Ali je dualni sistem obdavčitve dohodka pravičen? Finska med načelom plačilne sposobnosti, konkurenčnostjo kapitala in davčno enakostjo

Ali je dvojni dualni sistem obdavčitve v Sloveniji pravičen in zakaj vsaka »reforma«, nepravičnost še povečuje?

Avtor: mag. Franc Derganc, www.modro-poslovanje.si

 

Preduvod: najprej vprašanje poštenosti, šele nato vprašanje davčnih stopenj

Ta članek je nastal kot odziv (Linkedin z dne 28.5.2026 – IBFD Academic Tax Conference Amsterdam) na razpravo o finskem dualnem sistemu obdavčitve dohodka — sistemu, ki ločuje dohodek iz dela in dohodek iz kapitala. Na prvi pogled gre za tehnično davčno vprašanje: delo je obdavčeno po eni logiki, kapital po drugi. V resnici pa gre za veliko pomembnejše vprašanje: ali davčni sistem še sledi načelu plačilne sposobnosti, če osebe z enako ekonomsko močjo obdavčuje različno samo zato, ker njihov dohodek prihaja iz različnega vira?

Finski primer je zanimiv zato, ker pokaže temeljno napetost sodobnih davčnih sistemov. Države želijo kapital obdržati, privabiti in zaščititi pred begom v ugodnejša davčna okolja. Hkrati pa morajo ohraniti občutek, da javna bremena niso naložena predvsem tistim, ki živijo od dela. Če se ta občutek izgubi, davčni sistem ne izgubi samo prihodkov. Izgubi svojo moralno podlago.

Slovenija je pri tem še posebej zanimiv primer. Pri nas ne gre več samo za klasično razlikovanje med delom in kapitalom. Slovenski sistem je razvil dvojno dualnost: kapital je pogosto obdavčen ločeno, dokončno in ugodneje od dela, hkrati pa je tudi del osebnega dela prek posebnih režimov izločen iz običajne progresivne obdavčitve. Zato vprašanje ni več samo, ali je kapital obdavčen pravično. Vprašanje je, ali slovenski davčni sistem sploh še resno meri dejansko plačilno sposobnost posameznika.

V tem kontekstu je treba brati tudi novo koalicijsko pogodbo. Če prihodnja vlada napoveduje razbremenitve gospodarstva, pomoč kapitalu in ukrepe za njegovo “okrevanje”, je treba vprašati: kdo bo dejansko razbremenjen, kdo bo razliko plačal in ali se s tem povečuje ali zmanjšuje poštenost davčnega sistema? Davčna politika ni nevtralna besedna vaja. Vsaka razbremenitev ene skupine pomeni bodisi manj javnih prihodkov bodisi večje breme za nekoga drugega.

Zato mora biti razprava o davkih postavljena drugače. Ne smemo začeti z vprašanjem, ali je določena davčna stopnja previsoka ali prenizka. Začeti moramo z vprašanjem, ali sistem primerljive ekonomske položaje obravnava primerljivo. Če oseba, ki dela, nosi večje javnodajatveno breme kot oseba, ki enako ali večjo ekonomsko korist dosega iz kapitala ali posebnega davčnega režima, potem sistem sam proizvaja občutek nepravičnosti.

Tega vprašanja ne morejo rešiti samo gospodarske organizacije, ki praviloma zastopajo interese svojih članov. Prav tako ga ne more rešiti vlada, če davčne ukrepe predstavlja predvsem kot instrument konkurenčnosti. Ključno vlogo bi moral imeti Državni zbor: tam bi se moralo jasno preveriti, ali imajo predlagane davčne spremembe analize učinkov, porazdelitvene posledice, primerjavo bremen med delom in kapitalom ter presojo vpliva na prostovoljno davčno skladnost.

Brez tega davčna reforma ni reforma pravičnosti, temveč reforma izjem. In če sistem postaja vse manj pošten, potem ne moremo pričakovati več prostovoljne davčne privolitve. Kjer davčni sistem ne prepriča z legitimnostjo, ga država praviloma začne nadomeščati z nadzorom, sankcijami in prisilo.

Ali povedano preprosteje: če čebelice ne verjamejo več, da je panj urejen pravično, medu ne bodo nosile prostovoljno. Potem jih država ne bo več prepričevala — začela jih bo privezovati k panju.

