V danem primeru je pravilno uporabljen tretji odstavek 135. člena ZDavP-2, ki govori o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora, povezan z dejstvom, da se sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora ne vroči v primerih, če bi se zaradi tega ogrozil namen inšpekcijskega nadzora, ki ga je drugostopni organ v svoji odločbi tudi pojasnil. Po mnenju sodišča je bilo tožniku omogočeno sodelovanje v postopku, saj je bil o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora obveščen, pa se ga ni udeležil in je naslednji delovni dan (ponedeljek) pri davčnem organu podal izjavo. Pripomb na zapisnik z dne 19. 1. 2013 ni podal, čeprav je to možnost nesporno imel. Trditev, da sobota zvečer ob 21. uri za tožnika, ki je že v zrelih letih, ni razumen čas inšpiciranja, in da mu iz tega razloga ni mogoče očitati kršitve predpisov, navedenih v izpodbijani odločbi, ne vzdrži resne in na pravni podlagi utemeljene presoje.
|
Za ugotavljanje dobička v skladu z 12. členom ZDDPO-2 se pripoznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. Takšni pa niso odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti (29. člen ZDDPO-2). V zvezi s tem mora zavezanec v postopku davčnega nadzora dokazati pravilnost svojega davčnega obračuna, predvsem odhodkov, ki jih uveljavlja v obračunu. Z oddajo davčnega obračuna namreč trdi, da je imel določene davčno priznane odhodke. Zato je na njem breme dokazovanja, da gre za odhodke, ki so knjiženi v skladu s SRS in da so davčno priznani po določbah 29. člena ZDDPO-2.
|
Skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 je zavezanec tisti, ki dokazuje, da je davčna osnova nižja (saj je le on tisti, ki razpolaga ali bi moral razpolagati s podatki, ki izvirajo iz njegove sfere), kar, ne glede predpisano dobo hrambe dokumentacije, velja tudi glede starejših dogodkov, ki vplivajo na ugotovljeno stanje premoženja na začetku inšpiciranega obdobja, saj davčni organ v nasprotnem primeru utemeljeno sklepa, da premoženje izvira iz obdobja, v katerem je prvič razvidno oziroma izkazano navzven. Gre torej za pravila o dokazovanju, s katerimi v načela pravne države ni poseženo.
|
Določba 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP upravnemu organu nalaga, da najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vlagatelj v vlogi kakšne svoje pravice ali pravne koristi ne uveljavlja, oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Inšpekcijski postopek, ki teče po uradni dolžnosti, lahko v skladu z zakonom ustavi le organ, ki ga je začel. Ni pa ga mogoče ustaviti na zahtevo stranke. Postopek se vodi po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa, ne pa interesa posameznika, v konkretnem primeru tožnice.
|
Ključni pogoj za zavarovanje je torej pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ v skladu z drugim odstavkom 111. člena ZDavP-2 izkazati v obrazložitvi sklepa. Pri tem sodišče poudarja, da za zavarovanje plačila davčne obveznosti zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi.
|
Tretji odstavek 135. člena ZDavP-2 dovoljuje davčnemu organu, da v primeru, če bi bil ogrožen namen davčnega inšpekcijskega nadzora, postopek davčnega inšpekcijskega nadzora ne začne s predhodno izdanim sklepom o začetku postopka, temveč neposredno z opravo kakršnega koli dejanja z namenom opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora. Navedeno je pomembno za primere, ko davčni organ izvaja nadzor s točno določenim namenom, ko je za učinkovitost oziroma uspešnost nadzora pomemben nenajavljen obisk davčnega inšpektorja, kot je bilo tudi v konkretnem primeru. Davčni organ ni vdrl v računalnik, kot to navaja tožnik. V določbah 18. člena ZDS-1, ki določajo pooblastila inšpektorja, je imel podlago tako za pregledovanje podatkov v elektronski obliki, kot tudi za njihovo kopiranje in nadaljnjo obdelavo oziroma analizo (točke 6.a do 6.c petega odstavka 18. člena ZDS-1). Davčni organ torej ni prekoračil pooblastil, ki mu jih daje zakon. Za pregled in...
