Opis storitev na spornih računih v konkretnem primeru je kontradiktoren in nima podlage v pogodbi, na katero se oba računa sklicujeta. Sporna računa nista v skladu s 82. členom ZDDV-1. Iz navedenega razloga v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za odbijanje vstopnega DDV po točki a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1.

V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ na podlagi listin, ki jih je pridobil v postopku, zaključil, da se je tožnik ukvarjal z nakupi in prodajami motornih vozil. To izhaja iz listin, ki jih je organ pridobil od registracijskih organov. Iz tabele (na 4. strani izpodbijane odločbe) je razvidno, da je tožnik v obdobju od 5. 2. 2010 do 3. 6. 2011 kupil in nato po kratkem času (nekaj dneh do enega meseca in pol) prodal 4 vozila, pri čemer je ustvaril dohodek. Razlika v ceni, ki jo je tožnik dosegel, predstavlja tožnikov zaslužek oziroma dohodek, ki ga je dosegel z opravljanjem dejavnosti preprodaje vozil.

Zmotno je revidentovo naziranje, da če tretja toženka ne bi izdala izbrisnega dovolila, bi se lahko kot prva poplačala iz vrednosti predmeta zavarovanja in tako v celoti plačala neplačani znesek kredita kreditodajalki ter škoda tožniku ne bi nastala. Zadevni kredit ni bil zavarovan z zastavno pravico na nepremičninah prvih dveh tožencev, kot zmotno meni revident. Zastavna pravica je bila ustanovljena z namenom zavarovanja morebitne regresne terjatve zoper kreditojemalca (M., d. o. o., in tožnika), torej izključno v korist zavarovalnice, in ne kreditojemalca. To pa pomeni, da ne drži, da bi lahko tretja toženka v primeru neplačila kredita prodala zastavljene nepremičnine in iz kupnine poplačala dolgovani znesek kreditodajalcu. Izdaja izbrisne pobotnice s strani tretje toženke nima nobenega vpliva na obstoj kreditnega razmerja in na osebno jamstvo kreditojemalcev. Navedenega ravnanja tretje toženke tako ni mogoče opredeliti kot kršitev zastavne pogodbe.

V postopku ugotovljena zloraba sistema NCTS pri avstrijskem namembnem uradu se po presoji revizijskega sodišča lahko kvalificira kot napaka carinskih organov v smislu b točke drugega odstavka 220. člena CZS, ki je po tej določbi eden od pogojev, da se carinske dajatve ne naložijo osebi, ki je sicer zavezana k plačilu. Ker se je revident v vseh svojih vlogah, tudi v pripombah na zapisnik carinskega organa, skliceval na navedeno okoliščino in odločitvi o naknadni vknjižbi zaradi te okoliščine tudi nasprotoval, je po presoji revizijskega sodišča podal ustrezno trditveno podlago za uporabo b točke drugega odstavka 220. člena CZS. Ker carinski organ pred odmero carinskega dolga ni preizkusil, ali so izpolnjeni vsi pogoji za opustitev odmere carinskega dolga po navedeni določbi, je zmotno uporabil materialno pravo.

Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Tudi če nakazilo ni bilo izvršeno do začetka stečajnega postopka oziroma je do izvršitve nakazila (poplačila) prišlo zaradi nastopa pravnih posledic začetka stečajnega postopka oziroma na podlagi zakonskih določb o pobotu iz 261. člena ZFPPIPP, je mogoče zahtevati razveljavitev učinkov sprejema pooblastila za nakazilo.

Sodišče pritrjuje ugotovitvi, da je tožnica poslovne dogodke knjižila na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin in da zatrjevanih poslovnih dogodkov ni dokazala. Knjigovodska listina je namreč skladno s SRS 21 verodostojna le, če izkazuje poslovne dogodke verodostojno in pošteno; sestavljena mora biti tako, da na njeni podlagi strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, jasno in brez kakršnihkoli dvomov spozna naravo in obseg poslovnih dogodkov. Izpodbijana odločitev je zato utemeljena že v določbah 11. člena ZDDPO oziroma ZDDPO-1. Pri tem se davčni organ na SRS 21 utemeljeno sklicuje tudi pri davčni obravnavi odhodkov za leto 2006. Kot izhaja iz 2. točke Uvoda v SRS (2006) je uporaba SRS 20 do 24 le priporočena, ni pa obvezna, ker gre po njihovi vsebini za pravila skrbnega računovodenja. Gre torej le za način sicer obveznega zagotavljanja pravilnosti in resničnosti podatkov. Da bi tožnica resničnost in poštenost računovodskega poročanja zagotavljala...

