Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. Temu je tako ravno zato, ker davčni zavezanec ni napovedal dohodkov, ki bi jih moral. Glede poslov, s katerimi zavezanec, v konkretnem primeru tožnik, dokazuje nasprotno (v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDvP-2), da je davčna osnova nižja, pa je logično, da je dokazno breme na njem. Zavezanec - tožnik je namreč v teh primerih tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže s stopnjo gotovosti.
|
Na podlagi osmega odstavka 38. člena ZDavP-2 zavezanec za davek ne sme imeti ali uporabljati računalniškega programa ali elektronske naprave, ki omogoča brisanje, prilagajanje, popravljanje, razveljavljanje, nadomeščanje, dodajanje, skrivanje ali kakršno koli drugačno spreminjanje katerega koli zapisa, shranjenega v napravi ali na drugem mediju, brez hrambe izvornih podatkov in vseh kasnejših sprememb. Zavezanec za davek mora zagotoviti izpis izvornih podatkov in vseh sprememb izvornih podatkov, če je do takih sprememb prišlo.
|
Sodišče ne more zavrniti izvedbe predlaganega dokaza izhajajoč iz stališča, da se je na podlagi že izvedenih dokazov v davčnem (upravnem) postopku, to je na podlagi podatkov iz upravnega spisa, prepričalo o nasprotnem, kot trdi predlagatelj dokaza. Taka zavrnitev bi namreč z vidika zahtev kontradiktornega postopka, ki se zagotavljajo tudi v upravnem sporu, pomenila nedopusten poseg v enako obravnavanje strank sodnega postopka, ne glede na to, da je upravni spor sodni postopek za preizkus zakonitosti upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) in se sodišče prve stopnje strinja z dejanskimi ugotovitvami upravnega organa.Po načelu proste presoje dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, 73. člen ZDavP-2) o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh...
|
Po določbi 147. člena Ustave država z zakonom predpisuje davke, kar pomeni, da mora zakon določiti elemente obdavčitve, kot so predmet, osnovo, olajšave in stopnjo obdavčitve ter zavezanca.Cenitev davčne osnove pomeni ugotavljanje dejstev. Katera dejstva in na kakšen način jih bo organ ugotavljal, to je, katero metodo bo izbral, da bo dosegel želeni cilj (določil osnovo za odmero davka, ki se bo najbolj verjetno približala dejanskim razmeram davčnega zavezanca oziroma resnično vrednost), pa je odvisno od okoliščin posameznega primera, tj. predvsem od narave razpoložljivih podatkov. Izbira metode je torej prepuščena davčnemu organu.Izhodišče za začetek postopka nadzora in kasnejšo odmero davka od dohodkov fizičnih oseb je prijava premoženja iz 69. člena ZDavP-2.Dolžnost sodišča prve stopnje do opredelitve glede strankinih navedb je omejena, saj pomeni odgovor na strankino aktivnost, torej kot odsev strankinih pravnih...
|
Ustreznih in verodostojnih dokazov ne morejo nadomestiti posplošene navedbe o povezanosti in solidarnosti med družinskimi člani niti pavšalna očetova izjava, sploh glede na višino gotovine, ki naj bi jo tožnik od sorodnikov dobil (preko 10.000 EUR). Predvsem pa pomanjkanje konkretnih podatkov pri sodišču vzbuja dvom v resničnost tožbenih navedb glede darovane gotovine. To pomeni, da tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati obstoja gotovine v znesku, ki ga zatrjuje v tožbi. Zato je davčni organ gotovino lahko upošteval le v višini, ki jo je tožnik po presoji davčnega organa uspel dokazati.