|
Postopek davčne preiskave se uvršča v t.i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim – formalnim začetkom davčnega inšpekcijskega nadzora, zato tožnik nima prav, ko uveljavlja, da je davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 pomenila poseben davčni postopek. V tej fazi postopka se tako še ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih zavezanca s področja upravnega prava in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka. Taki upravni spisi oziroma dokumenti upravne zadeve v času davčne preiskave torej sploh niso obstajali in niso bili vodeni. Zato pred začetkom davčnega postopka tožnik ni dobil pravice do vpogleda v dokumente na podlagi ZUP ne kot stranka in ne kot tretja oseba.
|
Izplačila stroškov po neverodostojnih potnih nalogih pomenijo za zaposlenega pri zavezancu za davek dohodke iz delovnega razmerja po 37. členu ZDoh-2, od katerega se plačuje akontacija dohodnine po 127. členu ZDoh-2 oziroma dohodek iz delovnega razmerja po 3. členu ZPSV od katerega se plačujejo prispevki za socialno varnost po 8. - 14. členu ZPSV. Izplačila stroškov po neverodostojnih potnih nalogih pomenijo za ostale, ki niso zaposleni pri društvu, drug dohodek po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, od katerega se plačuje akontacija dohodnine po stopnji 25%.Besedilo določbe drugega odstavka 253. člena ZUP veže samo drugostopenjski organ in to samo v primeru, če spremeni izpodbijano odločitev. Če drugostopenjski organ odločbo odpravi, odpravljena odločba nima več nobenih pravnih učinkov, kot to izhaja iz prvega odstavka 281. člena ZUP. Pri tem je prvostopni organ v ponovnem postopku vezan tudi na navodila drugostopnega organa glede...
|
Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter zato pri ugotavljanju obstoja davčne obveznosti ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.Izpodbijani sklep nima zadostnih razlogov glede verjetnega obstoja davčne obveznosti (in s tem glede že omenjenega ključnega pogoja za zavarovanje davčne obveznosti) ter je zato podana procesna kršitev. Vendar pa razloge sklepa v tem delu pravilno in v celoti dopolni organ druge stopnje s svojo odločbo ter na ta način skladno s pooblastilom iz 248. člena ZUP, po katerem pritožbeni organ...
|
Tekom finančne preiskave in opravljenega inšpekcijskega nadzora je bilo pri davčnemu zavezancu A d.o.o. ugotovljeno, da je v letih od 2008 do 2012 sklenil 121 posojilnih pogodb s klavzulo »na odpoklic« s fizično osebo A.A.- zaposlenim, ki je v tem obdobju opravljal naloge poslovodje oz. prokurista. Posojila so se v pretežni meri izplačala v gotovini na blagajni, le v nekaj primerih z nakazili na TRR fizične osebe.Skupni znesek izplačil je znašal 5.387.712,93 EUR.
V letu 2013 je davčni zavezanec A d.o.o. sklenil novacijsko in posojilno pogodbo s fizično osebo B.B., s katero je ta potrdila prejem sredstev v znesku 5.387.712,93 EUR od fizične osebe AA, s pooblastilom za nakupe vrednostnih papirjev v Bosni in Hercegovini za davčnega zavezanca A d.o.o.. V novacijski in posojilni pogodbi, ki sta jo podpisali obe fizični osebi, je bilo dogovorjeno, da je fizična oseba A.A. prosta kakršnihkoli obveznosti ali pravic v razmerju do zavezanca za davek A d.o.o., ki bi izhajale iz prejema teh denarnih sredstev. Do zaključka inšpekcijskega nadzora v letu 2016 davčnemu zavezancu A d.o.o. vrednostni papirji niso bili dostavljeni, niti mu niso bila vrnjena izplačana denarna sredstva. Ker denarni tok o predaji gotovine fizični osebi B.B. ni bil dokazan z verodostojno dokumentacijo, je davčni organ izplačana posojila fizični osebi A.A. opredelil kot druge dohodke glede na to, da so bila le-ta z dnem podpisa novacijske in posojilne pogodbe prosta vračila prejetih sredstev od davčnega zavezanca A d.o.o..