 

1. Uvod: zakaj je vprašanje dualnega sistema ponovno pomembno

Vprašanje pravične obdavčitve dohodka se v sodobnih davčnih sistemih vedno znova vrača k temeljnemu načelu: posameznik naj prispeva glede na svojo dejansko plačilno sposobnost. To načelo je pomembno zato, ker davčni sistem ni samo tehnični mehanizem zbiranja javnih prihodkov, temveč tudi merilo pravičnosti, zaupanja in legitimnosti države. (14)

Finska je pri tem posebej zanimiva, ker predstavlja enega najbolj znanih primerov nordijskega dualnega sistema obdavčitve dohodka. Ta sistem loči dohodke iz dela in dohodke iz kapitala: delo je obdavčeno progresivno, kapital pa ločeno in praviloma proporcionalno. (1)

Ključno vprašanje članka je zato preprosto: ali je sistem še pravičen, če sta dve osebi z enako ekonomsko močjo obdavčeni različno samo zato, ker ena dohodek doseže z delom, druga pa iz kapitala? (2)

2. Kaj je dualni sistem obdavčitve dohodka

Dualni sistem obdavčitve dohodka temelji na razdelitvi osebnega dohodka na dve skupini: dohodek iz dela in dohodek iz kapitala. Dohodek iz dela se praviloma obdavčuje progresivno, dohodek iz kapitala pa ločeno, po proporcionalni stopnji. (1)

Razlika do sintetične dohodnine je bistvena. Sintetična dohodnina poskuša vse dohodke posameznika združiti v eno davčno osnovo in jih obdavčiti glede na skupno plačilno sposobnost. Dualni sistem pa davčno obravnavo veže na vir dohodka. (2)

Nordijske države so tak model uvedle predvsem zaradi mobilnosti kapitala, davčne konkurenčnosti in težav pri učinkovitem obdavčevanju kapitalskih dohodkov v odprtem gospodarstvu. (3)

3. Finska davčna reforma iz leta 1993 kot prelomna točka

Finska reforma iz leta 1993 je pomenila pomemben premik v smer dualnega sistema. Kapitalski dohodek je bil ločen od obdavčitve dela in umeščen v poseben režim obdavčitve. (6)

Reforma je imela jasen ekonomski namen: zmanjšati izogibanje davkom, povečati davčno nevtralnost in omogočiti bolj predvidljivo obdavčitev kapitala. Hkrati pa je ustvarila novo napetost med učinkovitostjo in pravičnostjo. (8)

Empirične raziskave finske reforme kažejo, da ločena in ugodnejša obdavčitev kapitala lahko spodbuja preusmerjanje dohodka. Zavezanci, ki imajo možnost izbire med plačo in kapitalskim dohodkom, lahko del dohodka preoblikujejo tako, da plačajo manj davka. (6)

4. Načelo plačilne sposobnosti in problem davčne pravičnosti

Načelo plačilne sposobnosti zahteva, da davčno breme sledi dejanski ekonomski moči zavezanca. Če ima nekdo več dohodka ali več premoženja, naj praviloma prispeva več. (17)

Iz tega izhajata dve pomembni dimenziji pravičnosti. Horizontalna pravičnost zahteva, da so primerljivi zavezanci obravnavani primerljivo. Vertikalna pravičnost pa zahteva, da zavezanci z večjo ekonomsko močjo nosijo večje davčno breme. (14)

Dualni sistem je problematičen takrat, ko vir dohodka postane pomembnejši od skupne ekonomske moči posameznika. Če je dohodek iz kapitala sistematično obdavčen ugodneje kot dohodek iz dela, se pojavi vprašanje, ali sistem še meri resnično plačilno sposobnost. (16)

5. Ključna napetost: delo je obdavčeno drugače kot kapital

Glavna napetost dualnega sistema je v tem, da delo in kapital nista obravnavana enako. Delo je vezano na progresijo, kapital pa na ločeno obdavčitev. (1)

Zagovorniki dualnega sistema poudarjajo, da je kapital mobilen in da ga je v odprtem gospodarstvu težje visoko obdavčiti. Če je obdavčitev kapitala previsoka, lahko pride do izogibanja, selitve kapitala ali davčnega načrtovanja. (2)

Toda ta argument ima mejo. Nižja obdavčitev kapitala je lahko razumljiva kot vprašanje učinkovitosti, ne more pa sama po sebi odpraviti vprašanja pravičnosti. Davčni sistem mora pojasniti, zakaj oseba, ki prejme dohodek iz kapitala, plača manj kot oseba, ki enako ekonomsko korist doseže z delom. (5)

6. Problem preusmerjanja dohodka: ko delo postane kapital

Največja praktična težava dualnega sistema nastane pri osebah, ki lahko vplivajo na pravno obliko svojega dohodka. To velja zlasti za lastnike družb, podjetnike in osebe, ki lahko izbirajo med plačo, dobičkom in dividendami. (6)

