Inšpektor ima na podlagi 18. člena ZDS-1 oziroma 14. člena ZFU pravico pri svojem delu zbirati in pridobivati podatke od oseb, ki bi utegnili biti koristni za odkrivanje kršitev davčnih predpisov. Tako ZDavP-2 kot ZFU dajeta davčnemu organu široko pooblastilo za pridobivanje podatkov o zavezancih za davek za namene pobiranja davkov. V zaupnem razmerju med odvetnikom se ščiti vsebina odvetnikovega spisa, ne pa dokumenti, ki omogočajo vpogled v poslovanje odvetnika kot zavezanca za davek. Obstoj posebnih indicev za to, da inšpektor pridobiva podatke od tretjih oseb (institucij in fizičnih oseb), se po zakonu ne zahteva. Dovolj je ocena inšpektorja, da so oziroma da bi bili podatki za izvedbo postopka inšpekcijskega nadzora lahko koristni, in sicer tako v smislu njihovega zbiranja kot v smislu preveritve že zbranih podatkov.Ni spora o tem, da so bile odvetniške storitve opravljene, stroški zastopanja priznani ali vsaj priglašeni ter knjiženi...
|
Obveščamo vas, da bomo na podlagi 89. člena ZDDV-1 centralno spremenili davčna obdobja vsem davčnim zavezancem, ki se jim na podlagi obdavčljivega prometa v letu 2016 spremeni davčno obdobje. Centralna sprememba davčnega obdobja bo potekala od 3. 2. 2017 (od 13.00 ure dalje) do predvidoma 6. 2. 2017. V tem času bo oddaja obrazcev DDV-O, VIES-KP in PD-O zaprta za vsa obdobja.
Prosimo vas, da čim prej oddate obračune za obdobje december 2016 oziroma oktober – december 2016, zato da bomo pri menjavi obdobij lahko upoštevali promet za celo leto 2016.
|
Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je tožnik opravil popravek obračunanega in neplačanega DDV od terjatev, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka, uvedenega pri tožniku. Zato po presoji sodišča na drugačno odločitev v zadevi ne vpliva dejstvo, da je tožnik navedene terjatve uveljavljal v obračunu DDV-O za obdobje oktober do december 2013 potem, ko je bil pri tožniku že uveden stečaj. Tožnik je bil namreč dolžan za obdobja, na katerega se nanašajo terjatve, plačati DDV v skladu z ZDavP-2 in v časovnih obdobjih, ki jih določa ZDavP-2. Z iztekom navedenih obdobij pa so zaradi neplačila tožnikovega dolžnika pri tožniku nastale tudi terjatve do države, ne glede na to, da jih je tožnik uveljavljal šele potem, ko je bil pri njemu že začet stečaj.
|
Pri inšpekcijskem nadzoru gre za nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov. Za zakonodajalca ni nepomembno, kdo je plačnik DDV. V obravnavani zadevi je davčni organ pravilno ugotovil, da je družba A. d.o.o. za tožnico opravila gradbene storitve in da sta bila računa napačno izdana, saj se niso upoštevale določbe 76a. člena ZDDV-1 o obrnjeni davčni obveznosti. Zaradi določb 76a. člena ZDDV-1 je tožnica kot prejemnica gradbenih storitev iz naslova izgradnje parkirišč plačnica DDV, kar pomeni, da je hkrati zavezanka za obračun DDV in ima na tej podlagi tudi pravico do odbitka DDV.
|
Tretji odstavek 135. člena ZDavP-2 dovoljuje davčnemu organu, da v primeru, če bi bil ogrožen namen davčnega inšpekcijskega nadzora, postopek davčnega inšpekcijskega nadzora ne začne s predhodno izdanim sklepom o začetku postopka, temveč neposredno z opravo kakršnega koli dejanja z namenom opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora. Navedeno je pomembno za primere, ko davčni organ izvaja nadzor s točno določenim namenom, ko je za učinkovitost oziroma uspešnost nadzora pomemben nenajavljen obisk davčnega inšpektorja, kot je bilo tudi v konkretnem primeru. Davčni organ ni vdrl v računalnik, kot to navaja tožnik. V določbah 18. člena ZDS-1, ki določajo pooblastila inšpektorja, je imel podlago tako za pregledovanje podatkov v elektronski obliki, kot tudi za njihovo kopiranje in nadaljnjo obdelavo oziroma analizo (točke 6.a do 6.c petega odstavka 18. člena ZDS-1). Davčni organ torej ni prekoračil pooblastil, ki mu jih daje zakon. Za pregled in...
|
Računi (2. izdaja) > spremembe so označene z rdečo barvo
Arhiv sprememb
|
Dodana vprašanja:
Vprašanje 23: Katere račune za dobave blaga ali storitev je treba davčno potrditi?
Vprašanje 24: Kaj se všteva v limit 5.000 eurov po a) točki šestega odstavka 143. člena pravilnika? Vprašanje
25: Ali se v limit 5.000 eurov všteva znesek, ki ga društvo doseže s prodajo srečk na srečelovu?
