varstvu pred samovoljo države.	Demokrati imajo samostojno poglavje o pravosodju in širše zagovarjajo podatkovno podprto upravljanje ter odgovornost po rezultatih.	SDS bolj politično tematizira pravosodje; Demokrati bolj procesno.	SDS: DELNO; Demokrati: DELNO. Pri obeh manjka dovolj jasen test škode za človeka pred pravnomočno zaščito.
Javna uprava	Uprava mora biti varčna, prijazna in učinkovita.	Demokrati poudarjajo učinkovito in dostopno upravo, en digitalni dostop do storitev, avtomatizacijo procesov in večjo preglednost upravljanja države.	Demokrati imajo precej bolj razdelan model javne uprave.	SDS: DELNO; Demokrati: DELNO do DA. Demokrati so bližje legitimnosti, a še vedno manjka dovolj močna arhitektura pravic do popravka napake sistema.
Gospodarstvo	Poudarek na svobodnem tržnem gospodarstvu, podjetniški pobudi in manj neposrednega državnega lastništva.	Demokrati napovedujejo dvig produktivnosti, deregulacijo, fast-track investicije in podporo scaleup podjetjem, z merljivimi cilji.	Obe stranki sta razvojno in podjetniško usmerjeni; Demokrati to merijo precej bolj natančno.	SDS: DELNO; Demokrati: DELNO. Legitimiteta je pri obeh odvisna od tega, ali rast dejansko izboljša položaj človeka, ne le makro kazalcev.
KPI in merljivost	V programu SDS ni primerljivo razdelanega sistema KPI-jev po ključnih sklopih.	Demokrati imajo več eksplicitnih KPI-jev, npr. +15 % dodane vrednosti na zaposlenega do 2030, −20 % administrativnih stroškov in 100 scaleup podjetij do 2034.	Tu imajo Demokrati izrazito prednost.	SDS: NE; Demokrati: DELNO. Merljivost sama še ne zadostuje za legitimnost, a je pri Demokratih bistveno bolje razvita.
Družina	Družina je pri SDS osrednja družbena celica in vrednotni temelj skupnosti.	Demokrati v sklopu “Družina in socialna pravičnost” predlagajo kreditne sheme, stanovanjske ukrepe, brezplačen vrtec od drugega otroka in družinski svet.	SDS je bolj identitetno-vrednoten; Demokrati bolj izvedbeni.	SDS: DELNO; Demokrati: DELNO do DA. Demokrati tu ponudijo več konkretnih pogojev, SDS pa več načel kot izvedbenih jamstev.
Otroci	SDS močno poudarja zaščito otrok in vzgojno-varovalni vidik.	Demokrati otroke obravnavajo predvsem skozi demografijo, družinske pogoje in dostopnost storitev.	SDS je bolj restriktivno-protektiven; Demokrati bolj socialno-sistemski.	SDS: DELNO; Demokrati: DELNO. Pri SDS je tveganje prepovedi brez dovolj podpornih mehanizmov, pri Demokratih pa tveganje, da otrok ostane podrejen širšim razvojnim KPI-jem.
Šolstvo in znanje	SDS poudarja enake možnosti, znanje, vlogo staršev in širši kulturni okvir izobraževanja.	Demokrati poudarjajo kompetence prihodnosti, STEM, podjetnost in prilagojenost šolstva tehnološkim spremembam.	Demokrati so bolj sistemsko razvojni; SDS bolj kulturno-vrednotni.	SDS: DELNO; Demokrati: DELNO. Noben program še ne dokaže dovolj, kako bo šolstvo hkrati varovalo enakost, duševno varnost in socialno mobilnost.
Zdravstvo	SDS zdravje opredeli kot temeljno človekovo pravico in zagovarja enako dostopno javno zdravstveno službo po vsej Sloveniji.	Demokrati predlagajo regionalizacijo zdravstva, primerljivost učinkovitosti med regijami, krajše čakalne dobe in boljšo organizacijo primarne ravni.	SDS je bolj načelen; Demokrati bolj organizacijsko-reformski.	SDS: DELNO; Demokrati: DELNO do DA. Demokrati so konkretnejši, a še ni v celoti dokazano, kako bo človek zaščiten pred škodo zaradi čakanja ali napačne organizacije.
Socialna država	SDS poudarja solidarnost in skrb za ljudi v pomanjkanju.	Demokrati izrecno povezujejo solidarnost z rastjo produktivnosti in dostopom do kakovostnih storitev.	SDS je bolj vrednotno-socialen, Demokrati bolj vzdržnostno-upravljavski.	SDS: DELNO; Demokrati: DELNO. Obe stranki socialno državo priznavata, nobena pa je še ne dokaže dovolj skozi zaščito pred sistemsko škodo.