Če je dohodek iz kapitala obdavčen nižje kot dohodek iz dela, nastane davčna spodbuda, da se delovni dohodek prikaže kot kapitalski dohodek. To ni nujno nezakonito, vendar lahko sistemsko spodkopava pravičnost. (7)

Finske raziskave po reformi iz leta 1993 so pokazale, da je ta problem realen. Sistem mora zato vsebovati posebna pravila, ki preprečujejo, da bi se osebno delo preprosto preobleklo v kapitalski dohodek. (11)

7. Aktualna finska ureditev: ali sistem še vedno sledi svojemu cilju

Finska še danes ohranja temeljno ločitev med earned income in capital income. Dohodek iz dela se obdavčuje progresivno, kapitalski dohodek pa ločeno, po stopnjah 30 % do določenega praga in 34 % nad tem pragom. (18)

To pomeni, da Finska kapital sicer obdavčuje ločeno, vendar ne nujno zelo nizko. V primerjavi z državami, ki kapitalske dohodke obdavčujejo bistveno ugodneje, finski model še vedno ohranja relativno močno davčno obremenitev kapitala. (19)

Vendar vprašanje pravičnosti ostaja. Tudi če je kapitalska stopnja razmeroma visoka, ločitev med delom in kapitalom pomeni, da davčni sistem ne meri vedno skupne plačilne sposobnosti posameznika kot celote. (21)

8. Pravičnostni test finskega dualnega sistema

Finski sistem lahko presojamo s petimi testi. Prvi je test horizontalne pravičnosti: ali sta dve osebi z enakim dohodkom obdavčeni primerljivo? (14)

Drugi je test vertikalne pravičnosti: ali sistem res bolj obremeni tiste z večjo ekonomsko močjo? Tretji je test nevtralnosti: ali davčni sistem spodbuja ljudi k izbiri določene pravne oblike zgolj zaradi davka? (6)

Četrti je test preglednosti: ali zavezanec razume, zakaj je en dohodek obdavčen drugače kot drugi? Peti pa je test legitimnosti: ali država različno obravnavo dela in kapitala dovolj prepričljivo utemelji. (17)

Finski sistem te teste deloma prestane, ker je bil zasnovan kot celovit model. Vendar jih ne prestane brez težav, saj ločena obdavčitev kapitala vedno odpira vprašanje odstopa od enotnega merjenja plačilne sposobnosti. (10)

9. Širši pomen za razpravo o davčni pravičnosti

Finski primer ni pomemben samo za Finsko. Pomemben je zato, ker pokaže, kako težko je v sodobnem davčnem sistemu uskladiti pravičnost, učinkovitost in davčno konkurenčnost. (2)

Dualni sistemi so pogosto predstavljeni kot kompromis. Toda vsak kompromis mora imeti meje. Če nižja obdavčitev kapitala postane trajna prednost za premožnejše zavezance, se davčni sistem oddalji od načela plačilne sposobnosti. (5)

Iz finskega primera se druge države lahko naučijo predvsem to, da ločena obdavčitev kapitala zahteva močne varovalke. Brez jasnih pravil proti preusmerjanju dohodka in brez analize porazdelitvenih učinkov dualni sistem hitro postane sistem davčnih privilegijev. (11)

10. Vmesni sklep: finski dualni sistem kot pragmatičen, vendar ne nevtralen kompromis

Finski dualni sistem ni mogoče razumeti zgolj kot nepravičen sistem. Nastal je kot pragmatičen odgovor na realne težave obdavčitve kapitala v odprtem gospodarstvu. (1)

Vendar tudi ni nevtralen sistem. S tem ko različno obravnava delo in kapital, nujno posega v razmerje med učinkovitostjo in pravičnostjo. Njegova legitimnost je odvisna od tega, ali zna preprečiti neupravičeno pretvarjanje dela v kapital in ali zna ohraniti razumno povezavo z načelom plačilne sposobnosti. (6)

Za nadaljnjo razpravo je zato ključno vprašanje, ali države, ki se sklicujejo na podobne argumente kot Finska, res gradijo sistemski kompromis — ali pa zgolj znižujejo obdavčitev kapitala in s tem povečujejo davčno neenakost. To vprašanje je posebej pomembno za Slovenijo, ki bo obravnavana v naslednjem poglavju. (10)

11. Kako pa je s pravičnostjo v Sloveniji?

Slovenski davčni sistem je z vidika načela plačilne sposobnosti še bolj problematičen kot klasični finski dualni sistem. Finska ima razmeroma jasno zasnovan dualni model: delo je obdavčeno progresivno, kapital pa ločeno, vendar še vedno po razmeroma pomembnih stopnjah. Slovenija pa je razvila drugačen problem: sistem dvojne dualnosti.