V obravnavanem primeru ni bilo kršeno načelo prepovedi retroaktivne uporabe zakona. V ZDavP-2 in tudi v predhodno veljavnem ZDavP-1 ni določenih časovnih omejitev, kolikor se preveritve v postopku nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja dohodkov oziroma plačil v inšpiciranem obdobju. Preverjanje okoliščin v zvezi s tožnikovim premoženjem v predhodnem obdobju v tem primeru ni bilo podlaga za ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z dohodki, osebno porabo in premoženjem tožnika v inšpiciranem obdobju. Pri teh ugotovitvah gre zgolj za okoliščine, ki pojasnjujejo dogajanje v obravnavanem obdobju. Ker je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, se lahko preverjajo vsi podatki, ki se nanašajo na obdobje inšpekcijskega nadzora, ne glede na to, iz katerega obdobja izvirajo. Pri ugotavljanju davčne osnove z oceno se za obdavčitev relevantna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti. Z oceno določena...

V zadevi je sporno, ali je davčni organ tožniku utemeljeno dodatno odmeril dohodnino v obnovljenem postopku za leti 2007 in 2008. Tožnik je namreč od A. d.o.o. v letu 2007 prejel 11.980,000,00 EUR in v letu 2008 9.700,000,00 EUR, podlaga za izplačilo pa naj bi bila odpoved pravicam iz opcijske pogodbe, v smislu odsvojitve opcije kot izvedenega finančnega instrumenta, ki bi bila kot taka na podlagi 32. člena ZDoh-2 oproščena plačila dohodnine. Odločitev je odvisna od tega, kako se presoja sklenjeni dogovor, ki je temelj za izplačilo. Na podlagi vseh pridobljenih podatkov je bilo treba ugotoviti, ali je pri tem pravnem poslu šlo za davčno optimizacijo, kar je legitimen cilj vsakega subjekta, ali pa je šlo za sklepanje poslov oziroma transakcij z namenom, da bi se tožnik izognil plačilu davka, oziroma za davčno zlorabo. Tudi po presoji sodišča je bil edini razlog za sklenitev obravnavanega dogovora izogibanje davčnim obveznostim, družba A. d.o.o. pa je tožniku tako...

Odmera davka po določbi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ne posega v dokončno in pravnomočno odločbo o dohodnini na letni ravni. Predhodna obnova postopka odmere dohodnine na letni ravni zato ni potrebna. Glede zatrjevane retroaktivne uporabe zakonskih določb in s tem kršitve Ustave RS sodišče navaja, da je obveznost prijaviti vse dohodke za fizično osebo obstajala že pred uveljavitvijo ZDavP-2. Inštitut obdavčitve nepojasnjenega vira tako ni uzakonjen na novo, ampak gre le za poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove. Postopek za odmero davka po zadevni določbi se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih petih let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Očitek retroaktivne uporabe določbe 68. člena ZDavP-2 tako ni utemeljen. Posledično je neutemeljen tudi očitek, povezan z retroaktivnostjo glede dokazovanja izvora premoženja, pridobljenega pred letom 2006, ter začetnega stanja, od...

Po presoji Vrhovnega sodišča se tako v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 74. člena ZDavP-2, glede na vsebino poslov in ugotovljena dejstva (da gre za poslovno povezani osebi, da je družba A. insolventna in da ni poravnavala svojih obveznosti, da je na revidentko preneseno opravljanje dejavnosti, da se plačila med njima niso izvedla preko bančnih računov, delavci so delo opravljali in plače so jim bile izplačane, dajatve pa niso bile odtegnjene) revidentko pravilno obravnava kot plačnico davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve.

Davčni zavezanec v smislu določbe 39. člena ZDDV-1 je tudi posameznik, ki v času vložitve popravka obračuna DDV sicer ne opravlja več gospodarske dejavnosti, pa želi s popravkom obračuna popraviti oziroma zmanjšati znesek DDV, ki ga je obračunal v času, ko je še opravljal gospodarsko dejavnost.

Izpodbijani sklep o davčni izvršbi ima vse predpisane sestavine ter je izdan na podlagi veljavnih izvršilnih naslovov - to so izvršljiv obračun davka od dohodkov pravnih oseb in izvršljivi obračuni DDV, pri vseh je naveden datum izvršljivosti in znesek dolgovanega davka za posamezna obračunska obdobja. Tožnica ne more uspeti s sklicevanjem na pobot in s tem na prenehanje oziroma neobstoj tistih obveznosti iz sklepa, ki se nanašajo na DDV. Za pobot namreč ne zadostuje izkazano preplačilo DDV in vložena zahteva za vračilo, kot meni tožnica, ampak do pobota oziroma do prenehanja obveznosti po obračunih pride šele ob vračilu davka. V konkretnem primeru pa se v zvezi z vračilom DDV šele izvaja davčni inšpekcijski nadzor. Tožnica tudi ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na vračanje davka oziroma na inšpekcijski postopek, ki teče v tej zvezi, saj gre za postopka, ki se vodita ločeno od izvršbe. Zato morebitne nepravilnosti, storjene v teh postopkih, ne vplivajo...