|
Že drugostopni organ pravilno zavrne očitek, da je bilo odločanje v zadevi nedopustno retroaktivno in da bi morala biti najprej narejena prijava premoženja in šele nato izpeljan postopek po citiranem 68. členu, ter pojasni, da se po določbah ZDavP-2 postopek lahko uvede za obdobje zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil uveden ter da predhodna prijava premoženja ni pogoj za uvedbo postopka. K prijavi premoženja se, ravno nasprotno, po določbah 69. člena ZDavP-2 zavezanca lahko pozove šele takrat, ko se ugotovi, da gre za primer iz 68. člena istega zakona. V skladu z citiranimi določbami 68. člena ZDavP-2 pa drugostopni organ opozori tudi na posebnosti postopka cenitve davčne osnove in v tem okviru na (obrnjeno) dokazno breme, ki ga v pogledu znižanja (verjetne) davčne osnove nosi davčni zavezanec ter tožniku pravilno pojasni, da ni dovolj zgolj zatrjevanje določenih dejstev in pravnih razmerij, temveč je treba o tem predložiti dokaze, ki so preverljivi in ki...
|
Vpogled v spise je opravil pooblaščenec tožnice, vpogled pa mu je davčni organ omogočil v skladu s pooblastilom, to je (samo) v delu, ki se nanaša na prijavo premoženja tožničinega moža. Ker se dokumentacija družbe C. d.o.o. in KPK ni nanašala na prijavo premoženja, pooblaščencu ni bila pokazana. Glede na takšno stanje stvari ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do vpogleda v upravne spise iz 82. člena ZUP in s tem o kršitvi pravil postopka, še posebej ne takšni, ki bi tožnici onemogočila, da se izreče o okoliščinah in dejstvih, ki so pomembne za odločitev in s tem o bistveni kršitvi pravil davčnega postopka.Dokazno breme, od kod ji denar za kupnino za nepremičnini, v skladu s prvim odstavkom 76. člena ZDavP-2 je bilo na tožnici in ni bila dolžnost davčnega organa, da to ugotavlja in dokazuje. Zato mu ni mogoče očitati, da „ni z ničemer dokazal, da bi obstajal kakršenkoli dokaz, da je tožnica prejela ta denarna sredstva od kogarkoli...
|
Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Zavrnitev se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena.Dokazi revidenta, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, so bili po mnenju Vrhovnega sodišča neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni. Revident namreč z njimi ni dokazoval dejstev, ki so bila v izpodbijani odločbi že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna glede spornega dejstva, da je revident na podlagi stornacij prejel premoženjsko korist.Glede na dikcijo prvega odstavka 125. in petega odstavka 126. člena ZdavP-2 je zastaranje začelo teči, ko bi bilo treba davek od nenapovedanih dohodkov odmeriti.
|
Davčni organ je odločil na pravni podlagi 97. ZDavP-2. Po navedeni določbi se zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožniku z izvršljivo odločbo naloženo plačilo DDV, da je rok za plačilo potekel, in da tožnik tega zneska do izdaje izpodbijane odločbe tudi ni plačal. Po presoji sodišča v času izdaje izpodbijane odločbe oz. v času, ko je davčni organ odločal, je imel podlago v določbi šestega odstavka ZDavP-2 za pobotanje oz. je zahtevani DDV tožniku vrnil na način, kot to določa navedena določba ZDavP-2, tako, da se je pobotala tožnikova obveznost, ki je zapadla v plačilo 3. 5. 2014 z obstoječim dolgom oz. s tožnikovo terjatvijo do davčnega organa iz naslova presežka iz obračuna DDV-O, ki ga je tožnik zahteval z obračunom DDV-O...
|
Po določbi 69. člena ZDavP-2 sme davčni organ v primerih iz 68. člena istega zakona pozvati davčnega zavezanca, da predloži davčnemu organu podatke o svojem premoženju ali delih premoženja. K prijavi premoženja lahko pozove zavezanca tudi, če ugotovi nesorazmerja med njegovimi napovedanimi dohodki in premoženjem oziroma sredstvi, s katerimi razpolaga, kar se je zgodilo v danem primeru.V skladu s 77. členom ZDavP-2 dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se tako lahko dejstva oziroma trditve dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen in primeren ter ustrezno obrazložen. Dokazovanje z listinami ni izključno, ima pa prednost že zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča...