Prva dualnost nastaja med delom in kapitalom. Dohodek iz dela je v Sloveniji praviloma vključen v progresivno dohodninsko lestvico in dodatno obremenjen s socialnimi prispevki. Dohodki iz kapitala pa so v pomembnem delu obdavčeni ločeno, dokončno in proporcionalno. Dividende, obresti, kapitalski dobički in najemnine praviloma ne vstopajo v skupno letno davčno osnovo posameznika, temveč se obravnavajo cedularno. (22) (23) (24) (25) (26) (27)

To pomeni, da se pri teh dohodkih ne ugotavlja več celotna plačilna sposobnost osebe. Davčni sistem ne vpraša več, koliko ekonomske moči ima posameznik kot celota, temveč najprej vpraša, iz katerega pravnega vira prihaja dohodek. Če dohodek izvira iz dela, je obdavčen po eni logiki. Če izvira iz kapitala, je obdavčen po drugi, praviloma ugodnejši logiki.

Posebej izrazit primer so najemnine. Dohodek iz oddajanja premoženja v najem je že po veljavni ureditvi obdavčen cedularno in dokončno. Če se obdavčitev najemnin dodatno zniža na 15 %, se Slovenija ne približuje pravičnejšemu davčnemu sistemu, temveč se od njega oddaljuje. Dohodek iz premoženja bi bil v tem primeru obdavčen bistveno ugodneje kot dohodek iz dela, čeprav prejemnik najemnine praviloma razpolaga tudi s premoženjem, ki mu ta dohodek omogoča. (22) (23)

To je pomembno z vidika horizontalne pravičnosti. Dve osebi lahko ustvarita enako letno ekonomsko korist, vendar bosta obdavčeni različno, če ena prejme plačo, druga pa najemnino. Če država takšno razlikovanje uvede ali poglobi, bi morala javnosti predstaviti vsaj porazdelitveno analizo: kdo pridobi, kdo izgubi, kakšen je učinek na najemnike, kakšen je učinek na proračun in ali ukrep povečuje ali zmanjšuje davčno neenakost.

Druga slovenska dualnost pa nastaja znotraj samega dela. Slovenija ni dualizirala samo razmerja med delom in kapitalom, temveč je v pomembnem delu dualizirala tudi delo. To se najbolj jasno pokaže pri normiranih samostojnih podjetnikih. Pri normirancih se davčna osnova ne ugotavlja po dejanskem dohodku, temveč pavšalno, z upoštevanjem normiranih odhodkov. Davek je dokončen in se ne vključuje v skupno letno dohodninsko osnovo. (28) (29)

To pomeni, da lahko oseba, ki po ekonomski vsebini opravlja osebno delo oziroma storitve, plača bistveno manj davka kot oseba, ki podobno delo opravlja v rednem delovnem razmerju. Pravna oblika tako postane pomembnejša od ekonomske vsebine. To ni več samo vprašanje administrativne poenostavitve za male podjetnike, temveč vprašanje sistemske davčne pravičnosti.

Podatek, da je bilo v letu 2024 v Sloveniji 89.157 normirancev, kaže, da ne govorimo o obrobnem pojavu. Gre za množičen režim, ki vpliva na strukturo obdavčitve dela in na razmerje med različnimi skupinami davčnih zavezancev. (30)

Normirani režim je lahko smiseln kot poenostavitev za majhne, razpršene in administrativno šibke zavezance. Problem nastane, kadar se uporablja tudi za visoke prihodke in za razmerja, ki so po ekonomski vsebini blizu odvisnemu osebnemu delu. V takih primerih normirani režim ne pomeni več samo poenostavitve, temveč lahko postane davčna arbitraža.

Zato slovenski problem ni enak finskemu. Pri Finski je osrednje vprašanje, ali je ločena obdavčitev kapitala še skladna z načelom plačilne sposobnosti. Pri Sloveniji pa je vprašanje ostrejše: ali sistem sploh še resno meri plačilno sposobnost posameznika, če hkrati ugodneje obdavčuje kapital in omogoča, da se del osebnega dela izloči iz običajne progresivne obdavčitve dela.

