Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Vpogled v spise je opravil pooblaščenec tožnice, vpogled pa mu je davčni organ omogočil v skladu s pooblastilom, to je (samo) v delu, ki se nanaša na prijavo premoženja tožničinega moža. Ker se dokumentacija družbe C. d.o.o. in KPK ni nanašala na prijavo premoženja, pooblaščencu ni bila pokazana. Glede na takšno stanje stvari ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do vpogleda v upravne spise iz 82. člena ZUP in s tem o kršitvi pravil postopka, še posebej ne takšni, ki bi tožnici onemogočila, da se izreče o okoliščinah in dejstvih, ki so pomembne za odločitev in s tem o bistveni kršitvi pravil davčnega postopka.Dokazno breme, od kod ji denar za kupnino za nepremičnini, v skladu s prvim odstavkom 76. člena ZDavP-2 je bilo na tožnici in ni bila dolžnost davčnega organa, da to ugotavlja in dokazuje. Zato mu ni mogoče očitati, da „ni z ničemer dokazal, da bi obstajal kakršenkoli dokaz, da je tožnica prejela ta denarna sredstva od kogarkoli...

Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Zavrnitev se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena.Dokazi revidenta, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, so bili po mnenju Vrhovnega sodišča neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni. Revident namreč z njimi ni dokazoval dejstev, ki so bila v izpodbijani odločbi že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna glede spornega dejstva, da je revident na podlagi stornacij prejel premoženjsko korist.Glede na dikcijo prvega odstavka 125. in petega odstavka 126. člena ZdavP-2 je zastaranje začelo teči, ko bi bilo treba davek od nenapovedanih dohodkov odmeriti.

Upravni organ najprej preizkusi zahtevo in jo na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrže, če vlagatelj v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Upravni organ na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP po opravljenem preizkusu zahtevo stranke s sklepom zavrže tudi v primeru, če o isti stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti.

V danem primeru je pravilno uporabljen tretji odstavek 135. člena ZDavP-2, ki govori o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora, povezan z dejstvom, da se sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora ne vroči v primerih, če bi se zaradi tega ogrozil namen inšpekcijskega nadzora, ki ga je drugostopni organ v svoji odločbi tudi pojasnil. Po mnenju sodišča je bilo tožniku omogočeno sodelovanje v postopku, saj je bil o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora obveščen, pa se ga ni udeležil in je naslednji delovni dan (ponedeljek) pri davčnem organu podal izjavo. Pripomb na zapisnik z dne 19. 1. 2013 ni podal, čeprav je to možnost nesporno imel. Trditev, da sobota zvečer ob 21. uri za tožnika, ki je že v zrelih letih, ni razumen čas inšpiciranja, in da mu iz tega razloga ni mogoče očitati kršitve predpisov, navedenih v izpodbijani odločbi, ne vzdrži resne in na pravni podlagi utemeljene presoje.

Odlog izvršbe oziroma zadržanje začete izvršbe, o kateri odloča davčni organ uradoma, je po naravi stvari mogoč le ob vloženi pritožbi zoper odmerno odločbo oziroma ob vloženi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, ne pa tudi v primeru pritožbe zoper upravni akt, s katerim se tožniku davek ne nalaga, oziroma s katerim se davčna obveznost prisilno ne izterjuje, kot je to v obravnavanem primeru.

I. Tožba se zavrne. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Določba 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP upravnemu organu nalaga, da najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vlagatelj v vlogi kakšne svoje pravice ali pravne koristi ne uveljavlja, oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Inšpekcijski postopek, ki teče po uradni dolžnosti, lahko v skladu z zakonom ustavi le organ, ki ga je začel. Ni pa ga mogoče ustaviti na zahtevo stranke. Postopek se vodi po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa, ne pa interesa posameznika, v konkretnem primeru tožnice.

Prvi odstavek 19. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Zvezno Republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja (Sporazum) določa izključno pristojnost posamezne države za obdavčitev posebne vrste dohodkov, tistih, ki jih posameznik prejme za opravljanje storitev za državo pogodbenico. Tretji odstavek 19. člena Sporazuma pa določa, da se za prejemke in pokojnine za storitve, opravljene v zvezi s posli države pogodbenice, zvezne dežele, politične enote ali lokalne oblasti te države ali drugega pravnega subjekta po javnem pravu te države uporabljajo določbe 15. do 18. člena Sporazuma. Torej omejuje izjemo od sistema davčnih kreditov, ki jo vzpostavlja prvi odstavek istega člena. Z jezikovno razlago prvega odstavka 19. člena Sporazuma je tako mogoče ugotoviti, da predmetna določba ureja zgolj dohodke od opravljenih storitev za državo pogodbenico.