Davki	SDS zagovarja razumne davke, širšo osnovo in racionalno porabo.	Demokrati napovedujejo zmanjšanje administrativnih stroškov, deregulacijo in davčne spodbude za rast.	Obe stranki ciljata na razbremenitev, Demokrati pa učinke bolj merijo.	SDS: DELNO; Demokrati: DELNO. Legitimiteta je pri obeh odvisna od tega, ali davčna reforma zmanjša breme človeka brez slabitve zaščitnih javnih storitev.
Digitalizacija	SDS digitalizacijo omenja, vendar manj razdela pravice do človeškega nadzora in poprave napake.	Demokrati močno poudarjajo “Pametno Slovenijo 2034”, AI-first governance, varno in odgovorno rabo algoritmov ter digitalno vključenost.	Demokrati imajo izrazito močnejši digitalno-upravljavski koncept.	SDS: NE; Demokrati: DELNO. Demokrati so precej naprej v zasnovi, a tudi pri njih manjka dovolj natančen katalog procesnih pravic posameznika ob algoritmični napaki.
Migracije	SDS je izrazito strožji pri nezakonitih migracijah in bolj zahteven glede integracije v slovenski način življenja.	Demokrati migracije povezujejo z demografijo, trgom dela in upravljanjem kadrovskih potreb.	SDS je tu precej bolj restriktiven in identitetno opredeljen.	SDS: DELNO do NE; Demokrati: DELNO. Pri SDS manjka več izvedbenih pogojev sobivanja, pri Demokratih pa več človekovopravnih varovalk ob utilitarni obravnavi migracij.
Slovenski jezik in identiteta	SDS zelo močno poudarja slovenščino, zgodovinsko kontinuiteto, kulturno identiteto in skrb za manjšine ter Slovence v zamejstvu.	Demokrati kulturo in medije obravnavajo programsko, manj izrazito identitetno.	SDS ima tu bistveno izrazitejši profil.	SDS: DELNO do DA; Demokrati: DELNO. SDS je tukaj vsebinsko močnejši, vendar legitimnost ostane delna, če zahteve niso povezane z realnimi pogoji jezikovnega sobivanja.
Kultura in mediji	SDS kulturo povezuje z identiteto, demokracijo in svobodo govora.	Demokrati imajo poseben sklop kultura, umetnost in mediji ter bolj institucionalen pristop.	SDS je bolj kulturno-identiteten; Demokrati bolj institucionalno-programski.	SDS: DELNO; Demokrati: DELNO. Noben program še ne pokaže dovolj jasno, kako bo pluralnost zaščitena pred novo koncentracijo moči.
Varnost in geopolitika	SDS jasno poudarja NATO, EU in zaščito države kot okvir svobode in blaginje.	Demokrati imajo ločeni poglavji o obrambi in zunanjih zadevah ter širši tehnokratski pristop.	Obe stranki področje poudarjata; SDS ga bolj politično mobilizira.	SDS: DELNO; Demokrati: DELNO. Legitimiteta je pri obeh odvisna od tega, ali več varnosti ne pomeni manj notranjih pravic in socialne zaščite.
Tveganje za človeka ob neuspehu programa	Pri SDS je glavno tveganje, da več reda, zahtev in moči države ne spremljajo dovolj jasne varovalke za posameznika. To izhaja tudi iz vašega objavljenega analitičnega članka o Demokratih kot primerjalnega vzorca presoje legitimnosti.	Pri Demokratih je glavno tveganje, da KPI-ji in produktivnost prevladajo nad človekovopravno zaščito ranljivih.	Pri obeh obstaja nevarnost prenosa bremena na človeka, a iz različnih razlogov.	SDS: DELNO do NE; Demokrati: DELNO. SDS tvega premoč sistema, Demokrati pa tehnokratsko redukcijo človeka na merljiv rezultat.
Kdo verjetneje nosi breme, če idealni scenarij ne uspe	Pri SDS obstaja večje tveganje, da breme nosi posameznik, ki se mora prilagoditi strožjemu sistemu.	Pri Demokratih obstaja tveganje, da breme nosi posameznik, če KPI-ji ne merijo tudi pravne in socialne škode.	Pri obeh je to osrednje vprašanje legitimnosti.	SDS: NE; Demokrati: DELNO. Dokler program ne dokaže, da napaka sistema ne pade najprej na človeka, legitimnost ni polna.