Pravilno je stališče toženke, da je rok, določen v 331. členu v povezavi z določbo 326. člena ZDavP-2 materialen in s tem prekluziven, zaradi česar ima zamuda navedenega roka za posledico izgubo pravice. Gre za rok, v katerem lahko stranka (davčni zavezanec) uveljavlja (zakonsko) določeno upravičenje in ga ni mogoče podaljšati. Po preteku tega, zakonsko določenega roka pravica do uveljavljanja upravičenja, ki jo daje zakon, ugasne. Za primere samoprijave davčni zakon načina uveljavljanja odloga ugotavljanja davčne obveznosti ter roka za priglasitev ne ureja drugače, kar pomeni, da velja citirana zakonska ureditev tudi za odločanje v konkretnem primeru.