Davčnemu zavezancu je bila obračunana akontacija dohodnine in obresti v skupnem znesku 1.371.816,59 EUR. Davčni zavezanec ni vložil pritožbe zoper odločbo.
|
Davčni inšpektor ima v določbah 138. člena ZDavP-2 in 18. člena ZDS-1 pooblastilo za vstop v poslovne prostore in pregled poslovne dokumentacije. Neutemeljeno je zato tožnikovo sklicevanje na določbe ZOdv in ZKP glede hišne preiskave. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi uradni osebi pri izvajanju davčnega inšpekcijskega nadzora opravljali kakršna koli preiskovalna dejanja, zato po mnenju sodišča posebna odločba sodišča ni bila potrebna. Davčni organ je od tožnika zahteval predložitev poslovne dokumentacije, ki je pomembna za obdavčenje, zato po mnenju sodišča v pravico do zaupnosti med odvetnikom in njegove stranke ni bilo poseženo. V zaupnem razmerju med odvetnikom in njegovo stranko se namreč ščiti vsebina odvetnikovega spisa, ne pa dokumenti, ki omogočajo vpogled v poslovanje odvetnika kot zavezanca za davek.Po določbi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu...
|
Davčni zavezanec je dolžan dati davčnemu organu na njegovo zahtevo na razpolago vse podatke potrebne za pobiranje davkov, torej tudi zahtevani kontrolni trak za inšpicirano obdobje in mu omogočiti vpogled vanj. Na kakšen način zagotovijo zahtevane podatke davčnemu organu zavezanci, ki podatke obdelujejo elektronsko, je določeno v 38. členu ZDavP-2 v povezavi s Pravilnikom o zahtevah za računalniške programe in elektronske naprave, upravljanje in delovanje informacijskega sistema ter vsebini, obliki, načinu in rokih za predložitev podatkov.
|
Ker revidentova pravna korist glede obračuna in plačila akontacije dohodnine, ki se nalaga plačniku davka, še ni neposredna, revident v postopku inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka ne more imeti položaja stranskega udeleženca, saj v tem postopku ne varuje svoje neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi.Revident ima možnost, da v obnovljenem postopku odmere dohodnine ugovarja ugotovitvam v postopku davčnega inšpekcijskega postopka pri plačniku davka tako glede pravne kvalifikacije kot tudi višine osebnih prejemkov, od katerih je moral plačnik davka odtegniti davčni odtegljaj. Zgolj zatrjevana dejanska (in ne pravna) nemožnost podajanja ugovorov glede pravne kvalifikacije in višine osebnih prejemkov ter učinkovite obrambe svojih pravic, interesov in pravnih koristi, kar bi sicer predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave v postopku obnove odmere dohodnine, za priznanje lastnosti stranskega udeleženca že v postopku...
|
Dovolj je, da se v izpodbijanem sklepu ugotovi, da se izdaja v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ter navede znesek pričakovane davčne obveznosti, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Glede na višino pričakovane davčne obveznosti pa je tudi pričakovati, da bo tožnik v skladu z 68.a členom ZDavP-2 bistveno presegel predpisanih 50.000,00 EUR za izdajo konkretnega sklepa. Gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je zahtevati ali dodatno zavarovanje iz 120. člena ali pa zavarovanje sprostiti po 122. členu ZDavP-2.