Tekom finančne preiskave in opravljenega inšpekcijskega nadzora je bilo pri davčnemu zavezancu A d.o.o. ugotovljeno, da je v letih od 2008 do 2012 sklenil 121 posojilnih pogodb s klavzulo »na odpoklic« s fizično osebo A.A.- zaposlenim, ki je v tem obdobju opravljal naloge poslovodje oz. prokurista. Posojila so se v pretežni meri izplačala v gotovini na blagajni, le v nekaj primerih z nakazili na TRR fizične osebe.Skupni znesek izplačil je znašal 5.387.712,93 EUR.

V letu 2013 je davčni zavezanec A d.o.o. sklenil novacijsko in posojilno pogodbo s fizično osebo B.B., s katero je ta potrdila prejem sredstev v znesku 5.387.712,93 EUR od fizične osebe AA, s pooblastilom za nakupe vrednostnih papirjev v Bosni in Hercegovini za davčnega zavezanca A d.o.o.. V novacijski in posojilni pogodbi, ki sta jo podpisali obe fizični osebi, je bilo dogovorjeno, da je fizična oseba A.A. prosta kakršnihkoli obveznosti ali pravic v razmerju do zavezanca za davek A d.o.o., ki bi izhajale iz prejema teh denarnih sredstev. Do zaključka inšpekcijskega nadzora v letu 2016 davčnemu zavezancu A d.o.o. vrednostni papirji niso bili dostavljeni, niti mu niso bila vrnjena izplačana denarna sredstva. Ker denarni tok o predaji gotovine fizični osebi B.B. ni bil dokazan z verodostojno dokumentacijo, je davčni organ izplačana posojila fizični osebi A.A. opredelil kot druge dohodke glede na to, da so bila le-ta z dnem podpisa novacijske in posojilne pogodbe prosta vračila prejetih sredstev od davčnega zavezanca A d.o.o..

Davčnemu zavezancu je bila obračunana akontacija dohodnine in obresti v skupnem znesku 1.371.816,59 EUR. Davčni zavezanec ni vložil pritožbe zoper odločbo. 

 

 

Sporne nepremičnine v zemljiški knjigi niso vpisane niti kot skupno premoženje zakoncev, niti ni vpisan lastniški delež tožeče stranke na teh nepremičninah. Zato je davčni organ v postopek zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti utemeljeno pritegnil le davčnega zavezanca, za katerega je po podatkih zemljiške knjige tudi izkazan vpis lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet zavarovanja.

V predpostovkovni fazi se še ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih tožnika s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP) in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka. Tak upravni spis, oziroma dokumenti upravne zadeve, v času davčne preiskave v navedeni obliki torej sploh niso obstajali in kot taki niso bili vodeni, zato tožnik pred začetkom davčnega postopka ni dobil pravice do vpogleda v zahtevane dokumente na podlagi ZUP, ne kot stranka, ne kot tretja oseba ob izkazanem pravnem interesu. Ker je DURS zahtevo za vpogled v listine, ki se nanašajo na osebne podatke tožnika, zavrnil, je tožnik vložil pritožbo, v kateri se sklicuje na kršitev pravic iz 30. člena ZVOP-1. V obravnavani zadevi gre za pritožbo posameznika iz 3. alinee prvega odstavka 2. člena ZVOP-1. Tožena stranka bi zato morala pritožbo v delu,...

Davčni inšpektor ima v določbah 138. člena ZDavP-2 in 18. člena ZDS-1 pooblastilo za vstop v poslovne prostore in pregled poslovne dokumentacije. Neutemeljeno je zato tožnikovo sklicevanje na določbe ZOdv in ZKP glede hišne preiskave. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi uradni osebi pri izvajanju davčnega inšpekcijskega nadzora opravljali kakršna koli preiskovalna dejanja, zato po mnenju sodišča posebna odločba sodišča ni bila potrebna. Davčni organ je od tožnika zahteval predložitev poslovne dokumentacije, ki je pomembna za obdavčenje, zato po mnenju sodišča v pravico do zaupnosti med odvetnikom in njegove stranke ni bilo poseženo. V zaupnem razmerju med odvetnikom in njegovo stranko se namreč ščiti vsebina odvetnikovega spisa, ne pa dokumenti, ki omogočajo vpogled v poslovanje odvetnika kot zavezanca za davek.Po določbi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu...