Slovenija ima zato dvojno davčno dualnost. Prvič, kapital je obdavčen ločeno in praviloma ugodneje od dela. Drugič, tudi znotraj dela obstaja razcep med zaposlenimi osebami in osebami, ki primerljivo delo opravljajo prek ugodnejših davčnih režimov. To pomeni, da davčno breme ni več odvisno predvsem od ekonomske moči posameznika, temveč od vrste dohodka, pravne oblike in možnosti davčnega načrtovanja.

Z vidika načela plačilne sposobnosti je to resen problem. Pravičen davčni sistem bi moral primerljive ekonomske položaje obravnavati primerljivo. Slovenski sistem pa vse pogosteje ustvarja položaje, v katerih osebe z enako ali celo večjo ekonomsko močjo plačajo manj davka, če dohodek dosežejo iz kapitala ali prek posebnega režima.

Zato bi morala biti vsaka davčna sprememba, ki dodatno znižuje obdavčitev kapitala ali širi ugodnejše režime, presojana z vidika pravičnosti. Ni dovolj vprašanje, ali je ukrep všečen, administrativno enostaven ali politično privlačen. Ključno vprašanje je: ali ukrep povečuje ali zmanjšuje skladnost davčnega sistema z načelom plačilne sposobnosti.

Če država zniža obdavčitev najemnin, dividend, kapitalskih dobičkov ali drugih kapitalskih dohodkov, mora pokazati izračune. Če ohranja ali širi normirane režime, mora pokazati, ali ti režimi še služijo poenostavitvi ali pa ustvarjajo davčno privilegiranje določene oblike dela. Brez takih analiz davčna politika ni politika pravičnosti, temveč politika izjem.

Slovenski sistem zato ne potrebuje samo razprave o višini posameznih davčnih stopenj. Potrebuje razpravo o tem, ali sploh še obstaja enotno merilo davčne pravičnosti. Če oseba z dohodkom iz dela, oseba z dohodkom iz najemnin, oseba z dividendami in oseba z normirano dejavnostjo niso obravnavane po primerljivem merilu plačilne sposobnosti, potem davčni sistem izgublja svojo notranjo legitimnost.

Sklep tega poglavja je zato jasen: Slovenija se od načela plačilne sposobnosti ne oddaljuje samo zaradi ugodnejše obdavčitve kapitala. Oddaljuje se tudi zato, ker je dualizirala del dela. To pomeni, da nepravičnost ni več samo med delom in kapitalom, temveč tudi znotraj samega dela. Prav to je bistvena razlika med slovenskim primerom in klasičnim finskim dualnim sistemom.

 

12 Namesto zaključka, ker zaključek ne more biti optimističen

Članek naj izhaja iz odziva na avtorja iz Finske, ki preučuje vprašanje, zakaj sta delo in kapital v sodobnih davčnih sistemih različno obdavčena. Osnovna teza naj bo: če davčni sistem sistematično ugodneje obravnava kapital kot delo, se oddaljuje od načela davčne pravičnosti — torej od ideje, da naj posameznik prispeva glede na svojo dejansko ekonomsko moč.

V uvodu naj se jasno pojasni, da različno obdavčenje dela in kapitala ni samo tehnično davčno vprašanje. Gre za vprašanje zaupanja v državo, prostovoljne davčne skladnosti in občutka poštenosti sistema. Če človek, ki dela, nosi večje javnodajatveno breme kot tisti, ki enak ali večji dohodek dosega prek kapitala, sistem sam proizvaja občutek nepravičnosti.

Nato naj članek postavi slovensko vprašanje: kaj o tem pravi nastajajoča oziroma bodoča vlada? Odgovor naj se poišče v koalicijski pogodbi. Če koalicijska pogodba govori predvsem o razbremenitvi gospodarstva, krepitvi konkurenčnosti in pomoči kapitalu, da se “opomore”, je treba to prevesti v davčni jezik: kdo bo razbremenjen, kdo bo razliko plačal in ali se s tem povečuje ali zmanjšuje poštenost davčnega sistema.

Poseben del naj bo namenjen gospodarskim organizacijam. GZS je koalicijsko pogodbo javno ocenila kot dokument z zavezami za izboljšanje poslovnega okolja in večjo produktivnost gospodarstva. OZS je po javnih navedbah podprla ukrepe, kot je skrajšanje bolniške odsotnosti v breme delodajalca. To je treba analizirati kritično: gospodarske organizacije imajo pravico zastopati interese gospodarstva, vendar mora javnost vedeti, ali govorijo o celotni davčni pravičnosti ali predvsem o razbremenitvi svojih članov.