|
Za obdavčenje je relevanten prikrit pravni posel, to pa je v konkretnem primeru izplačilo dohodka iz kapitala, in sicer v obliki dividend, kot jih opredeljuje 90. člen ZDoh-2. Slednji se zato kot takšen tudi obdavči. Pri tem sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na davčno optimizacijo kot legitimnega cilja ter s tem v zvezi na upravno sodno prakso v takih primerih. Tudi po presoji sodišča je davčna optimizacija legitimni cilj davčnih zavezancev. Vendar pa v obravnavani zadeve ne gre za tak primer. V postopku je bilo namreč na podlagi pravno relevantnih dejstev pravilno ugotovljeno, da je bila sklenjena prodajna pogodba zgolj navidezna. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da sklep o začetku DIN ne vsebuje zahtevane 2. točke četrtega odstavka 135. člena ZDavP-2, to je vrste davkov oziroma predmet nadzora. Po presoji sodišča iz navedenega sklepa izhaja predmet DIN (poslovne knjige in dokumentacija), čeprav ni navedena vrsta davkov, ter je s tem zadoščeno...
|
Za izpodbijano odločitev je bistveno, da je poslovni delež in s tem predmet zavarovanja v lasti tožnika. V tem pogledu pa iz spisov sledi, da je tožnik poslovni delež (99%) družbe odsvojil s pogodbo, sklenjeno 26. 11. 2014 in torej pred uveljavitvijo spremembe ZGD-1 (8. 8. 2015), s katero je kot pogoj za odsvojitev deleža v družbi poleg notarskega zapisa sklenjene pogodbe, ki je bil v konkretnem primeru opravljen, predpisan tudi vpis spremembe lastništva poslovnega deleža v pristojni register. Enako pravno in dejansko stanje je obstajalo tudi še ob izdaji izpodbijanega sklepa (7. 4. 2015). Pritožbeni razlog, s katerim je tožnik uveljavljal, da ni več lastnik poslovnega deleža, pa ni (bil) neupošteven, saj je obstajal že v času odločanja na prvi stopnji in ga v postopku izdaje sklepa, ki je tekel uradoma in brez udeležbe tožnika, tožnik upravičeno ni mogel navesti.
|
Finančna uprava RS je v okviru ciljno usmerjenih nadzorov poslovanja z davčnimi oazami obračunala 156.915 evrov akontacije dohodnine in obresti za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2012 fizični osebi, ki je na bančni račun prejemala prilive s strani off shore družbe, registrirane na Britanskih deviških otokih. Fizična oseba je v postopku zatrjevala, da je leta 1996 vplačala ustanovitveni vložek v družbi, registrirani v Vaduzu (Liechtenstein), v znesku 51.000 švicarskih frankov. V letu 2000 pa naj bi fizična oseba ta delež prodala off shore družbi na Britanskih deviških otokih. Vrednost deleža po pogodbi naj bi znašala 950.000 švicarskih frankov, pri čemer bi morala biti kupnina v celoti izplačana v obdobju desetih let.
Fizična oseba v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ni uspela dokazati, da je sploh vplačala ustanovitveni kapital niti načina ugotavljanja vrednosti ob prodaji, ko je bil ta delež prodan kar za devetnajstkrat višjo vrednost. Komunikacije z družbo, kateri je bil delež prodan, ni bilo, družba pa je bila ustanovljena šele v letu, ko ji je bil delež prodan. Fizična oseba v postopku nadzora ni dokazala, da gre dejansko za dohodke iz naslova prodaje deleža, zato je bila fizični osebi iz naslova prejetih dohodkov obračunana dohodnina in obresti v skupnem znesku 156.915 evrov.
|
Finančna uprava Republike Slovenije je pri zavezancu za davek, ki opravlja dejavnost opravljanja storitev cestnih tovornih prevozov, opravila davčni inšpekcijski nadzor davka na dodano vrednost in davka od dohodkov iz dejavnosti.