Vprašanje 26: Ali se v limit 5.000 eurov všteva znesek prejete donacije ali znesek sponzorskih sredstev?
Vprašanje 27: Ali izjema od obveznosti izdajanja računov za dobave blaga in storitev velja tudi za predplačila, prejeta od drugega davčnega zavezanca?
Vprašanje 28: Ali se v limit 5.000 eurov vštevajo zneski prejete članarine, ki jo člani društva plačajo ob začetku leta?
Vprašanje 29: Ali se v limit 5.000 eurov vštevajo zneski, ki jih občina nakaže za delovanje prostovoljnega gasilskega društva?
Vprašanje 30: Ali društvu, ki kumulativno izpolnjuje pogoje iz a) točke šestega odstavka 143. člena pravilnika, ni treba izdati računa po DDV zakonodaji, ne glede na to, s kakšnim ciljem je društvo v skladu z Zakonom o društvih ustanovljeno in ne glede na to, ali je prejemnik končni potrošnik član društva ali nečlan?
Vprašanje 31: Ali se v limit 5.000 eurov všteva vrednost dobave, za katero davčni zavezanec izpolnjuje vse pogoje za izjemo od obveznosti izdajanja računov po b) točki novega šestega odstavka 143. člena pravilnika?
Vprašanje 32: Kdo so nepridobitne organizacije ali drugi davčni zavezanci iz a) točke šestega odstavka 143. člena pravilnika?
Vprašanje 33: Ali izjema od obveznosti izdajanja računov po a) točki šestega odstavka 143. člena pravilnika velja le za dobave, oproščene plačila DDV?
Vprašanje 34: Ali mora društvo, ki je v tekočem...
|
Oseba javnega prava, ki uvaža blago izključno za namene njene neobdavčljive dejavnosti, pri uvozu blaga ne sme uporabiti identifikacijske številke za DDV, ki ji je bila dodeljena za opravljanje njene ekonomske dejavnosti, saj ne nastopa kot davčni zavezanec (torej v teh primerih ne izpolnjuje pogojev iz 77. člena ZDDV-1). Prav tako oseba javnega prava v teh primerih za namene uvoza blaga ne sme predložiti identifikacijske številke za namene DDV, ki ji je bila dodeljena za namene obračunavanja DDV od pridobitev blaga znotraj Unije in/ali za namene čezmejnega opravljanja storitev.
Osebe javnega prava in izkazovanje DDV od uvoza prek obračuna DDV, št. 0920-10563/2016-1, 8. 9. 2016
|
Ker ima po stališču iz sodbe in sklepa VS RS X Ips 346/2013 z dne 1. 10. 2015 tožnik načeloma še vedno možnost, da se s kupcema spornih zemljišč dogovori o pogodbeni prevalitvi DDV, kupca pa možnost odbijati vstopni DDV po popravljenem računu v smislu 72. člena Zakona o davku na dodano vrednost oz. določbe 138.a člena Pravilnika, je za pravilno uporabo materialnega prava v obravnavanem primeru odločilno, ali ima tožnik možnost odmerjen DDV pridobiti nazaj od kupcev, torej doseči dogovor s kupcema. Glede kupca B. d.o.o. je z izpodbijano odločbo pravilno odmerjen 20% DDV oz. da je glede na dejansko stanje treba šteti, da dogovorjena cena ne vključuje DDV. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je imel tožnik možnost od pridobitelja (družbe B. d.o.o.) izterjati DDV, ki ga zahteva davčni organ z izpodbijano odločbo. Ne drži pa ta ugotovitev glede kupca A. d.d., glede katerega iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožnik nima možnosti od tega pridobitelja naknadno izterjati...
|
Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezne račune; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčljivih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali ni mogel vedeti, da je bila transakcija na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. V predmetni zadevi je podan tožnikov subjektivni element, davčni organ tožniku pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal po obravnavanih...
|
V obravnavanem primeru je tožniku naložena solidarna odgovornost na podlagi 76b. člena ZDDV-1 za obveznost plačila DDV družb A. d.o.o. in B. d.o.o., ki sta tožniku izdali račune, od katerih pa DDV nista plačali. V postopku je bilo ugotovljeno, da so tožnik in navedeni družbi povezane osebe ter da je bilo tožniku znano, da omenjeni družbi izstopnega DDV od računov, ki sta jih izdali tožniku, ne bosta plačali. Tožnik pa je na podlagi navedenih računov, ki jih je prejel od omenjenih dveh družb, uveljavljal odbitek vstopnega DDV za davčno obdobje november 2010 in za davčno obdobje december 2010. Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni...
|
Inštitut solidarne odgovornosti je bil prvič sprejet v naš pravni red na podlagi 205. člena Direktive 2006/112 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost, ki je začel veljati 1. januarja 2010. Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je...
|
V primerih dajanja prevoznega sredstva z voznikom v najem, ko avtobusni prevoznik opravi prevoz potnikov in za to tudi prevzame odgovornost, gre za storitev prevoza potnikov, pri čemer ni pomembno, ali ima ta avtobusni prevoznik pogodbeni odnos s potnikom ali ne. Avtobusni prevoznik, ki opravlja storitev za organizatorja potovanj oziroma potovalno agencijo, se mora identificirati za namene DDV v Sloveniji in obračunati DDV glede na prevoženo razdaljo, če je del poti opravljen na ozemlju Slovenije. Prav tako se mora identificirati za namene DDV ter obračunati DDV glede na prevoženo razdaljo tudi potovalna agencija, če opravi lastno storitev cestnega prevoza potnikov.
