Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Drugostopenjski organ se sploh ni opredelil do tožnikovih navedb, da mu je bil nemški DDV vrnjen. S tem pa po presoji sodišča ni mogoče pritrditi davčnemu organu, da je za tožnika nakupna vrednost vozila predstavljala 44.247,00 EUR. Slednja res izhaja iz računa z dne 1. 7. 2013, ki se glasi na tožnika in se nahaja v upravnih spisih. Z isto številko in datumom pa se na tožnika glasi še en račun, ki ga prilaga tožnik, iz katerega izhaja vrednost predmetnega vozila v višini 37.182,35 EUR. Na slednjem namreč nemški DDV ni vključen. Nepojasnjeno je, zakaj sta bila tožniku za predmetno vozilo izdana dva računa, eden z obračunanim nemškim DDV, in drug brez obračunanega nemškega DDV. Zato dejansko stanje v tem delu ni zadostno ugotovljeno.

Revizijsko sodišče je preizkus izpodbijane sodbe omejilo na revizijske razloge in na rešitev pravnega vprašanja, zaradi katerega je revizijo dovolilo po drugem odstavku 83. člena ZUS-1.Ker v zadevi ni bilo ugotovljeno, da sta se stranki transakcije kaj dogovorili glede DDV, je treba določbo 36. člena ZDDV-1 razlagati tako, da je v znesku, ki predstavlja plačilo za dobavo, DDV že vključen, kar pomeni, da je treba znesek DDV odmeriti po preračunani stopnji.

Sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem, kaj pri Pogodbah o finančnem leasingu nepremičnin, št. 2424/07 in št. 2507/07, predstavlja davčno osnovo za obdavčitev z DDV in DPN (le vrednost zemljišča – pogodba, št. 2424/07) in zemljišča s staro stanovanjsko hišo (pogodba, št. 2507/07) ali pa tudi vrednost bodočega, še neobstoječega novozgrajenega objekta), zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko 339. člena ZPP , saj je izpodbijana sodba nejasna do te mere, da je mogoče posamezne razloge v izpodbijani sodbi razumeti kot same s seboj v nasprotju. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje namreč hkrati razlaga, zakaj oziroma kdaj se pri gradnjah objektov obračuna DDV, nakar v isti točki (16. točki izpodbijane sodbe) navaja, da je šlo za finančni leasing stavbnega zemljišča, na katerem se bo izvajala gradnja, in za finančni leasing že zgrajene (stare) stanovanjske hiše z...

Če davčni organ ugotovi, da obračun davka temelji na neresničnih ali nepravilnih podatkih, oziroma če ugotovi, da so prihodki, izkazani v obračunu davka, nesorazmerni odhodkom, izkazanim v davčnem obračunu, in davčni zavezanec za to ne navede opravičljivih razlogov, lahko predmet obdavčitve ugotovi s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek. Za takšno ravnanje zadošča že en izpolnjen pogoj iz navedene določbe prvega odstavka 68. člena ZDavP-2. Poročilo Urada za meroslovje, ki je bilo sestavljeno na zahtevo tožnika po izdaji prvostopenjske odločbe in brez sodelovanja toženke pri opravljenih tehtanjih, lahko pomeni le enega izmed dokazov, ki pa ima tudi po mnenju sodišča naravo novega dokaza. Tožnik namreč ni zadovoljivo pojasnil, zakaj tega poročila brez svoje krivde ni uspel predložiti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, oziroma zakaj ni uspel pravočasno naročiti njegove izvedbe. Le v takem primeru bi bilo namreč na podlagi...

V obravnavani zadevi je sporno, ali dobropisi, na podlag katerih je tožnik opravil popravek (zmanjšanje) izstopnega DDV, predstavljajo izjavo kupca oz. naročnika blaga, da je popravil (zmanjšal) znesek DDV, ki ga je odbil v smislu določbe drugega odstavka 39. člena ZDDV-1. Po presoji sodišča je tožnik zmanjšal svojo obveznost za DDV v nasprotju z členom 39. ZDDV-1 in 41. členom PZDDV-1, saj gre pri predmetnih dobropisih za takšne pomanjkljivosti, da ne ustrezajo pogojem iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 oz. ne gre za pisno obvestilo naročnika blaga, da je popravil (zmanjšal) znesek DDV, ki ga je odbil. Zato tožnik na njihovi podlagi ni smel opraviti popravkov obračunanega DDV.