Nato naj se odpre vprašanje Državnega zbora. Državni zbor ne sme biti samo potrjevalec interesnih želja, temveč prostor, kjer se preveri, ali imajo predlagane davčne spremembe analize učinkov, primerjavo bremen med delom in kapitalom, oceno vpliva na javne finance ter presojo vpliva na prostovoljno davčno skladnost. Brez teh analiz se politika davčne razbremenitve hitro spremeni v politiko prerazporejanja bremen na manj organizirane skupine.

Sklep naj bo jasen: če bo prihodnja davčna politika dokazano slabila občutek poštenosti sistema, bo posledica manj prostovoljne davčne privolitve. Kjer ni zaupanja, država običajno nadomešča privolitev z nadzorom, sankcijami in represijo. To pomeni več nadzorne države, ne pa boljše davčne kulture.

Če sistem čebelicam ne pokaže, da je panj (organizacija dela v panju) pravičen, medu ne bodo nosile prostovoljno. Potem jih država ne bo več prepričevala — začela jih bo privezovati k »panju«.

 

 

 

 

 

 

Viri in literatura

(1) Dual Income Taxes: A Nordic Tax System, Peter Birch Sørensen, 2010/2011, University of Copenhagen, Department of Economics, working/policy paper.

(2) The Nordic Dual Income Tax: Principles, Practices, and Relevance for Canada, Peter Birch Sørensen, 2007, Canadian Tax Journal.

(3) The Nordic Dual Income Tax – In or Out?, Peter Birch Sørensen, približno 2001, akademski prispevek / predavanje.

(4) On the Optimality of the Nordic System of Dual Income Taxation, Søren Bo Nielsen in Peter Birch Sørensen, 1997, Journal of Public Economics.

(5) Dual Income Taxation in EU Member Countries, različni avtorji, 2005, ifo Dice Report.

(6) Income Shifting within a Dual Income Tax System: Evidence from the Finnish Tax Reform of 1993, Jukka Pirttilä in Håkan Selin, 2011, Scandinavian Journal of Economics.

(7) Evidence from the Finnish Tax Reform of 1993, Jukka Pirttilä in Håkan Selin, 2010/2011, delovna različica raziskovalnega članka.

(8) How Successful is the Dual Income Tax? Evidence from the Finnish Tax Reform of 1993, Jukka Pirttilä, 2006, CESifo Working Paper No. 1875.

(9) Options for Reforming the Finnish Tax System, Isabelle Joumard, 2002, OECD Economics Department Working Paper.

(10) Tax Reform to Support Growth and Employment in Finland, OECD, 2018, OECD Tax Policy Studies / OECD report.

(11) Taxing Dividends in a Dual Income Tax System, Håkan Selin, 2024, IFAU Working Paper.

(12) Tax Treatment of Debt and Equity Financing in Finland, avtorji v akademskem davčnem zborniku / prispevku, približno 2014, akademska davčna publikacija.

(13) Study of Changing Income Inequality in Finland, 1961–2005, S. Heino, 2021, University of Helsinki / HELDA repository.

(14) Horizontal Equity, Joseph J. Cordes, približno 2015, Urban Institute / Tax Policy Center.

(15) Compensation in Tax Reform, Martin Feldstein, 1976, National Tax Journal.

(16) Reforms of the Tax Base and Horizontal Equity, Walter Hettich, 1983, National Tax Journal.

(17) The Principles of Equity, Contributive Capacity and Equality, CIAT, 2017, Inter-American Center of Tax Administrations.

(18) Tax bases for 2026, Finnish Tax Administration / Vero, 2025/2026, uradna stran finske davčne uprave.

(19) Taxation of capital income, Ministry of Finance Finland, aktualno, uradna stran finskega ministrstva za finance.

(20) Finland – Individual – Taxes on personal income / Income determination, PwC Tax Summaries, 2026, Worldwide Tax Summaries.

(21) Finland – Taxing Wages 2026, OECD, 2026, OECD Taxing Wages.

22) Finančna uprava Republike Slovenije, Oddajam sobo, stanovanje, hišo, garažo … v najem, uradna stran FURS, spletno mesto: fu.gov.si, datum vira: osveženo 14. 4. 2025.

(23) Finančna uprava Republike Slovenije, Dohodnina – Dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice, uradna stran FURS, spletno mesto: fu.gov.si, datum vira: osveženo 13. 2. 2026.

(24) Finančna uprava Republike Slovenije, Prejel sem dividende, uradna stran FURS, spletno mesto: fu.gov.si, datum vira: osveženo 14. 4. 2025.