Ker revidentova pravna korist glede obračuna in plačila akontacije dohodnine, ki se nalaga plačniku davka, še ni neposredna, revident v postopku inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka ne more imeti položaja stranskega udeleženca, saj v tem postopku ne varuje svoje neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi.Revident ima možnost, da v obnovljenem postopku odmere dohodnine ugovarja ugotovitvam v postopku davčnega inšpekcijskega postopka pri plačniku davka tako glede pravne kvalifikacije kot tudi višine osebnih prejemkov, od katerih je moral plačnik davka odtegniti davčni odtegljaj. Zgolj zatrjevana dejanska (in ne pravna) nemožnost podajanja ugovorov glede pravne kvalifikacije in višine osebnih prejemkov ter učinkovite obrambe svojih pravic, interesov in pravnih koristi, kar bi sicer predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave v postopku obnove odmere dohodnine, za priznanje lastnosti stranskega udeleženca že v postopku...

V primeru odprave upravnega akta se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani. Z izdajo sodbe so odpravljeni tudi drugi akti, izdani v postopku odločanja o isti upravni stvari, če je sodišče presojalo in odpravilo izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji upravnega odločanja. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka kot akcesorni zahtevek, pa v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari.

Kot utemeljeno poudari tožnik, gre pri preizkusu za presojo kvalificiranosti (verjetno izkazanega) razloga za obnovo postopka in s tem za presojo, ali bi v predlogu navedena okoliščina, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne, v obravnavanem primeru odmerne odločbe. Kvalificiranost obnovitvenega razloga se ugotavlja glede na dejansko podlago, na kateri temelji odločba, na katero se nanaša predlog za obnovo postopka. Kolikor dejanska podlaga odločbe, brez izvedbe ugotovitvenega postopka preizkusa ne omogoča, nova dejstva in dokazi pa so glede na določbe materialnega zakona pravno relevantni, obnove postopka ni dopustno zavrniti.

Odgovornost banke oziroma hranilnice za plačilo davčnega dolga zaradi opuščene odtegnitve in izplačila je posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti. Zato je treba obravnavano situacijo presojati po splošnih pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti z domnevo krivde ter presoditi, ali so podane vse splošne predpostavke za to obliko odgovornosti, to je protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda.Obrazložitev izpodbijane odločbe ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, torej je nepopolna, to pa pomeni, da je tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe bistveno kršila pravila postopka. Nadalje sodišče še ugotavlja, da ostaja nepojasnjena odločitev tožene stranke glede plačila zamudnih obresti, ki jih nalaga v plačilo tožnici, saj ni pojasnila, zakaj naj bi tožnica plačala zamudne obresti od dneva izdaje sklepa in ne šele od takrat, ko ga je prijela, niti tega, zakaj ji sploh nalaga v plačilo...

Po presoji Vrhovnega sodišča se postopek davčne preiskave časovno uvršča v t. i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato pritožnik nima prav, ko uveljavlja, da je davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 pomenila poseben davčni postopek.V tej predpostopkovni fazi se tako (še) ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP) in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka.Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve (vpogleda v spis).Pritožnik utemeljeno navaja, da je s tožbo uveljavljal tudi svoje pravice na podlagi 30. člena in drugih ZVOP-1....

Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je navedeno zakonsko določbo ZUstS treba razumeti tako, da razveljavitev zakona oziroma njegovega dela ne predstavlja samostojne podlage za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerja, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno.Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS zahteva, da je treba bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako. Načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj.

Ker je predlog vložen po poteku predpisanega petletnega roka, se kot prepozen zavrže na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP. Na navedeni podlagi se kot nedovoljen zavrže tudi predlog za obnovo postopka davčne izvršbe, saj se po določbah ZUP lahko obnovi le postopek, ki je končan z dokončno odločbo, sklep, na katerega se predlog nanaša, pa tudi ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj so bile obveznosti določene z izvršilnimi naslovi.