Zavezanec je v obrazcih DDV-O izkazoval obveznost za plačilo DDV. V postopku nadzora je davčni organ evidence o prejetih računov primerjal s podatki, ki jih je davčni organ pridobil po 39. člena ZDavP-2 pri dobavitelju pogonskega goriva in ugotovil, da je zavezanec za davek oz. njegov pooblaščeni računovodski servis v evidenco prejetih računov vnašal zneske na podlagi listin, ki jih dobavitelj zavezancu nikoli ni izdal, zato ker dobave zanje niso bile opravljene in sicer so bile za evidentiranje uporabljene spremenjene listine. Iz ugotovljenih dejstev po preveritvah pri dobavitelju izhaja, da so računi z enakimi številkami sicer bili izdani s strani dobavitelja pogonskega goriva, vendar z drugačnimi podatki (10 x nižji zneski, drugi datumi, dobava različnih artiklov in goriv, na računih tudi ni podatkov o zavezancu,..), kot so zapisani na računih pri zavezancu. Davčni organ je ugotovil, da je zavezanec na podlagi navedenega neupravičeno uveljavljal odbitek DDV v znesku 68.369,32 evrov, posledično tem ugotovitvam niso bili priznani odhodki, dodatno je bila odmerjena še obveznost iz naslova davka od dohodka iz dejavnosti v skupnem znesku 120.155,98 evrov.
|
Po presoji Vrhovnega sodišča se postopek davčne preiskave časovno uvršča v t. i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato pritožnik nima prav, ko uveljavlja, da je davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 pomenila poseben davčni postopek.V tej predpostopkovni fazi se tako (še) ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP) in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka.Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve (vpogleda v spis).Pritožnik utemeljeno navaja, da je s tožbo uveljavljal tudi svoje pravice na podlagi 30. člena in drugih ZVOP-1....
|
Finančna uprava RS je pri zavezancu za davek, samostojnemu podjetniku, ki ima kot glavno dejavnost registrirano dejavnost gradnje stanovanjskih in nestanovanjskih stavb, opravila davčni inšpekcijski nadzor davka na dodano vrednost in davka od dohodka iz dejavnosti za leto 2015. Zavezanec za davek je v obračunu davka od dohodka iz dejavnosti za obdobje za leto 2015 izkazal za nekaj manj kot 465 tisoč evrov prihodkov in za 455 tisoč evrov odhodkov.
Gradbena dela sodijo med dobave, za katere velja tako imenovana obrnjena davčna obveznost. Gre za ukrep proti davčnim utajam pri davku na dodano vrednost, kjer so namesto dobaviteljev DDV dolžni obračunati in plačati prejemniki dobav in naročniki storitev ter plačniki predplačil v zvezi z opravljenimi dobavami ali storitvami.
Že v teku priprave na nadzor je bilo iz mesečnih poročil o dobavah razvidno, da je zavezanec za davek večino prometa v letu 2015 ustvaril z dobavami, za katere veljajo pravila obrnjene davčne obveznosti. Iz navzkrižne kontrole je bilo ugotovljeno, da kupci, katerim naj bi bile opravljene te dobave, v mesečnih oz. trimesečnih obračunih DDV niso izkazovali nabave blaga in storitev v Sloveniji, od katerih obračuna DDV prejemnik oz. niso izkazovali nabave v taki višini kot je to izkazal zavezanec v mesečnih poročilih o dobavah.
Na podlagi pridobljenih podatkov s strani kupcev je bilo ugotovljeno, da je večina izdanih računov fiktivnih, saj so kupci izjavili, da z zavezancem niso sodelovali oz. da zavezanec za njih ni opravljal gradbenih storitev. Nekaj kupcev pa je posredovalo račune zavezanca za opravljene storitve, ki so bili izdani in plačani v manjših vrednostih, kot jih je izkazoval zavezanec v svojih poslovnih knjigah. Iz prilivov na transakcijski račun tudi ni bilo razvidno, da bi kupci zavezancu plačali izdane račune, razen nekaj manjših. Tako je bilo ugotovljeno, da je zavezanec v letu 2015 izdal fiktivne račune v skupni...
|