Opravljanje storitev prevoza potnikov na območju Republike Slovenije in obveznost identifikacije ter obračunavanja DDV
|
Tožnik je obračun DDV za obdobje od 1. 10. do 31. 12. 2014, v katerem je izkazal obveznost v višini 1.171,00 EUR, predložil 10. 2. 2015. Moral pa bi ga, v skladu z določbami 88. člena ZDDV-1, najkasneje do 30. 1. 2015 in te ugotovitve ne prereka. Šlo je torej za naknadno predloženi obračun, ki ni bil predložen v predpisanem roku. Tožnik bi zato moral že hkrati s predložitvijo tega obračuna plačati v njem izkazano obveznost s predpisanimi obrestmi. Po jasni določbi četrtega odstavka 88c. člena ZDDV-1, tožnik tega obračuna sam tudi ni smel popraviti oziroma nadomestiti z novim. Zato se v tem sporu ne more z uspehom sklicevati na dejstvo, da je 11. 2. 2015, čeprav mu zakon tega ni dopuščal, vložil popravek obračuna DDV. Le-ta je v okoliščinah konkretnega primera lahko dobil pravni učinek kvečjemu šele, ko (mu) ga je davčni organ (ne glede na postopkovne določbe zakona) priznal ob kontroli. To pa je bilo, kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, dne 5. 3....
|
V primeru, da so bili predmeti lizinga vrnjeni tožniku kot lizingodajalcu, gre po presoji sodišča za vračilo blaga v smislu 39. člena ZDDV-1. Za takšno davčnopravno obravnavo te transakcije za potrebe DDV ni nujni pogoj, da sta bili pogodbi o finančnem lizingu odpovedani oziroma razdrti zaradi neuresničitve običajnega in pričakovanega načina izpolnitve, ki je bil glede na dejansko stanje v prenosu lastninske pravice na predmetu lizinga na lizingojemalca na podlagi plačila dogovorjenih obrokov.
|
ZDDV-1 ne določa, da ima davčni zavezanec pravico do popravka obračunanega DDV (že) v primeru, če transakcije niso plačane. Na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Tudi po presoji sodišča je iz smisla in namena navedene zakonske določbe razumeti, da mora davčni zavezanec svoje terjatve prijaviti v stečajni postopek.
|
Naloga davčnega organa je presoditi poslovne dogodke po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer davčni organ ni vezan na formalno opredelitev poslovnega dogodka. Pri vrednotenju pravno - poslovnih ravnanj davčnih zavezancev je potrebno izhajati iz drugega odstavka 5. člena ZDavP-2, ki določa, da se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Gospodarska (ekonomska) vsebina dogodkov je lahko zakrita bodisi s sklepanjem navideznih poslov (74. člen ZDavP-2), bodisi s sklepanjem pravnih poslov, ki pomenijo izogibanje ali zlorabo drugih predpisov. Takšni posli se pri obdavčitvi ne upoštevajo.
|
Tožnikova terjatev do davčnega organa je nastala že pred začetkom postopka prisilne poravnave zoper tožnika. Tožnikov presežek DDV je bil namreč na dan začetka postopka prisilne poravnave ugotovljiv in je obstojal, vendar še ni zapadel v plačilo. Zato je pravilen zaključek davčnega organa, da na opravljen pobot ne vpliva dejstvo, da je tožnik predložil obračun, v katerem je zahteval presežek DDV, šele potem, ko je bil pri njem že začet postopek prisilne poravnave.
|
Znesek, ki predstavlja znesek za realizacijo odkupne opcije, ni predmet obdavčitve z DDV.
|
V konkretnem primeru je davčni organ ugotavljal, ali ravnanje tožnika oz. način sklenitve pravnih poslov in njihova vsebina kaže na verjetnost nedopustnega uveljavljanja davčnih ugodnosti oz. na utajo davkov. Tožnik je z vzpostavitvijo več poslovnih razmerij (verige poslov) in z usklajenim delovanjem vpletenih subjektov ustvaril pogoje za zlorabo sistema DDV. Pri teh poslih ni bil dobroveren in je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo davčno goljufijo. Pri ugotovljeni zlorabi predpisov pa se upošteva davčna obveznost, ki bi nastala, če do takšne zlorabe predpisov ne bi prišlo. Tako se upošteva dejanska, ekonomska vsebina posla.
|