|
Po 77. členu ZDavP-2 je dokazovanje z listinami prednostno, ne pa izključno. Možno je tudi dokazovanje z drugimi dokaznimi sredstvi, torej tudi z lastno izjavo. Določba velja tudi za fizične osebe. Te morajo skladno z 41. členom ZDavP-2 dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša. Glede starejših relevantnih dogodkov mora skladno z ustaljeno sodno prakso davčni zavezanec ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V nasprotnem primeru davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma izkazani navzven.S pooblastilom za diskrecijsko odločanje zakonodajalec pooblasti upravni organ, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja uporabi veljavno pravno normo, ne da bi mu veljavni pravni red vnaprej določil vsebino konkretne odločitve. Kolikor tožnica z navedbami o...
|
Pogoj za odmero davka na podlagi petega odstavka 68. člena ZdavP-2 je ugotovitev, da premoženje in poraba davčnega zavezanca v obdobju davčne obravnave precej presega obdavčene in neobdavčene vire njegovega financiranja. Davčna osnova je neprijavljeni dohodek, ki se izračuna posredno, z uporabo podatkov o spremembi čistega premoženja in potrošnji zavezanca, za kateri davčni zavezanec ne more dokazati obdavčenega ali davka prostega vira in predstavlja razliko med vrednostjo premoženja na prvi dan obravnavanega obdobja in vrednostjo premoženja na zadnji dan obravnavanega obdobja, povečano za potrošnjo v tem obdobju, zmanjšano za znesek prijavljenega in neobdavčenega dohodka. Predmet obdavčitve davčni organ ugotovi s cenitvijo. Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova se skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Trditveno in dokazno breme v tem delu je na davčnem zavezancu.
|
Ključni pogoj za zavarovanje je torej pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ v skladu z drugim odstavkom 111. člena ZDavP-2 izkazati v obrazložitvi sklepa. Pri tem sodišče poudarja, da za zavarovanje plačila davčne obveznosti zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi.
|
Sodišče se pridružuje stališču davčnega organa, da ob nepredloženih potrdilih o gotovinskem plačilu in zgolj pavšalni navedbi tožnika o času plačila (leto 2008), dvigov gotovine ni mogoče povezati s plačili, ki so bila po navedbah tožnika opravljena na podlagi predloženih ponudb, predračunov in računov, še zlasti v povezavi z ugotovitvami o razpolaganju tožnika z gotovino (gotovinski pologi), katere vir je ostal nepojasnjen.Stališče tožnika, da bi moral davčni organ resničnost predloženih izjav dodatno preveriti z zaslišanjem prič, ki ga tožnik ni predlagal, ob upoštevanju obrnjenega dokaznega bremena, ne drži. ZDavP-2 v 5. členu davčnemu organu ne nalaga, da mora po uradni dolžnosti iskati dejstva, ki so za zavezanca ugodna, saj je dokazno breme v tem pogledu na zavezancu. Zavezuje ga le, da se z ustrezno obrazložitvijo izreče do navedb, dokaznih predlogov in izvedenih dokazov, kar je, kot že navedeno, davčni organ v obravnavani zadevi...
|
Dokazovanje z listinami v davčnem postopku ni izključeno, ima pa zaradi ekonomičnosti postopka prednost, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Vendar pa navedeno ne pomeni, da so vsa ostala dokazna sredstva neprimerna za dokazovanje dejstev v davčnem postopku. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi je predvidena za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni in predvsem za primere, ko davčni organ ugotavlja poslovno voljo, namene oz. subjektivnost davčnega zavezanca v poslovnih dogodkih. Načeloma mora davčni organ dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialno pravno ali procesno pravno relevanten in če sta njegov obstoj in pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Zavrnitev dokaza, pa se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno.