(25) Finančna uprava Republike Slovenije, Prejel sem obresti, uradna stran FURS, spletno mesto: fu.gov.si, datum vira: osveženo 14. 4. 2025.

(26) Finančna uprava Republike Slovenije, Odsvojil sem vrednostne papirje, druge deleže ali investicijske kupone, uradna stran FURS, spletno mesto: fu.gov.si, datum vira: osveženo 14. 4. 2025.

(27) Finančna uprava Republike Slovenije, Nakup in prodaja nepremičnine, uradna stran FURS, spletno mesto: fu.gov.si, datum vira: osveženo 14. 4. 2025.

(28) Ministrstvo za finance / Finančna uprava Republike Slovenije, Novosti pri ugotavljanju davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov v letu 2026, GOV.SI, spletno mesto: gov.si, datum vira: zadnja sprememba 24. 11. 2025.

(29) SPOT, Slovenska poslovna točka, Primerjava med navadnim in normiranim s.p., državni portal za poslovne subjekte, spletno mesto: spot.gov.si, datum vira: zadnja sprememba 5. 1. 2026.

(30) Ministrstvo za finance, Analiza podatkov iz obračunov akontacije dohodnine in dohodnine od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti v letu 2024, PDF gradivo, spletno mesto: gov.si, datum vira: 2026.

(31) Finnish Tax Administration / Vero, Tax bases for 2026, official website of the Finnish Tax Administration, spletno mesto: vero.fi, datum vira: page last updated 22. 11. 2025.

(32) Finnish Tax Administration / Vero, Your tax handbook in Finland, official website of the Finnish Tax Administration, spletno mesto: vero.fi, datum vira: 2026.

(33) Finnish Tax Administration / Vero, Tax rates on pay, pensions and benefits, official website of the Finnish Tax Administration, spletno mesto: vero.fi, datum vira: 2026.

(34) Finnish Tax Administration / Vero, Dividends from a listed company, official website of the Finnish Tax Administration, spletno mesto: vero.fi, datum vira: 1. 1. 2026.

(35) Finnish Tax Administration / Vero, Selling shares, official website of the Finnish Tax Administration, spletno mesto: vero.fi, datum vira: 2026.

(36) Finnish Tax Administration / Vero, Rental income, official website of the Finnish Tax Administration, spletno mesto: vero.fi, datum vira: page last updated 26. 4. 2024.

 