|
Davčni organ je v ponovnem postopku ugotovitveni postopek dopolnil v skladu z napotki sodbe z dne 21. 1. 2014 in v zapisniku ugotovljeno vrednost vlaganj v nepremičnino utemeljil z obširnimi dejanskimi ugotovitvami. Tožnica, kot že navedeno, pripomb na zapisniške ugotovitve ni podala. Zato pritožbeni organ navedb, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve, tudi v tem delu kot nedopustnih utemeljeno ne obravnava. Ugotovitev, da tožnica za svoje navedbe ni predložila (ali predlagala) nobenih dokazov, ni sporna. Zato tožnica, ki navedenih trditev tudi v upravnem sporu ne dokazuje, ne more biti uspešna.
|
Ob upoštevanju 76. člena ZDavP-2, ki določa, da mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša, če ZDavP-2 ali zakon o obdavčenju ne določata drugače, mora davčni zavezanec, če želi uveljavljati znižanje davčne osnove za stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja, dokazati, da gre za vrsto vlaganja, ki jo je mogoče priznati, da so mu s tem nastali stroški, in da je te stroške plačal zavezanec.Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso ima dokazovanje z listinami v davčnem postopku sicer prednost, vendar pa lahko zavezanec skladno s 77. členom ZDavP-2 predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Tej pravici v načelu sledi dolžnost davčnega organa, da dokaznemu predlogu sledi, vendar pa mu predlaganih dokazov ni treba izvesti, če so nepotrebni (ker je dejstvo že dokazano), nerelevantni, ker se z njimi dokazuje pravno nepomembno dejstvo ali pa popolnoma neprimerni...
|
Vodenje ustrezne dokumentacije, pridobivanje podatkov in ustrezna skrbnost, ki se zahteva od gospodarskih subjektov po presoji sodišča niso ukrepi, ki bi presegali tisto, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Opustitev vseh navedenih aktivnosti v povezavi z okoliščinami obravnavane zadeve, ki niso v skladu z običajno poslovno prakso, predstavljajo tudi po presoji sodišča take objektivne okoliščine, na podlagi katerih je upravičen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajateljev računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.
|
Terjatev lahko preneha na več načinov, eden od teh načinov pa je odpust dolga. Po prvem odstavku 319. člena OZ obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke zato ne zadostuje za pravni zaključek, da terjatev ne obstaja več, kot zmotno menita oba davčna organa. Na to lahko kaže tudi dejstvo, da je pravna oseba kasneje (po odpisu terjatve) vložila tožbo na plačilo kupnine iz tega pravnega posla, kar poudarja tožnik. Po presoji sodišča davčni organ ni brez dvoma ugotovil, ali je terjatev prenehala oziroma v kakšni višini je prenehala. Šele v primeru, da je terjatev prenehala, je lahko stvar nadaljnje presoje, v kakšni višini je bil tožnik obogaten. Z vidika davčnega prava je bistveno, ali tožnik utemeljeno ni plačal drugega obroka kupnine. Tožnik ves čas postopka zatrjuje, da gre za obstoj stvarnih napak na nepremičnini (kar...
|
Gre za fiktivni posel prodaje predmetnih nepremičnin, ki naj bi bil sklenjen zgolj zaradi izogiba plačila davčnih obveznosti dolžnika B.B., za kar je tožnik vedel, ter da je tožnik z izkazanimi postopki in dokumentacijo skušal ustvariti le vtis oziroma pogoje, kot da je do izvedbe transakcije kupoprodaje dejansko prišlo. Tudi po presoji sodišča je pravilna dokazna ocean, da gre za fiktiven posel v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki se med nepovezanimi osebami ne bi mogel zgoditi, kot pravilno ugotavlja tudi toženka. Toženka hkrati ugotavlja tudi zlorabo drugih predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, glede na to, da ne gre za gospodarski cilj in da se v davčne namene transakcije presojajo z njihove ekonomske vsebine (drugi odstavek 5. člena ZDavP-2), s čimer se strinja tudi sodišče. Gre za kogentne določbe ZDavP-2, ki glede vodenja poslovnih knjig v davčne namene napotujejo na uporabo SRS (31. člen ZDavP-2). V primeru, kot je...
|