Primerjava obdavčitve vrst dohodkov: Slovenija in Finska
Vrsta dohodka	Slovenija – davčna obravnava	Slovenija – stopnje	Finska – davčna obravnava	Finska – stopnje	Pravičnostna opomba
Delo – zaposlitev / plača	Vključeno v letno dohodninsko osnovo; progresivna obdavčitev; dodatno prispevki za socialno varnost.	Dohodninska lestvica 2026: 16 %, 26 %, 33 %, 39 %, 50 %.	Earned income; progresivna obdavčitev, odvisna od letnega dohodka, občine, cerkvenega davka, olajšav in prispevkov.	Ni ene same nacionalne efektivne stopnje; Vero za 2026 navaja primere za plače: npr. 8,5 % pri 30.000 EUR, 19 % pri 50.000 EUR, 30 % pri 100.000 EUR, brez ločenih obveznih prispevkov zaposlenega.	Pri obeh državah je delo progresivno obdavčeno, vendar je v Sloveniji problem, da je delo hkrati referenčno najbolj obremenjena kategorija, medtem ko se kapital in del normiranega dela izločata iz progresije.
Delo – normirani s.p. / osebne storitve prek dejavnosti	Dohodek iz dejavnosti, ki se ne všteva v letno davčno osnovo; davek je dokončen. To je slovenska druga dualizacija dela.	Za 2026: davčna osnova se pri rednem normirancu izračuna z 80 % normiranih odhodkov do 60.000 EUR prihodkov, nad tem 0 % normiranih odhodkov. Dohodnina: 20 % do 72.000 EUR davčne osnove, 35 % nad 72.000 EUR. Pri uradnem primeru 130.000 EUR prihodkov znaša davek 17.900 EUR, to je približno 13,77 % prihodkov.	Finska nima neposredno primerljivega slovenskega režima normirancev. Podjetniški dohodek se v finskem sistemu razmejuje med earned income in capital income po pravilih finskega sistema.	Ni primerljive pavšalne slovenske formule.	To je bistvena slovenska posebnost: tudi del osebnega dela je lahko obdavčen bistveno ugodneje od zaposlitve. Zato Slovenija ne dualizira samo kapitala, ampak tudi delo.
Dividende	Dohodek iz kapitala; cedularna in dokončna obdavčitev; praviloma se ne všteva v letno dohodninsko osnovo.	25 % dohodnine od dividend, kadar jih izplača slovenski plačnik davka.	Dividende iz javno kotirane družbe: 85 % dividende je obdavčljivi kapitalski dohodek, 15 % je oproščeno; uporablja se finska stopnja za kapitalski dohodek.	Kapitalski dohodek: 30 % do 30.000 EUR, 34 % nad 30.000 EUR. Efektivno pri kotiranih dividendah: približno 25,5 % do 30.000 EUR kapitalskega dohodka, ker je obdavčenih 85 % dividende.	Pri Sloveniji je pomembno, da dividenda izpade iz progresivne obdavčitve osebe kot celote. Pri Finski je dividenda vključena v sistem kapitalskega dohodka, vendar je obdavčena po relativno višji kapitalski stopnji kot slovenska osnovna cedularna stopnja.
Kapitalski dobiček – vrednostni papirji, deleži, investicijski kuponi	Dohodek iz kapitala; dokončni davek; ne všteva se v letno dohodninsko osnovo. Stopnja pada glede na čas imetništva.	Od leta 2022: 25 % do 5 let, 20 % po 5 letih, 15 % po 10 letih, 0 % po 15 letih imetništva kapitala.	Kapitalski dobiček je capital income.	30 % do 30.000 EUR, 34 % nad 30.000 EUR.	To je zelo močna razlika: Slovenija kapitalski dobiček po 15 letih oprosti, Finska ga še vedno obdavči kot kapitalski dohodek po 30/34 %.
Najemnine	Dohodek iz oddajanja premoženja v najem; cedularna in dokončna obdavčitev; ne všteva se v letno dohodninsko osnovo.	Veljavno od davčnega leta 2023: davčna osnova = najemnina minus 10 % normiranih stroškov ali dejanski stroški; stopnja 25 % od davčne osnove. Efektivno ob 10 % normiranih stroških: 22,5 % bruto najemnine.	Rental income je capital income.	30 % do 30.000 EUR, 34 % nad 30.000 EUR; upoštevajo se dejanski stroški oddajanja.	Če Slovenija najemnine zniža na 15 %, bi bila efektivna obdavčitev pri 10 % normiranih stroških samo 13,5 % bruto najemnine. To je močan odmik od načela plačilne sposobnosti, ker dohodek iz premoženja postane bistveno ugodnejši od dela.
Obresti	Dohodek iz kapitala; cedularna in dokončna obdavčitev; posebnosti pri depozitih in oprostitvah je treba obravnavati posebej.	Načeloma proporcionalna cedularna obdavčitev dohodkov iz kapitala po 25 %, brez vključitve v letno dohodninsko osnovo.	Capital income.	30 % do 30.000 EUR, 34 % nad 30.000 EUR.	Tudi pri obrestih se pokaže slovenska logika: kapital se ne meri skupaj z ostalo ekonomsko močjo zavezanca.

 

Kratka interpretacija zgornje tabele:

Finska ima klasičen dualni model: delo je obdavčeno kot earned income, kapital pa kot capital income. Kapitalski dohodek je ločen, vendar ni izrazito nizko obdavčen: osnovna stopnja je 30 %, nad 30.000 EUR pa 34 %. Najemnine in kapitalski dobički so pri Finski obravnavani kot kapitalski dohodek in zato padejo v ta režim.

Slovenija pa ima ostrejši problem. Kapital je cedularno in dokončno obdavčen, pogosto po nižjih ali padajočih stopnjah, pri kapitalskih dobičkih pa po 15 letih celo oproščen. Poleg tega Slovenija z normiranci ustvarja še drugo dualnost znotraj dela: oseba, ki ekonomsko opravlja osebno delo prek normiranega s.p., lahko doseže bistveno nižjo efektivno obdavčitev kot zaposlena oseba.

Primerjava s Finsko pokaže, da slovenski problem ni zgolj v ločeni obdavčitvi kapitala. Finska kapital sicer obdavčuje ločeno, vendar po razmeroma visokih stopnjah 30 % in 34 %. Slovenija pa kapital obdavčuje cedularno, dokončno in pogosto ugodneje, hkrati pa je z normiranim režimom dualizirala tudi del osebnega dela. Zato slovenski sistem ne odstopa od načela plačilne sposobnosti samo na relaciji delo–kapital, temveč tudi znotraj samega dela.